Nocoj je bilo nebo rumeno
In rdeča se je razlivala
kot neskončna mlaka krvi
Tam sem začutila tvoje oči
Tam sem opazila tvoje obrobljene
jokajoče poglede ki so
me nemo spraševali in govorili
tiho rdečo bolečino Vzela
sem jo in si jo prislonila na prsi
V meni je grmel tvoj nemir
ki je povzročil moj nemir
V meni je škrtala bol ki sem ti jo povzročila
Niso vse moje bolečine tvoj sad
Niso vsi tvoji tresoči glasovi
besed tvoje usekanine v moj skelet
Imava orožje da drug drugega drgneva
Imava orožje da drug drugega oddrgneva
Na nebu je bila tudi sončnična barva
Vzemiva jo in raztrosiva semena rumenega sveta
na življenjsko preprogo z rumenimi cvetnimi listki
Prepleti roke z menoj
saj moje roke so bile prve roke
ki so ti razpletle okorne dojenčkaste prstke
Saj tvoji drobceni okorni suhceni
dojenčkasti prstki so se najprej spojili
z mojimi potnimi poporodnimi prsti
vlažnimi in utrujenimi od stiskanja
Naj se spet dogodi ta čudoviti in
čudežni dotik ki je le en lahko prvi
vsi naslednji so zgolj naslednji
so nadaljevanje tistega svetlečega
zvezdnega prvega dotika
Nočem več videti tvojega obraza
s preveč otožnimi očmi na krvavem
decembrskem nebu
Tako te imam rada a ti ne znam
dati toliko in tisto da bi te res
imela dovolj rada
* * *
Prosim te govoriti belo drevo
Lahko govoriš v delih in jaz bom molčala
Povej mi kaj si slišalo ponoči ko je
tema tarnala zaradi nemoči zvezd
Kakšen je tihi glas zvezdnih pik na nepremičnem
nebu In zakaj povej mi belo snežno drevo
in temno nebo zakaj noč kriči
s tišino Kakšen je čudežen jezik
njunega sporazumevanja
* * *
Molče je v prst vijugal sledove črk
me s strani ošinjal z očmi vrnjene lastovke
Nestrpna sem zakričala Kliči me po imenu
piši po meni vijugaj po meni
Tiho sklonjen nad prst zašepeče Tvoje ime je zapisano
na moji zemlji in moja zemlja
je moje srce in ime ti je moja zemlja
Dan se je zatemnil v večer
Vse barve so odtekle iz sveta
Moje ime se je samotno spojilo
z vse gostejšim prihodom večera
Nehal je pisati Legel je na moje ime
* * *
V zraku ni obetov
Borove iglice pišejo melodijo podplatov
Svetloba pojema na pobeljenih hišah
V ušesih odmeva tvoj glas
ki ni in ni našel barvnih besed
Šopki cvetočega vresja
so zadevali v moje dolgo krilo
Globina molka je bila
globoka v globoko skritih mislih
Stare kamnite hiše so poznale odgovor
Popotnika sva ki sta se razselila
Pomahaš z roko kot da
sem vlak ki pelje mimo
V zraku ni obetov
* * *
Srce se zlomi na različne načine
Srce se lomi na različne črepinje
Različne črepinje škrlatno kapljajo
v različne smeri
Včasih kapljajo v obliki melodije
Tudi take kot da odneseš dva
velika kozarca rdečega vina
in ju postaviš na stekleno mizo
Nenežno postaviš in slišiš
pesem stekla in padec kapljice na površino
Potem zagrizeš v kreker da zahrešči
En košček pomočiš v kapljico na
stekleni mizi in narišeš obliko srca
Ne spojiš ga v celoto
Ker srce je zlomljeno na tak
različen način
Na krekerjev način na stekleni
mizi v kapljici rdečega vina
Različne črepinje so moje srce
Il ne reste rien de toi
* * *
Nocoj je bilo nebo rumeno
In rdeča se je razlivala
kot neskončna mlaka krvi
Tam sem začutila tvoje oči
Tam sem opazila tvoje obrobljene
jokajoče poglede ki so
me nemo spraševali in govorili
tiho rdečo bolečino Vzela
sem jo in si jo prislonila na prsi
V meni je grmel tvoj nemir
ki je povzročil moj nemir
V meni je škrtala bol ki sem ti jo povzročila
Niso vse moje bolečine tvoj sad
Niso vsi tvoji tresoči glasovi
besed tvoje usekanine v moj skelet
Imava orožje da drug drugega drgneva
Imava orožje da drug drugega oddrgneva
Na nebu je bila tudi sončnična barva
Vzemiva jo in raztrosiva semena rumenega sveta
na življenjsko preprogo z rumenimi cvetnimi listki
Prepleti roke z menoj
saj moje roke so bile prve roke
ki so ti razpletle okorne dojenčkaste prstke
Saj tvoji drobceni okorni suhceni
dojenčkasti prstki so se najprej spojili
z mojimi potnimi poporodnimi prsti
vlažnimi in utrujenimi od stiskanja
Naj se spet dogodi ta čudoviti in
čudežni dotik ki je le en lahko prvi
vsi naslednji so zgolj naslednji
so nadaljevanje tistega svetlečega
zvezdnega prvega dotika
Nočem več videti tvojega obraza
s preveč otožnimi očmi na krvavem
decembrskem nebu
Tako te imam rada a ti ne znam
dati toliko in tisto da bi te res
imela dovolj rada
* * *
Prosim te govoriti belo drevo
Lahko govoriš v delih in jaz bom molčala
Povej mi kaj si slišalo ponoči ko je
tema tarnala zaradi nemoči zvezd
Kakšen je tihi glas zvezdnih pik na nepremičnem
nebu In zakaj povej mi belo snežno drevo
in temno nebo zakaj noč kriči
s tišino Kakšen je čudežen jezik
njunega sporazumevanja
* * *
Molče je v prst vijugal sledove črk
me s strani ošinjal z očmi vrnjene lastovke
Nestrpna sem zakričala Kliči me po imenu
piši po meni vijugaj po meni
Tiho sklonjen nad prst zašepeče Tvoje ime je zapisano
na moji zemlji in moja zemlja
je moje srce in ime ti je moja zemlja
Dan se je zatemnil v večer
Vse barve so odtekle iz sveta
Moje ime se je samotno spojilo
z vse gostejšim prihodom večera
Nehal je pisati Legel je na moje ime
* * *
V zraku ni obetov
Borove iglice pišejo melodijo podplatov
Svetloba pojema na pobeljenih hišah
V ušesih odmeva tvoj glas
ki ni in ni našel barvnih besed
Šopki cvetočega vresja
so zadevali v moje dolgo krilo
Globina molka je bila
globoka v globoko skritih mislih
Stare kamnite hiše so poznale odgovor
Popotnika sva ki sta se razselila
Pomahaš z roko kot da
sem vlak ki pelje mimo
V zraku ni obetov
* * *
Srce se zlomi na različne načine
Srce se lomi na različne črepinje
Različne črepinje škrlatno kapljajo
v različne smeri
Včasih kapljajo v obliki melodije
Tudi take kot da odneseš dva
velika kozarca rdečega vina
in ju postaviš na stekleno mizo
Nenežno postaviš in slišiš
pesem stekla in padec kapljice na površino
Potem zagrizeš v kreker da zahrešči
En košček pomočiš v kapljico na
stekleni mizi in narišeš obliko srca
Ne spojiš ga v celoto
Ker srce je zlomljeno na tak
različen način
Na krekerjev način na stekleni
mizi v kapljici rdečega vina
Različne črepinje so moje srce
Il ne reste rien de toi
