Na koščku kopnega, ki so mu ljudje pravili otok, je bilo jezero. Ozka odprtina ga je vezala z morjem. Okrog jezera so rasli borovci.
»Nikjer ni takega gozda,« so govorili ljudje.
Borovci so jezero ščitili pred burjo, zato je bilo gladko kot ogledalo. V njem je živelo mnogo sivih in srebrnih rib, le ena jata je bila zelena s črnimi črtami. Vse ostale ribe so se jih izogibale. Tudi ribiči so jih pustili pri miru.
»Strupene so,« so govorili.
Ribice, ki sploh niso bile strupene pa sploh niso vedele, čemu se imajo zahvaliti za svoje mirno življenje. Zvečer so se po navadi zbrale v kotu jezera, kjer je nazadnje zašlo sonce in dan za dnem poslušale zgodbe najstarejše ribe Aleksa. Aleks je vsak večer pripovedoval o svoji domovini.
»Mi smo posebne ribe. Naši predniki živijo tam daleč ob velikem grebenu. So zelene barve in imajo črno znamenje nad vsakim očesom. Na otoku rastejo visoka drevesa polna sadežev. Pisani ptiči pojejo najlepše pesmi. Veter boža vrhove velikih dreves. Včasih dežuje in ribice se umivajo v mehki vodi, da postanejo še lepše. Sonce sije vse leto. Ljudje na otoku so goli. Jedo sadeže, semena in drobne živali. Vedno, ko so nas zagledali, so zaplesali, misleč, da jim zaradi črnega znamenja prinašamo srečo. Starejše ribice učijo mlajše iskati hrano, potem pa počivajo v senci palm. Kako spokojno življenje je bilo to.«
»Zakaj pa si potem odšel?« so ga spraševale ribice.
»Zdelo se mi je, da temu življenju nekaj manjka. Od zore do mraka lovijo ribe in nikoli ne najdejo časa za svoje sanje. Le eden je nekoč davno odšel svet. Pripovedoval je zgodbe o velikih morjih, hišah na vodi, črnem dežju in… Zgodbe so se prenašale iz roda v rod. Hotel sem videti svet. Poznati le svoj otok se mi ni zdelo dovolj. Vsem zgodbam nisem verjel, sam sem se hotel prepričati. Vedno pogosteje sem sanjal,da da bom nekoč odšel.«
»Samo enkrat nam je ponujeno, da naredimo kar si želimo,« je vedno govoril moj oče.
»Nihče ne sme zapustiti domačega otoka, saj se ne bo vrnil živ,«so govorili drugi.
»Bil sem v veliki skušnjavi. Neke noči sem sanjal, da me je poklicalo morje in reklo:
»Čas je, da slediš svojim sanjam, pomagalo ti bom.«
»Naslednjega jutra ko so vsi še spali, sem zapustil domačo obalo in greben in odplaval na odprto morje. Plaval sem za soncem, ki je ravno vstalo. Valovi so bili vse višji. Premetavali so me in čudna velika riba je priplavala mimo.«
»Beži, je zavpila. Pridejo morski psi.«
»Kdo pa ste?«
»Delfini. Kam pa si sploh namenjen? Mislimo, da bi moral ostati ob grebenu in svojih.«
»V velika morja grem, kjer so na obali velika mesta.«
»Bolje da se vrneš.«
»Rad bi videl svet. Boljše je za nekaj umreti, kot za nič živeti.«
»Potem pa plavaj za soncem, čim bolj na površini. Zvečer poišči jato delfinov, ščitili te bodo. Povej jim, da so te poslali sorodniki iz kamnitega grebena.«
»Potoval sem dan za dnem, noč za nočjo. Boril sem se s plimovanjem in lastnimi dvomi. Bil sem na smrt utrujen in žalosten. Toda verjel sem vase, če je bilo nebo še tako temno sem vedno našel kakšno zvezdo. Že sem se hotel vrniti, ko sem v daljavi opazil tisočere luči. Kot da bi se na enem mestu zbrale vse zvezde. To moram videti od blizu, verjetno je veliko mesto.
Toda gorje. Komaj sem prišel do prvih plavajočih hišic, sem se začel dušiti. Smeti so plavale na vodi in voda je smrdela. Prestrašen sem odplaval na odprto morje, a tam je stala velika siva ladja. Slišal je hrup in ribe so bežale na vse strani«.
»Beži,« mi je rekel delfin.
»Zagledal sem, kako se mi približuje velika mreža in v njej vse kar živi v morju.
Ni se mogel premakniti. Delfin je odprl usta in me nežno pobral ter odplaval proč. Bil sem v temi in čez nekaj časa me je delfin spustil v morje.«
»Od kod pa si nesrečnik, da se približuješ ladjam smrti?« je vprašal.
»Iz toplega grebena ob sinjem otoku.««
»Ali ne veš, da ostane za takimi ladjami prazno morje?«
»Kaj pa bodo spraznim morjem?«
»Vseeno jim je. Sedaj pa beži. Tam na zahodu je majhen otok. Skrij se ob obali. Tam si naberi moči za povratek k svojim.«
»Zvečer ko je sonce zahajalo sem priplaval do otoka. Trideset dni in noči sem bil že z doma. Bil sem žalosten, a včasih ne moreš drugega kot nadaljevati pot. Velika riba se je pognala nadme. Nagonsko sem zaplaval v ozek kanal in pristal v toplem jezeru. Pošteno premražen sem že bil. Riba ni upala za mano. In tako sem prišel sem, v to jezero.«
Zenobia se je takoj oglasila:
»Kako čudno smo ga gledali in ga spraševali od kod je. Povedal nam je in meni se je zdel najlepša riba na svetu.«
»Aleks je plaval za mano. Bil je spet srečen. Pozabil je da misli oditi. Prišla je jesen in ribe so ga svarile:
»Sedaj ne moreš več na pot. Morje je mrzlo in valovi so mogočni.«
Ostal je čez zimo, čez leto in dobila sva majhne zeleno sivi ribice. Tako je ostal za vedno. Še sanja o svojem grebenu, toda vem, da nas ne bo zapustil.«
»V življenju ničesar ne zamudiš, vedno pride, kar ti je namenjeno,« je rekel Aleks.
Včasih je po pripovedovanju vseeno postal žalosten. Da Zenobia ne bi videla njegovih solz, je včasih odplaval v samotno laguno. Ob obali, je ob večerih posedal starček.
Starček se je začel pogovarjati z Aleksom.
»Take kot ti sem videl tam daleč pri rajskem otoku. Ali si ti od tam?«
Aleks je pomahal s plavutjo. In potem mu je starček pripovedoval o svoji mladosti, plovbi po svetu, brodolomu, življenju na rajskem otoku.
»Zakaj sem odšel?« se je vsak dan znova vprašal.
»Spet me je premamil blišč denarja, vse življenje sem se pehal za dobrinami. Obljubil sem ji da se bom vrnil.«
»Če bi vedel to, kar vem sedaj, ne bi stremel za bogastvom. Minljivo je.«
»Videval sem stati najlepše dekle ob obali,« mu je povedal Aleks.
»Vsak večer je vrgla v morje venček iz rož. Zakaj je ne poiščeš?«
»Star sem in bolan, ko bi ji vsaj lahko rekel kako mi je žal.«
Tam daleč na rajskem otoku je na obali posedala starka in pela o svojem princu. Še vedno je sanjala, da se bo vrnil. Nekoč je pridivjal veter. Prosila ga je naj ponese otožno pesem tja daleč kjer je starec. Vihar je zdirjal čez morje, potapljal ladje in ustvarjal divje valove. Opešal je pred obalo, kjer je sedel starček. Prinesel mu je pesem drage. Starček je zaprl oči in začutil njen dotik ne licu. Zaspal je za vedno. Blažen nasmeh je bil na njegovem obrazu. Našli so ga domačini, ki so šle lovit ribe.
»Spet je zaspal s svojo knjigo,« so govorili in šli naprej.
Veter je spet dobil moč. Naredil je valove, ki so starca odnesli v morje.
»Čudno, knjigo je pozabil,« je rekel ribič, ki se je vračal iz lova.
Prebral je naslov »ODISEJA.«
»Odnesel mu jo bom,« je rekel.
Iz knjige je padel list papirja. Ribič je sedel na upognjeno deblo borovca in začel brati:
Ah, Odisej zavidam ti tvojo starost in si je želim; te oblike je ljubezen, ki jo čutim do tebe. In sanjam, da sem druga, stara, siva, upadajoča, in sanjam, da čutim. Kako mi pohajajo moči in kako sem vsak dan bliže Velikemu krogu, v katerem se vse vrača in vrti; da se porazgubljajo atomi, ki tvorijo to telo ženske, ki ji pravim Kalipso.
VEČNA MLADOST
Spet sva na trajektu. Ines je imela prav, po letu dni se vračava. Srečala sva jo ob svojem prvem prihodu na ozki poti, ki vodi do jezera. Vprašala sva ju za pot do malega jezera. Čez nekaj trenutkov smo se že pogovarjali kot stari znanci.
»Dolgo že prihajava sem. Vsako leto se vračava. Mnogo se jih vrača. Vsa ta leta nisva srečala nesrečnih ljudi,« je rekla gospa Ines.
»Mogoče zaradi Odiseja, šele lani sem prebrala, da je nekoč živel tu,«je dodala.
»Ne verjamem v mite, sicer pa je bil Odisej žalosten. Hrepenel je po domu,« sem rekla.
»Tudi, če imate prav, prepričana sem, da se bosta tudi vidva vračala.«
Zvečer sta sedela na terasi. Prisedla sva. Pogovor je nanesel tudi na leta in zakon.
»Že celo večnost sva skupaj,« je rekla Ines.
»Ja res je, a Ines je vedno lepša,« je rekel Janko.
»Mogoče zaradi otoka,« sem rekla.
»Moram vam nekaj zaupati. Prebrala sem, da tistemu, ki danes na enakonočje preživi noč v Odisejevi jami, Kalipsa podeli večno mladost.«
»Danes je ta noč. Dolgo že prosim Janka, letos pa se je omehčal in gre z mano. Sama ne upam tja v jamo. Ali pojdeta z nama?«
»Ne , ne verjamem tega in ne bi bila rada večno mlada.«
»Prav imate, da je ne poslušate, vedno sanja o nekih bajkah in mladosti. Toda obljubil sem ji,« je rekel Janko.
Naslednji dan sva šla zgodaj na plažo. Nestrpno sem ju čakala. Ni ju bilo. Bil je njun zadnji dan na otoku in naslove smo si hoteli izmenjati. Pa tako me je zanimalo, kako je bilo v Odisejevi jami.
»Misliš, da sta že tam,« je vprašal mož.
»Prav o tem ves čas razmišljam. Zanima me, če je Ines kaj mlajša.«
»Pa menda res ne verjameš v pravljice.«
»Vedno sta v isti sobi 341.«
Veselila sem se ponovnega srečanja. Takoj sem vprašala receptorko ali sta prišla.
»Ne, v njihovi sobi je skrivnostna gospa, njej sta odstopila sobo, menda ne moreta priti.«
Nisem verjela.
»Nova je, pa ju ne pozna, videla ju bova pri večerji,« sem rekla.
Ni ju bilo pri njuni mizi. Tam je sama sedela mlada gospa, oblečena v belo. Na rokah je nosila bele čipkaste rokavice.
»Tako znana se mi zdi,« sem rekla.
»Preveč trač revij bereš in verjetno je kakšna igralka ali pevka,« je rekel mož.
Na recepciji pred zajtrkom ponovno vprašala za Janka in Ines.
»Nista prišla. Mlada gospa, ki je želela njuno sobo 341 je povedala, da je gospod Janko umrl,«je rekla starejša uslužbenka na recepciji.
»Zelo znana mora biti ta gospa, da se skriva pred ljudmi. Kopa se v nedostopnem zalivu,« je še rekla receptorka.
»Čudno, da je taka lepotica sama.«
Na zajtrk sva prišla skupaj s skrivnostno gospo. Ustavila sem se pri njeni mizi in vprašala:
»Vas smem malo zmotiti?«
»Prisedite, je rekla.«
»Rada bi vas vprašala kaj je z gospo Ines in Jankom? Rekli so mi, da ju poznate. Lani smo se srečali tukaj. Tako srečen par sta bila.«
»Janko je umrl,« je rekla.
»Kaj je z Ines?«
»Ali verjamete, da v Odisejevi jami Kalipso na poseben večer podeli lepoto in večno mladost ženski, ki se v zameno odpove ljubezni?«
»Ne verjamem starim legendam, sicer pa mi je to povedala že Ines.«
Počasi je snela čipkaste rokavice. Zagledala sem roke starke.
»Ines!« sem kriknila.
Pokimala je.
»Vračam se na isti kraj in prosim, da mi Kalipso vrne tisto, čemur sem se odpovedala.«
Gruča mladih fantov je prišla v jedilnico. Ines si je oblekla rokavice. Predenj sem prišla do sape je že odkorakala iz jedilnice.
»Kakšna lepotica?« je rekel eden od fantov.
»Pa sama,« je rekel drugi.
»Vse bi dal, da bi bila en dan moja,« je rekel prileten natakar.
»Škoda, da sem tako star.«
Fantje in natakar so gledali za njo.
»Škoda, da sem star,« je ponavljal natakar. Nekoč ni bilo dekleta, ki je ne bi osvojil.«
»Ne veste, kako ste srečni in kako bi šele bila srečna lepotica, če bi bila na vašem mestu,«sem mu rekla.
»Stari babi se verjetno blede,« sem zaslišala fanta iz mlade družbe. »Le kdo bi bil rad star?«
SANJE OB JEZERU
Na koščku kopnega, ki so mu ljudje pravili otok, je bilo jezero. Ozka odprtina ga je vezala z morjem. Okrog jezera so rasli borovci.
»Nikjer ni takega gozda,« so govorili ljudje.
Borovci so jezero ščitili pred burjo, zato je bilo gladko kot ogledalo. V njem je živelo mnogo sivih in srebrnih rib, le ena jata je bila zelena s črnimi črtami. Vse ostale ribe so se jih izogibale. Tudi ribiči so jih pustili pri miru.
»Strupene so,« so govorili.
Ribice, ki sploh niso bile strupene pa sploh niso vedele, čemu se imajo zahvaliti za svoje mirno življenje. Zvečer so se po navadi zbrale v kotu jezera, kjer je nazadnje zašlo sonce in dan za dnem poslušale zgodbe najstarejše ribe Aleksa. Aleks je vsak večer pripovedoval o svoji domovini.
»Mi smo posebne ribe. Naši predniki živijo tam daleč ob velikem grebenu. So zelene barve in imajo črno znamenje nad vsakim očesom. Na otoku rastejo visoka drevesa polna sadežev. Pisani ptiči pojejo najlepše pesmi. Veter boža vrhove velikih dreves. Včasih dežuje in ribice se umivajo v mehki vodi, da postanejo še lepše. Sonce sije vse leto. Ljudje na otoku so goli. Jedo sadeže, semena in drobne živali. Vedno, ko so nas zagledali, so zaplesali, misleč, da jim zaradi črnega znamenja prinašamo srečo. Starejše ribice učijo mlajše iskati hrano, potem pa počivajo v senci palm. Kako spokojno življenje je bilo to.«
»Zakaj pa si potem odšel?« so ga spraševale ribice.
»Zdelo se mi je, da temu življenju nekaj manjka. Od zore do mraka lovijo ribe in nikoli ne najdejo časa za svoje sanje. Le eden je nekoč davno odšel svet. Pripovedoval je zgodbe o velikih morjih, hišah na vodi, črnem dežju in… Zgodbe so se prenašale iz roda v rod. Hotel sem videti svet. Poznati le svoj otok se mi ni zdelo dovolj. Vsem zgodbam nisem verjel, sam sem se hotel prepričati. Vedno pogosteje sem sanjal,da da bom nekoč odšel.«
»Samo enkrat nam je ponujeno, da naredimo kar si želimo,« je vedno govoril moj oče.
»Nihče ne sme zapustiti domačega otoka, saj se ne bo vrnil živ,«so govorili drugi.
»Bil sem v veliki skušnjavi. Neke noči sem sanjal, da me je poklicalo morje in reklo:
»Čas je, da slediš svojim sanjam, pomagalo ti bom.«
»Naslednjega jutra ko so vsi še spali, sem zapustil domačo obalo in greben in odplaval na odprto morje. Plaval sem za soncem, ki je ravno vstalo. Valovi so bili vse višji. Premetavali so me in čudna velika riba je priplavala mimo.«
»Beži, je zavpila. Pridejo morski psi.«
»Kdo pa ste?«
»Delfini. Kam pa si sploh namenjen? Mislimo, da bi moral ostati ob grebenu in svojih.«
»V velika morja grem, kjer so na obali velika mesta.«
»Bolje da se vrneš.«
»Rad bi videl svet. Boljše je za nekaj umreti, kot za nič živeti.«
»Potem pa plavaj za soncem, čim bolj na površini. Zvečer poišči jato delfinov, ščitili te bodo. Povej jim, da so te poslali sorodniki iz kamnitega grebena.«
»Potoval sem dan za dnem, noč za nočjo. Boril sem se s plimovanjem in lastnimi dvomi. Bil sem na smrt utrujen in žalosten. Toda verjel sem vase, če je bilo nebo še tako temno sem vedno našel kakšno zvezdo. Že sem se hotel vrniti, ko sem v daljavi opazil tisočere luči. Kot da bi se na enem mestu zbrale vse zvezde. To moram videti od blizu, verjetno je veliko mesto.
Toda gorje. Komaj sem prišel do prvih plavajočih hišic, sem se začel dušiti. Smeti so plavale na vodi in voda je smrdela. Prestrašen sem odplaval na odprto morje, a tam je stala velika siva ladja. Slišal je hrup in ribe so bežale na vse strani«.
»Beži,« mi je rekel delfin.
»Zagledal sem, kako se mi približuje velika mreža in v njej vse kar živi v morju.
Ni se mogel premakniti. Delfin je odprl usta in me nežno pobral ter odplaval proč. Bil sem v temi in čez nekaj časa me je delfin spustil v morje.«
»Od kod pa si nesrečnik, da se približuješ ladjam smrti?« je vprašal.
»Iz toplega grebena ob sinjem otoku.««
»Ali ne veš, da ostane za takimi ladjami prazno morje?«
»Kaj pa bodo spraznim morjem?«
»Vseeno jim je. Sedaj pa beži. Tam na zahodu je majhen otok. Skrij se ob obali. Tam si naberi moči za povratek k svojim.«
»Zvečer ko je sonce zahajalo sem priplaval do otoka. Trideset dni in noči sem bil že z doma. Bil sem žalosten, a včasih ne moreš drugega kot nadaljevati pot. Velika riba se je pognala nadme. Nagonsko sem zaplaval v ozek kanal in pristal v toplem jezeru. Pošteno premražen sem že bil. Riba ni upala za mano. In tako sem prišel sem, v to jezero.«
Zenobia se je takoj oglasila:
»Kako čudno smo ga gledali in ga spraševali od kod je. Povedal nam je in meni se je zdel najlepša riba na svetu.«
»Aleks je plaval za mano. Bil je spet srečen. Pozabil je da misli oditi. Prišla je jesen in ribe so ga svarile:
»Sedaj ne moreš več na pot. Morje je mrzlo in valovi so mogočni.«
Ostal je čez zimo, čez leto in dobila sva majhne zeleno sivi ribice. Tako je ostal za vedno. Še sanja o svojem grebenu, toda vem, da nas ne bo zapustil.«
»V življenju ničesar ne zamudiš, vedno pride, kar ti je namenjeno,« je rekel Aleks.
Včasih je po pripovedovanju vseeno postal žalosten. Da Zenobia ne bi videla njegovih solz, je včasih odplaval v samotno laguno. Ob obali, je ob večerih posedal starček.
Starček se je začel pogovarjati z Aleksom.
»Take kot ti sem videl tam daleč pri rajskem otoku. Ali si ti od tam?«
Aleks je pomahal s plavutjo. In potem mu je starček pripovedoval o svoji mladosti, plovbi po svetu, brodolomu, življenju na rajskem otoku.
»Zakaj sem odšel?« se je vsak dan znova vprašal.
»Spet me je premamil blišč denarja, vse življenje sem se pehal za dobrinami. Obljubil sem ji da se bom vrnil.«
»Če bi vedel to, kar vem sedaj, ne bi stremel za bogastvom. Minljivo je.«
»Videval sem stati najlepše dekle ob obali,« mu je povedal Aleks.
»Vsak večer je vrgla v morje venček iz rož. Zakaj je ne poiščeš?«
»Star sem in bolan, ko bi ji vsaj lahko rekel kako mi je žal.«
Tam daleč na rajskem otoku je na obali posedala starka in pela o svojem princu. Še vedno je sanjala, da se bo vrnil. Nekoč je pridivjal veter. Prosila ga je naj ponese otožno pesem tja daleč kjer je starec. Vihar je zdirjal čez morje, potapljal ladje in ustvarjal divje valove. Opešal je pred obalo, kjer je sedel starček. Prinesel mu je pesem drage. Starček je zaprl oči in začutil njen dotik ne licu. Zaspal je za vedno. Blažen nasmeh je bil na njegovem obrazu. Našli so ga domačini, ki so šle lovit ribe.
»Spet je zaspal s svojo knjigo,« so govorili in šli naprej.
Veter je spet dobil moč. Naredil je valove, ki so starca odnesli v morje.
»Čudno, knjigo je pozabil,« je rekel ribič, ki se je vračal iz lova.
Prebral je naslov »ODISEJA.«
»Odnesel mu jo bom,« je rekel.
Iz knjige je padel list papirja. Ribič je sedel na upognjeno deblo borovca in začel brati:
Ah, Odisej zavidam ti tvojo starost in si je želim; te oblike je ljubezen, ki jo čutim do tebe. In sanjam, da sem druga, stara, siva, upadajoča, in sanjam, da čutim. Kako mi pohajajo moči in kako sem vsak dan bliže Velikemu krogu, v katerem se vse vrača in vrti; da se porazgubljajo atomi, ki tvorijo to telo ženske, ki ji pravim Kalipso.
VEČNA MLADOST
Spet sva na trajektu. Ines je imela prav, po letu dni se vračava. Srečala sva jo ob svojem prvem prihodu na ozki poti, ki vodi do jezera. Vprašala sva ju za pot do malega jezera. Čez nekaj trenutkov smo se že pogovarjali kot stari znanci.
»Dolgo že prihajava sem. Vsako leto se vračava. Mnogo se jih vrača. Vsa ta leta nisva srečala nesrečnih ljudi,« je rekla gospa Ines.
»Mogoče zaradi Odiseja, šele lani sem prebrala, da je nekoč živel tu,«je dodala.
»Ne verjamem v mite, sicer pa je bil Odisej žalosten. Hrepenel je po domu,« sem rekla.
»Tudi, če imate prav, prepričana sem, da se bosta tudi vidva vračala.«
Zvečer sta sedela na terasi. Prisedla sva. Pogovor je nanesel tudi na leta in zakon.
»Že celo večnost sva skupaj,« je rekla Ines.
»Ja res je, a Ines je vedno lepša,« je rekel Janko.
»Mogoče zaradi otoka,« sem rekla.
»Moram vam nekaj zaupati. Prebrala sem, da tistemu, ki danes na enakonočje preživi noč v Odisejevi jami, Kalipsa podeli večno mladost.«
»Danes je ta noč. Dolgo že prosim Janka, letos pa se je omehčal in gre z mano. Sama ne upam tja v jamo. Ali pojdeta z nama?«
»Ne , ne verjamem tega in ne bi bila rada večno mlada.«
»Prav imate, da je ne poslušate, vedno sanja o nekih bajkah in mladosti. Toda obljubil sem ji,« je rekel Janko.
Naslednji dan sva šla zgodaj na plažo. Nestrpno sem ju čakala. Ni ju bilo. Bil je njun zadnji dan na otoku in naslove smo si hoteli izmenjati. Pa tako me je zanimalo, kako je bilo v Odisejevi jami.
»Misliš, da sta že tam,« je vprašal mož.
»Prav o tem ves čas razmišljam. Zanima me, če je Ines kaj mlajša.«
»Pa menda res ne verjameš v pravljice.«
»Vedno sta v isti sobi 341.«
Veselila sem se ponovnega srečanja. Takoj sem vprašala receptorko ali sta prišla.
»Ne, v njihovi sobi je skrivnostna gospa, njej sta odstopila sobo, menda ne moreta priti.«
Nisem verjela.
»Nova je, pa ju ne pozna, videla ju bova pri večerji,« sem rekla.
Ni ju bilo pri njuni mizi. Tam je sama sedela mlada gospa, oblečena v belo. Na rokah je nosila bele čipkaste rokavice.
»Tako znana se mi zdi,« sem rekla.
»Preveč trač revij bereš in verjetno je kakšna igralka ali pevka,« je rekel mož.
Na recepciji pred zajtrkom ponovno vprašala za Janka in Ines.
»Nista prišla. Mlada gospa, ki je želela njuno sobo 341 je povedala, da je gospod Janko umrl,«je rekla starejša uslužbenka na recepciji.
»Zelo znana mora biti ta gospa, da se skriva pred ljudmi. Kopa se v nedostopnem zalivu,« je še rekla receptorka.
»Čudno, da je taka lepotica sama.«
Na zajtrk sva prišla skupaj s skrivnostno gospo. Ustavila sem se pri njeni mizi in vprašala:
»Vas smem malo zmotiti?«
»Prisedite, je rekla.«
»Rada bi vas vprašala kaj je z gospo Ines in Jankom? Rekli so mi, da ju poznate. Lani smo se srečali tukaj. Tako srečen par sta bila.«
»Janko je umrl,« je rekla.
»Kaj je z Ines?«
»Ali verjamete, da v Odisejevi jami Kalipso na poseben večer podeli lepoto in večno mladost ženski, ki se v zameno odpove ljubezni?«
»Ne verjamem starim legendam, sicer pa mi je to povedala že Ines.«
Počasi je snela čipkaste rokavice. Zagledala sem roke starke.
»Ines!« sem kriknila.
Pokimala je.
»Vračam se na isti kraj in prosim, da mi Kalipso vrne tisto, čemur sem se odpovedala.«
Gruča mladih fantov je prišla v jedilnico. Ines si je oblekla rokavice. Predenj sem prišla do sape je že odkorakala iz jedilnice.
»Kakšna lepotica?« je rekel eden od fantov.
»Pa sama,« je rekel drugi.
»Vse bi dal, da bi bila en dan moja,« je rekel prileten natakar.
»Škoda, da sem tako star.«
Fantje in natakar so gledali za njo.
»Škoda, da sem star,« je ponavljal natakar. Nekoč ni bilo dekleta, ki je ne bi osvojil.«
»Ne veste, kako ste srečni in kako bi šele bila srečna lepotica, če bi bila na vašem mestu,«sem mu rekla.
»Stari babi se verjetno blede,« sem zaslišala fanta iz mlade družbe. »Le kdo bi bil rad star?«
