Od naših starih dedujemo skozi stoletja preverjene in zmeraj aktualne ljudske modrosti – dostikrat v obliki pregovorov, obrušene do lakoničnega stržena –, da na umen, vesel ali zbadljiv način, tolažijo, zdravijo, pojasnjujejo nrav samo, nje pasti, odklone in zlorabo; da posredujejo humanost in kažejo na pravo smer. Kar ob šegah in navadah vsakega ljudstva pravzaprav posega v sam temelj, bistvo kulturnega izročila …
Nihče ne pozna svojega začetka, kar pozneje izvemo, je odvisno od drugih, od njihove volje in potrebe. Vse je tuje, nekakšna ljudska nadgradnja posamezne osebe. O ničemer ne odločaš sam. Določijo ti starše in vso ostalo sorodstvo, vero, državo, narod, se pravi krdelo in oboro, in pri tem je najbolj žalostno dejstvo, da je vse, kar človek skozi življenje izve o sebi, velikokrat posredovano le skozi klevete, kaprice, obrekovanja, zlohotne intrige …
Lahko bi rekli, da naša vzgoja in naša naravnanost potekata na dveh prepletenih ravneh, ki pogojujeta druga drugo, in obe trajata od rojstva do smrti: prva je nenehna rast, vse do časa, ko naše miselne sposobnosti začenjajo pešati, oziroma do takrat, ko vse kar smo vedeli in znali, začenja bledeti, kopneti; druga pa se kaže v nenehni želji po pridobivanju znanja, potrebnega za obstoj in sobivanje z drugimi – ki pa so oboroženi z želi in bodicami, pripravljenimi na napad ali pač obrambo, ponavadi zaradi nekakšnega prestiža, hudobne sebičnosti, egoizma …
* * *
Iz davnin so tudi naša imena, in kdo ve, kdaj je prišlo do tega, da so sestavljena iz dveh ali, ponekod, tudi treh ali štirih imen … No, jaz sem imela najprej enodelno ime. Da. Mala. Ker je moji krušni materi ime Ana, so pozneje k mojemu imenu-pridevniku dodali še Ana. Torej, vendarle dvodelno, Mala Ana. Sem otrok velikega gradbenega podjetja GP Lipa, ki se nahaja v mestecu s prav takim imenom – Lipa. In sploh nisem več tako mala.
Zakaj vam vse to pripoveduje ena mlada ženska? Iščem izvir, začetek sebe, svoje davne; iščem očeta in mater, babico in dedka. Da mi povejo. Kakšno zgodbo. Staro šalo. Da izvem o preteklosti … sebe … sveta … Marsikateri mojih vrstnikov je dosti tega slišal in se naučil od starejših, njim dragih in blizkih ljudi.
Ljudje sicer pravijo, da se ne spodobi razgaljati se pred drugimi in povzdigovati svoje dobre lastnosti – o negativnih pa že tako vedo več kot mi sami. Pa vendar, govorila bom o sebi, in pozitivno in negativno. Mladostno. Morda za odtenek nezrelo. Kako, o čem in zakaj, pa boste izvedeli, če me boste spremljali skozi mojo majhno zgodbo.
* * *
Očeta nisem poznala, moja mati samohranilka pa je vsestransko skrbela, da bom ubrala pravilno življenjsko pot in ostala dobro vzgojena. V bistvu, lahko rečem, da mi nič ni manjkalo. Res. Še posebej pa sem se rada zatekala h knjigam; kaj vem, toliko zanimivih pisanj, ki ti širijo obzorja in bogatijo duha.
Moja mamica je bila preveč zaposlena, tako da je njen delovni čas drsel in brzel od mene in najinega stanovanja, do vseh institucij in družbenih organizacij v naši mali občini. Dostikrat je končala z delom referenta za stanovanjska vprašanja in hitela na kakšno sejo komiteja, ali pač kam drugam – bila je namreč članica kar nekaj pomembnih organov. Ponavadi ni vedela, kdaj se bo vrnila, puščala mi je kratka sporočila, da je šla. Tako sva pač komunicirali, prek listkov, ker ni šlo gre drugače. Utrujena sem, je, recimo, napisala, ampak kaj naj, ne morejo brez mene … `Uboga mamica,` sem si mislila. `Prav smili se mi, toda, na žalost, moja ljubezen do nje tu nič ne pomaga.`
No, tako pogosto sama, sem imela tudi dosti časa za premišljevanje – prav o vsem, o prihodnosti, sedanjosti, preteklosti …
* * *
Srednjo Ekonomsko šolo sem končala z odličnim uspehom in sem šla na pripravništvo v GP Lipa.
Strokovnjake rabimo, prave strokovnjake! je pomembno povzdignil kadrovski, ko je sprejemal mene in moje kolege pripravnike. Lipa dobro stoji, tako da tiste, ki se bodo izkazali, bomo z veseljem obdržali, drugi pa si bodo morali kje drugje služiti kruh. Od Male Ane pričakujem vse najboljše, glede na to, da je odlična učenka, je izrekel hvalo na moj račun, da sem kar začutila sram, mislim, da sem tudi zardela, a vseeno mi je laskalo.
No, poslali so me na glavni vhod, verjetno po maminih navodilih, kjer sem ostala samo nekaj dni. V vratarnici so delali samo starejši in odsluženi delavci, ki niso mogli opravljati drugega dela. Čuvaji so bili mlajši. Imeli so tudi dolžnost, da nosijo orožje, in so s prazno puško na rami hodili okrog proizvodnih hal in skladišč materiala. Pravijo, da je direktor naročil, da strelivo, tri naboje, lahko nosijo samo v žepu. In to pravilo se je strogo spoštovalo, kar je skrbno preverjal tudi vodja vratarjev. Pri izmeni so si čuvaji pisno predajali kakor puško, tako tudi te tri naboje.
Hitro sem naučila voditi knjigo obiskov v naši delovni organizaciji. Bili so to zvečine poslovni partnerji in naši delavci, ki so se vračali s terenskega dela – naše podjetje je poslovalo po celi Jugoslaviji in tudi v tujini. Bili smo strokovnjaki za vse vrste objektov, od nizke do visoke gradnje, tako so mi vsaj govorili starejši delavci. Ko pa sem jim povedala, da sem hči stare tajnice – tako so med sabo rekli moji mami –, so vsi postali kar pretirano ljubeznivi do mene.
Prav prijetno mi je bilo na glavnem vhodu. Ljudje prihajajo odhajajo, in se ti vsi morajo javiti, predstavljaš nekaj, čutiš, da si nekako pomemben. Vidiš jih raznih, mlajših in starejših, vse je kot nekakšna modna pista. Oni defilirajo, vsi drugačni, ti pa jih samo opazuješ, gustiraš. Zjutraj, ko prihajajo, so vsi urejeni, neki bolj odišavljeni, prav žarčijo čistost; so bolj sproščeni, radi se šalijo, zbadajo, tudi meni kaj rečejo, ne manjka niti simpatičnih namigovanj. Ko pa odhajajo, je vse drugače: od vseh puhti vonj po znoju, vsi so nekam nervozni, utrujeni, s kislimi nasmehi na licih, in vsem se kar mudi. Nekateri so v skrbeh zaradi prevoza, nekateri hitijo v trgovino, matere skrbi za otroke … Vozniki težkih kamionov se jezijo, godrnjajo pri pregledu tovora in dokumentacije, češ vse je pošteno oddano in sprejeto v skladišču.
Nekateri delavci odhajajo domov kar v delovnih oblačilih, čeprav je direktor bil odredil, da se ljudje iz proizvodnje pred odhodom obvezno tuširajo in da preoblečeni zapuščajo delovne hale … Zato so tudi bili postavljeni tuši in garderobne omare. Ampak tu nobena odredba ni zalegla, ker so pač to kmetje, ki iz proizvodnje gredo naravnost na svoje njive. V mislih so ponavadi bolj na njivah kot pa v firmi, tu ni počitka.
Ravno sem se bila prav vpeljala in spoznala ljudi in njihove navade, sem že morala zapustiti glavni vhod in vratarnico. Čakalo me je delo v skladišču materiala in rezervnih delov.
Hvala za sodelovanje, mi je ob odhodu rekel šef, čas hitro beži, nismo te prav niti spoznali, ampak se vidi, da se dobro znajdeš in se hitro učiš …
Jezikavi Mičo pa bi se verjetno razpočil, če bi bil tiho.
Bogme, so pa res butasti v naši upravi, je nagajivo zmajeval. Namesto teh starih krip bi na glavni vhod dali take lepotice. Poslovni partnerji bi se lepili ko čebele na med. Posli bi se sklepali, da bi samo gledal, in to pod našimi pogoji. Potem ne bi bilo takšnih izgub, kakšne so zdaj! se je široko nasmejal, na kar je val smeha zajel tudi druge.
Ti si pa res nek vrag, veš, sem se tudi nasmehnila, se poslovila in krenila.
Pazi se, punca, se je spet oglasil Mičo, ko sem bila na vratih. Tam gori, je zmignil proti zgradbi, kjer je bila uprava, so sami specialno šolani lisjaki. Ko pa boš na kakem stolčku, sem slišala že nekje za mano, spomni se kaj tudi na nas!
* * *
Šla sem čez dvorišče in vstopila v upravno zgradbo, potem skozi dolgi hodnik do glavnega skladišča. Že takoj na vratih me je obdal vonj po strojnem olju in izpuhu iz kamionov in viličarjev. Na enem koncu so delavci ravnokar razkladali nek material na paletah, na drugem pa so na veliki kamion nalagali nekakšne ogromne zaboje. Zraven vhoda v skladišče, z leve strani vrat, je bila majhna pisarna, kamor sem vstopila in se javila priletnemu uslužbencu, ki je ždel nad kupom papirjev. Bil je sam, drugi so se verjetno razkropili po skladišču, saj je bilo videti, da se tukaj dela zares s polno paro.
Jaz sem Ana, sem se mu predstavila, k vam so me poslali, ker sem na praksi … na pripravništvu … in ne vem, kako bom, tako veliko je vsega, sem bila malce zmedena, nekakšnih polic, materiala … celo malo mesto…
Mala Ana, me je popravil in potem snel očala. Meni pa se prav nič ne zdi, da se tako dekle boji dela, je dodal ob sijočem pogledu. Dobro vemo, kdo prihaja med nas – mamo Ano vsi poznamo, se je prijazno nasmehnil. Nič se ne boj, najprej se boš srečala s prispelo dokumentacijo, ta je za skladiščnika zelo pomembna, o tem ste se sigurno učili v šoli. Veš, če bi vsi preverjali prispelo blago, ne bi bilo primanjkljaja. Tako pa ljudje vse vzamejo z levo roko, češ nimajo časa; šoferji utrujeni, delavci nemarni … vsem se mudi, potem pa je prepozno… je vdano prikimaval in potem odkimaval.
Medtem ko me je seznanjal z evidencami in drugimi papirji, so že tudi delavci končali z nakladanjem in razkladanjem kamionov, na kar so se skoraj vsi zbrali v majhni pisarni, stari pa jim je razlagal, kdo sem in zakaj sem tu. Potem so se vsi rokovali z mano in pri tem skozi smeh navrgli kakšno na račun mojih rok, češ bele in nežne, tu pa se bodo umazale …
Nič ni slabega v tem, vi težko delate, sem bila nemalo v zadregi, in je logično, da se vam na rokah pozna.
Takoj sem opazila, da so to preprosti, a delovni ljudje. Kaj moreš, črno pod nohti, obrazi neobriti … ampak saj nisem v zdravstveni inšpekciji, oni pa zares delajo najbolj umazana dela v Lipi.
Ne vem, ali sem jih prav razumela, toda prevevali so me prav prijetni občutki in nekakšno bližino in domačnost sem začutila ob teh ljudeh. Pa tudi njihovih šal in dovtipov na moj račun jim nisem zamerila.
Od naših starih dedujemo skozi stoletja preverjene in zmeraj aktualne ljudske modrosti – dostikrat v obliki pregovorov, obrušene do lakoničnega stržena –, da na umen, vesel ali zbadljiv način, tolažijo, zdravijo, pojasnjujejo nrav samo, nje pasti, odklone in zlorabo; da posredujejo humanost in kažejo na pravo smer. Kar ob šegah in navadah vsakega ljudstva pravzaprav posega v sam temelj, bistvo kulturnega izročila …
Nihče ne pozna svojega začetka, kar pozneje izvemo, je odvisno od drugih, od njihove volje in potrebe. Vse je tuje, nekakšna ljudska nadgradnja posamezne osebe. O ničemer ne odločaš sam. Določijo ti starše in vso ostalo sorodstvo, vero, državo, narod, se pravi krdelo in oboro, in pri tem je najbolj žalostno dejstvo, da je vse, kar človek skozi življenje izve o sebi, velikokrat posredovano le skozi klevete, kaprice, obrekovanja, zlohotne intrige …
Lahko bi rekli, da naša vzgoja in naša naravnanost potekata na dveh prepletenih ravneh, ki pogojujeta druga drugo, in obe trajata od rojstva do smrti: prva je nenehna rast, vse do časa, ko naše miselne sposobnosti začenjajo pešati, oziroma do takrat, ko vse kar smo vedeli in znali, začenja bledeti, kopneti; druga pa se kaže v nenehni želji po pridobivanju znanja, potrebnega za obstoj in sobivanje z drugimi – ki pa so oboroženi z želi in bodicami, pripravljenimi na napad ali pač obrambo, ponavadi zaradi nekakšnega prestiža, hudobne sebičnosti, egoizma …
* * *
Iz davnin so tudi naša imena, in kdo ve, kdaj je prišlo do tega, da so sestavljena iz dveh ali, ponekod, tudi treh ali štirih imen … No, jaz sem imela najprej enodelno ime. Da. Mala. Ker je moji krušni materi ime Ana, so pozneje k mojemu imenu-pridevniku dodali še Ana. Torej, vendarle dvodelno, Mala Ana. Sem otrok velikega gradbenega podjetja GP Lipa, ki se nahaja v mestecu s prav takim imenom – Lipa. In sploh nisem več tako mala.
Zakaj vam vse to pripoveduje ena mlada ženska? Iščem izvir, začetek sebe, svoje davne; iščem očeta in mater, babico in dedka. Da mi povejo. Kakšno zgodbo. Staro šalo. Da izvem o preteklosti … sebe … sveta … Marsikateri mojih vrstnikov je dosti tega slišal in se naučil od starejših, njim dragih in blizkih ljudi.
Ljudje sicer pravijo, da se ne spodobi razgaljati se pred drugimi in povzdigovati svoje dobre lastnosti – o negativnih pa že tako vedo več kot mi sami. Pa vendar, govorila bom o sebi, in pozitivno in negativno. Mladostno. Morda za odtenek nezrelo. Kako, o čem in zakaj, pa boste izvedeli, če me boste spremljali skozi mojo majhno zgodbo.
* * *
Očeta nisem poznala, moja mati samohranilka pa je vsestransko skrbela, da bom ubrala pravilno življenjsko pot in ostala dobro vzgojena. V bistvu, lahko rečem, da mi nič ni manjkalo. Res. Še posebej pa sem se rada zatekala h knjigam; kaj vem, toliko zanimivih pisanj, ki ti širijo obzorja in bogatijo duha.
Moja mamica je bila preveč zaposlena, tako da je njen delovni čas drsel in brzel od mene in najinega stanovanja, do vseh institucij in družbenih organizacij v naši mali občini. Dostikrat je končala z delom referenta za stanovanjska vprašanja in hitela na kakšno sejo komiteja, ali pač kam drugam – bila je namreč članica kar nekaj pomembnih organov. Ponavadi ni vedela, kdaj se bo vrnila, puščala mi je kratka sporočila, da je šla. Tako sva pač komunicirali, prek listkov, ker ni šlo gre drugače. Utrujena sem, je, recimo, napisala, ampak kaj naj, ne morejo brez mene … `Uboga mamica,` sem si mislila. `Prav smili se mi, toda, na žalost, moja ljubezen do nje tu nič ne pomaga.`
No, tako pogosto sama, sem imela tudi dosti časa za premišljevanje – prav o vsem, o prihodnosti, sedanjosti, preteklosti …
* * *
Srednjo Ekonomsko šolo sem končala z odličnim uspehom in sem šla na pripravništvo v GP Lipa.
Strokovnjake rabimo, prave strokovnjake! je pomembno povzdignil kadrovski, ko je sprejemal mene in moje kolege pripravnike. Lipa dobro stoji, tako da tiste, ki se bodo izkazali, bomo z veseljem obdržali, drugi pa si bodo morali kje drugje služiti kruh. Od Male Ane pričakujem vse najboljše, glede na to, da je odlična učenka, je izrekel hvalo na moj račun, da sem kar začutila sram, mislim, da sem tudi zardela, a vseeno mi je laskalo.
No, poslali so me na glavni vhod, verjetno po maminih navodilih, kjer sem ostala samo nekaj dni. V vratarnici so delali samo starejši in odsluženi delavci, ki niso mogli opravljati drugega dela. Čuvaji so bili mlajši. Imeli so tudi dolžnost, da nosijo orožje, in so s prazno puško na rami hodili okrog proizvodnih hal in skladišč materiala. Pravijo, da je direktor naročil, da strelivo, tri naboje, lahko nosijo samo v žepu. In to pravilo se je strogo spoštovalo, kar je skrbno preverjal tudi vodja vratarjev. Pri izmeni so si čuvaji pisno predajali kakor puško, tako tudi te tri naboje.
Hitro sem naučila voditi knjigo obiskov v naši delovni organizaciji. Bili so to zvečine poslovni partnerji in naši delavci, ki so se vračali s terenskega dela – naše podjetje je poslovalo po celi Jugoslaviji in tudi v tujini. Bili smo strokovnjaki za vse vrste objektov, od nizke do visoke gradnje, tako so mi vsaj govorili starejši delavci. Ko pa sem jim povedala, da sem hči stare tajnice – tako so med sabo rekli moji mami –, so vsi postali kar pretirano ljubeznivi do mene.
Prav prijetno mi je bilo na glavnem vhodu. Ljudje prihajajo odhajajo, in se ti vsi morajo javiti, predstavljaš nekaj, čutiš, da si nekako pomemben. Vidiš jih raznih, mlajših in starejših, vse je kot nekakšna modna pista. Oni defilirajo, vsi drugačni, ti pa jih samo opazuješ, gustiraš. Zjutraj, ko prihajajo, so vsi urejeni, neki bolj odišavljeni, prav žarčijo čistost; so bolj sproščeni, radi se šalijo, zbadajo, tudi meni kaj rečejo, ne manjka niti simpatičnih namigovanj. Ko pa odhajajo, je vse drugače: od vseh puhti vonj po znoju, vsi so nekam nervozni, utrujeni, s kislimi nasmehi na licih, in vsem se kar mudi. Nekateri so v skrbeh zaradi prevoza, nekateri hitijo v trgovino, matere skrbi za otroke … Vozniki težkih kamionov se jezijo, godrnjajo pri pregledu tovora in dokumentacije, češ vse je pošteno oddano in sprejeto v skladišču.
Nekateri delavci odhajajo domov kar v delovnih oblačilih, čeprav je direktor bil odredil, da se ljudje iz proizvodnje pred odhodom obvezno tuširajo in da preoblečeni zapuščajo delovne hale … Zato so tudi bili postavljeni tuši in garderobne omare. Ampak tu nobena odredba ni zalegla, ker so pač to kmetje, ki iz proizvodnje gredo naravnost na svoje njive. V mislih so ponavadi bolj na njivah kot pa v firmi, tu ni počitka.
Ravno sem se bila prav vpeljala in spoznala ljudi in njihove navade, sem že morala zapustiti glavni vhod in vratarnico. Čakalo me je delo v skladišču materiala in rezervnih delov.
Hvala za sodelovanje, mi je ob odhodu rekel šef, čas hitro beži, nismo te prav niti spoznali, ampak se vidi, da se dobro znajdeš in se hitro učiš …
Jezikavi Mičo pa bi se verjetno razpočil, če bi bil tiho.
Bogme, so pa res butasti v naši upravi, je nagajivo zmajeval. Namesto teh starih krip bi na glavni vhod dali take lepotice. Poslovni partnerji bi se lepili ko čebele na med. Posli bi se sklepali, da bi samo gledal, in to pod našimi pogoji. Potem ne bi bilo takšnih izgub, kakšne so zdaj! se je široko nasmejal, na kar je val smeha zajel tudi druge.
Ti si pa res nek vrag, veš, sem se tudi nasmehnila, se poslovila in krenila.
Pazi se, punca, se je spet oglasil Mičo, ko sem bila na vratih. Tam gori, je zmignil proti zgradbi, kjer je bila uprava, so sami specialno šolani lisjaki. Ko pa boš na kakem stolčku, sem slišala že nekje za mano, spomni se kaj tudi na nas!
* * *
Šla sem čez dvorišče in vstopila v upravno zgradbo, potem skozi dolgi hodnik do glavnega skladišča. Že takoj na vratih me je obdal vonj po strojnem olju in izpuhu iz kamionov in viličarjev. Na enem koncu so delavci ravnokar razkladali nek material na paletah, na drugem pa so na veliki kamion nalagali nekakšne ogromne zaboje. Zraven vhoda v skladišče, z leve strani vrat, je bila majhna pisarna, kamor sem vstopila in se javila priletnemu uslužbencu, ki je ždel nad kupom papirjev. Bil je sam, drugi so se verjetno razkropili po skladišču, saj je bilo videti, da se tukaj dela zares s polno paro.
Jaz sem Ana, sem se mu predstavila, k vam so me poslali, ker sem na praksi … na pripravništvu … in ne vem, kako bom, tako veliko je vsega, sem bila malce zmedena, nekakšnih polic, materiala … celo malo mesto…
Mala Ana, me je popravil in potem snel očala. Meni pa se prav nič ne zdi, da se tako dekle boji dela, je dodal ob sijočem pogledu. Dobro vemo, kdo prihaja med nas – mamo Ano vsi poznamo, se je prijazno nasmehnil. Nič se ne boj, najprej se boš srečala s prispelo dokumentacijo, ta je za skladiščnika zelo pomembna, o tem ste se sigurno učili v šoli. Veš, če bi vsi preverjali prispelo blago, ne bi bilo primanjkljaja. Tako pa ljudje vse vzamejo z levo roko, češ nimajo časa; šoferji utrujeni, delavci nemarni … vsem se mudi, potem pa je prepozno… je vdano prikimaval in potem odkimaval.
Medtem ko me je seznanjal z evidencami in drugimi papirji, so že tudi delavci končali z nakladanjem in razkladanjem kamionov, na kar so se skoraj vsi zbrali v majhni pisarni, stari pa jim je razlagal, kdo sem in zakaj sem tu. Potem so se vsi rokovali z mano in pri tem skozi smeh navrgli kakšno na račun mojih rok, češ bele in nežne, tu pa se bodo umazale …
Nič ni slabega v tem, vi težko delate, sem bila nemalo v zadregi, in je logično, da se vam na rokah pozna.
Takoj sem opazila, da so to preprosti, a delovni ljudje. Kaj moreš, črno pod nohti, obrazi neobriti … ampak saj nisem v zdravstveni inšpekciji, oni pa zares delajo najbolj umazana dela v Lipi.
Ne vem, ali sem jih prav razumela, toda prevevali so me prav prijetni občutki in nekakšno bližino in domačnost sem začutila ob teh ljudeh. Pa tudi njihovih šal in dovtipov na moj račun jim nisem zamerila.
