Stopala je vzravnana. Zrla predse. Z rdečimi obrobami ob očeh. A suhimi. Iz njih ni bilo več vode. Roke ob bokih, brezbrižne. Kot da jih ima na bingljajoči vrvici. Prsti so mečkali robec. Ga je imela pripravljenega. Za vsak primer. Če bi še kaj priteklo.
Je delala dolge korake. Dohajajoč krsto. Dohajajoč telo v krsti. Je bila črna. Vrabčevska postava v preveliki črnini. Se je zibala, kot da je daljinsko vodena.
Ihtenja nič. Tresoča ramena so ostala nekje doma. Za zidovi otrokove sobe. V tistih dveh nočeh, ko se je poslavljala. Ko je izlila kri in vodo. Ko je grebla rane do drobovja. Ko si je razpraskala dlani na stenah. Da so krvaveli zidovi. Ker se ji je razpočilo telo. Da se je vlačila po tleh.
Ni dala sina. Drugim. Zaklenila je vse duri. Zavrnila vse in vsakogar. Ga hotela imeti še dva dni samo zase. Ga je škropila z žegnano vodo. Za lanski božič jo je natočila v cerkvi.
Mu je lička prekrila z oljko. Mu vejica leži na obrazu. Ki postaja voščen. In se je še nagledovala sinovih obrvi in trepalnic. Ustnic. Pepelnih že. Poklopljenih vek. Zlepljenih. Zaspalih. In premnogo hipov upala, da jih odpre. Če bo le dovolj močno želela. Bo imela čarobno moč. Bo njena volja odprla njegove oči. Bo pogledal v nebo. In rekel: Mami, sem se že naspal. In se je oklenil. Se ji zagozdil pod brado. In tam zadihal.
Končno jo prešine. Posloviti se je treba. Urediti pokop.
Je dejala, da bi ga shranila na dvorišču. So ji predlagali: Gospa, ne bi vi šli v umobolnico?
In se je stresla, kako da je treba paziti na besede. Sicer še za sinovo krsto ne bo mogla iti. Ljudje so ji zelo zamerili zaklepanje.
In ko je tako ravno in neihte stopala za sinom, jih je slišala, da ji je pobralo ves um.
FELARKA
Ljudje pravijo z njo da mora biti nekaj narobe.
Mnogo se jih je že razšlo, a so si vse našle nove žrebce. Ene prav na hitro. Iz enih gat v druge. Eden še ni prav šel, že je žimnico naslednji grel. Še na uro nisi utegnil pogledati, že so se pripeljale z novim dedcem v novem avtomobilu.
Se ženske znajdejo. Dva žepa več sta dobrodošla mošnja. V teh časih. In ženska brez dedca pač ne more, ne zmore. V teh časih. Pač ne. Naj bo blok ali bajta, oboje kliče po moških rokah. Popravila vseh sort se najdejo. Saj si babnica sama še varovalke ne zna zamenjati!
Ja, pametne se znajdejo, se znajdejo… Nič dolgo ne čakajo. Bolje drži ga, nego lovi ga. Saj ljubezen pride kasneje. Ali pa ne pride. V postelji in v temi se ljubezen ne vidi. Kdo pa sploh še kaj na ljubezen da? Da le živimo, da lepše živimo. V žepih je ljubezen, v žepih. In denarnici.
Toda z njo, s to, pravijo, mora biti nekaj narobe. Da ima najbrž kakšen felar, pravijo. Da je proslavljala, pravijo, ko se je dedca rešila. Ker je končno sama. Da je, pravijo, jokala od sreče. In so čakali, kdo bo prišel za prejšnjim. Pa nič. In še nič. Nihče.
Ja, z njo, s to, pravijo, mora biti nekaj narobe. Kakšen felar le ima? Kako bi le izvedeli?
Tisti z brki je bil včasih pri njej. Tisti z brki že ve. Ampak zdaj tudi njega ni več videti. Čeprav je kar dolgo taval tam okoli. Menda ga je, pravijo, pri belem dnevu spravila v past. Njena vhodna vrta mu je, pravijo, odprla lastna žena. Črni z brki jo je bojda ucvrl naravnost v avto. Mogoče je mislil, da mu slaba vest povzroča privide.
Babnici pa se menda nista stepli. Čudno. Vsaka pametna baba bi se scufala do onemoglosti. Ti dve pa druga drugi rečeta- hvala za pomoč. In se mirno razideta.
In tako je še vedno in spet sama.
Eh, pravijo, sigurno ima kakšen felar.
*felar- napaka
JOGURT
Metki sem kupila dva jogurta.
Drobcena gospa, siva stara gospa, z desno roko zakoplje v torbico. Bi mislil človek, da bo povlekla jogurt, ga pokazala svetu, pa je izvlekla prazno roko.
Metki sem kupila dva jogurta. Ne sadnih jogurtov. Navadna jogurta hoče.
Drobcena stara gospa zaobli ustnice v krogec pod nosom. Kot da bi se ustnice načrtno, premišljeno potiskale v šobico pod nosom.
Ženska, ki stoji pred njo, se ji uvidevno nasmehne. Pogleda na recept, ki ga drži v roki. Se ozre po vitrinah, da bi se izognila klepetanju one drobcene stare gospe.
Vrsta pa se nikamor ne premakne.
Drobcena stara gospa spet potiplje v torbico. Roka porihtava notranjost. Roka tipa, če sta Metkina jogurta na varnem. Če se nista prevrnila v torbi.
Aaaa, še sta tukaj, Metkina jogurta, povleče z glasom.
Metkina jogurta s srebrnim robom, reče in izvleče suhceno roko.
Metkina jogurta, navadna jogurta s srebrnim robom, ponavlja, in kot otrok srečna spusti pogled v žensko pred seboj.
Ne smeta pasti. Moram paziti na Metkina jogurta, da se ne prevržeta. Potem je Metka huda, ker se premešata in nista tako čvrsta. Bojda sta zanič, če sta premešana, pravi Metka, pove drobcena gospa. In je malo nervozna.
Zavrti glavo s sivo trajno levo in desno in nazaj. Gleda okoli sebe. Gor. Dol. Pogleda v torbo. Po prostoru. Je res postala nemirna. Čuden strahec se ji zrcali nad obrvmi.
Stopi iz vrste. Postavi torbo ob zid. Pri vratih. Je zaščitniško sklonjena nad torbo. Jo poravna. Potreslja. Obredno. Pogladi notranjost.
Tu počakajta, Metkina jogurta, reče v torbo ob steni pri vratih. Nakar nenadoma zakriči. Ne vstane. Pade po tleh. Roka na križu. Druga sega proti torbi. Na čelu mokro. V očeh groza. Strah. Nuja.
Ženska, ki je stala pred njo v vrsti, se skloni. Pomoč ne pride prav. Gibi staro drobceno sivo gospo preveč pikajo. Ljudje gledajo na tla. Farmacevt pokliče pomoč. Stara drobcena gospa zajokca ženski, ki je stala pred njo v vrsti:
Joj, nesite, prosim, Metkina jogurta Metki. Naj mi oprosti, ker ji ne bom mogla postreči. Joj, le kdo ji bo zdaj hodil po jogurt s srebrnim robom? Joj, povejte ji, da me je rešilni odpeljal. Mogoče ne bo huda name. Recite ji, naj se raje vrne v mesto. Tam ima trgovine pred nosom. Pa jogurte tudi. Pri nas na vasi ni trgovine na vsakem koraku. Naj se Metka vrne v mesto, ji recite. In naj tam hujša z jogurtom. Saj ona ni več za vaško življenje. Sploh noče na svetlo. Ker je predebela. Pravi, da se bo vrnila v mesto, ko bo tu na vasi shujšala. Pa me, jeb…, pošilja po te preklete jogurte. Zdaj pa imam! Vrag pocitra Metkine jogurte in njeno dieto!
In tako jo je torej doletelo, drobceno staro sivo gospo, ko si je prišla po pomirjevala.
Jo je doletelo. Zaradi Metkinih jogurtov s srebrnim robom.
BI GA IMELA NA DVORIŠČU
Stopala je vzravnana. Zrla predse. Z rdečimi obrobami ob očeh. A suhimi. Iz njih ni bilo več vode. Roke ob bokih, brezbrižne. Kot da jih ima na bingljajoči vrvici. Prsti so mečkali robec. Ga je imela pripravljenega. Za vsak primer. Če bi še kaj priteklo.
Je delala dolge korake. Dohajajoč krsto. Dohajajoč telo v krsti. Je bila črna. Vrabčevska postava v preveliki črnini. Se je zibala, kot da je daljinsko vodena.
Ihtenja nič. Tresoča ramena so ostala nekje doma. Za zidovi otrokove sobe. V tistih dveh nočeh, ko se je poslavljala. Ko je izlila kri in vodo. Ko je grebla rane do drobovja. Ko si je razpraskala dlani na stenah. Da so krvaveli zidovi. Ker se ji je razpočilo telo. Da se je vlačila po tleh.
Ni dala sina. Drugim. Zaklenila je vse duri. Zavrnila vse in vsakogar. Ga hotela imeti še dva dni samo zase. Ga je škropila z žegnano vodo. Za lanski božič jo je natočila v cerkvi.
Mu je lička prekrila z oljko. Mu vejica leži na obrazu. Ki postaja voščen. In se je še nagledovala sinovih obrvi in trepalnic. Ustnic. Pepelnih že. Poklopljenih vek. Zlepljenih. Zaspalih. In premnogo hipov upala, da jih odpre. Če bo le dovolj močno želela. Bo imela čarobno moč. Bo njena volja odprla njegove oči. Bo pogledal v nebo. In rekel: Mami, sem se že naspal. In se je oklenil. Se ji zagozdil pod brado. In tam zadihal.
Končno jo prešine. Posloviti se je treba. Urediti pokop.
Je dejala, da bi ga shranila na dvorišču. So ji predlagali: Gospa, ne bi vi šli v umobolnico?
In se je stresla, kako da je treba paziti na besede. Sicer še za sinovo krsto ne bo mogla iti. Ljudje so ji zelo zamerili zaklepanje.
In ko je tako ravno in neihte stopala za sinom, jih je slišala, da ji je pobralo ves um.
FELARKA
Ljudje pravijo z njo da mora biti nekaj narobe.
Mnogo se jih je že razšlo, a so si vse našle nove žrebce. Ene prav na hitro. Iz enih gat v druge. Eden še ni prav šel, že je žimnico naslednji grel. Še na uro nisi utegnil pogledati, že so se pripeljale z novim dedcem v novem avtomobilu.
Se ženske znajdejo. Dva žepa več sta dobrodošla mošnja. V teh časih. In ženska brez dedca pač ne more, ne zmore. V teh časih. Pač ne. Naj bo blok ali bajta, oboje kliče po moških rokah. Popravila vseh sort se najdejo. Saj si babnica sama še varovalke ne zna zamenjati!
Ja, pametne se znajdejo, se znajdejo… Nič dolgo ne čakajo. Bolje drži ga, nego lovi ga. Saj ljubezen pride kasneje. Ali pa ne pride. V postelji in v temi se ljubezen ne vidi. Kdo pa sploh še kaj na ljubezen da? Da le živimo, da lepše živimo. V žepih je ljubezen, v žepih. In denarnici.
Toda z njo, s to, pravijo, mora biti nekaj narobe. Da ima najbrž kakšen felar, pravijo. Da je proslavljala, pravijo, ko se je dedca rešila. Ker je končno sama. Da je, pravijo, jokala od sreče. In so čakali, kdo bo prišel za prejšnjim. Pa nič. In še nič. Nihče.
Ja, z njo, s to, pravijo, mora biti nekaj narobe. Kakšen felar le ima? Kako bi le izvedeli?
Tisti z brki je bil včasih pri njej. Tisti z brki že ve. Ampak zdaj tudi njega ni več videti. Čeprav je kar dolgo taval tam okoli. Menda ga je, pravijo, pri belem dnevu spravila v past. Njena vhodna vrta mu je, pravijo, odprla lastna žena. Črni z brki jo je bojda ucvrl naravnost v avto. Mogoče je mislil, da mu slaba vest povzroča privide.
Babnici pa se menda nista stepli. Čudno. Vsaka pametna baba bi se scufala do onemoglosti. Ti dve pa druga drugi rečeta- hvala za pomoč. In se mirno razideta.
In tako je še vedno in spet sama.
Eh, pravijo, sigurno ima kakšen felar.
*felar- napaka
JOGURT
Metki sem kupila dva jogurta.
Drobcena gospa, siva stara gospa, z desno roko zakoplje v torbico. Bi mislil človek, da bo povlekla jogurt, ga pokazala svetu, pa je izvlekla prazno roko.
Metki sem kupila dva jogurta. Ne sadnih jogurtov. Navadna jogurta hoče.
Drobcena stara gospa zaobli ustnice v krogec pod nosom. Kot da bi se ustnice načrtno, premišljeno potiskale v šobico pod nosom.
Ženska, ki stoji pred njo, se ji uvidevno nasmehne. Pogleda na recept, ki ga drži v roki. Se ozre po vitrinah, da bi se izognila klepetanju one drobcene stare gospe.
Vrsta pa se nikamor ne premakne.
Drobcena stara gospa spet potiplje v torbico. Roka porihtava notranjost. Roka tipa, če sta Metkina jogurta na varnem. Če se nista prevrnila v torbi.
Aaaa, še sta tukaj, Metkina jogurta, povleče z glasom.
Metkina jogurta s srebrnim robom, reče in izvleče suhceno roko.
Metkina jogurta, navadna jogurta s srebrnim robom, ponavlja, in kot otrok srečna spusti pogled v žensko pred seboj.
Ne smeta pasti. Moram paziti na Metkina jogurta, da se ne prevržeta. Potem je Metka huda, ker se premešata in nista tako čvrsta. Bojda sta zanič, če sta premešana, pravi Metka, pove drobcena gospa. In je malo nervozna.
Zavrti glavo s sivo trajno levo in desno in nazaj. Gleda okoli sebe. Gor. Dol. Pogleda v torbo. Po prostoru. Je res postala nemirna. Čuden strahec se ji zrcali nad obrvmi.
Stopi iz vrste. Postavi torbo ob zid. Pri vratih. Je zaščitniško sklonjena nad torbo. Jo poravna. Potreslja. Obredno. Pogladi notranjost.
Tu počakajta, Metkina jogurta, reče v torbo ob steni pri vratih. Nakar nenadoma zakriči. Ne vstane. Pade po tleh. Roka na križu. Druga sega proti torbi. Na čelu mokro. V očeh groza. Strah. Nuja.
Ženska, ki je stala pred njo v vrsti, se skloni. Pomoč ne pride prav. Gibi staro drobceno sivo gospo preveč pikajo. Ljudje gledajo na tla. Farmacevt pokliče pomoč. Stara drobcena gospa zajokca ženski, ki je stala pred njo v vrsti:
Joj, nesite, prosim, Metkina jogurta Metki. Naj mi oprosti, ker ji ne bom mogla postreči. Joj, le kdo ji bo zdaj hodil po jogurt s srebrnim robom? Joj, povejte ji, da me je rešilni odpeljal. Mogoče ne bo huda name. Recite ji, naj se raje vrne v mesto. Tam ima trgovine pred nosom. Pa jogurte tudi. Pri nas na vasi ni trgovine na vsakem koraku. Naj se Metka vrne v mesto, ji recite. In naj tam hujša z jogurtom. Saj ona ni več za vaško življenje. Sploh noče na svetlo. Ker je predebela. Pravi, da se bo vrnila v mesto, ko bo tu na vasi shujšala. Pa me, jeb…, pošilja po te preklete jogurte. Zdaj pa imam! Vrag pocitra Metkine jogurte in njeno dieto!
In tako jo je torej doletelo, drobceno staro sivo gospo, ko si je prišla po pomirjevala.
Jo je doletelo. Zaradi Metkinih jogurtov s srebrnim robom.
