S težavo je Imra odprl veke. Ni se mogel spomniti, kaj se je zgodilo. Ko se je premaknil je čutil bolečine po vsem telesu, nog ni čutil. Na obrazu je otipal nekaj lepljivega. Pogledal je po izbi.V pramenu večerne svetlobe je v poltemi zagledal na tleh žensko. Glasno je smrčala.
»To je Lojzka!« je zamrmral.
Poskušal se je spomniti, kaj se je zgodilo. Naenkrat so se mu dogodki kot film zavrteli pred očmi. Lojzka je prišla spet domov pijana. Pri sosedih si je kupila pijače. Ko se je prizibala v sobo, jo je Imra prosil čaja. Pograbila je poleno in ga udarila po obrazu.
»Crkni stari hudič!« je vpila in padla po tleh, ter zasmrčala.
Zadnje čase je bila pijana vedno, ko je prišla do denarja. Za Imra se skoraj ni več zmenila. Že nekaj dni je hudo kašljal, včasih je izkašljeval tudi kri. Če je bila Lojzka slučajno trezna mu je kaj skuhala in prejšnji teden je celo poklicala zdravnika. Ta mu je predpisal zdravila, ki pa jih je Lojzka v zadnji pijanosti vrgla stran.
Imra je razmišljal, kaj naj stori.
» Če bi lahko prišel do sosedov, bi jih prosil naj pokličejo pomoč,« je razmišljal. Poskušal je vstati. Omahnil je nazaj na posteljo in bolečine so postale vse hujše. Ob pogledu na smrčečo žensko ga je zgrabil obup. Poskušal je zaspati. Ni mogel. Zaslišal je premikanje pred vrati. Kljuka se je premikala in vrata so se škripaje odprla. Ovčar Rex je planil v sobo. Sedel je na tla ob Imrovem vzglavju in ga gledal.
»Samo tebe še imam Rex. Ko bi me razumel in šel po pomoč. Spomnim se je dneva, ko je Lojzka prvič prišla na obisk. Takoj sem opazil, da te ne mara. Tudi ti si se je izogibal. Pravijo, da psi zavohajo dobre ljudi. Takrat sem bil slep. Že dve leti sem bil vdovec, otroci se niso več oglasili in nujno sem potreboval ženske roke v hiši. Sam veš, da po hiši ne znam postoriti ničesar. Tistega kar sem skuhal še ti včasih nisi hotel jesti. Lojzka se je s pismom javila na oglas, ki sem ga dal v časopis. Sosedova Marija je napisala oglas in odgovorila na Lojzkino pismo. Takoj je prišla na obisk. Deset let mlajša je od mene. Imela je skodrane lase in bila lepo oblečena. Kako začuden sem bil takrat, da se tako lepa »gospa« zanima zame. Ti si vedel kdo je, dva dni nisi prišel v hišo. Še danes se spomnim vsake njene besede. Povedala mi je , da živi pri bratu, da je bila sirota, ki je zgodaj izgubila starše. Poročila se ni, saj take revice ni noben hotel, ima pa dva nezakonska otroka, ki pa se po krivici zanjo ne zmenita. Ker ni imela sredstev za preživljanje, jih je morala, takoj po rojstvu dati v rejo. Oba sta že poročena, z njo pa ne želita imeti stikov. Edino, kar si želi je svoj dom, kjer je nihče ne bo mogel »naganjati« od hiše. Kako naiven sem bil, da sem vse verjel. Lojzka se je čez dva dni že vrnila. Kako sladka je bila dokler se nisva civilno poročila in dokler ji nisem zapisal pol posestva. V začetku je čistila in kuhala. Z mano je hodila pomagat tudi k Mariji. Čez dober mesec se je prvič napila, potem je bilo vse gosteje. V začetku je zaleglo, če sem ji povedal da mi to ni prav in nekaj časa je bilo boljše. Leto za letom je huje. Hiša je vedno bolj zanemarjena. Potem je prišla ta bolezen. Noge me komaj nosijo. Vseeno se trudim, da kaj postorim na polju. Lojzka vedno bolj pije. Prodala je vse, kar se je dalo, tudi živino in celo socialno pomoč, ki jo dobivamo hitro zapila. Do mene je sovražna, verjetno razumeš, saj je bila do tebe taka že od prvega dne. Tudi tepe me zadnje čase, verjetno me bo ubila.
Spet je poskušal vstati, a zaman.
»Le zakaj sem dobil to hudičevo žensko?«je rekel.
»Verjetno me je kaznoval Bog za moje grehe. On je pravičen, vse to sem si zaslužil. Ko bi ti razumel in šel po pomoč.«
Rex je stekel iz hiše. Imra je zaprl oči. Samo zaspati je hotel.
Sanjal je o svoji mladosti, ki jo je preživel kot hlapec na kmetijah in o pijanem očeta, ki ga je z materjo večkrat pregnal iz hiše. Potem je sanjal o svoji poroki po očetovi smrti. Pred očmi so se mu porajale vedno nove podobe iz preteklosti. Sanjal je o Etelki. Bila je Ciganka, pripeljal jo je iz sezonskega dela v Slavoniji. Bila je stara šele 16 let. Pobegnila je z njim, saj so tudi njeni starši bili proti zvezi. Vedeli so, da to ni običajno in bali so se, da bo okolica grdo ravnala z njo. Imrova mama jo je dobro sprejela, potrebovala je pomoč in Etelko je vzljubila. Žal je hitro po njuni poroki umrla. Sosedje so se Etelke dolgo izogibali, čez čas pa so jo le sprejeli.
»Kako delovna in čista je bila,«je zamrmral Imra in poskušal odpreti oči.
Spet je zaprl oči. Sanjal je o svojih treh otrocih. Kako ga čakajo pred hišo, ko se je vračal iz sezonskega dela. Sanjal je kako je iz ljubosumnosti pretepal Etelko, ki je bila najzvestejše bitje na svetu. Včasih se je napil tudi v gostilni, kjer so se mu pijani dedci posmehovali, da ima Ciganko.Vso jezo je takrat stresal nanjo. Vedno pogosteje je bil nasilen, Etelka pa je vse mirno prenašala, saj ni imela kam z otroci. Njena družina ni imela stikov z njo. Ko so otroci odraščali so bili vedno bolj na mamini strani . Celo sovražiti so začeli nasilnega očeta.
Sanjal je, kako otroci drug za drugim odhajajo po svetu. Starejši je našel delo v rudniku in za seboj spravil še ostala dva. Mami so večkrat pisali in v pismu poslali denar, vendar ga je Imra vzel in večkrat tudi zapil. Etelka je pri 36 letih zbolela. Bila je vedno bolj suha in slabotna. Imra ji ni verjel. Vedno težje je delala. Nekega dne se je zgrudila na njivi.
Ko je videl, da se ne premakne, jo je odnesel domov in odšel po zdravnika.
Ta jo je pregledal in dejal, da mora v bolnico. Prišel je rešilni voz in ko so jo odpeljali in je Imra sam sedel v izbi, je šele spoznal, kako krivico ji je delal vse življenje. Ničesar lepega ni imela z njim, tako mlado je odpeljal in ji omogočil le trpljenje. Etelka je v bolnici kmalu umrla. Sanjal je o pogrebu. Prišlo je veliko ljudi in marsikdo mu je dejal:
»Bila je Ciganka, a boljša od naših ljudi!«
Prišli so tudi otroci. Imra je v sanjah videl, da stojijo stran od njega. Po pogrebu je le najstarejši stopil predenj in dejal:
»Bog te bo kaznoval, ubil si mamo!«
Nobeden ni šel v hišo in domov niso nikoli več prišli.
Imra se je premaknil.Začutil je kako mu po licu tečejo solze.
»Le zakaj sem bil takšen s Etelko?« je rekel naglas.
»Če bi znal biti dober, bi mogoče še živela?«
»Tudi otroci me nebi zapustili.«
»Res je bila Etelka Ciganka, a najboljša ženska na svetu. Njeno življenje z mano pa je bilo eno samo trpljenje. Bog mi je poslal to pošast, da bi spoznal kaj sem storil.«
Ženska na tleh se je premaknila, vendar se je le obrnila in zaspala naprej.
Imra je zatisnil oči. Zagledal je Etelko, vso mlado kot nekoč. Imela je črne lase in oči, bila je v roza obleki, ki ji jo je kupil na sezonskem delu. Kako lepa je bila v tisti obleki. Smejala se je in mu z razprtimi rokami šla nasproti.
»Etelka, mi lahko odpustiš?«je prosil Imra.
»Odpuščanje je del zaklada,« je dejala.
Bila je vse bliže, Imra je začutil njen dih in njene tople roke so ga objele.
»Nikoli več ne bom grd s tabo Etelka !« je zahropel.
»Vse bo še dobro Imra, rešilec smo poklicali,« je zaslišal moški glas.
»Še sreča, da ima tega psa, izkrvavel bi,« je rekla sosedova Irma.
S težavo je odprl oči in zagledal rešilni avto. Ob njem sta stala soseda in Rex. Zalajal je.
»Kaj bo z Rexom?« je zastokal.
Rešilec se je premaknil in odpeljal po prašni cesti. Rex je tekel za njim.
ODISEJ SE JE VRNIL
Ladja je drsela po mirni gladini. Po dolgi vožnji se je prileglo malo sapice, ki je pihljala na krovu. Opazovala sem potnike. Sami starejši pari. Večina od njih je bila od dolge poti precej utrujena. Tu in tam se je iz kota zaslišal prešeren smeh. Pogledala sem v tisto smer. Dve mladi dekleti sta sedeli tam.
»Še dvajset nimata,«sem razmišljala.
»Le kaj ju vleče na ta samotni otok?«
Že dolgo tega je, kar je tu bival Odisej. Legenda pravi da se je tu vanj zaljubila Kalipsa. Obljubljala mu je večno mladost, pa je vseeno odšel..
Potniki ladje smo bili namenjeni v edini hotel na otoku. Tiha glasba pri večerji in kratek sprehod po otoku je bila tukaj edina zabava. In seveda narava, tišina ob jezerih in tisti sončni zahod in tista popolna tema, ko svetijo le zvezde. Sem niso zahajali mladi, željni zabave. Isti ljudje smo se vsako leto vračali, čeprav smo se vsako leto poslavljali z besedami:
»Drugo leto pa bomo verjetno šli kam drugam.«
Prvi dan sem opazila mladi dekleti na kolesu. Zvečer, ko se tukaj nič ne dogaja, sem opazila eno od deklet samo. Radovedna sem bila, kje je druga. Naslednji dan sem jo zagledala. Na plaži pod borovci. Ni bila sama. Mlad domačin je bil z njo. Prejšnji dan sem ga videla za računalnikom v recepciji.
»Verjetno študira in med počitnicami dela,«sem razmišljala.
Odslej sem ju vsak večer srečevala. Objeta sta se sprehajala ali opazovala sončni zahod.
Prišel je čas odhoda. Nosili smo kovčke na ladjo. Prišli sta obe dekleti. Eno je spremljal tisti fant iz recepcije. Z ladjo se je peljal z njo do kopnega. Pogovarjala sta se v kotu. Žalostna sta bila.
» Slovo je vedno žalostno,« sem pomislila.
Na obali nas je čakal avtobus . Zložili smo kovčke in že je oddrdral po kamenju.
»Piši Maja, klical te bom, kmalu se vidiva,«je nosil veter za avtobusom.
Na domačem letališču smo se razgubili. Čez leto sem pozabila na otok.
Minilo je leto. Spet smo bili na ladji. Takrat se spomnila Maje. Iskala sem jo med potniki. Zagledala sem jo na palubi. Bila je sama. Gledala je proti otoku.
»Gotovo jo čaka njen Odisej,« sem pomislila.
Ladja se je bližala pomolu. Begavo so njene oči iskale med množico na pomolu. Ni ga bilo. Vsak dan ga je čakala. Posedala je na pomolu ali na tisti njuni plaži pod borovcem.
»Kako je mogoče?«
»Le kaj se je zgodilo?« sem razmišljala.
Nekako upala sem z njo, da bo prišel od nekod. Predzadnji dan sem jo opazila pred Odisejevo jamo. Prišel je dan odhoda. Kovčke je tokrat nosila sama. Še se je ozirala iz ladje, mogoče bo prišel zadnji trenutek in bo ostala z njim. Ni ga bilo. Ko smo prišli do obale se ni več ozrla. Opazila sem, da joče. Pozabila sem nanjo. Naslednjih nekaj let nisva šla na otok.
Potem se nama je stožilo po tistem miru in spet sva bila na tisti ladji.
»Koliko let nisva šla sem?« sem vprašala.
»Preveč, če mene vprašaš,«je odgovoril.
Od nekod mi je veter prinesel v naročje klobuček. Preden sem se zavedla mi ga mala punčka iztrga iz rok.
»Moj je!«
Gledala sem za njo.
»Mama se mi zdi znana.«
»Ne vem od kod poznam ta mladi par,« sem rekla.
»Mogoče pa so že bili tukaj.«
»Dvomim, mladi ne hodijo sem, verjetno si jo s kom zamenjala,«je rekel.
Tokrat nas ni pričakal direktor hotela. Pričakali so nas stari znanci iz recepcije.
»Kaj je novega pri vas?« sva spraševala.
»Novi lastnik, pa menjave osebja, pa novi direktor pride konec tedna,«so povedali.
Mlado družino sva srečevala vsak dan. Naenkrat sem se spomnila.
» Tista mlada punca je, ki se je tu zaljubila. Spoznala sem jo po tistem zvonkem smehu in žalosti v očeh,«sem rekla.
»Spet si si nekaj izmislila,«je rekel.
»Le zakaj se je vrnila?«sem se spraševala.
Minil je teden. Spet smo nosili kovčke na ladjo. Mlada družina je prišla na pomol. Takrat sem zagledala mladega direktorja. Maji je zastal korak. Nihče ni opazil, kako sta se njuna pogleda srečala.
»Očka pozabila sem klobuček,« je rekla punčka.
»Pridi greva ponj,«je rekel očka.
Maja je ostala sama s kovčki. Direktor hotela je pristopil, vzel kovčke, njuni roki sta se dotaknili. Nekaj sekund sta se njuna pogleda združila, potem je moški odnesel kovčke do ladje.
Maja je stopila na ladjo. Sunkovito se je obrnila:
»Kje si bil, čakala sem te dve leti?«
Odgovor je obvisel v zraku. Od nekod je zapihal veter in samoten val je udaril ob pomol.
»Kako majhni in minljivi smo,« sem pomislila.
»Mama našla sem,«je vpila punčka in skočila na ladjo.
»Kako prijazen direktor, videl sem, da ti je pomagal pri kovčkih,«je rekel mož.
Maja ga ni slišala. Zrla je v morje. Nekoč ju je ločilo, pokopalo je tiste sladke besede, ki bi prebudile še kamen.
»Maja ali je vse v redu?«je vprašal mož.
»Samo razmišljam. Drugo leto pojdemo drugam, verjetno vama je bilo dolgočasno.«
»Mahajmo v pozdrav,«je klicala Aja.
»Rada bi fotografijo hotela iz morja.«
Mož je slikal hotel in ljudi na pomolu.
Iz zvočnika se je zaslišala melodija:
»More moje plavo, za sve tajne znaš…«
»Zanima me ali se je Odisej po odhodu kdaj vrnil na ta otok,« sem se vprašala.
Vprašanje je odnesel veter.
OB JEZERU
Na koščku kopnega, ki so mu ljudje pravili otok je bilo jezero. Ozka odprtina ga je vezala z morjem. Okrog jezera so rasli borovci.
»Nikjer ni takega gozda,« so govorili ljudje.
Borovci so jezero ščitili pred burjo, zato je bilo gladko kot ogledalo. V njem je živelo mnogo sivih in srebrnih rib, le ena jata je bila zelena s črnimi črtami. Vse ostale ribe so se jih izogibale. Tudi ribiči so jih pustili pri miru.
»Strupene so,« so govorili.
Ribice, ki sploh niso bile strupene pa sploh niso vedele, čemu se imajo zahvaliti za svoje mirno življenje. Zvečer so se ponavadi zbrale v kotu jezera, kjer je nazadnje zašlo sonce in dan za dnem poslušale zgodbe najstarejše ribe Aleksa. Aleks je vsak večer pripovedoval o svoji domovini.
»Mi smo posebne ribe. Naši predniki živijo tam daleč ob velikem grebenu. So zelene barve in imajo črno znamenje nad vsakim očesom. Na otoku rastejo visoka drevesa polna sadežev. Pisani ptiči pojejo najlepše pesmi. Veter boža vrhove velikih dreves. Včasih dežuje in ribice se umivajo v mehki vodi, da postanejo še lepše. Sonce sije vse leto. Ljudje na otoku so goli. Jedo sadeže, semena in drobne živali. Vedno, ko so nas zagledali, so zaplesali, misleč, da jim zaradi črnega znamenja prinašamo srečo. Starejše ribice učijo mlajše iskati hrano, potem pa počivajo v senci palm. Kako spokojno življenje je bilo to.«
»Zakaj pa si potem odšel?« so ga spraševale ribice.
»Zdelo se mi je, da temu življenju nekaj manjka. Od zore do mraka lovijo ribe in nikoli ne najdejo časa za svoje sanje. Le eden je nekoč davno odšel svet. Pripovedoval je zgodbe o velikih morjih, hišah na vodi, črnem dežju in… Zgodbe so se prenašale iz roda v rod. Hotel sem videti svet. Poznati le svoj otok se mi ni zdelo dovolj. Vsem zgodbam nisem verjel, sam sem se hotel prepričati. Vedno pogosteje sem sanjal,da da bom nekoč odšel.«
»Samo enkrat nam je ponujeno, da naredimo kar si želimo,« je vedno govoril moj oče.
»Nihče ne sme zapustiti domačega otoka, saj se ne bo vrnil živ,«so govorili drugi.
»Bil sem v veliki skušnjavi. Neke noči sem sanjal, da me je poklicalo morje in reklo:
»Čas je, da slediš svojim sanjam, pomagalo ti bom.«
»Naslednjega jutra ko so vsi še spali, sem zapustil domačo obalo in greben in odplaval na odprto morje. Plaval sem za soncem, ki je ravno vstalo. Valovi so bili vse višji. Premetavali so me in čudna velika riba je priplavala mimo.«
»Beži, je zavpila. Pridejo morski psi.«
»Kdo pa ste?«
»Delfini. Kam pa si sploh namenjen.? Mislimo, da bi moral ostati ob grebenu in svojih.«
»V velika morja grem, kjer so na obali velika mesta.«
»Bolje da se vrneš.«
»Rad bi videl svet. Boljše je za nekaj umreti, kot za nič živeti.«
»Vzemi svoje življenje takšno kot je in rajši sanjaj o drugih svetovih.«
»Kdor hoče kaj narediti išče pot, tudi jaz ne bom odnehal.«
»Potem pa plavaj za soncem, čim bolj na površini. Zvečer poišči jato delfinov, ščitili te bodo. Povej jim, da so te poslali sorodniki iz kamnitega grebena.«
»Potoval sem dan za dnem, noč za nočjo. Boril sem se s plimovanjem in lastnimi dvomi. Bil sem na smrt utrujen in žalosten. Toda verjel sem vase, če je bilo nebo še tako temno sem vedno našel kakšno zvezdo. Že sem se hotel vrniti, ko sem v daljavi opazil tisočere luči. Kot da bi se na enem mestu zbrale vse zvezde. To moram videti od blizu, verjetno je veliko mesto.
Toda gorje. Komaj sem prišel do prvih plavajočih hišic, sem se začel dušiti. Smeti so plavale na vodi in voda je smrdela. Prestrašen sem odplaval na odprto morje, a tam je stala velika siva ladja. Slišal je hrup in ribe so bežale na vse strani«.
»Beži,« mi je rekel delfin.
»Zagledal sem, kako se mi približuje velika mreža in v njej vse kar živi v morju.
Ni se mogel premakniti. Delfin je odprl usta in me nežno pobral ter odplaval proč. Bil sem v temi in čez nekaj časa me je delfin spustil v morje.«
»Od kod pa si nesrečnik, da se približuješ ladjam smrti« je vprašal.
»Iz toplega grebena ob sinjem otoku.«
»Ali ne veš, da ostane za takimi ladjami prazno morje?«
»Kaj pa se zgodi z vsemi bitji?«
»Nekatere ljudje pojedo, drugo zavržejo. Vedno več je teh ladij in nekoč bodo ubili vse, kar je v morju.«
»Kaj pa bodo spraznim morjem?«
»Vseeno jim je. Sedaj pa beži. Tam na zahodu je majhen otok. Skrij se ob obali. Tam si naberi moči za povratek k svojim.«
»Zvečer ko je sonce zahajalo sem priplaval do otoka. Presenečeno sem se oziral naokrog. Trideset dni in noči sem bil že z doma. Bil sem žalosten, a včasih ne moreš drugega kot nadaljevati pot. Velika riba se je pognala nadme. Nagonsko sem zaplaval v ozek kanal in pristal v toplem jezeru. Pošteno premražen sem že bil. Riba ni upala za mano. In tako sem prišel sem, v to jezero.«
»Morje,« so v en glas rekle ribice.
»No ja, za vas morje, saj pravega morja še videle niste. Vse drugo Vam lahko pove Zenobia.«
Zenobia se je takoj oglasila:
»Kako čudno smo ga gledali in ga spraševali od kod je. Povedal nam je in meni se je zdel najlepša riba na svetu.«
»Aleks je plaval za mano. Bil je spet srečen. Pozabil je da misli oditi. Prišla je jesen in ribe so ga svarile:
»Sedaj ne moreš več na pot. Morje je mrzlo in valovi so mogočni.«
Ostal je čez zimo, čez leto in dobila sva majhne zeleno sivi ribice. Tako je ostal za vedno. Še sanja o svojem grebenu, toda vem, da nas ne bo zapustil.«
»V življenju ničesar ne zamudiš, vedno pride, kar ti je namenjeno,« je rekel Aleks.
Včasih je po pripovedovanju vseeno postal žalosten. Da Zenobia ne bi videla njegovih solz, je včasih odplaval v samotno laguno. Ob obali, je ob večerih posedal starček.
Starček se je začel pogovarjati z Aleksom.
»Take kot ti sem videl tam daleč pri rajskem otoku. Ali si ti od tam?«
Aleks je pomahal s plavutjo. In potem mu je starček pripovedoval o svoji mladosti, plovbi po svetu, brodolomu, življenju na rajskem otoku.
»Zakaj sem odšel?« se je vsak dan znova vprašal.
»Spet me je premamil blišč denarja, vse življenje sem se pehal za dobrinami. Obljubil sem ji da se bom vrnil.«
»Če bi vedel to, kar vem sedaj, ne bi strmel za bogastvom. Minljivo je.«
»Videval sem stati najlepše dekle ob obali,« mu je povedal Aleks.
»Vsak večer je vrgla v morje venček iz rož. Zakaj je ne poiščeš?«
»Star sem in bolan, ko bi ji vsaj lahko rekel kako mi je žal.«
Aleks je vse to pripovedoval svoji jati. Mala Lenka ga je poslušala z odprtimi usti in se odločila. Kot nekoč Aleks je odplavala v svet za sanjami .Z vsem srcem je želela videti otok od kod izvira njen rod. Kdor se trudi in išče s srcem mu to uspe. Tudi Lenki je. Sorodniki so jo začudeno sprejeli. Le redki so še se spomnili Aleksa. Ko so izvedeli za vse grozote iz morja so enoglasno sklenili, da ne bodo nikoli šli iz otoka. Tudi Lenka se ni upala vrniti. Bala se je, da poti ne bi preživela. Ob večerih je počivala pri obali in sanjala o svojih tam daleč. Na obali je posedala starka in pela o svojem princu. Še vedno je sanjala, da se bo vrnil. Lenka bi ji rada pomagala. Nekoč je pridivjal veter. Prosila ga je naj ponese otožno pesem tja daleč kjer je starec. Vihar je zdirjal čez morje, potapljal ladje in ustvarjal divje valove. Opešal je pred obalo, kjer je sedel starček. Prinesel mu je pesem drage. Starček je zaprl oči in začutil njen dotik ne licu. Zaspal je za vedno. Blažen nasmeh je bil na njegovem obrazu. Našli so ga domačini, ki so šle lovit ribe.
»Spet je zaspal s svojo knjigo,« so govorili in šli naprej.
Veter je spet dobil moč. Naredil je valove, ki so starca odnesli v morje.
»Čudno, knjigo je pozabil,« je rekel ribič, ki se je vračal iz lova.
Prebral je naslov:
»Odiseja.«
»Odnesel mu jo bom,« je rekel.
»Toliko je potoval, pa mu še vedno ni dovolj. Noče verjeti, da ne moreš naprej, dokler ne pozabiš preteklosti.«
Iz knjige je padel list papirja. Ribič je sedel na upognjeno deblo borovca in začel brati:
Toda iz katere snovi je čas? In kje nastaja, če je vse določeno, nespremenljivo, enovito? Ponoči gledam prostor med zvezdami, vidim praznino brez mere; in , kar vas, smrtne, premaga in odnese,je tu negiben trenutek brez začetka in konca.
Ah, Odisej, ko bi lahko zbežala temu večnemu zelenju! Ko bi lahko spremljala listje, ki orumenelo pada in z njim živela trenutek! Ko bi vedela, da sem smrtna.
Zavidam ti tvojo starost in si je želim; te oblike je ljubezen, ki jo čutim do tebe. In sanjam, da sem druga, stara, siva, upadajoča, in sanjam, da čutim. Kako mi pohajajo moči in kako sem vsak dan bliže Velikemu krogu, v katerem se vse vrača in vrti; da se porazgubljajo atomi, ki tvorijo to telo ženske, ki ji pravim Kalipso. Vendar ostajam tu in zrem na morje, ki se razteguje in umika, občutim njegovo podobo, trpim ob tej naveličanosti, da sem, naveličanosti, ki me kruši in ki ne bo nikoli poplačana-in ob prazni grozoti večnosti.
A. Tabucchi: Odlomek iz pisma nimfe Kalipso Odiseju
ODPUŠČANJE JE DEL ZAKLADA
S težavo je Imra odprl veke. Ni se mogel spomniti, kaj se je zgodilo. Ko se je premaknil je čutil bolečine po vsem telesu, nog ni čutil. Na obrazu je otipal nekaj lepljivega. Pogledal je po izbi.V pramenu večerne svetlobe je v poltemi zagledal na tleh žensko. Glasno je smrčala.
»To je Lojzka!« je zamrmral.
Poskušal se je spomniti, kaj se je zgodilo. Naenkrat so se mu dogodki kot film zavrteli pred očmi. Lojzka je prišla spet domov pijana. Pri sosedih si je kupila pijače. Ko se je prizibala v sobo, jo je Imra prosil čaja. Pograbila je poleno in ga udarila po obrazu.
»Crkni stari hudič!« je vpila in padla po tleh, ter zasmrčala.
Zadnje čase je bila pijana vedno, ko je prišla do denarja. Za Imra se skoraj ni več zmenila. Že nekaj dni je hudo kašljal, včasih je izkašljeval tudi kri. Če je bila Lojzka slučajno trezna mu je kaj skuhala in prejšnji teden je celo poklicala zdravnika. Ta mu je predpisal zdravila, ki pa jih je Lojzka v zadnji pijanosti vrgla stran.
Imra je razmišljal, kaj naj stori.
» Če bi lahko prišel do sosedov, bi jih prosil naj pokličejo pomoč,« je razmišljal. Poskušal je vstati. Omahnil je nazaj na posteljo in bolečine so postale vse hujše. Ob pogledu na smrčečo žensko ga je zgrabil obup. Poskušal je zaspati. Ni mogel. Zaslišal je premikanje pred vrati. Kljuka se je premikala in vrata so se škripaje odprla. Ovčar Rex je planil v sobo. Sedel je na tla ob Imrovem vzglavju in ga gledal.
»Samo tebe še imam Rex. Ko bi me razumel in šel po pomoč. Spomnim se je dneva, ko je Lojzka prvič prišla na obisk. Takoj sem opazil, da te ne mara. Tudi ti si se je izogibal. Pravijo, da psi zavohajo dobre ljudi. Takrat sem bil slep. Že dve leti sem bil vdovec, otroci se niso več oglasili in nujno sem potreboval ženske roke v hiši. Sam veš, da po hiši ne znam postoriti ničesar. Tistega kar sem skuhal še ti včasih nisi hotel jesti. Lojzka se je s pismom javila na oglas, ki sem ga dal v časopis. Sosedova Marija je napisala oglas in odgovorila na Lojzkino pismo. Takoj je prišla na obisk. Deset let mlajša je od mene. Imela je skodrane lase in bila lepo oblečena. Kako začuden sem bil takrat, da se tako lepa »gospa« zanima zame. Ti si vedel kdo je, dva dni nisi prišel v hišo. Še danes se spomnim vsake njene besede. Povedala mi je , da živi pri bratu, da je bila sirota, ki je zgodaj izgubila starše. Poročila se ni, saj take revice ni noben hotel, ima pa dva nezakonska otroka, ki pa se po krivici zanjo ne zmenita. Ker ni imela sredstev za preživljanje, jih je morala, takoj po rojstvu dati v rejo. Oba sta že poročena, z njo pa ne želita imeti stikov. Edino, kar si želi je svoj dom, kjer je nihče ne bo mogel »naganjati« od hiše. Kako naiven sem bil, da sem vse verjel. Lojzka se je čez dva dni že vrnila. Kako sladka je bila dokler se nisva civilno poročila in dokler ji nisem zapisal pol posestva. V začetku je čistila in kuhala. Z mano je hodila pomagat tudi k Mariji. Čez dober mesec se je prvič napila, potem je bilo vse gosteje. V začetku je zaleglo, če sem ji povedal da mi to ni prav in nekaj časa je bilo boljše. Leto za letom je huje. Hiša je vedno bolj zanemarjena. Potem je prišla ta bolezen. Noge me komaj nosijo. Vseeno se trudim, da kaj postorim na polju. Lojzka vedno bolj pije. Prodala je vse, kar se je dalo, tudi živino in celo socialno pomoč, ki jo dobivamo hitro zapila. Do mene je sovražna, verjetno razumeš, saj je bila do tebe taka že od prvega dne. Tudi tepe me zadnje čase, verjetno me bo ubila.
Spet je poskušal vstati, a zaman.
»Le zakaj sem dobil to hudičevo žensko?«je rekel.
»Verjetno me je kaznoval Bog za moje grehe. On je pravičen, vse to sem si zaslužil. Ko bi ti razumel in šel po pomoč.«
Rex je stekel iz hiše. Imra je zaprl oči. Samo zaspati je hotel.
Sanjal je o svoji mladosti, ki jo je preživel kot hlapec na kmetijah in o pijanem očeta, ki ga je z materjo večkrat pregnal iz hiše. Potem je sanjal o svoji poroki po očetovi smrti. Pred očmi so se mu porajale vedno nove podobe iz preteklosti. Sanjal je o Etelki. Bila je Ciganka, pripeljal jo je iz sezonskega dela v Slavoniji. Bila je stara šele 16 let. Pobegnila je z njim, saj so tudi njeni starši bili proti zvezi. Vedeli so, da to ni običajno in bali so se, da bo okolica grdo ravnala z njo. Imrova mama jo je dobro sprejela, potrebovala je pomoč in Etelko je vzljubila. Žal je hitro po njuni poroki umrla. Sosedje so se Etelke dolgo izogibali, čez čas pa so jo le sprejeli.
»Kako delovna in čista je bila,«je zamrmral Imra in poskušal odpreti oči.
Spet je zaprl oči. Sanjal je o svojih treh otrocih. Kako ga čakajo pred hišo, ko se je vračal iz sezonskega dela. Sanjal je kako je iz ljubosumnosti pretepal Etelko, ki je bila najzvestejše bitje na svetu. Včasih se je napil tudi v gostilni, kjer so se mu pijani dedci posmehovali, da ima Ciganko.Vso jezo je takrat stresal nanjo. Vedno pogosteje je bil nasilen, Etelka pa je vse mirno prenašala, saj ni imela kam z otroci. Njena družina ni imela stikov z njo. Ko so otroci odraščali so bili vedno bolj na mamini strani . Celo sovražiti so začeli nasilnega očeta.
Sanjal je, kako otroci drug za drugim odhajajo po svetu. Starejši je našel delo v rudniku in za seboj spravil še ostala dva. Mami so večkrat pisali in v pismu poslali denar, vendar ga je Imra vzel in večkrat tudi zapil. Etelka je pri 36 letih zbolela. Bila je vedno bolj suha in slabotna. Imra ji ni verjel. Vedno težje je delala. Nekega dne se je zgrudila na njivi.
Ko je videl, da se ne premakne, jo je odnesel domov in odšel po zdravnika.
Ta jo je pregledal in dejal, da mora v bolnico. Prišel je rešilni voz in ko so jo odpeljali in je Imra sam sedel v izbi, je šele spoznal, kako krivico ji je delal vse življenje. Ničesar lepega ni imela z njim, tako mlado je odpeljal in ji omogočil le trpljenje. Etelka je v bolnici kmalu umrla. Sanjal je o pogrebu. Prišlo je veliko ljudi in marsikdo mu je dejal:
»Bila je Ciganka, a boljša od naših ljudi!«
Prišli so tudi otroci. Imra je v sanjah videl, da stojijo stran od njega. Po pogrebu je le najstarejši stopil predenj in dejal:
»Bog te bo kaznoval, ubil si mamo!«
Nobeden ni šel v hišo in domov niso nikoli več prišli.
Imra se je premaknil.Začutil je kako mu po licu tečejo solze.
»Le zakaj sem bil takšen s Etelko?« je rekel naglas.
»Če bi znal biti dober, bi mogoče še živela?«
»Tudi otroci me nebi zapustili.«
»Res je bila Etelka Ciganka, a najboljša ženska na svetu. Njeno življenje z mano pa je bilo eno samo trpljenje. Bog mi je poslal to pošast, da bi spoznal kaj sem storil.«
Ženska na tleh se je premaknila, vendar se je le obrnila in zaspala naprej.
Imra je zatisnil oči. Zagledal je Etelko, vso mlado kot nekoč. Imela je črne lase in oči, bila je v roza obleki, ki ji jo je kupil na sezonskem delu. Kako lepa je bila v tisti obleki. Smejala se je in mu z razprtimi rokami šla nasproti.
»Etelka, mi lahko odpustiš?«je prosil Imra.
»Odpuščanje je del zaklada,« je dejala.
Bila je vse bliže, Imra je začutil njen dih in njene tople roke so ga objele.
»Nikoli več ne bom grd s tabo Etelka !« je zahropel.
»Vse bo še dobro Imra, rešilec smo poklicali,« je zaslišal moški glas.
»Še sreča, da ima tega psa, izkrvavel bi,« je rekla sosedova Irma.
S težavo je odprl oči in zagledal rešilni avto. Ob njem sta stala soseda in Rex. Zalajal je.
»Kaj bo z Rexom?« je zastokal.
Rešilec se je premaknil in odpeljal po prašni cesti. Rex je tekel za njim.
ODISEJ SE JE VRNIL
Ladja je drsela po mirni gladini. Po dolgi vožnji se je prileglo malo sapice, ki je pihljala na krovu. Opazovala sem potnike. Sami starejši pari. Večina od njih je bila od dolge poti precej utrujena. Tu in tam se je iz kota zaslišal prešeren smeh. Pogledala sem v tisto smer. Dve mladi dekleti sta sedeli tam.
»Še dvajset nimata,«sem razmišljala.
»Le kaj ju vleče na ta samotni otok?«
Že dolgo tega je, kar je tu bival Odisej. Legenda pravi da se je tu vanj zaljubila Kalipsa. Obljubljala mu je večno mladost, pa je vseeno odšel..
Potniki ladje smo bili namenjeni v edini hotel na otoku. Tiha glasba pri večerji in kratek sprehod po otoku je bila tukaj edina zabava. In seveda narava, tišina ob jezerih in tisti sončni zahod in tista popolna tema, ko svetijo le zvezde. Sem niso zahajali mladi, željni zabave. Isti ljudje smo se vsako leto vračali, čeprav smo se vsako leto poslavljali z besedami:
»Drugo leto pa bomo verjetno šli kam drugam.«
Prvi dan sem opazila mladi dekleti na kolesu. Zvečer, ko se tukaj nič ne dogaja, sem opazila eno od deklet samo. Radovedna sem bila, kje je druga. Naslednji dan sem jo zagledala. Na plaži pod borovci. Ni bila sama. Mlad domačin je bil z njo. Prejšnji dan sem ga videla za računalnikom v recepciji.
»Verjetno študira in med počitnicami dela,«sem razmišljala.
Odslej sem ju vsak večer srečevala. Objeta sta se sprehajala ali opazovala sončni zahod.
Prišel je čas odhoda. Nosili smo kovčke na ladjo. Prišli sta obe dekleti. Eno je spremljal tisti fant iz recepcije. Z ladjo se je peljal z njo do kopnega. Pogovarjala sta se v kotu. Žalostna sta bila.
» Slovo je vedno žalostno,« sem pomislila.
Na obali nas je čakal avtobus . Zložili smo kovčke in že je oddrdral po kamenju.
»Piši Maja, klical te bom, kmalu se vidiva,«je nosil veter za avtobusom.
Na domačem letališču smo se razgubili. Čez leto sem pozabila na otok.
Minilo je leto. Spet smo bili na ladji. Takrat se spomnila Maje. Iskala sem jo med potniki. Zagledala sem jo na palubi. Bila je sama. Gledala je proti otoku.
»Gotovo jo čaka njen Odisej,« sem pomislila.
Ladja se je bližala pomolu. Begavo so njene oči iskale med množico na pomolu. Ni ga bilo. Vsak dan ga je čakala. Posedala je na pomolu ali na tisti njuni plaži pod borovcem.
»Kako je mogoče?«
»Le kaj se je zgodilo?« sem razmišljala.
Nekako upala sem z njo, da bo prišel od nekod. Predzadnji dan sem jo opazila pred Odisejevo jamo. Prišel je dan odhoda. Kovčke je tokrat nosila sama. Še se je ozirala iz ladje, mogoče bo prišel zadnji trenutek in bo ostala z njim. Ni ga bilo. Ko smo prišli do obale se ni več ozrla. Opazila sem, da joče. Pozabila sem nanjo. Naslednjih nekaj let nisva šla na otok.
Potem se nama je stožilo po tistem miru in spet sva bila na tisti ladji.
»Koliko let nisva šla sem?« sem vprašala.
»Preveč, če mene vprašaš,«je odgovoril.
Od nekod mi je veter prinesel v naročje klobuček. Preden sem se zavedla mi ga mala punčka iztrga iz rok.
»Moj je!«
Gledala sem za njo.
»Mama se mi zdi znana.«
»Ne vem od kod poznam ta mladi par,« sem rekla.
»Mogoče pa so že bili tukaj.«
»Dvomim, mladi ne hodijo sem, verjetno si jo s kom zamenjala,«je rekel.
Tokrat nas ni pričakal direktor hotela. Pričakali so nas stari znanci iz recepcije.
»Kaj je novega pri vas?« sva spraševala.
»Novi lastnik, pa menjave osebja, pa novi direktor pride konec tedna,«so povedali.
Mlado družino sva srečevala vsak dan. Naenkrat sem se spomnila.
» Tista mlada punca je, ki se je tu zaljubila. Spoznala sem jo po tistem zvonkem smehu in žalosti v očeh,«sem rekla.
»Spet si si nekaj izmislila,«je rekel.
»Le zakaj se je vrnila?«sem se spraševala.
Minil je teden. Spet smo nosili kovčke na ladjo. Mlada družina je prišla na pomol. Takrat sem zagledala mladega direktorja. Maji je zastal korak. Nihče ni opazil, kako sta se njuna pogleda srečala.
»Očka pozabila sem klobuček,« je rekla punčka.
»Pridi greva ponj,«je rekel očka.
Maja je ostala sama s kovčki. Direktor hotela je pristopil, vzel kovčke, njuni roki sta se dotaknili. Nekaj sekund sta se njuna pogleda združila, potem je moški odnesel kovčke do ladje.
Maja je stopila na ladjo. Sunkovito se je obrnila:
»Kje si bil, čakala sem te dve leti?«
Odgovor je obvisel v zraku. Od nekod je zapihal veter in samoten val je udaril ob pomol.
»Kako majhni in minljivi smo,« sem pomislila.
»Mama našla sem,«je vpila punčka in skočila na ladjo.
»Kako prijazen direktor, videl sem, da ti je pomagal pri kovčkih,«je rekel mož.
Maja ga ni slišala. Zrla je v morje. Nekoč ju je ločilo, pokopalo je tiste sladke besede, ki bi prebudile še kamen.
»Maja ali je vse v redu?«je vprašal mož.
»Samo razmišljam. Drugo leto pojdemo drugam, verjetno vama je bilo dolgočasno.«
»Mahajmo v pozdrav,«je klicala Aja.
»Rada bi fotografijo hotela iz morja.«
Mož je slikal hotel in ljudi na pomolu.
Iz zvočnika se je zaslišala melodija:
»More moje plavo, za sve tajne znaš…«
»Zanima me ali se je Odisej po odhodu kdaj vrnil na ta otok,« sem se vprašala.
Vprašanje je odnesel veter.
OB JEZERU
Na koščku kopnega, ki so mu ljudje pravili otok je bilo jezero. Ozka odprtina ga je vezala z morjem. Okrog jezera so rasli borovci.
»Nikjer ni takega gozda,« so govorili ljudje.
Borovci so jezero ščitili pred burjo, zato je bilo gladko kot ogledalo. V njem je živelo mnogo sivih in srebrnih rib, le ena jata je bila zelena s črnimi črtami. Vse ostale ribe so se jih izogibale. Tudi ribiči so jih pustili pri miru.
»Strupene so,« so govorili.
Ribice, ki sploh niso bile strupene pa sploh niso vedele, čemu se imajo zahvaliti za svoje mirno življenje. Zvečer so se ponavadi zbrale v kotu jezera, kjer je nazadnje zašlo sonce in dan za dnem poslušale zgodbe najstarejše ribe Aleksa. Aleks je vsak večer pripovedoval o svoji domovini.
»Mi smo posebne ribe. Naši predniki živijo tam daleč ob velikem grebenu. So zelene barve in imajo črno znamenje nad vsakim očesom. Na otoku rastejo visoka drevesa polna sadežev. Pisani ptiči pojejo najlepše pesmi. Veter boža vrhove velikih dreves. Včasih dežuje in ribice se umivajo v mehki vodi, da postanejo še lepše. Sonce sije vse leto. Ljudje na otoku so goli. Jedo sadeže, semena in drobne živali. Vedno, ko so nas zagledali, so zaplesali, misleč, da jim zaradi črnega znamenja prinašamo srečo. Starejše ribice učijo mlajše iskati hrano, potem pa počivajo v senci palm. Kako spokojno življenje je bilo to.«
»Zakaj pa si potem odšel?« so ga spraševale ribice.
»Zdelo se mi je, da temu življenju nekaj manjka. Od zore do mraka lovijo ribe in nikoli ne najdejo časa za svoje sanje. Le eden je nekoč davno odšel svet. Pripovedoval je zgodbe o velikih morjih, hišah na vodi, črnem dežju in… Zgodbe so se prenašale iz roda v rod. Hotel sem videti svet. Poznati le svoj otok se mi ni zdelo dovolj. Vsem zgodbam nisem verjel, sam sem se hotel prepričati. Vedno pogosteje sem sanjal,da da bom nekoč odšel.«
»Samo enkrat nam je ponujeno, da naredimo kar si želimo,« je vedno govoril moj oče.
»Nihče ne sme zapustiti domačega otoka, saj se ne bo vrnil živ,«so govorili drugi.
»Bil sem v veliki skušnjavi. Neke noči sem sanjal, da me je poklicalo morje in reklo:
»Čas je, da slediš svojim sanjam, pomagalo ti bom.«
»Naslednjega jutra ko so vsi še spali, sem zapustil domačo obalo in greben in odplaval na odprto morje. Plaval sem za soncem, ki je ravno vstalo. Valovi so bili vse višji. Premetavali so me in čudna velika riba je priplavala mimo.«
»Beži, je zavpila. Pridejo morski psi.«
»Kdo pa ste?«
»Delfini. Kam pa si sploh namenjen.? Mislimo, da bi moral ostati ob grebenu in svojih.«
»V velika morja grem, kjer so na obali velika mesta.«
»Bolje da se vrneš.«
»Rad bi videl svet. Boljše je za nekaj umreti, kot za nič živeti.«
»Vzemi svoje življenje takšno kot je in rajši sanjaj o drugih svetovih.«
»Kdor hoče kaj narediti išče pot, tudi jaz ne bom odnehal.«
»Potem pa plavaj za soncem, čim bolj na površini. Zvečer poišči jato delfinov, ščitili te bodo. Povej jim, da so te poslali sorodniki iz kamnitega grebena.«
»Potoval sem dan za dnem, noč za nočjo. Boril sem se s plimovanjem in lastnimi dvomi. Bil sem na smrt utrujen in žalosten. Toda verjel sem vase, če je bilo nebo še tako temno sem vedno našel kakšno zvezdo. Že sem se hotel vrniti, ko sem v daljavi opazil tisočere luči. Kot da bi se na enem mestu zbrale vse zvezde. To moram videti od blizu, verjetno je veliko mesto.
Toda gorje. Komaj sem prišel do prvih plavajočih hišic, sem se začel dušiti. Smeti so plavale na vodi in voda je smrdela. Prestrašen sem odplaval na odprto morje, a tam je stala velika siva ladja. Slišal je hrup in ribe so bežale na vse strani«.
»Beži,« mi je rekel delfin.
»Zagledal sem, kako se mi približuje velika mreža in v njej vse kar živi v morju.
Ni se mogel premakniti. Delfin je odprl usta in me nežno pobral ter odplaval proč. Bil sem v temi in čez nekaj časa me je delfin spustil v morje.«
»Od kod pa si nesrečnik, da se približuješ ladjam smrti« je vprašal.
»Iz toplega grebena ob sinjem otoku.«
»Ali ne veš, da ostane za takimi ladjami prazno morje?«
»Kaj pa se zgodi z vsemi bitji?«
»Nekatere ljudje pojedo, drugo zavržejo. Vedno več je teh ladij in nekoč bodo ubili vse, kar je v morju.«
»Kaj pa bodo spraznim morjem?«
»Vseeno jim je. Sedaj pa beži. Tam na zahodu je majhen otok. Skrij se ob obali. Tam si naberi moči za povratek k svojim.«
»Zvečer ko je sonce zahajalo sem priplaval do otoka. Presenečeno sem se oziral naokrog. Trideset dni in noči sem bil že z doma. Bil sem žalosten, a včasih ne moreš drugega kot nadaljevati pot. Velika riba se je pognala nadme. Nagonsko sem zaplaval v ozek kanal in pristal v toplem jezeru. Pošteno premražen sem že bil. Riba ni upala za mano. In tako sem prišel sem, v to jezero.«
»Morje,« so v en glas rekle ribice.
»No ja, za vas morje, saj pravega morja še videle niste. Vse drugo Vam lahko pove Zenobia.«
Zenobia se je takoj oglasila:
»Kako čudno smo ga gledali in ga spraševali od kod je. Povedal nam je in meni se je zdel najlepša riba na svetu.«
»Aleks je plaval za mano. Bil je spet srečen. Pozabil je da misli oditi. Prišla je jesen in ribe so ga svarile:
»Sedaj ne moreš več na pot. Morje je mrzlo in valovi so mogočni.«
Ostal je čez zimo, čez leto in dobila sva majhne zeleno sivi ribice. Tako je ostal za vedno. Še sanja o svojem grebenu, toda vem, da nas ne bo zapustil.«
»V življenju ničesar ne zamudiš, vedno pride, kar ti je namenjeno,« je rekel Aleks.
Včasih je po pripovedovanju vseeno postal žalosten. Da Zenobia ne bi videla njegovih solz, je včasih odplaval v samotno laguno. Ob obali, je ob večerih posedal starček.
Starček se je začel pogovarjati z Aleksom.
»Take kot ti sem videl tam daleč pri rajskem otoku. Ali si ti od tam?«
Aleks je pomahal s plavutjo. In potem mu je starček pripovedoval o svoji mladosti, plovbi po svetu, brodolomu, življenju na rajskem otoku.
»Zakaj sem odšel?« se je vsak dan znova vprašal.
»Spet me je premamil blišč denarja, vse življenje sem se pehal za dobrinami. Obljubil sem ji da se bom vrnil.«
»Če bi vedel to, kar vem sedaj, ne bi strmel za bogastvom. Minljivo je.«
»Videval sem stati najlepše dekle ob obali,« mu je povedal Aleks.
»Vsak večer je vrgla v morje venček iz rož. Zakaj je ne poiščeš?«
»Star sem in bolan, ko bi ji vsaj lahko rekel kako mi je žal.«
Aleks je vse to pripovedoval svoji jati. Mala Lenka ga je poslušala z odprtimi usti in se odločila. Kot nekoč Aleks je odplavala v svet za sanjami .Z vsem srcem je želela videti otok od kod izvira njen rod. Kdor se trudi in išče s srcem mu to uspe. Tudi Lenki je. Sorodniki so jo začudeno sprejeli. Le redki so še se spomnili Aleksa. Ko so izvedeli za vse grozote iz morja so enoglasno sklenili, da ne bodo nikoli šli iz otoka. Tudi Lenka se ni upala vrniti. Bala se je, da poti ne bi preživela. Ob večerih je počivala pri obali in sanjala o svojih tam daleč. Na obali je posedala starka in pela o svojem princu. Še vedno je sanjala, da se bo vrnil. Lenka bi ji rada pomagala. Nekoč je pridivjal veter. Prosila ga je naj ponese otožno pesem tja daleč kjer je starec. Vihar je zdirjal čez morje, potapljal ladje in ustvarjal divje valove. Opešal je pred obalo, kjer je sedel starček. Prinesel mu je pesem drage. Starček je zaprl oči in začutil njen dotik ne licu. Zaspal je za vedno. Blažen nasmeh je bil na njegovem obrazu. Našli so ga domačini, ki so šle lovit ribe.
»Spet je zaspal s svojo knjigo,« so govorili in šli naprej.
Veter je spet dobil moč. Naredil je valove, ki so starca odnesli v morje.
»Čudno, knjigo je pozabil,« je rekel ribič, ki se je vračal iz lova.
Prebral je naslov:
»Odiseja.«
»Odnesel mu jo bom,« je rekel.
»Toliko je potoval, pa mu še vedno ni dovolj. Noče verjeti, da ne moreš naprej, dokler ne pozabiš preteklosti.«
Iz knjige je padel list papirja. Ribič je sedel na upognjeno deblo borovca in začel brati:
Toda iz katere snovi je čas? In kje nastaja, če je vse določeno, nespremenljivo, enovito? Ponoči gledam prostor med zvezdami, vidim praznino brez mere; in , kar vas, smrtne, premaga in odnese,je tu negiben trenutek brez začetka in konca.
Ah, Odisej, ko bi lahko zbežala temu večnemu zelenju! Ko bi lahko spremljala listje, ki orumenelo pada in z njim živela trenutek! Ko bi vedela, da sem smrtna.
Zavidam ti tvojo starost in si je želim; te oblike je ljubezen, ki jo čutim do tebe. In sanjam, da sem druga, stara, siva, upadajoča, in sanjam, da čutim. Kako mi pohajajo moči in kako sem vsak dan bliže Velikemu krogu, v katerem se vse vrača in vrti; da se porazgubljajo atomi, ki tvorijo to telo ženske, ki ji pravim Kalipso. Vendar ostajam tu in zrem na morje, ki se razteguje in umika, občutim njegovo podobo, trpim ob tej naveličanosti, da sem, naveličanosti, ki me kruši in ki ne bo nikoli poplačana-in ob prazni grozoti večnosti.
A. Tabucchi: Odlomek iz pisma nimfe Kalipso Odiseju
