Locutio 2022-2018 2017-2013 2012-2008 2007-1998 Kronika Avtorji Uredništvo Kontakt Vladimir Vekić Vladimir Vekić Locutio 113 Vse je samo minljivost Locutio 81 Sve sama prolaznost Locutio 62 Geni Locutio 29 Mala Ana Locutio 25 Pot brez konca – Put bez kraja Locutio 6 Kapetanovi škornji POT BREZ KONCA     POT BREZ KONCA Pot brez začetka in konca, brez teme in sonca. Z odtisi korakov je tlakovana, iz žalosti klesana. Po poti stopajo mučitelj in mučeniki, nevedneži in učeniki. Skupaj potujejo jagnjeta in volkovi, kriki in glasovi. Čudne povorke, gruča teles, za pokoro tudi – ljubljenci nebes. Vsem skupen je postanek, V brezmejnosti teme razblini se vsak. TATOVI Oh, ljubi bog! tatovi vsenaokrog, mojega se telesa polaščajo, tvojo stvaritev oskrunjajo! Praznijo me, postajam gluh. Z lic mi brišejo krohot, vzamejo vid in sluh, opustošen ostane živ?t. Noč krade mi svetlobo, leta kradejo vse lepo, misel izgubila bo svobodo, ker jih najbolj vznemirja. Strah krade mi veselje, žalost nosijo solze, dih mi prežene ljubezen skozi srca prekop. Tatovi so čustva, vlečejo me preko meje, vsak mi nekaj prikriva, sem kot drevo brez veje. POZABLJENE ROŽE Ko se pomešata pok in jok, a vrsta v kaosu pluje, lepoto življenja zaplete trač, in krčijo se sanje. Ko gledam, kako človeka veselo puška spremlja, vem, da je kot reka, ki se ne ustavlja. In sence so vse dajše, kakšna svatba se pripravlja? uvenele bodo pozabljene rože, lepota zaščite nima. Ovenela bosta korenina in list, v umazaniji razpadel bo čopič. HOJA V TRPLJENJU Kdo smo, sopotniki? Drhal ali čreda? V sovraštvu izgorevamo, ubijamo se radi. Ljubezen rojeva člane te vrste. Želje so različne, a potrebe močne. Tovarištvo naše – hoja v trpljenju, Razum nas drži, a guga se čoln. Razkošje je spredaj, lakota ji sledi, Močnik se baha, stotine v bedi. IN POTEM Sebičnost je zapravljala čustva velikana. Ohladil se je pohlep, kot kup smeti. Niti odtis njegov ni več živ, zemlji se vrača le vreča kosti. Prah si, človek, in v prah se povrneš, besede duhovnika se raztresejo po grobu, pozno je zdaj, da bi to dojel, časa ni za nov poskus. Kakšen močan komolčar, zdaj manjši od črva, javi se tudi zvonar z dvema, tremi odmevi, beseda ti bila je nekoč vedno prva, a zdaj od nje ostal ni niti glas. VELIKE OČI Prebivalec je mojega bitja! Ne vem kako se je tukaj udomačil, niti kdo mu je dal naslov. Vrag ali bog? Povsed me spremlja, po mislih se giblje, srce mi peče na žaru, mi puli lase, gube premeša, kot sužnju na trgu. Vsega me muči, drži na očesu, vsiljuje se celemu svetu, mrzek je gost beraču in knezu, in močvirju in cvetu. Včasih je lahak kot zrak, drugič težak kot mrak. Vprašam ga – čigav je učenec. Strah sem, vsem znan, pokvarjeno dušo sem našel, a skupno nama je domovanje, v njem sem moč pekel. Pesmi so iz zbirke, ki bo kmalu izšla pri Mariborski literarni družbi v seriji Oglej. POT BREZ KONCA     POT BREZ KONCA Pot brez začetka in konca, brez teme in sonca. Z odtisi korakov je tlakovana, iz žalosti klesana. Po poti stopajo mučitelj in mučeniki, nevedneži in učeniki. Skupaj potujejo jagnjeta in volkovi, kriki in glasovi. Čudne povorke, gruča teles, za pokoro tudi – ljubljenci nebes. Vsem skupen je postanek, V brezmejnosti teme razblini se vsak. TATOVI Oh, ljubi bog! tatovi vsenaokrog, mojega se telesa polaščajo, tvojo stvaritev oskrunjajo! Praznijo me, postajam gluh. Z lic mi brišejo krohot, vzamejo vid in sluh, opustošen ostane živ?t. Noč krade mi svetlobo, leta kradejo vse lepo, misel izgubila bo svobodo, ker jih najbolj vznemirja. Strah krade mi veselje, žalost nosijo solze, dih mi prežene ljubezen skozi srca prekop. Tatovi so čustva, vlečejo me preko meje, vsak mi nekaj prikriva, sem kot drevo brez veje. POZABLJENE ROŽE Ko se pomešata pok in jok, a vrsta v kaosu pluje, lepoto življenja zaplete trač, in krčijo se sanje. Ko gledam, kako človeka veselo puška spremlja, vem, da je kot reka, ki se ne ustavlja. In sence so vse dajše, kakšna svatba se pripravlja? uvenele bodo pozabljene rože, lepota zaščite nima. Ovenela bosta korenina in list, v umazaniji razpadel bo čopič. HOJA V TRPLJENJU Kdo smo, sopotniki? Drhal ali čreda? V sovraštvu izgorevamo, ubijamo se radi. Ljubezen rojeva člane te vrste. Želje so različne, a potrebe močne. Tovarištvo naše – hoja v trpljenju, Razum nas drži, a guga se čoln. Razkošje je spredaj, lakota ji sledi, Močnik se baha, stotine v bedi. IN POTEM Sebičnost je zapravljala čustva velikana. Ohladil se je pohlep, kot kup smeti. Niti odtis njegov ni več živ, zemlji se vrača le vreča kosti. Prah si, človek, in v prah se povrneš, besede duhovnika se raztresejo po grobu, pozno je zdaj, da bi to dojel, časa ni za nov poskus. Kakšen močan komolčar, zdaj manjši od črva, javi se tudi zvonar z dvema, tremi odmevi, beseda ti bila je nekoč vedno prva, a zdaj od nje ostal ni niti glas. VELIKE OČI Prebivalec je mojega bitja! Ne vem kako se je tukaj udomačil, niti kdo mu je dal naslov. Vrag ali bog? Povsed me spremlja, po mislih se giblje, srce mi peče na žaru, mi puli lase, gube premeša, kot sužnju na trgu. Vsega me muči, drži na očesu, vsiljuje se celemu svetu, mrzek je gost beraču in knezu, in močvirju in cvetu. Včasih je lahak kot zrak, drugič težak kot mrak. Vprašam ga – čigav je učenec. Strah sem, vsem znan, pokvarjeno dušo sem našel, a skupno nama je domovanje, v njem sem moč pekel. Pesmi so iz zbirke, ki bo kmalu izšla pri Mariborski literarni družbi v seriji Oglej.    24988330 / 6528849 obiskov © 2005-2024 locutio.si - E-mail - Izvedba MV d.o.o.