Je rekla sinu, dobro, da razume. Kako je njegov čas dragocen. In je še rekla hvala. Za vse drobtinice pomoči. In si je zavrtela enega izmed mnogih filmčkov. Ko je recimo bila v mavcu. Pač ni utegnil pomiti posode. Pa je kleče na tleh v veliki okrogli plastiki pomila lonce. In si je naročila dostavo na dom, ko je premagovala virusno pljučnico. Je bilo zmanjkalo limon, kruha, čaja, sladkorja. Pač ni utegnil priti, sin. In ga ni ne upala, kasneje ne hotela potrebovati. Saj se je bala slišati, da »ne bom utegnil«. A rada ga je imela, je povedala.
»Rada me imaš,« je avtomatsko ponovil.
»Nisi prav slišal. Dejala sem: imela sem te rada. »
Je rekla hčeri, dobro, da razume. Ker sin ni utegnil, je poklicala njo. Pa je zaspano zazehala, češ preveč da se ji še spi. Res je bilo sredi noči. Ko jo je tako peklensko štihnilo na levi. In ko se je tisto vražje nadaljevalo, so vsi spali. Sin. Hči. Je le prilezla do žice. V eni gubi je grizla tla, ko jo je požrl 112.
Po odstranitvi ledvice je še šihtala. Polovično. Obiskovalcev ni bila več vesela. Tudi v bolnici jih je bila vse po vrsti odpodila. V bolnici je bila vse premislila. In zabeležila.
Med malico je stopila k Poldetu. Botru. Mazač peči je v fabriki. In je rekla, če upa staviti. Kot nekdaj. Da si pa zdaj, v teh letih, ona že upa na vrh tiste orjaške lestvače. Boter se je porogal. Star je. Ni še videl babe plezati po tej jekleni višini. Zamahnil je. Ona pa je zagrizla v hot dog.
»He he, koline ti šenkam, ti, mestna gospa, če prideš živa do petega klina,« je hudomušljal med dolgimi sivimi obrvmi.
In je prišla. Živa do zadnjega klina. Do vrha vrtoglavo visoke vroče peči. In je na vrhu ni bilo več. Več ne. Se je prekucnila v peč. V vroč aluminij.
Na pogrebu je bil župnik in dva ministranta. Upoštevali so njeno pismo. Poslano župniku na dan pred skokom.
BABE SO BLESAVE
Pozna tema. Telefon zatuli. Ko je pri njej en ljubi. Se izvleče izpod odeje oziroma enega ljubega. Dvigne slušalko.
Večer, moja pridna!
Ojej, kaj naj reče?
Sem na poti domov k svoji čebelici, pa te malo kličem …
Ojej, bo kar molčala.
Ej, ti moja mala pridna, zakaj si tiho? Ponavadi se repenčiš, če ne pokličem, zdaj pa molk?!
Ojej, je še kar tiho.
V sobi na postelji se drugi ljubi kačasto premika. Vzdihne zaradi prekinjene raztelešenosti.
Oni prvi drugi ljubi pa se čudi. Njeni gluhonemosti. Ko se predrami. In ji je kislo.
Ja … kličeš … zakaj …?
Da te slišim … za minutko vsaj.
Ampak …
Ja, kaj sem te tako srečno presenetil?
Presenetil, ja …
Kako si?
Odlično.
Še bediš? Si slutila, da te pokličem, ne? Si me čakala, moja pridna?
Poslušaj, sama …
Saj vem, da si sama, brez mene …
Ampak poslušaj, nisem …
Oprosti, zdaj sem že pred domom. Moram nehati.
Nehaj, jaz bom pa nadaljevala.
Halo? Ne moreš nadaljevati. Odložil bom, sem pred domom.
Kar odloži, jaz bom namreč nadaljevala za sobnimi vrati.
Kakooooo?! Moja pridna … ali nisi … pridna?!
Sem, sem, pa še kako. A nisem sama pridna.
Kaj hočeš povedati? Ali res nisi sama v sobi?
Tvoja pridna ni sama, tako kot ti nisi sam, ko nisi z mano, tvojo priiiidno.
Ne morem verjeti. Jaz pa sem mislil, da je moja pridna- pridna.
Oprosti, nimam časa …
Pribosa do postelje. Se znajde v obroču rok enega ljubega. Telefon spet zabrni. Ljubi se ga usmili. Izpuli kabel. Ji zašepeta, naj se miselno poslovi od onega drugega ljubega.
Pridno uboga. Spije kozarec soka. Poje tablico čokolade. Sladka in še lačna se ovije z rokami ljubega. Se skrijeta drug v drugega. Jo skrije pod pazduho. Zloži med stegna. Mu napravi nekaj štampiljk. Znamenj. Ne materinih. Le pižamo hoče na sebi. In mu očita, da ni prav, ker je nič ne vpraša. Se ne ujezi. Ker ju je zalotil drugi ljubi. Zmotil. Pri ogrevanju. Že pri ogrevanju. Je jezna. Je jezna, ker se ne vpraša, je on prvi ali drugi na seznamu.
Nekaj časa še diha pod odejo. V njegovo kožo. Ob njegovih kosmatih mišicah. Potlej ga odkrije. Vse se mu naježi. Kot črno ivje je na njegovem telesu. Pokaže na njegova oblačila. Skomigne neprijazno, a se postavi na tla. Se odene.
Kaj naj to pomeni, je ves nor.
To pomeni, da sta oba za en k … Bom kar sama na tem svetu. Čao, amore.
Po hodniku brunda, da so babe blesave. Da so včasih bile babe pridne in dobre, zdaj pa …
Se mora smejati. Ker je bila … nora ali … pridna? Doslej.
BLABLABLA
Pa to … pa … ono … recimo … ti rečem da … saj jaz pravim … Ne pravim … ti, poslušaj … slišiš … blabla … blabla … pa rečem … sem rekla … … blabla … blabla … pa mislim … torej je tako … blabla …
Poosebljena goflja. Gofljaški hudournik. Neustavljiv besednjak. Kipenje besed. Poslušanje samo nje. Nič pavze. In ko že za hip upaš, da ti bo uspelo zlesti med stotinko njenega besedovanja, saj si zajame zrak za naslednji stavčni naval, te spodnese. Spet in spet. Znova. Ne prideš vmes. Med njene gofljaške sposobnosti.
Blabla … sem čula, da … pa je rekla … pa so videli … si lahko misliš … kaj takega … ne morem verjeti … blablablablablabla …
Hopla, spet je milijoninka časa, da vskočiš, kajti vidno je zajela sapo. Hočeš nekaj pripomniti, kaj dodati, dopolniti, vprašati, se s svojim glasom začuditi, ona pa se kar v tvojem imenu zate s svojim glasom glasno čudi. In prikimava. Zate. Zase. Za druge. In potrjuje. Kako je točno tako kot se pogovarja . V bistvu sama s seboj. Le s seboj. Čeprav se zdi, da se s tabo pogovarja. Pogovor z drugo osebo v obliki monologa. Je to sploh mogoče? Je je. Živ dokaz pred licem.
Saj ne moreš razumeti … ne verjamem … ne, kako je to grozno … si predstavljaš … kako le … da je tako … pa kaj bi to … si vedela da … blablablablabla …
Pa ja ni res, da mi ne bi uspel en hiter vskok. A ko odprem usta, že prehiteva po polni črti. Kot da me vrže poleg sebe na tla in stopiclja po meni z besedičenjem.
To je pa res … blablabla … neverjetno … kaj pa misliš … recimo da … hm … si lahko predstavljaš … ne moreš si … ponorljivo … blablablabla …
Ko izblablja zadnji bla, jo mahnem po čeljusti. Iz oči zastrelijo … ja … kaj … si nora … hudiča … ne morem … verjeti … ti … kaj … takega …
Že spet zajame sapo, da bi zagofljala, ko opazi mojo roko v zraku. Pred njenimi enkrat drugačnimi očmi. Ki so znale koga pogledati. Končno. Ki so se znale začuditi. Biti malo prestrašene. Ki so čakale, kaj bo. Če bo kaj. In se glas enkrat ni oglasil. Ker je vedel, da bi ga res, bi ga bila res, moja dlan zadela.
Zasukala je ramena pod vrat in nejeverno bevsknila:
»Noben dedec me še ni mahnil, ti pa …«
»Pa te je baba,« sem ji presekala mnenje,« da boš vedela, da te nisem prišla poslušat, ampak povedat, da si v današnjih cajtngah, ker si zadela veliko deteljico.«
Namesto da bi bila kaj zinila ali vsaj od grozne sreče zakričala, je padla s svojih mehkih kolen.
Utišajo jo le vesele novice. To si velja zapomniti. Nikoli ne veš, kdaj bo spet treba med njenimi blablaji zajeti zrak. In dvigniti roko.
STUŠIRANA
Halo?
Jera, Sara tu.
O, zdraaaavoooo, zapoje.
Čuj, potrebovala bi te, pove v telefon.
Če ti lahko pomagam, ti seveda bom, odvrne in pomisli, kak fajn, da je poklicala prav zdaj, ko bi tudi ona potrebovala uslugo.
Veš, s sodišča bi rabila nekaj …
Ja, povej, povej, bom že uredila. Saj sem tam v službi. Pomagala ti bom.
Jera malo pomisli. Zdaj, ob koncu leta je veliko zahtevkov. Na določene izpiske je potrebno čakati oziroma jih predhodno naročiti. Toda potrudila se bo, kajti usluga uslugo nagrajuje.
A bi šlo, Jera?
Veš, da bom naredila, kar je v mojih močeh.
Fajn. Kdaj lahko pridem po papir? Veš, se mudi.
Jera predlaga:
Kaj ko bi dve muhi na en mah, ha? Za vikend pridete k meni. Malo poklepetamo. Dam ti izpisek. Tvojega moža pa bi prosila, da zamenja tesnilo pri tušu.
Sare ni slišati.
Jera ponovi:
A misliš, da bi mi lahko tvoj mož popravil tuš?
Sara stušira Jero z besednim rafalom:
Ti štorklja, ti, zdaj bi naj moj ded skrbel še za tvoj tuš?! Kaj me briga tvoja stuširana koža! Naj za tvojo čistočo poskrbi kakšen drug dedec, ne pa moj! To je pa več kot preveč! Za en list papirja bi ti naj vrnila z uslugo mojega dedca! Si čisto zmešana, ali kaj ti je? Najbrž si res, sicer bi zdaj že končno imela koga v bajti, ki bi ti popravil tuš.
Pumf. Tok-tok-tok …
Tesnilo za tuš je zamenjala servisna služba. Plačala je, a se ni šla kmalu stuširat. Voda je imela priokus nekih besed.
Čez tri tedne je v pisarno vstopila Sara. Dvignila je dokument pri bližnjem okencu. Bila je pač na vrsti.
ONA JE ALUMINIJ
Je rekla sinu, dobro, da razume. Kako je njegov čas dragocen. In je še rekla hvala. Za vse drobtinice pomoči. In si je zavrtela enega izmed mnogih filmčkov. Ko je recimo bila v mavcu. Pač ni utegnil pomiti posode. Pa je kleče na tleh v veliki okrogli plastiki pomila lonce. In si je naročila dostavo na dom, ko je premagovala virusno pljučnico. Je bilo zmanjkalo limon, kruha, čaja, sladkorja. Pač ni utegnil priti, sin. In ga ni ne upala, kasneje ne hotela potrebovati. Saj se je bala slišati, da »ne bom utegnil«. A rada ga je imela, je povedala.
»Rada me imaš,« je avtomatsko ponovil.
»Nisi prav slišal. Dejala sem: imela sem te rada. »
Je rekla hčeri, dobro, da razume. Ker sin ni utegnil, je poklicala njo. Pa je zaspano zazehala, češ preveč da se ji še spi. Res je bilo sredi noči. Ko jo je tako peklensko štihnilo na levi. In ko se je tisto vražje nadaljevalo, so vsi spali. Sin. Hči. Je le prilezla do žice. V eni gubi je grizla tla, ko jo je požrl 112.
Po odstranitvi ledvice je še šihtala. Polovično. Obiskovalcev ni bila več vesela. Tudi v bolnici jih je bila vse po vrsti odpodila. V bolnici je bila vse premislila. In zabeležila.
Med malico je stopila k Poldetu. Botru. Mazač peči je v fabriki. In je rekla, če upa staviti. Kot nekdaj. Da si pa zdaj, v teh letih, ona že upa na vrh tiste orjaške lestvače. Boter se je porogal. Star je. Ni še videl babe plezati po tej jekleni višini. Zamahnil je. Ona pa je zagrizla v hot dog.
»He he, koline ti šenkam, ti, mestna gospa, če prideš živa do petega klina,« je hudomušljal med dolgimi sivimi obrvmi.
In je prišla. Živa do zadnjega klina. Do vrha vrtoglavo visoke vroče peči. In je na vrhu ni bilo več. Več ne. Se je prekucnila v peč. V vroč aluminij.
Na pogrebu je bil župnik in dva ministranta. Upoštevali so njeno pismo. Poslano župniku na dan pred skokom.
BABE SO BLESAVE
Pozna tema. Telefon zatuli. Ko je pri njej en ljubi. Se izvleče izpod odeje oziroma enega ljubega. Dvigne slušalko.
Večer, moja pridna!
Ojej, kaj naj reče?
Sem na poti domov k svoji čebelici, pa te malo kličem …
Ojej, bo kar molčala.
Ej, ti moja mala pridna, zakaj si tiho? Ponavadi se repenčiš, če ne pokličem, zdaj pa molk?!
Ojej, je še kar tiho.
V sobi na postelji se drugi ljubi kačasto premika. Vzdihne zaradi prekinjene raztelešenosti.
Oni prvi drugi ljubi pa se čudi. Njeni gluhonemosti. Ko se predrami. In ji je kislo.
Ja … kličeš … zakaj …?
Da te slišim … za minutko vsaj.
Ampak …
Ja, kaj sem te tako srečno presenetil?
Presenetil, ja …
Kako si?
Odlično.
Še bediš? Si slutila, da te pokličem, ne? Si me čakala, moja pridna?
Poslušaj, sama …
Saj vem, da si sama, brez mene …
Ampak poslušaj, nisem …
Oprosti, zdaj sem že pred domom. Moram nehati.
Nehaj, jaz bom pa nadaljevala.
Halo? Ne moreš nadaljevati. Odložil bom, sem pred domom.
Kar odloži, jaz bom namreč nadaljevala za sobnimi vrati.
Kakooooo?! Moja pridna … ali nisi … pridna?!
Sem, sem, pa še kako. A nisem sama pridna.
Kaj hočeš povedati? Ali res nisi sama v sobi?
Tvoja pridna ni sama, tako kot ti nisi sam, ko nisi z mano, tvojo priiiidno.
Ne morem verjeti. Jaz pa sem mislil, da je moja pridna- pridna.
Oprosti, nimam časa …
Pribosa do postelje. Se znajde v obroču rok enega ljubega. Telefon spet zabrni. Ljubi se ga usmili. Izpuli kabel. Ji zašepeta, naj se miselno poslovi od onega drugega ljubega.
Pridno uboga. Spije kozarec soka. Poje tablico čokolade. Sladka in še lačna se ovije z rokami ljubega. Se skrijeta drug v drugega. Jo skrije pod pazduho. Zloži med stegna. Mu napravi nekaj štampiljk. Znamenj. Ne materinih. Le pižamo hoče na sebi. In mu očita, da ni prav, ker je nič ne vpraša. Se ne ujezi. Ker ju je zalotil drugi ljubi. Zmotil. Pri ogrevanju. Že pri ogrevanju. Je jezna. Je jezna, ker se ne vpraša, je on prvi ali drugi na seznamu.
Nekaj časa še diha pod odejo. V njegovo kožo. Ob njegovih kosmatih mišicah. Potlej ga odkrije. Vse se mu naježi. Kot črno ivje je na njegovem telesu. Pokaže na njegova oblačila. Skomigne neprijazno, a se postavi na tla. Se odene.
Kaj naj to pomeni, je ves nor.
To pomeni, da sta oba za en k … Bom kar sama na tem svetu. Čao, amore.
Po hodniku brunda, da so babe blesave. Da so včasih bile babe pridne in dobre, zdaj pa …
Se mora smejati. Ker je bila … nora ali … pridna? Doslej.
BLABLABLA
Pa to … pa … ono … recimo … ti rečem da … saj jaz pravim … Ne pravim … ti, poslušaj … slišiš … blabla … blabla … pa rečem … sem rekla … … blabla … blabla … pa mislim … torej je tako … blabla …
Poosebljena goflja. Gofljaški hudournik. Neustavljiv besednjak. Kipenje besed. Poslušanje samo nje. Nič pavze. In ko že za hip upaš, da ti bo uspelo zlesti med stotinko njenega besedovanja, saj si zajame zrak za naslednji stavčni naval, te spodnese. Spet in spet. Znova. Ne prideš vmes. Med njene gofljaške sposobnosti.
Blabla … sem čula, da … pa je rekla … pa so videli … si lahko misliš … kaj takega … ne morem verjeti … blablablablablabla …
Hopla, spet je milijoninka časa, da vskočiš, kajti vidno je zajela sapo. Hočeš nekaj pripomniti, kaj dodati, dopolniti, vprašati, se s svojim glasom začuditi, ona pa se kar v tvojem imenu zate s svojim glasom glasno čudi. In prikimava. Zate. Zase. Za druge. In potrjuje. Kako je točno tako kot se pogovarja . V bistvu sama s seboj. Le s seboj. Čeprav se zdi, da se s tabo pogovarja. Pogovor z drugo osebo v obliki monologa. Je to sploh mogoče? Je je. Živ dokaz pred licem.
Saj ne moreš razumeti … ne verjamem … ne, kako je to grozno … si predstavljaš … kako le … da je tako … pa kaj bi to … si vedela da … blablablablabla …
Pa ja ni res, da mi ne bi uspel en hiter vskok. A ko odprem usta, že prehiteva po polni črti. Kot da me vrže poleg sebe na tla in stopiclja po meni z besedičenjem.
To je pa res … blablabla … neverjetno … kaj pa misliš … recimo da … hm … si lahko predstavljaš … ne moreš si … ponorljivo … blablablabla …
Ko izblablja zadnji bla, jo mahnem po čeljusti. Iz oči zastrelijo … ja … kaj … si nora … hudiča … ne morem … verjeti … ti … kaj … takega …
Že spet zajame sapo, da bi zagofljala, ko opazi mojo roko v zraku. Pred njenimi enkrat drugačnimi očmi. Ki so znale koga pogledati. Končno. Ki so se znale začuditi. Biti malo prestrašene. Ki so čakale, kaj bo. Če bo kaj. In se glas enkrat ni oglasil. Ker je vedel, da bi ga res, bi ga bila res, moja dlan zadela.
Zasukala je ramena pod vrat in nejeverno bevsknila:
»Noben dedec me še ni mahnil, ti pa …«
»Pa te je baba,« sem ji presekala mnenje,« da boš vedela, da te nisem prišla poslušat, ampak povedat, da si v današnjih cajtngah, ker si zadela veliko deteljico.«
Namesto da bi bila kaj zinila ali vsaj od grozne sreče zakričala, je padla s svojih mehkih kolen.
Utišajo jo le vesele novice. To si velja zapomniti. Nikoli ne veš, kdaj bo spet treba med njenimi blablaji zajeti zrak. In dvigniti roko.
STUŠIRANA
Halo?
Jera, Sara tu.
O, zdraaaavoooo, zapoje.
Čuj, potrebovala bi te, pove v telefon.
Če ti lahko pomagam, ti seveda bom, odvrne in pomisli, kak fajn, da je poklicala prav zdaj, ko bi tudi ona potrebovala uslugo.
Veš, s sodišča bi rabila nekaj …
Ja, povej, povej, bom že uredila. Saj sem tam v službi. Pomagala ti bom.
Jera malo pomisli. Zdaj, ob koncu leta je veliko zahtevkov. Na določene izpiske je potrebno čakati oziroma jih predhodno naročiti. Toda potrudila se bo, kajti usluga uslugo nagrajuje.
A bi šlo, Jera?
Veš, da bom naredila, kar je v mojih močeh.
Fajn. Kdaj lahko pridem po papir? Veš, se mudi.
Jera predlaga:
Kaj ko bi dve muhi na en mah, ha? Za vikend pridete k meni. Malo poklepetamo. Dam ti izpisek. Tvojega moža pa bi prosila, da zamenja tesnilo pri tušu.
Sare ni slišati.
Jera ponovi:
A misliš, da bi mi lahko tvoj mož popravil tuš?
Sara stušira Jero z besednim rafalom:
Ti štorklja, ti, zdaj bi naj moj ded skrbel še za tvoj tuš?! Kaj me briga tvoja stuširana koža! Naj za tvojo čistočo poskrbi kakšen drug dedec, ne pa moj! To je pa več kot preveč! Za en list papirja bi ti naj vrnila z uslugo mojega dedca! Si čisto zmešana, ali kaj ti je? Najbrž si res, sicer bi zdaj že končno imela koga v bajti, ki bi ti popravil tuš.
Pumf. Tok-tok-tok …
Tesnilo za tuš je zamenjala servisna služba. Plačala je, a se ni šla kmalu stuširat. Voda je imela priokus nekih besed.
Čez tri tedne je v pisarno vstopila Sara. Dvignila je dokument pri bližnjem okencu. Bila je pač na vrsti.
