»Kako čuden piščanček,« sem vzkliknila, ko sem se vrnila iz šole in ga zagledala.
Čudno okroglo, pravzaprav bolj srčasto črno znamenje je imel pod levim očescem.
Med vsemi podobnimi je bil nekaj posebnega.
»Danes sem ga komaj rešila pred mačko, vedno hodi po svoje,« se je že naslednji dan jezila mama.
Imel je razne nezgode a zrasel je v belega petelina s tisto črno srčasto liso. Doma smo imeli starega rdečkastega petelina, ki se je kot kralj šopiril po dvorišču. Imel je veliko rožo na glavi in pel je glasno in ob pravem času. Po mnenju očeta je bil popoln. Mladega petelina je preganjal in medtem ko so vse druge kokoši spale v kurniku, je petelin z znamenjem spal na drevesu.
»Eden mora proč,« je rekel oče pri kosilu.
Vedeli smo, koga misli.
»Zakaj ne bi pustili mladega?« sem vprašala.
» Ni govora, ta ni nič vreden, vedno smo imeli rdečega petelina in mladi tudi glasu za petje nima.«
»Jaz ga ne bom ubila,« je rekla mama. Čeprav so se ji vse živali smilile je bilo to nehvaležno opravilo njeno delo.
»Potem pa ga prodajte, dolgo ga ne bom več gledal.«
Čez nekaj dni je mama rekla:
»Jutri pojdeš v trgovino. Odnesla boš petelina. Bom še sosedovim povedala, verjetno bo šla Micka s tabo.«
Micka je bila stara pet let in sama še ni hodila v trgovino. Njen oče je bil precej star in govorili so, da je zelo pameten. Vedno ji je napisal listek, seznam stvari, ki jih je bilo treba kupiti in ji dal točno toliko denarja kot so stvari stale. Tudi tokrat je prišla Micka z listkom in denarjem v žepu.
Mama je ujela petelina, mu rahlo povezala noge, da ga ne bi bolelo in dala v cekar.
»Dobro drži skupaj ročaje, da ti ne uide,« je rekla.
Počasi sva šli čez njive in travnike ob potoku. Nisva se veliko ustavljali, saj sem se bala, da bi petelin pobegnil. Začudeno me je gledal.
Ko sva šli čez brv sem v potoku opazila nekaj svetlikajočega.
»Micka, primi cekar, v potoku vidim nekaj dragocenega.«
Prebila sem se med vejevjem in zakoračila v vodo. Ven sem potegnila le košček pločevine, ki se je lesketal v soncu. Razočarana sem splezala na breg in zagledala Micko s praznim cekarjem.
»Tam beži,« je kazala s prstom.
Petelin se je uspel osvoboditi in stekel je čez polje proti kmetiji ob cesti. Tekli sva na vso moč in videli kako se je pomešal med domače kure. Naprej nisem upala, saj sem se bala hlapca in dekle pri Mlinarjevih. Ko sem se obrnila sem videla, da Micka boža kokoš, ki sedi ob njej in se ne premakne.
Brez razmisleka sem jo stlačila v cekar in hitro sva zavili v smer trgovine. Še sreča, da ni bilo daleč, tudi kokoška je začela postajati nemirna.
»Kako pa to, da danes mama kokoši ni zvezala noge?« je vprašala trgovka.
Stehtala je kokoš in potem sva nakupili vsaka po svojem seznamu. Ko sva zapuščali trgovino sem videla, da Micka joka.
»Kaj pa je spet?«
»Nisem kupila kvasa.«
»Saj ga nisi imela na seznamu.«
»No, potem pa prav«.
Dala sem ji polovico bombonov, ki sem jih kupila in zadovoljno je stopicala za mano.
»Mislila sem, da je težji, samo perje ga je bilo, ker se je stalno tepel,« se je začudila mama, ko sem ji dala račun.
»Druga kokica je hotela v trgovino,« je pojasnjevala Micka, mama pa ni vedela kaj bi rada povedala.
Naslednji dan je prišla Micka k nam in me vprašala:
»Ali je bil Sveti Duh v trgovini?«
»Kaj pa spet fantaziraš?«
»Ata so rekli, da je Sveti Duh dal kvas.«
»Saj ga nisi imela na seznamu. Vedno si izmišljuješ neumnosti.«
»Ne izmišljujem si, kvas sem prinesla,« je vztrajala.
»Že dobro, verjamem ti.«
Naslednji dan sem se na poti v šolo ustavila na cesti pred Mlinarjevo kmetijo. Na dvorišču je med kokošmi ponosno hodil moj petelin. Obrnil se je, tako da je pokazal svoje znamenje, oziroma mislila sem, da hoče, da ga spoznam.
»Kaj zijaš?« se je zadrla dekla čez plot..
Šla sem naprej in med potjo sem našla stotak. Nikjer ni bilo nikogar in mislila sem, da se mi je nasmehnila sreča zaradi petelina.
»Mogoče pa ni navaden petelin, saj ima znamenje,« sem razmišljala.
Odslej sem v to verjela. Vsak dan, ko sem videla petelina sem odkrila povezavo z neko srečo, ki me je ta dan doletela.
Enkrat je bila to pohvala v šoli, drugič mi je babica kupila uhane, potem smo dobili obisk iz Avstrije…Če petelina kakšen dan nisem videla, sem se že bala, da me bo doletela nesreča.
Nekega dne ko sem se vračala iz šole sem videla, da stoji pri Mlinarjevih avto z avstrijsko registracijo. Ko sem prišla bliže sem slišala:
»Nismo hoteli, kar skočil je pred avto, plačali ga bomo.«
»Saj ni treba, tako ni bil naš, od nekod je prišel,« je dejala Mlinarjeva.
Šele tedaj sem pod avtom opazila petelina. Bil je mrtev. Ležal je tako, da je bilo njegovo znamenje lepo vidno.
Začela sem teči in nisem vedela kdaj sem prišla domov. Prepričana sem bila, da je sedaj konec moje sreče in da se mi bo odslej godilo vse najslabše.
Ponoči sem sanjala grozne sanje in petelin me je gledal s svojim levim očesom. Čez teden dni se je v mlaki utopil sosedov Edi. Pa še druge slabe dogodke sem zaznala. Mama je opazila, da je z mano nekaj narobe. Vpraševala me je in potem sem ji povedala, kaj se je zgodilo in tudi
»Kako čuden piščanček,« sem vzkliknila, ko sem se vrnila iz šole in ga zagledala.
Čudno okroglo, pravzaprav bolj srčasto črno znamenje je imel pod levim očescem.
Med vsemi podobnimi je bil nekaj posebnega.
»Danes sem ga komaj rešila pred mačko, vedno hodi po svoje,« se je že naslednji dan jezila mama.
Imel je razne nezgode a zrasel je v belega petelina s tisto črno srčasto liso. Doma smo imeli starega rdečkastega petelina, ki se je kot kralj šopiril po dvorišču. Imel je veliko rožo na glavi in pel je glasno in ob pravem času. Po mnenju očeta je bil popoln. Mladega petelina je preganjal in medtem ko so vse druge kokoši spale v kurniku, je petelin z znamenjem spal na drevesu.
»Eden mora proč,« je rekel oče pri kosilu.
Vedeli smo, koga misli.
»Zakaj ne bi pustili mladega?« sem vprašala.
» Ni govora, ta ni nič vreden, vedno smo imeli rdečega petelina in mladi tudi glasu za petje nima.«
»Jaz ga ne bom ubila,« je rekla mama. Čeprav so se ji vse živali smilile je bilo to nehvaležno opravilo njeno delo.
»Potem pa ga prodajte, dolgo ga ne bom več gledal.«
Čez nekaj dni je mama rekla:
»Jutri pojdeš v trgovino. Odnesla boš petelina. Bom še sosedovim povedala, verjetno bo šla Micka s tabo.«
Micka je bila stara pet let in sama še ni hodila v trgovino. Njen oče je bil precej star in govorili so, da je zelo pameten. Vedno ji je napisal listek, seznam stvari, ki jih je bilo treba kupiti in ji dal točno toliko denarja kot so stvari stale. Tudi tokrat je prišla Micka z listkom in denarjem v žepu.
Mama je ujela petelina, mu rahlo povezala noge, da ga ne bi bolelo in dala v cekar.
»Dobro drži skupaj ročaje, da ti ne uide,« je rekla.
Počasi sva šli čez njive in travnike ob potoku. Nisva se veliko ustavljali, saj sem se bala, da bi petelin pobegnil. Začudeno me je gledal.
Ko sva šli čez brv sem v potoku opazila nekaj svetlikajočega.
»Micka, primi cekar, v potoku vidim nekaj dragocenega.«
Prebila sem se med vejevjem in zakoračila v vodo. Ven sem potegnila le košček pločevine, ki se je lesketal v soncu. Razočarana sem splezala na breg in zagledala Micko s praznim cekarjem.
»Tam beži,« je kazala s prstom.
Petelin se je uspel osvoboditi in stekel je čez polje proti kmetiji ob cesti. Tekli sva na vso moč in videli kako se je pomešal med domače kure. Naprej nisem upala, saj sem se bala hlapca in dekle pri Mlinarjevih. Ko sem se obrnila sem videla, da Micka boža kokoš, ki sedi ob njej in se ne premakne.
Brez razmisleka sem jo stlačila v cekar in hitro sva zavili v smer trgovine. Še sreča, da ni bilo daleč, tudi kokoška je začela postajati nemirna.
»Kako pa to, da danes mama kokoši ni zvezala noge?« je vprašala trgovka.
Stehtala je kokoš in potem sva nakupili vsaka po svojem seznamu. Ko sva zapuščali trgovino sem videla, da Micka joka.
»Kaj pa je spet?«
»Nisem kupila kvasa.«
»Saj ga nisi imela na seznamu.«
»No, potem pa prav«.
Dala sem ji polovico bombonov, ki sem jih kupila in zadovoljno je stopicala za mano.
»Mislila sem, da je težji, samo perje ga je bilo, ker se je stalno tepel,« se je začudila mama, ko sem ji dala račun.
»Druga kokica je hotela v trgovino,« je pojasnjevala Micka, mama pa ni vedela kaj bi rada povedala.
Naslednji dan je prišla Micka k nam in me vprašala:
»Ali je bil Sveti Duh v trgovini?«
»Kaj pa spet fantaziraš?«
»Ata so rekli, da je Sveti Duh dal kvas.«
»Saj ga nisi imela na seznamu. Vedno si izmišljuješ neumnosti.«
»Ne izmišljujem si, kvas sem prinesla,« je vztrajala.
»Že dobro, verjamem ti.«
Naslednji dan sem se na poti v šolo ustavila na cesti pred Mlinarjevo kmetijo. Na dvorišču je med kokošmi ponosno hodil moj petelin. Obrnil se je, tako da je pokazal svoje znamenje, oziroma mislila sem, da hoče, da ga spoznam.
»Kaj zijaš?« se je zadrla dekla čez plot..
Šla sem naprej in med potjo sem našla stotak. Nikjer ni bilo nikogar in mislila sem, da se mi je nasmehnila sreča zaradi petelina.
»Mogoče pa ni navaden petelin, saj ima znamenje,« sem razmišljala.
Odslej sem v to verjela. Vsak dan, ko sem videla petelina sem odkrila povezavo z neko srečo, ki me je ta dan doletela.
Enkrat je bila to pohvala v šoli, drugič mi je babica kupila uhane, potem smo dobili obisk iz Avstrije…Če petelina kakšen dan nisem videla, sem se že bala, da me bo doletela nesreča.
Nekega dne ko sem se vračala iz šole sem videla, da stoji pri Mlinarjevih avto z avstrijsko registracijo. Ko sem prišla bliže sem slišala:
»Nismo hoteli, kar skočil je pred avto, plačali ga bomo.«
»Saj ni treba, tako ni bil naš, od nekod je prišel,« je dejala Mlinarjeva.
Šele tedaj sem pod avtom opazila petelina. Bil je mrtev. Ležal je tako, da je bilo njegovo znamenje lepo vidno.
Začela sem teči in nisem vedela kdaj sem prišla domov. Prepričana sem bila, da je sedaj konec moje sreče in da se mi bo odslej godilo vse najslabše.
Ponoči sem sanjala grozne sanje in petelin me je gledal s svojim levim očesom. Čez teden dni se je v mlaki utopil sosedov Edi. Pa še druge slabe dogodke sem zaznala. Mama je opazila, da je z mano nekaj narobe. Vpraševala me je in potem sem ji povedala, kaj se je zgodilo in tudi
