Oče nam nikoli ni pripovedoval o svojem domu. Pravzaprav nam nikoli ni nič pripovedoval. Malo je govoril, pa še to o vsakdanjih opravilih. Tudi spraševal nas ni veliko. Včasih, mama je rekla, da je pijan, je govoril dolgo v noč. Nisem razumela veliko, vem le da je govoril o vojni.
Oče je imel v kotu poleg velike stenske ure za steklom obešeno prelepo majhno žepno uro. Mama je rekla, da je zlata. Nekoč sem jo snela in jo gledala. Imela je rimske številke in precizno gravuro na pokrovu. V sredini sta bili vgravirani začetni črki očetovega imena in priimka. Kazalci so mirovali. Kazali so deset minut do dvanajste. Oče je ravno vstopil in mi dejal:
»Pusti uro, to ni zate.«
»Kdo ti jo je dal?«
»Birmanski boter.«
»Zakaj stoji?«
Oče ni odgovor, molče jo je pospravil nazaj.
»Od kod je doma oče,« sem včasih vprašala mamo.
»Iz Krajne.«
»Zakaj ne gremo nikoli na obisk babici in dedku?«
»Ni jih več.«
»Kaj pa domačija?«
»Tam je brat z ženo, ata je bil deseti in so po smrti staršev z njim grdo ravnali. Zgodaj je moral od doma.«
Enkrat na leto, na dan mrtvih je oče vzel dve sveči in nekaj krizantem in se odpeljal s kolesom.
»Na grob staršev gre,« je dejala mama.
Vsi mi ostali člani družine smo šli po babico in potem s košaro rož na pokopališče. Prvi je bil vedno na vrsti grob pravega dedka. Imeli smo namreč še drugega dedka. Pozneje so k prvemu dedku pokopali posmrtne ostanke strica, ki je padel v partizanih na Štajerskem. Babica je dala postaviti spomenik in poleg dveh slik umrlih je bila na njem tudi njena slika. Večkrat sem jo vprašala:
»Zakaj je na spomeniku tvoja slika?«
»Da bo pripravljeno, ko bo tako daleč. Pa tudi nič ne škodi, če šolarji, ki obiskujejo grob vedo kdo je partizanska mama.«
Neke sobote je dejala:
»Jutri greva v Krajno obiskat sina Franca in tvojo sestrično. Sin Franc, moj mrzli stric je bil od drugega dedka. Veselila sem se, da bom spoznala sestrično. Od avtobusne postaje sva imeli še pol ure hoda. Vsi trije so se naju zelo razveselili. Babica je prinesla za Miciko bonbone in rdeče blago z belimi pikami.
»Tako velika si že.«
»Jaz nisem poreden otrok, sem pridna deklica,« je zdrdrala Micika. Sedela je v kotu in gledala Proti koncu obiska je prišla k meni in ko sva se začeli pogovarjati je bilo treba na avtobus.
»Zakaj ne pride Micika k nam,« sem vprašala.
»Saj bi res bilo dobro, da jo damo za par dni med otroke,« je pristavila teta. Stric se je strinjal.
»Ko bodo počitnice, jo bom pripeljal s kolesom. Preveč resna je za svoja leta. Tu naokrog ni nobenih otrok.«
»Kje pa je doma oče?« sem vprašala babico na poti na avtobus.
»Tam na hribu,« je babica pokazala s prstom na s slamo krito hišo.
Prehitro sva prišli na postajo, zato je babica predlagala, da spijeva kokto v gostilni. Komaj sva sedli je prišel gostilničar, da bi naju vprašal kaj želiva.
Ko me je zagledal je začudeno vprašal:
»Ali ti nisi od Šalamonovega Lujzeka?«
»Kako pa veste,« se je začudila babica.
»Ali je niste nikoli pogledali. Celi Lujzek je.«
»Tega nisem nikoli opazila, se je čudila babica.«
»Moj prijatelj je bil v mladosti. Skupaj sva hodila po gostilnah. Še to prazgotino na čelu imam zaradi njega. Bilo je tisti večer, ko je bogati kmet Šinko prinesel v gostilno njegovo zlato uro in jo zalučal vanj:
“Poberi svojo uro in da se nikoli ne približaš moji hčeri, ti capin.“
Ura je padla med plesalce. Vedel sem koliko Lujzeku pomeni in sem jo pobral. Nisem vedel, da jo je dal Kristini. Pri tem me je nek plesalec močno brcnil v obraz. Potem je prišla vojna in smo se razkropili. Srečala sva se na pokopališču, ko je bil že poročen.«
»Kaj pa je bilo s tisto punco?« je bila radovedna babica.
»Poročili so jo z nekim bogatim vdovcem, odselila se je na Štajersko.«
»Babica, ata še ima tisto uro,« sem ji povedala v avtobusu.
»Nikomur je ne da. Enkrat sem jo vzela ven iz vitrine pa je bil zelo hud. Celo neki Avstrijci, ki so prišli na obisk, so mu zanjo ponujali lep denar, pa je ni dal. Še mama ga je nagovarjala pa zastonj.
»Čudno, da je ni hotel prodati za dobro ceno,« je modrovala babica.
Uro sem še velikokrat občudovala.
»Ko bom velika si bom kupila podobno,« sem razmišljala.
Čez veliko let, ko sem bila že od doma in sem se vračala le na obiske sem še vedno videvala uro na istem mestu. Nekoč, ko sem odhajala, me je oče poklical nazaj iz dvorišča. Sama sva bila v sobi. Stopil je, odprl steklena vratca in vzel uro.
»Vzami jo, vedno ti je bila všeč. Ne potrebujem je več.«
»Saj ni treba, vem da ti veliko pomeni.«
»Rad bi, da jo imaš za spomin.«
»Pa srečno pot.«
Stisnila sem uro in s prsti pobožala gravuro na njej. Tolikokrat sem jo občudovala. Ko sem jo na avtobusu pogledala, se mi ni več zdela tako lepa.
»Tam je bilo njeno mesto,« sem razmišljala.
Nekatere stvari so tako lepe le na določenem mestu. Če jih prenesemo drugam, del lepote izgine. Tam v vitrini je čuvala očetovo skrivnost, zato jo je pustil, da je mirovala ves ta čas. Še danes njeni kazalci kažejo deset do dvanajst. Takrat je bilo konec nekih sanj.
Oče nam nikoli ni pripovedoval o svojem domu. Pravzaprav nam nikoli ni nič pripovedoval. Malo je govoril, pa še to o vsakdanjih opravilih. Tudi spraševal nas ni veliko. Včasih, mama je rekla, da je pijan, je govoril dolgo v noč. Nisem razumela veliko, vem le da je govoril o vojni.
Oče je imel v kotu poleg velike stenske ure za steklom obešeno prelepo majhno žepno uro. Mama je rekla, da je zlata. Nekoč sem jo snela in jo gledala. Imela je rimske številke in precizno gravuro na pokrovu. V sredini sta bili vgravirani začetni črki očetovega imena in priimka. Kazalci so mirovali. Kazali so deset minut do dvanajste. Oče je ravno vstopil in mi dejal:
»Pusti uro, to ni zate.«
»Kdo ti jo je dal?«
»Birmanski boter.«
»Zakaj stoji?«
Oče ni odgovor, molče jo je pospravil nazaj.
»Od kod je doma oče,« sem včasih vprašala mamo.
»Iz Krajne.«
»Zakaj ne gremo nikoli na obisk babici in dedku?«
»Ni jih več.«
»Kaj pa domačija?«
»Tam je brat z ženo, ata je bil deseti in so po smrti staršev z njim grdo ravnali. Zgodaj je moral od doma.«
Enkrat na leto, na dan mrtvih je oče vzel dve sveči in nekaj krizantem in se odpeljal s kolesom.
»Na grob staršev gre,« je dejala mama.
Vsi mi ostali člani družine smo šli po babico in potem s košaro rož na pokopališče. Prvi je bil vedno na vrsti grob pravega dedka. Imeli smo namreč še drugega dedka. Pozneje so k prvemu dedku pokopali posmrtne ostanke strica, ki je padel v partizanih na Štajerskem. Babica je dala postaviti spomenik in poleg dveh slik umrlih je bila na njem tudi njena slika. Večkrat sem jo vprašala:
»Zakaj je na spomeniku tvoja slika?«
»Da bo pripravljeno, ko bo tako daleč. Pa tudi nič ne škodi, če šolarji, ki obiskujejo grob vedo kdo je partizanska mama.«
Neke sobote je dejala:
»Jutri greva v Krajno obiskat sina Franca in tvojo sestrično. Sin Franc, moj mrzli stric je bil od drugega dedka. Veselila sem se, da bom spoznala sestrično. Od avtobusne postaje sva imeli še pol ure hoda. Vsi trije so se naju zelo razveselili. Babica je prinesla za Miciko bonbone in rdeče blago z belimi pikami.
»Tako velika si že.«
»Jaz nisem poreden otrok, sem pridna deklica,« je zdrdrala Micika. Sedela je v kotu in gledala Proti koncu obiska je prišla k meni in ko sva se začeli pogovarjati je bilo treba na avtobus.
»Zakaj ne pride Micika k nam,« sem vprašala.
»Saj bi res bilo dobro, da jo damo za par dni med otroke,« je pristavila teta. Stric se je strinjal.
»Ko bodo počitnice, jo bom pripeljal s kolesom. Preveč resna je za svoja leta. Tu naokrog ni nobenih otrok.«
»Kje pa je doma oče?« sem vprašala babico na poti na avtobus.
»Tam na hribu,« je babica pokazala s prstom na s slamo krito hišo.
Prehitro sva prišli na postajo, zato je babica predlagala, da spijeva kokto v gostilni. Komaj sva sedli je prišel gostilničar, da bi naju vprašal kaj želiva.
Ko me je zagledal je začudeno vprašal:
»Ali ti nisi od Šalamonovega Lujzeka?«
»Kako pa veste,« se je začudila babica.
»Ali je niste nikoli pogledali. Celi Lujzek je.«
»Tega nisem nikoli opazila, se je čudila babica.«
»Moj prijatelj je bil v mladosti. Skupaj sva hodila po gostilnah. Še to prazgotino na čelu imam zaradi njega. Bilo je tisti večer, ko je bogati kmet Šinko prinesel v gostilno njegovo zlato uro in jo zalučal vanj:
“Poberi svojo uro in da se nikoli ne približaš moji hčeri, ti capin.“
Ura je padla med plesalce. Vedel sem koliko Lujzeku pomeni in sem jo pobral. Nisem vedel, da jo je dal Kristini. Pri tem me je nek plesalec močno brcnil v obraz. Potem je prišla vojna in smo se razkropili. Srečala sva se na pokopališču, ko je bil že poročen.«
»Kaj pa je bilo s tisto punco?« je bila radovedna babica.
»Poročili so jo z nekim bogatim vdovcem, odselila se je na Štajersko.«
»Babica, ata še ima tisto uro,« sem ji povedala v avtobusu.
»Nikomur je ne da. Enkrat sem jo vzela ven iz vitrine pa je bil zelo hud. Celo neki Avstrijci, ki so prišli na obisk, so mu zanjo ponujali lep denar, pa je ni dal. Še mama ga je nagovarjala pa zastonj.
»Čudno, da je ni hotel prodati za dobro ceno,« je modrovala babica.
Uro sem še velikokrat občudovala.
»Ko bom velika si bom kupila podobno,« sem razmišljala.
Čez veliko let, ko sem bila že od doma in sem se vračala le na obiske sem še vedno videvala uro na istem mestu. Nekoč, ko sem odhajala, me je oče poklical nazaj iz dvorišča. Sama sva bila v sobi. Stopil je, odprl steklena vratca in vzel uro.
»Vzami jo, vedno ti je bila všeč. Ne potrebujem je več.«
»Saj ni treba, vem da ti veliko pomeni.«
»Rad bi, da jo imaš za spomin.«
»Pa srečno pot.«
Stisnila sem uro in s prsti pobožala gravuro na njej. Tolikokrat sem jo občudovala. Ko sem jo na avtobusu pogledala, se mi ni več zdela tako lepa.
»Tam je bilo njeno mesto,« sem razmišljala.
Nekatere stvari so tako lepe le na določenem mestu. Če jih prenesemo drugam, del lepote izgine. Tam v vitrini je čuvala očetovo skrivnost, zato jo je pustil, da je mirovala ves ta čas. Še danes njeni kazalci kažejo deset do dvanajst. Takrat je bilo konec nekih sanj.
