– Midva sva poseben primer.
– A ne, da sva?
– Ves čas tičiva skupaj.
– Vesele trenutke preživiva skupaj.
– Pa žalostne tudi.
– Še vmesni čas.
– Ki je?
– Dihanje.
– Ko diham zase, diham zate.
– A se ne privlačiva.
– Zato se te lahko dotaknem.
– Se me lahko. Brez bojazni, da te bom hotela.
– No, pa se te bom.
– Oklepaj se me!
– Zaduši me!
* * *
– Ko me tako gledaš v oči…
– Kako?
– Da je v zenicah preveč igrivosti…
– Ja?
– Da ti ne morem zaupati…
– A ne?
– Ker je igrivost v očeh kot razkrinkano norčevanje…
– Pa daj no!
– Ja, kot slabo prikrito norčevanje, ki je bilo odkrito…
– Dobro…dobro…in?
– Ko me tako gledaš v oči, mi je, da bi te cmoknila.
– Torej te bom vedno tako gledal.
– Torej bo, hvala bogu, na tisoče cmokcev.
– Na tisoče cmokcev, jupiiii!
* * *
– Malo me je res strah.
– Mene tudi, veš.
– In kaj bi bilo, če…?
– Če bi se zgodila štručka?
– No?
– Bi …bi jo poštručkal.
– Jokala bom, jokala, jokala…
– Zakaj bi solzevala?
– Zaradi štručke, ki bi jo poštručkal.
– Prav razumem?
– Jaaa! Štručka se je zgodila.
– O, naj te poštručkam.
* * *
– V Quetti sem se razjokal.
– Moški in solze?
– Roji muh so sedali na mojo kožo.
– In ti si jokal?
– Koze so polnile ulice, jaz pa sem jokal, da.
– Zakaj si jokal, moški moj?
– Tako zelo sem pogrešal, ženska moja, tvoje nerganje.
* * *
– Ne bom te čakala.
– Saj bom kmalu.
– Kako dolgo?
– Dva meseca.
– Si nor?! Ne bom te čakala.
– Kaj pa boš?
– S tabo bom šla.
* * *
– Gledal sem tvoje lebdeče telo na gladini.
– Si me gledal?
– In si te predstavljal mrtvo.
– Se ti je kaj milo storilo?
– Ne. Ugotovil sem, da bi mi bilo lažje.
– Ne morem verjeti!
– Ker naj te ima bog, če te jaz ne morem.
* * *
– Prišel si.
– Prišel sem.
– A ni lepo?
– Je.
– Nove marjetice so zrasle.
– Koliko!
– Precej.
– Precej dogo nisi prišel.
– Do marjetic te ni bilo.
– Tako cvetno dolgo?
* * *
– Bil sem na Leninovem trgu.
– Poznam ga.
– Zagledal sem te.
– Prosim?!
– Prepoznal sem tvoj hrbet.
– Kako, prosim?!
– Prepoznal sem vrtinec tvojih las.
– Dragi, je s tabo vse v redu?
– Ja, videl sem te na Leninovem trgu.
– To je noro govorjenje.
– Zapodil sem se za teboj.
– Noro me delaš.
– Obrnila si se.
– Norega se delaš.
– Zgrožene oči so me preplašile.
– Noro, noro, noro…
– In oči niso bile tvoje.
* * *
– Kje zdaj živiš?
– Med drevesi in njivami in ob majceni reki.
– Kaj počneš?
– Čakam dan, ko prideš za mano.
– Kaj pa, če res pridem?
– Pridi, pridi…Nikoli ne bi bilo dovolj kmalu.
* * *
– Zaradi Marqueza sem tako žalostno mirna.
– Sem ti rekel, da ga ne beri.
– Ampak polkovnik v Polkovniku mi topi srce.
– Pozabi na polkovnika. Proč z Marquezom. Nočem, da razmišljaš o drugih moških.
– To so knjižni moški.
– Te bolj okupirajo kot živi.
– Nič ne razumeš!
– Polkovniško ukazujem: Zapri knjigo!
* * *
– Pa pride ena muha in je vsega konec.
– (Debelo gledanje.)
– Točno na obraz.
– (Vprašujoče gledanje.)
– Točneje- na nos. Na konico nosu.
– (Še vprašujoče gledanje.)
– Da je ja vsega konec.
– ( Še bolj vprašujoče gledanje.)
– Jo napol speč odženem, ona pa na laket.
– (Nič razumljeno gledanje.)
– Pa gre na drugo laket. Ko z ono prejšnjo zmigam.
– (Res nič razumljeno gledanje.)
– Jaz bi te še rad sanjal, muha pa gre na prste.
– (Grozno nerazumljeno gledanje.)
– Na prste na nogi. Ki je buckala izpod rjuhe.
– (Neučakano gledanje.)
– Zmigam s prsti. Muha gre. Ti pa tudi.
– (Vse bolj neučakano gledanje.)
– Je prišla muha. In je bilo vsega konec.
– (Debelo, nestrpno, neučakano gledanje.)
– S tabo sem se ljubil. Sanjajoč. Pa me je zajebala ena frdamana muha!
– (Dolgi dolgi dooooolgiiii prasketajoči smeh.)
* * *
– Greva na ajdovo njivo.
– Zakaj ?
– Da boš dober kot ajdovi žganci.
– So ajdovi žganci dobri?
– Naj te malo jem, da ti bom lahko povedala.
* * *
– Ptica bom.
– Jaz pa polje.
– Nad tabo bom jadral.
– Čakala bom, da občutiš moje brazde.
– Spustil se bom…
– Spusti se…
– Zaperutničkajva.
BESEDIČKANJA
* * *
– Midva sva poseben primer.
– A ne, da sva?
– Ves čas tičiva skupaj.
– Vesele trenutke preživiva skupaj.
– Pa žalostne tudi.
– Še vmesni čas.
– Ki je?
– Dihanje.
– Ko diham zase, diham zate.
– A se ne privlačiva.
– Zato se te lahko dotaknem.
– Se me lahko. Brez bojazni, da te bom hotela.
– No, pa se te bom.
– Oklepaj se me!
– Zaduši me!
* * *
– Ko me tako gledaš v oči…
– Kako?
– Da je v zenicah preveč igrivosti…
– Ja?
– Da ti ne morem zaupati…
– A ne?
– Ker je igrivost v očeh kot razkrinkano norčevanje…
– Pa daj no!
– Ja, kot slabo prikrito norčevanje, ki je bilo odkrito…
– Dobro…dobro…in?
– Ko me tako gledaš v oči, mi je, da bi te cmoknila.
– Torej te bom vedno tako gledal.
– Torej bo, hvala bogu, na tisoče cmokcev.
– Na tisoče cmokcev, jupiiii!
* * *
– Malo me je res strah.
– Mene tudi, veš.
– In kaj bi bilo, če…?
– Če bi se zgodila štručka?
– No?
– Bi …bi jo poštručkal.
– Jokala bom, jokala, jokala…
– Zakaj bi solzevala?
– Zaradi štručke, ki bi jo poštručkal.
– Prav razumem?
– Jaaa! Štručka se je zgodila.
– O, naj te poštručkam.
* * *
– V Quetti sem se razjokal.
– Moški in solze?
– Roji muh so sedali na mojo kožo.
– In ti si jokal?
– Koze so polnile ulice, jaz pa sem jokal, da.
– Zakaj si jokal, moški moj?
– Tako zelo sem pogrešal, ženska moja, tvoje nerganje.
* * *
– Ne bom te čakala.
– Saj bom kmalu.
– Kako dolgo?
– Dva meseca.
– Si nor?! Ne bom te čakala.
– Kaj pa boš?
– S tabo bom šla.
* * *
– Gledal sem tvoje lebdeče telo na gladini.
– Si me gledal?
– In si te predstavljal mrtvo.
– Se ti je kaj milo storilo?
– Ne. Ugotovil sem, da bi mi bilo lažje.
– Ne morem verjeti!
– Ker naj te ima bog, če te jaz ne morem.
* * *
– Prišel si.
– Prišel sem.
– A ni lepo?
– Je.
– Nove marjetice so zrasle.
– Koliko!
– Precej.
– Precej dogo nisi prišel.
– Do marjetic te ni bilo.
– Tako cvetno dolgo?
* * *
– Bil sem na Leninovem trgu.
– Poznam ga.
– Zagledal sem te.
– Prosim?!
– Prepoznal sem tvoj hrbet.
– Kako, prosim?!
– Prepoznal sem vrtinec tvojih las.
– Dragi, je s tabo vse v redu?
– Ja, videl sem te na Leninovem trgu.
– To je noro govorjenje.
– Zapodil sem se za teboj.
– Noro me delaš.
– Obrnila si se.
– Norega se delaš.
– Zgrožene oči so me preplašile.
– Noro, noro, noro…
– In oči niso bile tvoje.
* * *
– Kje zdaj živiš?
– Med drevesi in njivami in ob majceni reki.
– Kaj počneš?
– Čakam dan, ko prideš za mano.
– Kaj pa, če res pridem?
– Pridi, pridi…Nikoli ne bi bilo dovolj kmalu.
* * *
– Zaradi Marqueza sem tako žalostno mirna.
– Sem ti rekel, da ga ne beri.
– Ampak polkovnik v Polkovniku mi topi srce.
– Pozabi na polkovnika. Proč z Marquezom. Nočem, da razmišljaš o drugih moških.
– To so knjižni moški.
– Te bolj okupirajo kot živi.
– Nič ne razumeš!
– Polkovniško ukazujem: Zapri knjigo!
* * *
– Pa pride ena muha in je vsega konec.
– (Debelo gledanje.)
– Točno na obraz.
– (Vprašujoče gledanje.)
– Točneje- na nos. Na konico nosu.
– (Še vprašujoče gledanje.)
– Da je ja vsega konec.
– ( Še bolj vprašujoče gledanje.)
– Jo napol speč odženem, ona pa na laket.
– (Nič razumljeno gledanje.)
– Pa gre na drugo laket. Ko z ono prejšnjo zmigam.
– (Res nič razumljeno gledanje.)
– Jaz bi te še rad sanjal, muha pa gre na prste.
– (Grozno nerazumljeno gledanje.)
– Na prste na nogi. Ki je buckala izpod rjuhe.
– (Neučakano gledanje.)
– Zmigam s prsti. Muha gre. Ti pa tudi.
– (Vse bolj neučakano gledanje.)
– Je prišla muha. In je bilo vsega konec.
– (Debelo, nestrpno, neučakano gledanje.)
– S tabo sem se ljubil. Sanjajoč. Pa me je zajebala ena frdamana muha!
– (Dolgi dolgi dooooolgiiii prasketajoči smeh.)
* * *
– Greva na ajdovo njivo.
– Zakaj ?
– Da boš dober kot ajdovi žganci.
– So ajdovi žganci dobri?
– Naj te malo jem, da ti bom lahko povedala.
* * *
– Ptica bom.
– Jaz pa polje.
– Nad tabo bom jadral.
– Čakala bom, da občutiš moje brazde.
– Spustil se bom…
– Spusti se…
– Zaperutničkajva.
