Na vsebino

Iz arhiva

POMLADNE VODE BRBOTAJO

Tihomila Dobravc (1920–2024)


Vodna svetloba,
bistra, kristalno čista.
V njej barva neba.


Jesenski listi
nimajo pesmi. Vzdihe
le frfotajo.


Valovi s seboj
vabijo prod. Potem ga –
drugje odlože.


Dišeča skromnost
vijoličnega cveta
se skriva zaman.


Pomladne vode
veselo brbotajo:
življenje je tu.


Ječanje vetra
bol ranjenega sveta.
Odmev odmeva.


Okenski zaslon
spomladi – čudovita
podoba neba.


Park. Iznad ribnika
slap jasminovih cvetov
odseva v vodi.


Kačji pastirji
v žrtveni ples zavrte
se z roji mušic.


Uš je sledila
pisanemu metulju.
Pristala – v prahu.


Gozdovi nekoč
so pravljice zašumeli.
Zdaj žalost šume.


K oblakom krošnje
dreves, priklenjene k tlom,
hrepene. Zaman.


Lok labodjega
vratu riše na vodi
bele linije.


Pav se s pahljačo
postavlja pred levom.
Ta kihne – pav zbeži.

100 %