Vodna svetloba,
bistra, kristalno čista.
V njej barva neba.
Jesenski listi
nimajo pesmi. Vzdihe
le frfotajo.
Valovi s seboj
vabijo prod. Potem ga –
drugje odlože.
Dišeča skromnost
vijoličnega cveta
se skriva zaman.
Pomladne vode
veselo brbotajo:
življenje je tu.
Ječanje vetra
bol ranjenega sveta.
Odmev odmeva.
Okenski zaslon
spomladi – čudovita
podoba neba.
Park. Iznad ribnika
slap jasminovih cvetov
odseva v vodi.
Kačji pastirji
v žrtveni ples zavrte
se z roji mušic.
Uš je sledila
pisanemu metulju.
Pristala – v prahu.
Gozdovi nekoč
so pravljice zašumeli.
Zdaj žalost šume.
K oblakom krošnje
dreves, priklenjene k tlom,
hrepene. Zaman.
Lok labodjega
vratu riše na vodi
bele linije.
Pav se s pahljačo
postavlja pred levom.
Ta kihne – pav zbeži.