Prva, vsaj tako je mislil, postaja v svet je bil Maribor.
»Tam si bom našel delo, in ko bom zaslužil nekaj denarja, bom šel naprej. Tudi Tito je nekoč storil enako,« je razmišljal Miro.
Takrat je Maribor slovel kot močno industrijsko mesto z velikimi potrebami po tehničnem kadru, pa še Višjo šolo je imel. Nekega jutra si je Miro pri sosedu sposodil nekaj denarja in odšel v Maribor iskat službo. Oče je bil v službi, mati pa je jokala na pragu:
»Ne odhajaj, kje boš pa živel!« ga je prosila.
»Bom že kako, nisem edini, ki gre po svetu,« je odgovarjal Miro.
Proti poldnevu je izstopil na železniški postaji. Na trgu pred njo je bilo malo ljudi. Odpravil se je proti mestu. Prečkal je majhen park in sedel na klop, da bi razmislil, kam naprej. Iz vrečke je vzel kruh in klobaso, ki mu jo je mati dala za na pot. Na sosednji klopi je sedel zanemarjen mož s steklenico v roki. Ker ni bilo drugega, je sklenil, da ga povpraša za pot do tovarn, katerih naslove si je zapisal. Stopil je do njega.
»Ali boš pol kruha s klobaso?«
»Rad, danes še nisem jedel. Prisedi!«
»Vprašal bi vas za nekaj ulic, službo grem iskat,« je dejal Miro.
»Ali si prišel v mesto za delom?«
»Rad bi našel službo in nekaj prihranil, potem pojdem dalje v tujino,« je Miro odvrnil.
»Tudi jaz sem nekoč prišel v mesto z velikimi cilji. Našel sem delo, se izučil in glej, kje sem zdaj. Prosjačim, spim v vežah in pijem.«
»Kaj se ti je zgodilo?«
»Ženska, fant, ta te uniči. Spoznal sem jo v tovarni. Bila je revna in skromna. Poročila sva se, dobila stanovanje in hčerko. Vse je bilo v redu, dokler ni šla v večerno ekonomsko šolo. Doma sem kuhal, pazil hčerko, ona pa je prihajala domov vedno bolj pozno. Uradno se je učila s kolegicami. Verjel sem ji. V službi so se mi za hrbtom vsi smejali. Nekoč mi je sodelavec dejal:
“Ali si res tak norec, da ne vidiš, da tvoje žene sekretar podjetja ni kar tako vzel za tajnico?”
“Kaj misliš s tem?” sem ga vprašal.
“Ločen je in ga lomi s tvojo ženo.”
Zvečer sem šel pred šolo. Videl sem ženo vstopiti v sekretarjev avto. Napil sem se, in ko se je žena vrnila, sem jo med prepirom udaril.
“Sovražim te, mi je zabrusila v obraz. Našla sem pravega moškega. Zaslužim si, da postanem nekaj več, nekoč bom dama, ob tebi bi ostala le gospodinja.”
“Prej, ko si bila revna, sem ti bil pa dober.”
“Drugega nisem imela.”
Ker sem jo ponovno udaril, je poklicala policijo. Odpeljali so me. Njen ljubimec je imel tam dobre veze, saj je bil včasih policist. Ko sem se naslednji dan vrnil, nisem mogel v stanovanje, zamenjala je ključavnico. Odšel sem v službo.
“Kaj to pomeni? Stanovanje sem dobil jaz.”
“Vložila sem ločitev in stanovanje bo pripadlo meni.”
“Torej sem se jaz vlačil naokrog, ti kurba?”
Tedaj je stopil iz pisarne sekretar. Zagnal sem se proti njemu in ga podrl na tla. Žena je poklicala policijo. Zaprli so me za nekaj dni, izgubil sem službo in stanovanje, tudi hčerki se nisem več smel približati. Končal sem tu.«
»Ali ženo še vidiš?«
»Redko, s tistim komunističnim prascem živi, zamenjala sta stanovanje za večje.«
»Ali ne moreš začeti znova?«
»Ne morem, čakam na pravico, da ugotovijo, kaj so mi storili. Sicer pa kamorkoli sem prišel prosit za službo, so me odslovili. V delovno knjižico so mi napisali, da sem bil disciplinsko odpuščen. Nihče me ni vprašal zakaj. Povsod so se le pozanimali pri bivšem delodajalcu in me odslovili. Hudo mi je, da ne najdem službe, še bolj pa, da se ne smem približati hčerki. Ponavadi sem jo od daleč gledal pri njenem vrtcu. Ko sem prišel nazadnje, je ni bilo. Ustrašil sem se, da je zbolela, pa sem vprašal vzgojiteljico. Namesto odgovora je poklicala policijo.«
»Nihče ne bo ugotovil, da se ti je zgodila krivica, sam moraš najti moč in začeti znova.«
»Mogoče pa me bo kmalu pobralo. To ti naredi ženska, poba. Izkoristi jih, ne zaljubi se v nobeno.«
»Prepozno, zaljubljen sem v najlepšo na svetu. Sedaj me ne mara, ko bom bogat, bom šel ponjo.«
»Dragi fant, take, ki te ne ljubi revnega, se izogibaj, nikoli te ne bo resnično ljubila.«
»Si bom zapomnil. Sedaj pa moram začeti z iskanjem službe.«
»Tu bom vsak dan, pridi mi povedat, kako ti gre.«
»Prišel bom, ko bom dobil prvo plačo, da te povabim jest.«
»Ne bo te, pozabil boš.«
»Ne bom, pa tudi tega ne, kar si mi povedal o ženskah. Vseeno poskušaj še enkrat začeti znova.«
»Mogoče bom, saj res: ime mi je Jernej. Kako pa tebi?«
»Miro.«
»Vso srečo, Miro!«
Srknil je iz steklenice in se ulegel na klop.
Miro je odšel v najcenejši hotel in začel iskati službo. Našel jo je čez dva dni v tovarni gospodinjskih aparatov, pošel pa mu je tudi denar. Pričel je delati.
Popoldne je taval po mestu in prišel do tržnice. Nekdo mu je povedal, da so tu poceni skupna prenočišča za prodajalce zelenjave in reveže. Prijazen prodajalec zelenjave Fadil, Cigan iz Kosova, ga je vzel k svoji skupini in tu je prespal naslednje dni. V sobah s skupnimi sanitarijami je spalo veliko ljudi. Bili so iz cele Jugoslavije. Večina so bili nepismeni in so za skromen denar prodajali zelenjavo za svoje gospodarje.
Večina jih je bila dobrih, delili so svojo revščino, ker pa so bili različnih narodnosti in navad, je prihajalo med njimi tudi do sporov. Posebno med Albanci iz Kosova in Srbi so bili spori. Miro takrat ni mogel razumeti zakaj. Saj se vsi narodi pri nas ljubijo in so enakopravni, so ga vedno učili.
Nekega dne je Miro stal pred tovarno in razmišljal, kam naj gre. K njemu je stopil vratar in ga vprašal:
»Kaj je, fant, ali nimaš kam? Tudi jaz sem prišel v Maribor in nisem imel kam. Pridi proti večeru, odprl ti bom in lahko prespiš v pisarni.«
Prvi mesec do plače je bil neznansko dolg. Sedaj je Miro spal v pisarni, tudi za hrano ni imel. Šel je v menzo in si kupil le juho. Jedel je počasi, da mu ne bi hitro zmanjkalo. Ni vedel, kaj naj stori. Denarja si ni imel od nikogar sposoditi. Že je hotel oditi, ko je k mizi stopila kuharica, ki je pobirala pladnje. Postavila je predenj zrezek s krompirjem.
»Vidim, da si lačen, doma imam neko delo, pa mi boš odslužil. Počakaj me ob desetih, ko grem domov.«
Miro jo je res počakal.
»Pridi z mano, da boš vedel, kje stanujem,« je dejala.
Šla sta čez most do stare hiše v kateri je bilo njeno stanovanje.
»Ali živiš sama?« je vprašal Miro.
»Sama s petletnim otrokom, odkar sem se rešila tiste pijane zgube,« je dejala.
»Ali je otrok sam doma?« je vprašal Miro.
»Pri mojih starših je, ko delam popoldne,« je odvrnila.
»Komaj pet let je star. Pri dvajsetih sem ga dobila. Sicer pa se še nisva predstavila, Štefka je moje ime.«
»Jaz sem Miro.«
Ustavila se je, vzela ključe in dejala:
»Pridi naprej na en sok.«
»Ne vem, zelo je pozno, mogoče bi rajši jutri.«
»Saj ne hodiš spat s kurami,« je dejala in odklenila.
Stanovanje je bilo malo. Miru je udaril v nos vonj po plesnobi. Po tleh so ležale igrače in druge reči. Na mizi je bila umazana posoda in na pol prazna steklenica vina.
»Boš kozarec vina?« je vprašala Štefka.
»Ne, ne pijem,« je odvrnil Miro.
»Kakšen moški pa si, da ne piješ!«
Odložila je stvari in se približala Miru.
»Sama sem,« je dejala.
Miro ni razumel, dokler se Štefka ni začela slačiti. Bil je tako presenečen, da je stal kot vkopan. Štefka se mu je približala in mu začela odpirati gumbe na srajci. Čutil je, kako diha, posebno tistega vonja po pomijah ni nikoli več pozabil. Začela ga je otipavati. Odrinil jo je in zavpil:
»Nisem prišel zato, mislil sem, da mi res hočeš pomagati. Vrnil ti bom, kmalu dobim plačo.«
»Kakšna šleva pa si? Ali nisem dovolj dobra zate?« je jezno zavpila.
»Dobra si, vendar mislim, da če spiš z nekom, ga moraš imeti rad.«
»Rad,« se je zasmejala, »boš že še videl tvojo ljubezen, jaz sem jo že izkusila.«
»Sedaj pa izgini, do sedaj me še noben ni zavrnil.«
Odšla je proti mizi in si nalila pijače. Miro je stopil proti vratom.
»Vrnil ti bom denar za kosilo, pojutrišnjem dobim plačo.«
Odhitel je v temo. Na sebi je še vedno čutil njene roke in spremljal ga je vonj po pomijah. Dolgo ni šel v tisto menzo. Nekoč je Štefko počakal pred službo.
Hotel ji je plačati kosilo. Odrinila je denar in dejala:
»Ničesar mi nisi dolžan, bila sem tako osamljena. Če boš v stiski, kar pridi, vedno ostane hrana.«
Miro ji je v žep stisnil tisočaka, rekoč:
»Kupi igračo za otroka. Dobra ženska si, verjetno boš našla nekoga, ki te bo imel rad!«
Zasmejala se je, šele sedaj je Miro opazil, kako stara in utrujena je za svoja leta. Gledal je za njo. Hodila je počasi, njeni čevlji so bili ponošeni. Zasmilila se mu je, tako rad bi ji kako pomagal.
»Če boš kaj rabila, me poišči pri vratarju v tovarni gospodinjskih aparatov,« je zaklical. Ozrla se je in počasi odšla naprej.
Tako je minil prvi mesec, Miro je dobil prvo plačo in si začel iskati podnajemniško sobo. Nekega dne se je odločil, da bo poiskal Fadila, ki mu je pomagal v prvih dneh, in ga povabil na kosilo. Šel je na tržnico, in ko ga ni videl na starem mestu, ga je spreletela zla slutnja. Povprašal je po njem. Nekateri niso hoteli govoriti, nek drugi prodajalec iz Kosova pa mu je dejal:
»Med pretepom s Srbi se je zgodila nesreča. Policija je dejala tako. Fadil je tako nesrečno padel, da je umrl.«
Miro je bil zelo prizadet. Vedel je, da je bil Fadil človek, ki nikomur ne bi storil nič žalega.
»Nekaj je narobe s temi ljudmi,« je razmišljal.
Tudi to, da je bila nesreča, ni verjel.
Bil je žalosten in spomnil se je na Jerneja. Šel je v park in ga našel na stari klopi.
»Na kosilo te povabim.«
»Rajši mi daj za steklenico.«
»V službi bom vprašal, če bi bilo zate kakšno delo. Samo piti ne boš smel.«
»Bom pa nehal, če me bo kdo vzel.«
V službi je Miro spoznal nekaj ljudi, med njimi tudi take, ki so bili prijazni do njega. Sobo je našel pri skromni družini, prijazna gospa mu je včasih celo oprala njegova oblačila. Poiskal je poceni delavsko menzo, ves preostali denar pa je skrbno shranil, saj se je jeseni želel vpisati na Višjo tehniško šolo. Nakupil si je najnujnejša oblačila. V mesto je malo hodil, saj je varčeval z denarjem. V službi je kmalu videl, da se mora izobraževati, če bo hotel kaj doseči. Visoka delovna mesta so zasedali funkcionarji brez šol ali ljudje, ki so izredno študirali in bili člani Zveze komunistov. Tudi mlajši izobraženci so bili politično aktivni, tako so tudi Mira vključili v Mladinsko organizacijo, vendar on v obstoječi sistem že nekaj časa ni več verjel. Vedel je, da ni prav, če ljudi sodijo po političnem prepričanju, ne pa po sposobnosti. V začetku so ga vabili na mladinske sestanke. Ko so nekoč delali načrte za čim lepše spremljanje štafete mladosti in neumnim predlogom ni bilo konca, se je Miro oglasil:
»Ali ne bi prenehali s tem cirkusom in delali kaj pametnejšega?«
Še večkrat je povedal svoje mnenje in počasi so nehala prihajati vabila za sestanke Mladinske organizacije. Težko je čakal jesen, ko so se začela predavanja na višji šoli.
Matematiko so imele vse smeri skupaj. Ta predmet je bil neka selekcija, ki je razredčila študente. Slušatelji so bili od vsepovsod in Miro je opazil, kako zviška so nekateri gledali slušatelje iz drugih republik. Celo pri profesorjih je bilo opaziti, da niso imuni pred nacionalizmom. Na nekem izpitu je profesor slušatelju, ki se mu je malo zataknilo in se je pisal na -ič, dejal:
»-Ič pomeni, da ni v glavi nič, pridite kdaj drugič.«
To je bilo čudno nasprotje tistega bratstva in enotnosti, ki so ga uradno prikazovali kot največjo vrednoto tega sistema.
Miro je izvedel, da iščejo v tovarni nekoga za urejanje in čiščenje okolja. Prosil je službo za Jerneja. Bili so ga pripravljeni sprejeti na poskusno dobo. Takoj po službi je odhitel v park, da veselo novico pove Jerneju. Že od daleč je zaklical:
»Jernej, službo imaš! Tu imaš nekaj denarja. Pojdi se umit v Javno kopališče, prinesel sem ti tudi čiste hlače in srajco. Jutri ob šestih pridi v kadrovski oddelek. Pa obljubi, da ne boš več pil!«
Jernej je vstal in vrgel steklenico s preostankom pijače v koš za smeti.
»Prišel bom,« je dejal.
Res je prišel in ves teden je bilo vse v redu. Potem ga ni bilo več. Miro ga je poiskal v parku.
»Zakaj, Jernej? Obljubil si mi.«
»Ko sem šel iz službe, sem hotel videti hčerko. Poklical sem tisto cipo po telefonu. Ni je bilo. V službi so mi povedali, da se seli v Ljubljano, saj je njen mož postal velik funkcionar. Šel sem na stanovanje. Novi najemniki so mi dali telefonsko številko. Poklical sem v Ljubljano. Tista hudobnica mi ni hotela dati hčerke na telefon.
“Pusti jo na miru, sramota zanjo bi bila, da ima stike s tako zgubo,” je dejala.
“Ne pijem več, imam službo,” sem dejal.
“Mami, ali je očka?” sem slišal hčerko.
“Nekdo se je le zmotil,” je dejala in odložila slušalko.
Dolgo sem stal pred govorilnico. Nato sem šel po pijačo. Ne morem se spremeniti in tudi nimam za koga. Hčerka je edino bitje, ki ga imam rad. Pozabi name. Nič nisem vreden.«
»Tako rad bi ti pomagal,« je žalostno dejal Miro.
»Pridi kdaj mimo, mogoče pa se bo zgodil kakšen čudež. Pa na zdravje!«
Jernej je nagnil na pol prazno steklenico.
Miro je na predavanju nekoč opazil dekle črnih las in oči. Opazoval jo je in po predavanjih jo je hotel ogovoriti, vendar je prehitro izginila. Zdela se mu je plašna in zelo resna. Včasih je tudi ona opazila, da jo Miro opazuje in se mu nasmehnila. Od takrat so ga njene oči vedno spremljale. Dovolj mu je bilo, da jo je le videval. Dolgo se ni ojunačil, da bi jo ogovoril. Nekega dne je stekel za njo in jo vprašal:
»Te lahko povabim na sok?«
Začudeno ga je pogledala in vprašala:
»Zakaj?«
»Rad bi se pogovarjal s tabo.«
»Pa naj bo,« je dejala.
Sedla sta v bližnji lokal in naročila sok.
»Ali ne piješ piva?«
»Nikoli ga še nisem, verjetno je tako grenko kot hmelj.«
»Kako pa veš, da je hmelj grenak?«
»Vem, nekoč sem ga nabiral.«
Pogovarjala sta se o šoli in službi in Miro je dejal:
»Samo nekaj časa bom tu, da končam šolo in prihranim nekaj denarja. Potem pojdem v svet. Mislim, da je na zahodu za ljudi več priložnosti.«
Ko je prišel natakar z računom, je Miro imel premalo denarja.
»Mi posodiš razliko? Nisem vedel, da bom šel na sok, in nisem vzel dovolj denarja.«
»Sama bom plačala svoj sok,« je dejala Dora.
»Domov moram, jutri me čaka služba in naslednji teden izpit.«
»Ali se lahko še kaj vidiva?«
»Nimam časa, imam veliko dela in čez dva tedna službeno odpotujem na prakso.«
Dora je bila užaljena zaradi Mirovega nepremišljenega govorjenja in nerodnosti z denarjem. Vstala je.
»Ali te lahko spremljam?«
»Hvala, bom rajši šla kar sama. Adijo.«
Miro je gledal za njo, dokler ni izginila za ovinkom. Stisnil je pest in glasno zaklical:
»Vse bom storil, da me boš nekoč vzljubila.«
Ženska, ki je ravno šla mimo, ga je začudeno pogledala in se ga izognila v velikem loku.
Dora ga ni več slišala, izginila je za ovinkom. Razmišljala je:
»Kako čuden fant, najboljše, da pozabim nanj.«
Odlomek iz romana V mesečini pomladne noči, ki bo izšel pri Mariborski literarni družbi.
Prva, vsaj tako je mislil, postaja v svet je bil Maribor.
»Tam si bom našel delo, in ko bom zaslužil nekaj denarja, bom šel naprej. Tudi Tito je nekoč storil enako,« je razmišljal Miro.
Takrat je Maribor slovel kot močno industrijsko mesto z velikimi potrebami po tehničnem kadru, pa še Višjo šolo je imel. Nekega jutra si je Miro pri sosedu sposodil nekaj denarja in odšel v Maribor iskat službo. Oče je bil v službi, mati pa je jokala na pragu:
»Ne odhajaj, kje boš pa živel!« ga je prosila.
»Bom že kako, nisem edini, ki gre po svetu,« je odgovarjal Miro.
Proti poldnevu je izstopil na železniški postaji. Na trgu pred njo je bilo malo ljudi. Odpravil se je proti mestu. Prečkal je majhen park in sedel na klop, da bi razmislil, kam naprej. Iz vrečke je vzel kruh in klobaso, ki mu jo je mati dala za na pot. Na sosednji klopi je sedel zanemarjen mož s steklenico v roki. Ker ni bilo drugega, je sklenil, da ga povpraša za pot do tovarn, katerih naslove si je zapisal. Stopil je do njega.
»Ali boš pol kruha s klobaso?«
»Rad, danes še nisem jedel. Prisedi!«
»Vprašal bi vas za nekaj ulic, službo grem iskat,« je dejal Miro.
»Ali si prišel v mesto za delom?«
»Rad bi našel službo in nekaj prihranil, potem pojdem dalje v tujino,« je Miro odvrnil.
»Tudi jaz sem nekoč prišel v mesto z velikimi cilji. Našel sem delo, se izučil in glej, kje sem zdaj. Prosjačim, spim v vežah in pijem.«
»Kaj se ti je zgodilo?«
»Ženska, fant, ta te uniči. Spoznal sem jo v tovarni. Bila je revna in skromna. Poročila sva se, dobila stanovanje in hčerko. Vse je bilo v redu, dokler ni šla v večerno ekonomsko šolo. Doma sem kuhal, pazil hčerko, ona pa je prihajala domov vedno bolj pozno. Uradno se je učila s kolegicami. Verjel sem ji. V službi so se mi za hrbtom vsi smejali. Nekoč mi je sodelavec dejal:
“Ali si res tak norec, da ne vidiš, da tvoje žene sekretar podjetja ni kar tako vzel za tajnico?”
“Kaj misliš s tem?” sem ga vprašal.
“Ločen je in ga lomi s tvojo ženo.”
Zvečer sem šel pred šolo. Videl sem ženo vstopiti v sekretarjev avto. Napil sem se, in ko se je žena vrnila, sem jo med prepirom udaril.
“Sovražim te, mi je zabrusila v obraz. Našla sem pravega moškega. Zaslužim si, da postanem nekaj več, nekoč bom dama, ob tebi bi ostala le gospodinja.”
“Prej, ko si bila revna, sem ti bil pa dober.”
“Drugega nisem imela.”
Ker sem jo ponovno udaril, je poklicala policijo. Odpeljali so me. Njen ljubimec je imel tam dobre veze, saj je bil včasih policist. Ko sem se naslednji dan vrnil, nisem mogel v stanovanje, zamenjala je ključavnico. Odšel sem v službo.
“Kaj to pomeni? Stanovanje sem dobil jaz.”
“Vložila sem ločitev in stanovanje bo pripadlo meni.”
“Torej sem se jaz vlačil naokrog, ti kurba?”
Tedaj je stopil iz pisarne sekretar. Zagnal sem se proti njemu in ga podrl na tla. Žena je poklicala policijo. Zaprli so me za nekaj dni, izgubil sem službo in stanovanje, tudi hčerki se nisem več smel približati. Končal sem tu.«
»Ali ženo še vidiš?«
»Redko, s tistim komunističnim prascem živi, zamenjala sta stanovanje za večje.«
»Ali ne moreš začeti znova?«
»Ne morem, čakam na pravico, da ugotovijo, kaj so mi storili. Sicer pa kamorkoli sem prišel prosit za službo, so me odslovili. V delovno knjižico so mi napisali, da sem bil disciplinsko odpuščen. Nihče me ni vprašal zakaj. Povsod so se le pozanimali pri bivšem delodajalcu in me odslovili. Hudo mi je, da ne najdem službe, še bolj pa, da se ne smem približati hčerki. Ponavadi sem jo od daleč gledal pri njenem vrtcu. Ko sem prišel nazadnje, je ni bilo. Ustrašil sem se, da je zbolela, pa sem vprašal vzgojiteljico. Namesto odgovora je poklicala policijo.«
»Nihče ne bo ugotovil, da se ti je zgodila krivica, sam moraš najti moč in začeti znova.«
»Mogoče pa me bo kmalu pobralo. To ti naredi ženska, poba. Izkoristi jih, ne zaljubi se v nobeno.«
»Prepozno, zaljubljen sem v najlepšo na svetu. Sedaj me ne mara, ko bom bogat, bom šel ponjo.«
»Dragi fant, take, ki te ne ljubi revnega, se izogibaj, nikoli te ne bo resnično ljubila.«
»Si bom zapomnil. Sedaj pa moram začeti z iskanjem službe.«
»Tu bom vsak dan, pridi mi povedat, kako ti gre.«
»Prišel bom, ko bom dobil prvo plačo, da te povabim jest.«
»Ne bo te, pozabil boš.«
»Ne bom, pa tudi tega ne, kar si mi povedal o ženskah. Vseeno poskušaj še enkrat začeti znova.«
»Mogoče bom, saj res: ime mi je Jernej. Kako pa tebi?«
»Miro.«
»Vso srečo, Miro!«
Srknil je iz steklenice in se ulegel na klop.
Miro je odšel v najcenejši hotel in začel iskati službo. Našel jo je čez dva dni v tovarni gospodinjskih aparatov, pošel pa mu je tudi denar. Pričel je delati.
Popoldne je taval po mestu in prišel do tržnice. Nekdo mu je povedal, da so tu poceni skupna prenočišča za prodajalce zelenjave in reveže. Prijazen prodajalec zelenjave Fadil, Cigan iz Kosova, ga je vzel k svoji skupini in tu je prespal naslednje dni. V sobah s skupnimi sanitarijami je spalo veliko ljudi. Bili so iz cele Jugoslavije. Večina so bili nepismeni in so za skromen denar prodajali zelenjavo za svoje gospodarje.
Večina jih je bila dobrih, delili so svojo revščino, ker pa so bili različnih narodnosti in navad, je prihajalo med njimi tudi do sporov. Posebno med Albanci iz Kosova in Srbi so bili spori. Miro takrat ni mogel razumeti zakaj. Saj se vsi narodi pri nas ljubijo in so enakopravni, so ga vedno učili.
Nekega dne je Miro stal pred tovarno in razmišljal, kam naj gre. K njemu je stopil vratar in ga vprašal:
»Kaj je, fant, ali nimaš kam? Tudi jaz sem prišel v Maribor in nisem imel kam. Pridi proti večeru, odprl ti bom in lahko prespiš v pisarni.«
Prvi mesec do plače je bil neznansko dolg. Sedaj je Miro spal v pisarni, tudi za hrano ni imel. Šel je v menzo in si kupil le juho. Jedel je počasi, da mu ne bi hitro zmanjkalo. Ni vedel, kaj naj stori. Denarja si ni imel od nikogar sposoditi. Že je hotel oditi, ko je k mizi stopila kuharica, ki je pobirala pladnje. Postavila je predenj zrezek s krompirjem.
»Vidim, da si lačen, doma imam neko delo, pa mi boš odslužil. Počakaj me ob desetih, ko grem domov.«
Miro jo je res počakal.
»Pridi z mano, da boš vedel, kje stanujem,« je dejala.
Šla sta čez most do stare hiše v kateri je bilo njeno stanovanje.
»Ali živiš sama?« je vprašal Miro.
»Sama s petletnim otrokom, odkar sem se rešila tiste pijane zgube,« je dejala.
»Ali je otrok sam doma?« je vprašal Miro.
»Pri mojih starših je, ko delam popoldne,« je odvrnila.
»Komaj pet let je star. Pri dvajsetih sem ga dobila. Sicer pa se še nisva predstavila, Štefka je moje ime.«
»Jaz sem Miro.«
Ustavila se je, vzela ključe in dejala:
»Pridi naprej na en sok.«
»Ne vem, zelo je pozno, mogoče bi rajši jutri.«
»Saj ne hodiš spat s kurami,« je dejala in odklenila.
Stanovanje je bilo malo. Miru je udaril v nos vonj po plesnobi. Po tleh so ležale igrače in druge reči. Na mizi je bila umazana posoda in na pol prazna steklenica vina.
»Boš kozarec vina?« je vprašala Štefka.
»Ne, ne pijem,« je odvrnil Miro.
»Kakšen moški pa si, da ne piješ!«
Odložila je stvari in se približala Miru.
»Sama sem,« je dejala.
Miro ni razumel, dokler se Štefka ni začela slačiti. Bil je tako presenečen, da je stal kot vkopan. Štefka se mu je približala in mu začela odpirati gumbe na srajci. Čutil je, kako diha, posebno tistega vonja po pomijah ni nikoli več pozabil. Začela ga je otipavati. Odrinil jo je in zavpil:
»Nisem prišel zato, mislil sem, da mi res hočeš pomagati. Vrnil ti bom, kmalu dobim plačo.«
»Kakšna šleva pa si? Ali nisem dovolj dobra zate?« je jezno zavpila.
»Dobra si, vendar mislim, da če spiš z nekom, ga moraš imeti rad.«
»Rad,« se je zasmejala, »boš že še videl tvojo ljubezen, jaz sem jo že izkusila.«
»Sedaj pa izgini, do sedaj me še noben ni zavrnil.«
Odšla je proti mizi in si nalila pijače. Miro je stopil proti vratom.
»Vrnil ti bom denar za kosilo, pojutrišnjem dobim plačo.«
Odhitel je v temo. Na sebi je še vedno čutil njene roke in spremljal ga je vonj po pomijah. Dolgo ni šel v tisto menzo. Nekoč je Štefko počakal pred službo.
Hotel ji je plačati kosilo. Odrinila je denar in dejala:
»Ničesar mi nisi dolžan, bila sem tako osamljena. Če boš v stiski, kar pridi, vedno ostane hrana.«
Miro ji je v žep stisnil tisočaka, rekoč:
»Kupi igračo za otroka. Dobra ženska si, verjetno boš našla nekoga, ki te bo imel rad!«
Zasmejala se je, šele sedaj je Miro opazil, kako stara in utrujena je za svoja leta. Gledal je za njo. Hodila je počasi, njeni čevlji so bili ponošeni. Zasmilila se mu je, tako rad bi ji kako pomagal.
»Če boš kaj rabila, me poišči pri vratarju v tovarni gospodinjskih aparatov,« je zaklical. Ozrla se je in počasi odšla naprej.
Tako je minil prvi mesec, Miro je dobil prvo plačo in si začel iskati podnajemniško sobo. Nekega dne se je odločil, da bo poiskal Fadila, ki mu je pomagal v prvih dneh, in ga povabil na kosilo. Šel je na tržnico, in ko ga ni videl na starem mestu, ga je spreletela zla slutnja. Povprašal je po njem. Nekateri niso hoteli govoriti, nek drugi prodajalec iz Kosova pa mu je dejal:
»Med pretepom s Srbi se je zgodila nesreča. Policija je dejala tako. Fadil je tako nesrečno padel, da je umrl.«
Miro je bil zelo prizadet. Vedel je, da je bil Fadil človek, ki nikomur ne bi storil nič žalega.
»Nekaj je narobe s temi ljudmi,« je razmišljal.
Tudi to, da je bila nesreča, ni verjel.
Bil je žalosten in spomnil se je na Jerneja. Šel je v park in ga našel na stari klopi.
»Na kosilo te povabim.«
»Rajši mi daj za steklenico.«
»V službi bom vprašal, če bi bilo zate kakšno delo. Samo piti ne boš smel.«
»Bom pa nehal, če me bo kdo vzel.«
V službi je Miro spoznal nekaj ljudi, med njimi tudi take, ki so bili prijazni do njega. Sobo je našel pri skromni družini, prijazna gospa mu je včasih celo oprala njegova oblačila. Poiskal je poceni delavsko menzo, ves preostali denar pa je skrbno shranil, saj se je jeseni želel vpisati na Višjo tehniško šolo. Nakupil si je najnujnejša oblačila. V mesto je malo hodil, saj je varčeval z denarjem. V službi je kmalu videl, da se mora izobraževati, če bo hotel kaj doseči. Visoka delovna mesta so zasedali funkcionarji brez šol ali ljudje, ki so izredno študirali in bili člani Zveze komunistov. Tudi mlajši izobraženci so bili politično aktivni, tako so tudi Mira vključili v Mladinsko organizacijo, vendar on v obstoječi sistem že nekaj časa ni več verjel. Vedel je, da ni prav, če ljudi sodijo po političnem prepričanju, ne pa po sposobnosti. V začetku so ga vabili na mladinske sestanke. Ko so nekoč delali načrte za čim lepše spremljanje štafete mladosti in neumnim predlogom ni bilo konca, se je Miro oglasil:
»Ali ne bi prenehali s tem cirkusom in delali kaj pametnejšega?«
Še večkrat je povedal svoje mnenje in počasi so nehala prihajati vabila za sestanke Mladinske organizacije. Težko je čakal jesen, ko so se začela predavanja na višji šoli.
Matematiko so imele vse smeri skupaj. Ta predmet je bil neka selekcija, ki je razredčila študente. Slušatelji so bili od vsepovsod in Miro je opazil, kako zviška so nekateri gledali slušatelje iz drugih republik. Celo pri profesorjih je bilo opaziti, da niso imuni pred nacionalizmom. Na nekem izpitu je profesor slušatelju, ki se mu je malo zataknilo in se je pisal na -ič, dejal:
»-Ič pomeni, da ni v glavi nič, pridite kdaj drugič.«
To je bilo čudno nasprotje tistega bratstva in enotnosti, ki so ga uradno prikazovali kot največjo vrednoto tega sistema.
Miro je izvedel, da iščejo v tovarni nekoga za urejanje in čiščenje okolja. Prosil je službo za Jerneja. Bili so ga pripravljeni sprejeti na poskusno dobo. Takoj po službi je odhitel v park, da veselo novico pove Jerneju. Že od daleč je zaklical:
»Jernej, službo imaš! Tu imaš nekaj denarja. Pojdi se umit v Javno kopališče, prinesel sem ti tudi čiste hlače in srajco. Jutri ob šestih pridi v kadrovski oddelek. Pa obljubi, da ne boš več pil!«
Jernej je vstal in vrgel steklenico s preostankom pijače v koš za smeti.
»Prišel bom,« je dejal.
Res je prišel in ves teden je bilo vse v redu. Potem ga ni bilo več. Miro ga je poiskal v parku.
»Zakaj, Jernej? Obljubil si mi.«
»Ko sem šel iz službe, sem hotel videti hčerko. Poklical sem tisto cipo po telefonu. Ni je bilo. V službi so mi povedali, da se seli v Ljubljano, saj je njen mož postal velik funkcionar. Šel sem na stanovanje. Novi najemniki so mi dali telefonsko številko. Poklical sem v Ljubljano. Tista hudobnica mi ni hotela dati hčerke na telefon.
“Pusti jo na miru, sramota zanjo bi bila, da ima stike s tako zgubo,” je dejala.
“Ne pijem več, imam službo,” sem dejal.
“Mami, ali je očka?” sem slišal hčerko.
“Nekdo se je le zmotil,” je dejala in odložila slušalko.
Dolgo sem stal pred govorilnico. Nato sem šel po pijačo. Ne morem se spremeniti in tudi nimam za koga. Hčerka je edino bitje, ki ga imam rad. Pozabi name. Nič nisem vreden.«
»Tako rad bi ti pomagal,« je žalostno dejal Miro.
»Pridi kdaj mimo, mogoče pa se bo zgodil kakšen čudež. Pa na zdravje!«
Jernej je nagnil na pol prazno steklenico.
Miro je na predavanju nekoč opazil dekle črnih las in oči. Opazoval jo je in po predavanjih jo je hotel ogovoriti, vendar je prehitro izginila. Zdela se mu je plašna in zelo resna. Včasih je tudi ona opazila, da jo Miro opazuje in se mu nasmehnila. Od takrat so ga njene oči vedno spremljale. Dovolj mu je bilo, da jo je le videval. Dolgo se ni ojunačil, da bi jo ogovoril. Nekega dne je stekel za njo in jo vprašal:
»Te lahko povabim na sok?«
Začudeno ga je pogledala in vprašala:
»Zakaj?«
»Rad bi se pogovarjal s tabo.«
»Pa naj bo,« je dejala.
Sedla sta v bližnji lokal in naročila sok.
»Ali ne piješ piva?«
»Nikoli ga še nisem, verjetno je tako grenko kot hmelj.«
»Kako pa veš, da je hmelj grenak?«
»Vem, nekoč sem ga nabiral.«
Pogovarjala sta se o šoli in službi in Miro je dejal:
»Samo nekaj časa bom tu, da končam šolo in prihranim nekaj denarja. Potem pojdem v svet. Mislim, da je na zahodu za ljudi več priložnosti.«
Ko je prišel natakar z računom, je Miro imel premalo denarja.
»Mi posodiš razliko? Nisem vedel, da bom šel na sok, in nisem vzel dovolj denarja.«
»Sama bom plačala svoj sok,« je dejala Dora.
»Domov moram, jutri me čaka služba in naslednji teden izpit.«
»Ali se lahko še kaj vidiva?«
»Nimam časa, imam veliko dela in čez dva tedna službeno odpotujem na prakso.«
Dora je bila užaljena zaradi Mirovega nepremišljenega govorjenja in nerodnosti z denarjem. Vstala je.
»Ali te lahko spremljam?«
»Hvala, bom rajši šla kar sama. Adijo.«
Miro je gledal za njo, dokler ni izginila za ovinkom. Stisnil je pest in glasno zaklical:
»Vse bom storil, da me boš nekoč vzljubila.«
Ženska, ki je ravno šla mimo, ga je začudeno pogledala in se ga izognila v velikem loku.
Dora ga ni več slišala, izginila je za ovinkom. Razmišljala je:
»Kako čuden fant, najboljše, da pozabim nanj.«
Odlomek iz romana V mesečini pomladne noči, ki bo izšel pri Mariborski literarni družbi.
