Kot da bi komaj lani,
se danes zdi mi, to bilo,
ko smo pri vaji zbrani
se veselili s pesmijo,
ki spodi
vse skrbi,
tolažbo, radost nam vzbudi.
Komú najpred svečano
zdravljico, pevci, čmo začet’?
Na zdravje Radovanu,
še dvakrat, trikrat tol’ko let!
Krbi naj vse
se razprše,
naj z nami spet nasmeje se!
Popevkarstvo je vsakoobsojeno na kratek čas.
Naj tako vso navlako
prevpije ljudske pesmi glas!
Naj se glasi
na vse strani:
»Še vedno APZ živi!«
Ubranost, tekma zdrava
naj zbore vse oplajajo,
konceti, pesem prava
naj množice prevzgajajo.
Naj naša oblast
izkaže jim čast,
pa tudi nagrade naj daje jim v last!
Na zdravje, sopranistke,
ve redke, žlahtne rožice!
Enako ve, altisktke,
vse Julke, Brede, Jožice!
Vaš naraščaj
ves poje naj,
da nov kak APZ bo kdaj!
Tenorji, baritoni,
izpraznite čaše, eks do dna!
Iz basov nizki toni
enako naj za vas velja!
Saj tudi vas
taakrat kot nas
v APZ je združil čas.
Živi naj še kultura,
naj končno že dočaka dan,
ko gmotno – sice cura –
bo strah za njen obstoj pregnan;
v kultiri vsak
ne bo korak
za miloščino več prosjak.
Nazadnje APZ-ja
spomin spet vsi proslávim,
v čast tvoj’ga jubileja
spet, Radovan, nazdravimo!
Dokaj dni
naj živi
vsak, kdor petje rad goji!
* Zložila in v Mariboru prebrala ob praznovanju 60-letnice Radovana Gobca, našega pevovodje. Seveda je moja Zdravljica nastala davno pred izborom Prešernove Zdravljice za slovensko državno himno.
MEMENTO A-PE-ZE-JA
Prosto po Prešernu
Naj, APZ, bila je tvoja era kratka,
A vendar, ej, kako bila študentska je svoboda zlata!
Je Radovan nas vodil kakor dobri tata,
Živ kapitan je bil, njegova mi posadka.
In dasi naša pot bila ni vselej gladka,
Vse so dvorane odpirale nam vrata.
In pesem metna se glasila je, kantana;
Res narodna nam je bila posebno sladka.
Al’ morda veš – čeprav minila so že leta –
Da, Radovan, ostala ti je cela zvesta četa
Od apezejevskih je pevcev v Mariboru?
Verjetno kdo od nas drugje prepeva;
A pomnil vsak do zadnjega bo dneva:
Najlepe nam bilo je pač v a-pe-ze-jevskem je zboru.
Maribor, 15. novembra 1969, ob praznovanju Radovanove 60-letnice
RADOVANU
Pod tvojim vodstvom APEZE prepeva,
Ej, Radovan, ko smo bili še mladi!
Takrat, ko smo ves svet imeli radi
In ni za petje žali bilo nam niti dneva.
Naš zbor iz leta v leto bolj uspeva,
Ob vsakem času tam v balkonski vadi.
S koncerti, gostovanju po navadi
Edinstveno pri publiki odmeva.
Minili so študentski časi zlati,
Dočakali pa smo tvoj jubilej bogati.
Enako poldno tvoje je življenjsko delo.
S teboj zdaj radostno tvoj jubilej slavimo,
Edini v tem, da zdravja vsi želimo
Ti, zadovoljstva, družbo še veselo.
Maribor, 3. junija 1994, ob praznovanju Radovanove 85. obletnice. Sonet prebran v gostišču Jamnik pri ljubljani na srečanju APZ.
KRONIKA
O A-PE-ZE-ju
Vsak kronist beleži redno,
vse, kar izve, obelodani.
Prav pozoren pa je vedno,
kadar jubilej oznani.
A 80. obletnica je vsaka
véliki dogodek, srečen je,
srečen je, kdor jo dočaka.
Zdi se mi, da ni še dolgko, odkar naš Radovan slavil je v našem krogu sedemdeseti rojstni nad.
Takràt obujali prijetne smo spomine,
ej, na študentsko dobo, ki prehitro mine!
Po mladih letih so cedile se nam sline …
To so bili še tisti časi zlati,
ko se inflacije nam ni bilo še treba bati,
ko naši narodi (z izjemami) so počutili se kot brati …
Brez Radovana si težko zamišljam prvi ŠE-PE-ZE,
saj z njim povezano njegovo je ime.
Zdaj sodi pa začetek zbora ŠPZ že skoraj v zgodvino:
Tedaj zbral Radovan študentsko je mladino,
ki vadila v balkonski je dvorani, gostovala,
si kmalu slóves in uspehov si nabrala.
Saj smo bili pač mladi in smo peli radi.
Za akcijo so se vrstile akcije,
bile so prave to atrakcije.
Bila kot prva Pesnice je regulacija.
Za mnoge pevce je bila senzacija.
Odkar je ŠPZ zagledal luč sveta,
o njem se je pisála kronika;
sa se med nami je reči zgodilo sto in sto.
No, mórda kdo spoznal bo zgodbo to,
ki trdno mi ostala je v spominu:
ko cvet deklet je komaj ušel poginu.
Neko v koncetnem drugem delu smo nastopíla le dekleta;
poslušala pozorno nas je publika zavzeta.
Ko »Rasti, rasti, rožmarin …« smo milo se glasile,
nabito Unionsko smo dvorano vso ganile,
joj, – tresk! – mladinskega emblema gmota
k nam na oder s stene je zgrmela …
A ženska vrsta – dalje je junaško pela;
»… na pare bom polóžena …«
Mrtvaško razpolóžena se v pesem je vživela.
Na koncu pa zasluženo viharni je aplavz požela.
Še sreča, da tedaj za nami ni fantov vrsta stala,
saj bi emblema teža pod seboj jih pokopala.
Ker živi smo ostali vsi, odšli smo na turnejo,
ob istrski obali vzdolž, tja daleč v Medvejo.
Tam »morsko vilo« Marto smo v valove potopili,
pri tem pa marsikoga smo do mokrega krstili.
Zaj pa Lijak (l. 1948) – regulacija:
Tam v astronomske so višine lezle norme,
udarniško vihteli krampe smo, kar brez reforme.
Dopoldne smo rabotali, popoldne peli,
v okoliških vaseh nastope imeli.
Na primer v Černičah, kjer dvorana
bila nam hiša – še iz vojne je požgana.
Namesto praktikablov imeli smo opeko;
ljudje prinašali so sadja nam in mleko …
Pa v Čepovanu smo bili še in drugod,
lepo so nas sprejemali povsod.
Vrstili so po krajih vseh naši se koncerti,
brez nas nobenih ni bilo proslav,
ker pevski smo zares bili esperti.
In nepozabni so ostali mi spomini,
kako prijazni z nami v Kojskem* so bili vsi domačini.
Z zaboji grozdja, fig so naložili tovorjak,
pod hudo težo stokal je naš »siromak«.
Primorsko prevozili smo tako po dolgem in počez,
bili takrat nomadi pravi smo, zares!
Brez praktikablov peli smo, na prostem, v času vsakem;
v vročini, v soncu in vremenu takem,
da je v dežjù po nas, kot bi iz škafa lilo.
A šepezejevcev t ni prav nič motilo.
Če treba je bilo, na mah bili smo v kamionih
in peli tisto našo »Mi smo mladi bataljoni …«
Ob koncu delovne pa akcije spet na Lijaku:
Kaj pa je to? Kaj grupa tam pomeni zadnji dan?
Grob kopljejo, da zadnji čevelj bo vanj’ga dan?
Od dela je dotrajal revež, ves razcefran.
Vsi složno v zboru bilje smo žebrali,
ko rekvizite delovne »hvaležno« v zemljo smo dajali.
In v Crikvenici**! Ko v Češki vili
smo pevci marsikatero hecno »zagrešili«.
Ej, to bili so dobri, zlati časi,
ko razen petja so zvrstili se še drugi »resni« ščasi!
Na prímer: Právcati napad, ko »gaunerski« so asi
se zvezali z »nedolžniki« in ti z »idealisti« –
ter složno vtihotapili ponoči v želji siti
so v bližnji »raj« se k »angeljčkom«, nič hudega slutečim.
Ker ni bil čisto pravi raj, so grešnikom, nedolžno spečim,
zagodli »angeljčki« naslednjo noč v osveto nam peklenski ples.
In iz oblakov – iz blazin – letelo perje je in vmes
še kaj, da tresel se je »sveti raj« …
Ko smo iz Crikvenice se pripravljali že na odhod,
je »moštvo« odpeljalo se v slovo na Krk po vina sod.
Ojoj, pa skoraj se končal je stragedijo ta pohod!
Do roba poln je vode čoln v viharju rešil kapitan –
posadka in z njo Radovan priplula v varen sta pristan.
Od morja zunaj mokri zdaj, a notri, ker nameso vina pili so lečaj,
potili so se brodolomci, da bilo jekaj!
»Oj, Vrbniče nad morem …« v postelji so peli,
namesto da v zabavi se na plesu bi vrteli.
In s pesmijo »Lepo je v naši domovini biti mlad«
odšli smo na mladinski festival, najprej v Novi Beograd***.
Ker ni ugajal nam tam neenaki položaju
in zagrozili smo, da bomo šli takoj nazaj (v Slovenijo)
so naelili nas v gostoljubne hiše.
Prišlki bi v tekmovanju dosti više,
če napol.poklicnih pevcev ne bilo bil v Lole Ribar-horu;
saj Radovan nam vtepel je v ušesa makedonski ritem
v Ajde oru: en dva tri, en dva-en dva …
Še en spomin se mi je iz življenja ŠE-PE-ZE utrnil,
prav živo se v zavest mi vrnil:
Na vsaki prvomajski smo paradi
korakali A-PE-ZE-jevci in peli radi.
Ko smo nekoč ob koncu se preoblačili v balkonski,
zaslišali se pred Univerzo so huronski
klici: vse polno ljudstva je pred Univerzo stalo,
skandiralo »A-PE-ZE, A-PE-ZE« in »Zdaj zaori« in druge pesmi:
več sto se jih je tam nabralo.
A mi? Napol že v »civilu«, napol še v naši »uniformi«
takoj bili smo spet v »koncertni formi«
in na balkonu neumorno peli, peli
do poznega še popoldneva, od jutra vsi razgreti in veseli.
Aplavzom ni bilo ne konca, kraja …
A preden smo se še razšli, zapeli smo še našo »himno«:
»A-PE-ZE, najboljši pevci smo na svetu, svetu ,
A-PE-ZE, najboljši pevci smo na svetu,
A-PE-ZE, najboljši pevci smo na svetu,
tam dol u Tivoli se ringlšpil vrti,
na njem pa A-PE-ZE sedi.«
Še mnogo lepega naš A-PE-ZE je doživel,
a kje zdaj to je, kdo v spominu še bi vse imel!
A še in še spominov bi lahko naštela,
a kronika bila bi predebela.
Pa naj med vami kdo doda še kaj,
saj se dogodkov je nabralo marsikaj!
Na zdravje Radovanu dvignimo zdaj čaše,
za rojstni dan, v spomin na lepe skupne čase naše!
* V Goriških brdih
** Septembra 1948!
*** Leta 1948.
Na »svitlo dala« in kroniko prebrala na praznovanju Radovanove 80-letnice, ob srečanju njegove generacije APZ-ja (prvotno ŠPZ) v gostišču Jamnik pri Ljubljani leta 1989.
ZDRAVLJICA
Prosto po Prešernu
Kot da bi komaj lani,
se danes zdi mi, to bilo,
ko smo pri vaji zbrani
se veselili s pesmijo,
ki spodi
vse skrbi,
tolažbo, radost nam vzbudi.
Komú najpred svečano
zdravljico, pevci, čmo začet’?
Na zdravje Radovanu,
še dvakrat, trikrat tol’ko let!
Krbi naj vse
se razprše,
naj z nami spet nasmeje se!
Popevkarstvo je vsakoobsojeno na kratek čas.
Naj tako vso navlako
prevpije ljudske pesmi glas!
Naj se glasi
na vse strani:
»Še vedno APZ živi!«
Ubranost, tekma zdrava
naj zbore vse oplajajo,
konceti, pesem prava
naj množice prevzgajajo.
Naj naša oblast
izkaže jim čast,
pa tudi nagrade naj daje jim v last!
Na zdravje, sopranistke,
ve redke, žlahtne rožice!
Enako ve, altisktke,
vse Julke, Brede, Jožice!
Vaš naraščaj
ves poje naj,
da nov kak APZ bo kdaj!
Tenorji, baritoni,
izpraznite čaše, eks do dna!
Iz basov nizki toni
enako naj za vas velja!
Saj tudi vas
taakrat kot nas
v APZ je združil čas.
Živi naj še kultura,
naj končno že dočaka dan,
ko gmotno – sice cura –
bo strah za njen obstoj pregnan;
v kultiri vsak
ne bo korak
za miloščino več prosjak.
Nazadnje APZ-ja
spomin spet vsi proslávim,
v čast tvoj’ga jubileja
spet, Radovan, nazdravimo!
Dokaj dni
naj živi
vsak, kdor petje rad goji!
* Zložila in v Mariboru prebrala ob praznovanju 60-letnice Radovana Gobca, našega pevovodje. Seveda je moja Zdravljica nastala davno pred izborom Prešernove Zdravljice za slovensko državno himno.
MEMENTO A-PE-ZE-JA
Prosto po Prešernu
Naj, APZ, bila je tvoja era kratka,
A vendar, ej, kako bila študentska je svoboda zlata!
Je Radovan nas vodil kakor dobri tata,
Živ kapitan je bil, njegova mi posadka.
In dasi naša pot bila ni vselej gladka,
Vse so dvorane odpirale nam vrata.
In pesem metna se glasila je, kantana;
Res narodna nam je bila posebno sladka.
Al’ morda veš – čeprav minila so že leta –
Da, Radovan, ostala ti je cela zvesta četa
Od apezejevskih je pevcev v Mariboru?
Verjetno kdo od nas drugje prepeva;
A pomnil vsak do zadnjega bo dneva:
Najlepe nam bilo je pač v a-pe-ze-jevskem je zboru.
Maribor, 15. novembra 1969, ob praznovanju Radovanove 60-letnice
RADOVANU
Pod tvojim vodstvom APEZE prepeva,
Ej, Radovan, ko smo bili še mladi!
Takrat, ko smo ves svet imeli radi
In ni za petje žali bilo nam niti dneva.
Naš zbor iz leta v leto bolj uspeva,
Ob vsakem času tam v balkonski vadi.
S koncerti, gostovanju po navadi
Edinstveno pri publiki odmeva.
Minili so študentski časi zlati,
Dočakali pa smo tvoj jubilej bogati.
Enako poldno tvoje je življenjsko delo.
S teboj zdaj radostno tvoj jubilej slavimo,
Edini v tem, da zdravja vsi želimo
Ti, zadovoljstva, družbo še veselo.
Maribor, 3. junija 1994, ob praznovanju Radovanove 85. obletnice. Sonet prebran v gostišču Jamnik pri ljubljani na srečanju APZ.
KRONIKA
O A-PE-ZE-ju
Vsak kronist beleži redno,
vse, kar izve, obelodani.
Prav pozoren pa je vedno,
kadar jubilej oznani.
A 80. obletnica je vsaka
véliki dogodek, srečen je,
srečen je, kdor jo dočaka.
Zdi se mi, da ni še dolgko, odkar naš Radovan slavil je v našem krogu sedemdeseti rojstni nad.
Takràt obujali prijetne smo spomine,
ej, na študentsko dobo, ki prehitro mine!
Po mladih letih so cedile se nam sline …
To so bili še tisti časi zlati,
ko se inflacije nam ni bilo še treba bati,
ko naši narodi (z izjemami) so počutili se kot brati …
Brez Radovana si težko zamišljam prvi ŠE-PE-ZE,
saj z njim povezano njegovo je ime.
Zdaj sodi pa začetek zbora ŠPZ že skoraj v zgodvino:
Tedaj zbral Radovan študentsko je mladino,
ki vadila v balkonski je dvorani, gostovala,
si kmalu slóves in uspehov si nabrala.
Saj smo bili pač mladi in smo peli radi.
Za akcijo so se vrstile akcije,
bile so prave to atrakcije.
Bila kot prva Pesnice je regulacija.
Za mnoge pevce je bila senzacija.
Odkar je ŠPZ zagledal luč sveta,
o njem se je pisála kronika;
sa se med nami je reči zgodilo sto in sto.
No, mórda kdo spoznal bo zgodbo to,
ki trdno mi ostala je v spominu:
ko cvet deklet je komaj ušel poginu.
Neko v koncetnem drugem delu smo nastopíla le dekleta;
poslušala pozorno nas je publika zavzeta.
Ko »Rasti, rasti, rožmarin …« smo milo se glasile,
nabito Unionsko smo dvorano vso ganile,
joj, – tresk! – mladinskega emblema gmota
k nam na oder s stene je zgrmela …
A ženska vrsta – dalje je junaško pela;
»… na pare bom polóžena …«
Mrtvaško razpolóžena se v pesem je vživela.
Na koncu pa zasluženo viharni je aplavz požela.
Še sreča, da tedaj za nami ni fantov vrsta stala,
saj bi emblema teža pod seboj jih pokopala.
Ker živi smo ostali vsi, odšli smo na turnejo,
ob istrski obali vzdolž, tja daleč v Medvejo.
Tam »morsko vilo« Marto smo v valove potopili,
pri tem pa marsikoga smo do mokrega krstili.
Zaj pa Lijak (l. 1948) – regulacija:
Tam v astronomske so višine lezle norme,
udarniško vihteli krampe smo, kar brez reforme.
Dopoldne smo rabotali, popoldne peli,
v okoliških vaseh nastope imeli.
Na primer v Černičah, kjer dvorana
bila nam hiša – še iz vojne je požgana.
Namesto praktikablov imeli smo opeko;
ljudje prinašali so sadja nam in mleko …
Pa v Čepovanu smo bili še in drugod,
lepo so nas sprejemali povsod.
Vrstili so po krajih vseh naši se koncerti,
brez nas nobenih ni bilo proslav,
ker pevski smo zares bili esperti.
In nepozabni so ostali mi spomini,
kako prijazni z nami v Kojskem* so bili vsi domačini.
Z zaboji grozdja, fig so naložili tovorjak,
pod hudo težo stokal je naš »siromak«.
Primorsko prevozili smo tako po dolgem in počez,
bili takrat nomadi pravi smo, zares!
Brez praktikablov peli smo, na prostem, v času vsakem;
v vročini, v soncu in vremenu takem,
da je v dežjù po nas, kot bi iz škafa lilo.
A šepezejevcev t ni prav nič motilo.
Če treba je bilo, na mah bili smo v kamionih
in peli tisto našo »Mi smo mladi bataljoni …«
Ob koncu delovne pa akcije spet na Lijaku:
Kaj pa je to? Kaj grupa tam pomeni zadnji dan?
Grob kopljejo, da zadnji čevelj bo vanj’ga dan?
Od dela je dotrajal revež, ves razcefran.
Vsi složno v zboru bilje smo žebrali,
ko rekvizite delovne »hvaležno« v zemljo smo dajali.
In v Crikvenici**! Ko v Češki vili
smo pevci marsikatero hecno »zagrešili«.
Ej, to bili so dobri, zlati časi,
ko razen petja so zvrstili se še drugi »resni« ščasi!
Na prímer: Právcati napad, ko »gaunerski« so asi
se zvezali z »nedolžniki« in ti z »idealisti« –
ter složno vtihotapili ponoči v želji siti
so v bližnji »raj« se k »angeljčkom«, nič hudega slutečim.
Ker ni bil čisto pravi raj, so grešnikom, nedolžno spečim,
zagodli »angeljčki« naslednjo noč v osveto nam peklenski ples.
In iz oblakov – iz blazin – letelo perje je in vmes
še kaj, da tresel se je »sveti raj« …
Ko smo iz Crikvenice se pripravljali že na odhod,
je »moštvo« odpeljalo se v slovo na Krk po vina sod.
Ojoj, pa skoraj se končal je stragedijo ta pohod!
Do roba poln je vode čoln v viharju rešil kapitan –
posadka in z njo Radovan priplula v varen sta pristan.
Od morja zunaj mokri zdaj, a notri, ker nameso vina pili so lečaj,
potili so se brodolomci, da bilo jekaj!
»Oj, Vrbniče nad morem …« v postelji so peli,
namesto da v zabavi se na plesu bi vrteli.
In s pesmijo »Lepo je v naši domovini biti mlad«
odšli smo na mladinski festival, najprej v Novi Beograd***.
Ker ni ugajal nam tam neenaki položaju
in zagrozili smo, da bomo šli takoj nazaj (v Slovenijo)
so naelili nas v gostoljubne hiše.
Prišlki bi v tekmovanju dosti više,
če napol.poklicnih pevcev ne bilo bil v Lole Ribar-horu;
saj Radovan nam vtepel je v ušesa makedonski ritem
v Ajde oru: en dva tri, en dva-en dva …
Še en spomin se mi je iz življenja ŠE-PE-ZE utrnil,
prav živo se v zavest mi vrnil:
Na vsaki prvomajski smo paradi
korakali A-PE-ZE-jevci in peli radi.
Ko smo nekoč ob koncu se preoblačili v balkonski,
zaslišali se pred Univerzo so huronski
klici: vse polno ljudstva je pred Univerzo stalo,
skandiralo »A-PE-ZE, A-PE-ZE« in »Zdaj zaori« in druge pesmi:
več sto se jih je tam nabralo.
A mi? Napol že v »civilu«, napol še v naši »uniformi«
takoj bili smo spet v »koncertni formi«
in na balkonu neumorno peli, peli
do poznega še popoldneva, od jutra vsi razgreti in veseli.
Aplavzom ni bilo ne konca, kraja …
A preden smo se še razšli, zapeli smo še našo »himno«:
»A-PE-ZE, najboljši pevci smo na svetu, svetu ,
A-PE-ZE, najboljši pevci smo na svetu,
A-PE-ZE, najboljši pevci smo na svetu,
tam dol u Tivoli se ringlšpil vrti,
na njem pa A-PE-ZE sedi.«
Še mnogo lepega naš A-PE-ZE je doživel,
a kje zdaj to je, kdo v spominu še bi vse imel!
A še in še spominov bi lahko naštela,
a kronika bila bi predebela.
Pa naj med vami kdo doda še kaj,
saj se dogodkov je nabralo marsikaj!
Na zdravje Radovanu dvignimo zdaj čaše,
za rojstni dan, v spomin na lepe skupne čase naše!
* V Goriških brdih
** Septembra 1948!
*** Leta 1948.
Na »svitlo dala« in kroniko prebrala na praznovanju Radovanove 80-letnice, ob srečanju njegove generacije APZ-ja (prvotno ŠPZ) v gostišču Jamnik pri Ljubljani leta 1989.
