Bilo je takoj po drugi svetovni vojni. Moj znanec Burke je potoval v vlaku na relaciji Banja Koviljača – Ruma – Beograd.
Potniški vlak je imel tiste čase vse tri razrede. V tretjem so se vozili potniki slabših plačilnih sposobnosti, branjevke, šverecerji in potujoči prodajalci sumljive slivovke, kriminalci. Njih je bilo v vseh kupejih, samo bolje so bili oblečeni in strokovno so bili usposobljeni za vse kraje in prevare.
Burke je bil potnih prvega rayreda, torej med kulturnejšimi in bolje oblečenimi potniki, vsaj tako se misli, a bili so tudi čistejši in malo bolj uglajeni, z eno besedo »gospoda«, kakor so za takšne tedanji kmetje znali v šali reči.
V kupeju so bili zavzeti vsi sedeži, izpolnjeni s temi finejšimi ljudmi. Med njimi je bil tudi nek častnik, po činu kapetan, pripadnik jugoslovanske vojske. Srednjih let in lepo oblečen, malo osivel. Na nogah je imel nove škornje, zloščene kot je le mogoče, enostavno je bil zrihtan, kot da je z akademije.
December je bil in komaj se je začela zima, a za tisti čas precej ostra in hladna, ali pa se je tako samo zdelo.
Vlak je grel parni kotel iz zadnjega vagona.
Potniki so bili pobrani vsevpreg, niso se poznali, a ker so bili v vozu višjega razreda, so se imeli za kulturnejše in tolerantnejše, poštenejše in primernejše za kolektino življenje in to so, kolikor so mogli, želeli dokazati.
Nepisano pravilo je, da se ljudje na vožnji v javnem prevozu počutijo kot ena družina, naj to želijo ali ne, in stalno pripravljeni pomagati eden drugemu. Kupe se je napolnih še pred Šabcem in po pogovoru potnikov se je pokazalo, da vsi potujejo do Beograda in naprej.
»Kondukter nam je pravočasno pregledal vozne karte in nas je pustil na miru,« mi je rekel znanec Burke.
Bilo jih je osem v kupeju in prostor se je kmalu zapolnih s toploto in gostim zadušljivim vonjem. Zimska oblačila smo poobešali nad sedeže in obešalnike, ki jih za te namene imajo vagoni vseh razredov. Obuvala smo sezuli in jih stiščali pod svoje sedeže.
Kolesa vagona so tolkla ob tračnice in ustvarjali občutek nekakšnega glasu:
»Tika, tak, domov, domov,« ali nekaj podobnega. Vlak nas je zibal in s toploto in izparinami zasičen zrak uspava. Hitro smo padali v blažen spanec, prepuščeni skrbi železniškega osebja.
Na zadnji postaji vlaka nas je prebudil glas kondukterja, ki je šel od kupeja do kupeja in mimogrede oglašal, da se vlak približuje Beogradu. Za ene je bil konec vožnje, za tiste, ki so bili v tranzitu, da se pripravijo za prehod na druge vlake v željeni smeri — proti Nišu ali proti Banatu.
Neradi smo se budili in tako zaspani smo začeli iskati svojo obutev. V teku so bile tudi druge priprave, v glavnem je bil vsak zavzet s svojimi preoblemi. Nekdo je zategoval vezalke, drugi se je obuval, odvisno, v kaj je bil obut — v čevlje ali škornje.
V tej gneči se je oglasil kapetan:
»Ljudje, mojih škornjev ni!«
Njegovo novico smo vzeli kot šalo, on pa se ni šalil. Ponovil je še nekajkrat, zdaj že srdit in nemiren.
Opozorilo se je nanašalo na nas, njegove sopotnike in ljudi v kupeju.
»Čudno,« nas je pogledal z vprašanjem. »Vsi potniki so isti, mojih škornjev pa ni!«
»Poglejte,« sem mu rekel in istegnil noge, da mi pogleda obutev, tako so napravili tudi drugi, a vsi smo imeli samo svojo obutev. Nekdo je predložil, da kapetan pregleda ne le obutev na nogah, ampak tudi druge stvari, celo prtljago. Tega pa je bilo dosti.
»Ni lepo,« je rekel.
Bilo mu je mučno, od sramu je pordel, vendar je rekel:
»Ostal sem bos, tovariši — kdo bi si to lahko zamislil!«
Obrnili mso sedeže, za škornji pa ni bilo sledi.
»Niso se menda v zemljo pogreznili!« je rekel zaskrbljeno.
Medtem ko smo premetavali, je iz vogala skočila prestrašena miška in iskala kritje in varnost.
»Glej jo, pleza mi na nogo,« je zasikala neka ženska, ki jo je miš prestrašila, ko je iskala varnost.
»Pazite se, ženske, miš išče luknjo, luknjo čuvajte,« je nastal hrup zaradi šale, a kapetanu ni bilo do šale, čeprav je prav on na začetku želel s svojo pripombo ustvariti vesel odnos med potniki.
Kapetan se je obotavljal, vendar je pregledal odprte kovčke in druge zavoje nas, sopotonikov. Vse je bilo zaman, pomilovali smo ga, on pa od tega ni imel nobene koristi. Počasi smo začeli prazniti kupe in nositi prtljago ven.
Na peronu je bil nemir kot v panju. Eni so prihajali, drugi so odhajali, zagledali so se in spraševali, nekoga čakali, iskali, pride, že pride, prijavili so prihod in take reči. Bil sem zadnji. Kapetan me je gledal žalostno:
»Kaj naj napravim in kako naj to pojasnim? Bos na peron ne morem,« je rekel in žalostno pogledal svoje gole noge. Ena nogavica se mu je strgala in prst mu je štrlel ven. Prej tega začuda nisem vide.
»Pomagajte,« je rekel prestrašeno.
»Ne vem, kako.«
»Pojdite v komando na kolodvoru — kaj da prijavim — da prosim za pomoč, kaj in kakšno?« sem vprašal in ga gledam s sočutjem.
»Ja, ja,« se je razveselil on. »Vidiš, tega se pa nisem spomnil. Pojdi!«
»Odkod naj dobimo škornje? Nimamo skladišča, tukaj smo samo zato, da delamo red med vojsko. Tovariš bi moral paziti, ker pa ni, naj se kar sam znajde,« se je stresel name dežurni častnik.
»Kako? Ne more hoditi po peronu v strganih nogavicah. Peroni so mokri in hladni. Častnik JLA ne more hoditi bos, kje imate pamet!« sem pokaral dežurnega razdraženo.
»Pomagajte mu vi,« reče spet dežurni.
»Naj ga dva odneseta sem v službeni prostor, si bomo že nekaj izmislili, zdaj me pustite pri miru, ne vidite, da imam dela preko glave,« je končal on in se obrnil k vojni patroli, ki je pravkar pripeljala nekega pijanega vojaka.
»Delal je izgrede,« so rekli vojaki.
Obrnil sem se in šel ven. Razmišljal sem o častnikovem predlogu, medtem ko sem šel po peronu. Zakaj za vraga sem se vpletel v to, sem se okregal glasno, moral bi oditi kot drugi. Nekdo mu pa mora pomagati.
Ni bilo časa za karanje in tožbe. Človek čaka name, na mojo pomoč.
Nekaj mi je šepetalo na uho, pusti misli, pohiti, ne zgubljaj časa, dokler železničarji ne odvlečejo garniture našega vlaka, če ne pohitiš, bodo človeka vrgli na hladen peron in bo zmrznil.
Poišči kakšnega prostovoljca! Notranji glas me je silil k dejanjem.
Moram se dogovoriti s kapetanom, moram ga nagovoriti. Dežurni je hitro in brez razmišljanja predlagal, kako naj mu pomagam, menda zato, da se me otrese. A predlog se mi je zdel dober in izvedljiv in potreboval sem samo še koga. Poskusil bom!
Na srečo je garnitura še čakala. Pelje za Niš, čaka na lokomotivo, mi je rekel manevrist, ki se je znašel tam.
Še me je mučilo vprašanje, kaj če me bo kdo opazil. A vedel sem, da se na velikih kolodvorih, kakor sta zagrebški in beograjski, ljudje brigajo v glavnem zase — nihče nikogar ne sprašuje za razloge. Lahko bi se vmešala vojna patrola, a primer sem sam prijavil, pa je bilo tudi to rešeno.
Dobro, rekel sem železničarju, vedel sem, kaj moram napraviti, potreben je samo prostovoljec. Kapetan mi je mahal skozi okno, da bi me opozoril, da je še v vagonu.
Pri prtljagi, ki ga je iztovorilo osebje vlaka, je nekdo spuščal hlačnice in poskusil pokriti obute noge.
Stopil sem k njemu in se na hitro zlagal, ne da bi bil pozoren na njegovo delo in obleko:
»Vojak je, prijatelj, prijel ga je krč v nogo, ne more hoditi, pridi, prosim, da človeku pomagava do dežurne komande na kolodvoru, naprej pa se naj zanj briga vojska.«
Laž je vžgala.
»Ja, ja, kako da ne, grem takoj. Kje pa je? Ali ima kakšno prtljago?«
Pokazal je zanimanje in sočutje. Vzel je svoje stvari, se zravnal in šel z menoj pomagat ubogemu kapetanu.
»Moramo ga prenesti na rokah,« sem rekel. »Njegovo prtljgo sem že predal v kolodvorski komandi.«
»Krči še držijo?« sem zavpil še od daleč kapetanu in mu namignil, da bi ga pripravil na morebitna vprašanja najinega novega znanca.
»Da, vražje boli, nikoli tako,« je rele kapetan in se začel zvijati, igrati.
S prišlekom se primeva za roke, kapetan sede in naju objame. Vedel je, kako se nosijo ranjenci.
Krenili smo skozi množico. Ljudje so se odmikali, da nam napravijo pot.
»Neka nesreča se je zgodila,« so šepetali med seboj.
»Ubogi človek,« je ponavljal moj pomagač in poskušal ugoditi bolniku.
»Prišel bo garnizonski avto, naročil sem jih, že so na poti,« pravi dežurni častnik.
»Težko je s krči. Tudi mene včasih zgrabijo,« je rekel moj pomagač sočutno.
»Kakšni krči, človek? Kapetanu so ukradli škornje,« je zagrmel dežurni in ju pogledal.
»Ukradli škornje?« je ponovil človek besede dežurnega častnika in prestrašeno pogledal svoje noge.
»Pravkar sem od nekega potnika na vlaku kupil škornje in zdaj me žulijo,« je rekel poklapano. Malo je zastal in z nizkim glasom rekel: »Lopov me je prevaril. Začudil sem se, da mi jih je podal tako poceni, zdaj pa vidim, da so ukradeni.«
Senca sramu je šla čez njegov obraz — strmel je v svoje noge. Prisotni so se z vprašanjem spogledali. Zavladala je tišina in njemu so prišle na čelo kapljice znoja.
»Jih lahko po čem prepoznate?« je vprašal. »Mogoče so to vaši škornji?«
Pogledal je kapetana in potegnil hlačnice kvišču, da bi lahko kapetan bolje videl škornje.
»Moji škornji so označeni na notranji strani z inicialkami,« je veselo rekel kapetan. »Poglejmo! Piše skrajšano B. M. s črnilom. Moje ime je Bogomir Marić.«
Kapetan je pokazal službene dokumente dežurnemu častniku.
Moški je sezul škornje in na notranji strani so bile navedene inicialke. Kapetan se je razveseli.
»Vzemite jih,« je rekel mrko moški, »kupil sem jih. Prevaral me je lopov.«
Panično se je bal, da ga ne bi razglasili za krivega in lopova. Iz kovčka je vzel svoje stare suknjene čevlje in si jih obul, bil pa jih je shranil, da jih vrže v koš za odpadke.
»Pošten sem, nasedel sem lopovu in nič več, lahko vam pripeljem pričo, da nisem nikamor potoval.
Lahko grem? Vidim, da me tam pod oknom čaka brat.«
Častniki so se spogledali.
»Vpisal bom tvoje podatke v operativno evidenco, pa si prost in drugič kupuj pametneje, Miloje Spaić,« je rekel dežuni in mu izročil osebno izkaznico. »Lahko greš!«
Vrata so se odprla, moški gre ven osramočeno in sklonjene glave. Pri vratih mu je stopil naproti moški v uniformi, pozdravila sta se. Bil je miličnik.
»Iskal sem te, zdelo se mi je da si šel v pisarno dežurnega in odločil sem se, da te malo počakam,« je rekel brat, ko sta se znašla skupaj.
Slišali smo pogovor, ker so bila vrata odprta. Prihajal je garnizonski šofer.
»Mali nesporazum,« je rekel Miloje bratu. »Povedal ti bom.«
Izginila sta v vrvežu potnikov.
Šofer je prijavil prihod garnizonskega avta in zahteval potrebne podatke o vožnji.
»Videti je, da vaša pomoč ne bo potrebna. Tovariš kapetan bo napisal prijavo za ta dogodek,« je rekel dežurni in po gledal kapetana, ki je občudoval svoje zloščene čevlje.
»Ja, napisal bom, poročnik, hvala za pomoč!«
»Kakor hočete,« je rekel vojak v položaju mirno, »garnizonu moram opravičiti vožnjo in gorivo.«
»Družino imam v Beogradu. Žena me čaka s kosilom. Vabim te v goste,« je rekel kapetan Burkeju.
Pristal je.
»Dobro! Vse se je lepo končalo. Imate svoje škornje, meni pa so načrti za danes tako propadli.«
Krenila sva po Nemanjevi ulic proti Slaviji. Vse gumbe na zimskem plašču sem si zapel. Košava je pasje pihala. Beograjske ulice so bile napol prazne.
Bilo je takoj po drugi svetovni vojni. Moj znanec Burke je potoval v vlaku na relaciji Banja Koviljača – Ruma – Beograd.
Potniški vlak je imel tiste čase vse tri razrede. V tretjem so se vozili potniki slabših plačilnih sposobnosti, branjevke, šverecerji in potujoči prodajalci sumljive slivovke, kriminalci. Njih je bilo v vseh kupejih, samo bolje so bili oblečeni in strokovno so bili usposobljeni za vse kraje in prevare.
Burke je bil potnih prvega rayreda, torej med kulturnejšimi in bolje oblečenimi potniki, vsaj tako se misli, a bili so tudi čistejši in malo bolj uglajeni, z eno besedo »gospoda«, kakor so za takšne tedanji kmetje znali v šali reči.
V kupeju so bili zavzeti vsi sedeži, izpolnjeni s temi finejšimi ljudmi. Med njimi je bil tudi nek častnik, po činu kapetan, pripadnik jugoslovanske vojske. Srednjih let in lepo oblečen, malo osivel. Na nogah je imel nove škornje, zloščene kot je le mogoče, enostavno je bil zrihtan, kot da je z akademije.
December je bil in komaj se je začela zima, a za tisti čas precej ostra in hladna, ali pa se je tako samo zdelo.
Vlak je grel parni kotel iz zadnjega vagona.
Potniki so bili pobrani vsevpreg, niso se poznali, a ker so bili v vozu višjega razreda, so se imeli za kulturnejše in tolerantnejše, poštenejše in primernejše za kolektino življenje in to so, kolikor so mogli, želeli dokazati.
Nepisano pravilo je, da se ljudje na vožnji v javnem prevozu počutijo kot ena družina, naj to želijo ali ne, in stalno pripravljeni pomagati eden drugemu. Kupe se je napolnih še pred Šabcem in po pogovoru potnikov se je pokazalo, da vsi potujejo do Beograda in naprej.
»Kondukter nam je pravočasno pregledal vozne karte in nas je pustil na miru,« mi je rekel znanec Burke.
Bilo jih je osem v kupeju in prostor se je kmalu zapolnih s toploto in gostim zadušljivim vonjem. Zimska oblačila smo poobešali nad sedeže in obešalnike, ki jih za te namene imajo vagoni vseh razredov. Obuvala smo sezuli in jih stiščali pod svoje sedeže.
Kolesa vagona so tolkla ob tračnice in ustvarjali občutek nekakšnega glasu:
»Tika, tak, domov, domov,« ali nekaj podobnega. Vlak nas je zibal in s toploto in izparinami zasičen zrak uspava. Hitro smo padali v blažen spanec, prepuščeni skrbi železniškega osebja.
Na zadnji postaji vlaka nas je prebudil glas kondukterja, ki je šel od kupeja do kupeja in mimogrede oglašal, da se vlak približuje Beogradu. Za ene je bil konec vožnje, za tiste, ki so bili v tranzitu, da se pripravijo za prehod na druge vlake v željeni smeri — proti Nišu ali proti Banatu.
Neradi smo se budili in tako zaspani smo začeli iskati svojo obutev. V teku so bile tudi druge priprave, v glavnem je bil vsak zavzet s svojimi preoblemi. Nekdo je zategoval vezalke, drugi se je obuval, odvisno, v kaj je bil obut — v čevlje ali škornje.
V tej gneči se je oglasil kapetan:
»Ljudje, mojih škornjev ni!«
Njegovo novico smo vzeli kot šalo, on pa se ni šalil. Ponovil je še nekajkrat, zdaj že srdit in nemiren.
Opozorilo se je nanašalo na nas, njegove sopotnike in ljudi v kupeju.
»Čudno,« nas je pogledal z vprašanjem. »Vsi potniki so isti, mojih škornjev pa ni!«
»Poglejte,« sem mu rekel in istegnil noge, da mi pogleda obutev, tako so napravili tudi drugi, a vsi smo imeli samo svojo obutev. Nekdo je predložil, da kapetan pregleda ne le obutev na nogah, ampak tudi druge stvari, celo prtljago. Tega pa je bilo dosti.
»Ni lepo,« je rekel.
Bilo mu je mučno, od sramu je pordel, vendar je rekel:
»Ostal sem bos, tovariši — kdo bi si to lahko zamislil!«
Obrnili mso sedeže, za škornji pa ni bilo sledi.
»Niso se menda v zemljo pogreznili!« je rekel zaskrbljeno.
Medtem ko smo premetavali, je iz vogala skočila prestrašena miška in iskala kritje in varnost.
»Glej jo, pleza mi na nogo,« je zasikala neka ženska, ki jo je miš prestrašila, ko je iskala varnost.
»Pazite se, ženske, miš išče luknjo, luknjo čuvajte,« je nastal hrup zaradi šale, a kapetanu ni bilo do šale, čeprav je prav on na začetku želel s svojo pripombo ustvariti vesel odnos med potniki.
Kapetan se je obotavljal, vendar je pregledal odprte kovčke in druge zavoje nas, sopotonikov. Vse je bilo zaman, pomilovali smo ga, on pa od tega ni imel nobene koristi. Počasi smo začeli prazniti kupe in nositi prtljago ven.
Na peronu je bil nemir kot v panju. Eni so prihajali, drugi so odhajali, zagledali so se in spraševali, nekoga čakali, iskali, pride, že pride, prijavili so prihod in take reči. Bil sem zadnji. Kapetan me je gledal žalostno:
»Kaj naj napravim in kako naj to pojasnim? Bos na peron ne morem,« je rekel in žalostno pogledal svoje gole noge. Ena nogavica se mu je strgala in prst mu je štrlel ven. Prej tega začuda nisem vide.
»Pomagajte,« je rekel prestrašeno.
»Ne vem, kako.«
»Pojdite v komando na kolodvoru — kaj da prijavim — da prosim za pomoč, kaj in kakšno?« sem vprašal in ga gledam s sočutjem.
»Ja, ja,« se je razveselil on. »Vidiš, tega se pa nisem spomnil. Pojdi!«
»Odkod naj dobimo škornje? Nimamo skladišča, tukaj smo samo zato, da delamo red med vojsko. Tovariš bi moral paziti, ker pa ni, naj se kar sam znajde,« se je stresel name dežurni častnik.
»Kako? Ne more hoditi po peronu v strganih nogavicah. Peroni so mokri in hladni. Častnik JLA ne more hoditi bos, kje imate pamet!« sem pokaral dežurnega razdraženo.
»Pomagajte mu vi,« reče spet dežurni.
»Naj ga dva odneseta sem v službeni prostor, si bomo že nekaj izmislili, zdaj me pustite pri miru, ne vidite, da imam dela preko glave,« je končal on in se obrnil k vojni patroli, ki je pravkar pripeljala nekega pijanega vojaka.
»Delal je izgrede,« so rekli vojaki.
Obrnil sem se in šel ven. Razmišljal sem o častnikovem predlogu, medtem ko sem šel po peronu. Zakaj za vraga sem se vpletel v to, sem se okregal glasno, moral bi oditi kot drugi. Nekdo mu pa mora pomagati.
Ni bilo časa za karanje in tožbe. Človek čaka name, na mojo pomoč.
Nekaj mi je šepetalo na uho, pusti misli, pohiti, ne zgubljaj časa, dokler železničarji ne odvlečejo garniture našega vlaka, če ne pohitiš, bodo človeka vrgli na hladen peron in bo zmrznil.
Poišči kakšnega prostovoljca! Notranji glas me je silil k dejanjem.
Moram se dogovoriti s kapetanom, moram ga nagovoriti. Dežurni je hitro in brez razmišljanja predlagal, kako naj mu pomagam, menda zato, da se me otrese. A predlog se mi je zdel dober in izvedljiv in potreboval sem samo še koga. Poskusil bom!
Na srečo je garnitura še čakala. Pelje za Niš, čaka na lokomotivo, mi je rekel manevrist, ki se je znašel tam.
Še me je mučilo vprašanje, kaj če me bo kdo opazil. A vedel sem, da se na velikih kolodvorih, kakor sta zagrebški in beograjski, ljudje brigajo v glavnem zase — nihče nikogar ne sprašuje za razloge. Lahko bi se vmešala vojna patrola, a primer sem sam prijavil, pa je bilo tudi to rešeno.
Dobro, rekel sem železničarju, vedel sem, kaj moram napraviti, potreben je samo prostovoljec. Kapetan mi je mahal skozi okno, da bi me opozoril, da je še v vagonu.
Pri prtljagi, ki ga je iztovorilo osebje vlaka, je nekdo spuščal hlačnice in poskusil pokriti obute noge.
Stopil sem k njemu in se na hitro zlagal, ne da bi bil pozoren na njegovo delo in obleko:
»Vojak je, prijatelj, prijel ga je krč v nogo, ne more hoditi, pridi, prosim, da človeku pomagava do dežurne komande na kolodvoru, naprej pa se naj zanj briga vojska.«
Laž je vžgala.
»Ja, ja, kako da ne, grem takoj. Kje pa je? Ali ima kakšno prtljago?«
Pokazal je zanimanje in sočutje. Vzel je svoje stvari, se zravnal in šel z menoj pomagat ubogemu kapetanu.
»Moramo ga prenesti na rokah,« sem rekel. »Njegovo prtljgo sem že predal v kolodvorski komandi.«
»Krči še držijo?« sem zavpil še od daleč kapetanu in mu namignil, da bi ga pripravil na morebitna vprašanja najinega novega znanca.
»Da, vražje boli, nikoli tako,« je rele kapetan in se začel zvijati, igrati.
S prišlekom se primeva za roke, kapetan sede in naju objame. Vedel je, kako se nosijo ranjenci.
Krenili smo skozi množico. Ljudje so se odmikali, da nam napravijo pot.
»Neka nesreča se je zgodila,« so šepetali med seboj.
»Ubogi človek,« je ponavljal moj pomagač in poskušal ugoditi bolniku.
»Prišel bo garnizonski avto, naročil sem jih, že so na poti,« pravi dežurni častnik.
»Težko je s krči. Tudi mene včasih zgrabijo,« je rekel moj pomagač sočutno.
»Kakšni krči, človek? Kapetanu so ukradli škornje,« je zagrmel dežurni in ju pogledal.
»Ukradli škornje?« je ponovil človek besede dežurnega častnika in prestrašeno pogledal svoje noge.
»Pravkar sem od nekega potnika na vlaku kupil škornje in zdaj me žulijo,« je rekel poklapano. Malo je zastal in z nizkim glasom rekel: »Lopov me je prevaril. Začudil sem se, da mi jih je podal tako poceni, zdaj pa vidim, da so ukradeni.«
Senca sramu je šla čez njegov obraz — strmel je v svoje noge. Prisotni so se z vprašanjem spogledali. Zavladala je tišina in njemu so prišle na čelo kapljice znoja.
»Jih lahko po čem prepoznate?« je vprašal. »Mogoče so to vaši škornji?«
Pogledal je kapetana in potegnil hlačnice kvišču, da bi lahko kapetan bolje videl škornje.
»Moji škornji so označeni na notranji strani z inicialkami,« je veselo rekel kapetan. »Poglejmo! Piše skrajšano B. M. s črnilom. Moje ime je Bogomir Marić.«
Kapetan je pokazal službene dokumente dežurnemu častniku.
Moški je sezul škornje in na notranji strani so bile navedene inicialke. Kapetan se je razveseli.
»Vzemite jih,« je rekel mrko moški, »kupil sem jih. Prevaral me je lopov.«
Panično se je bal, da ga ne bi razglasili za krivega in lopova. Iz kovčka je vzel svoje stare suknjene čevlje in si jih obul, bil pa jih je shranil, da jih vrže v koš za odpadke.
»Pošten sem, nasedel sem lopovu in nič več, lahko vam pripeljem pričo, da nisem nikamor potoval.
Lahko grem? Vidim, da me tam pod oknom čaka brat.«
Častniki so se spogledali.
»Vpisal bom tvoje podatke v operativno evidenco, pa si prost in drugič kupuj pametneje, Miloje Spaić,« je rekel dežuni in mu izročil osebno izkaznico. »Lahko greš!«
Vrata so se odprla, moški gre ven osramočeno in sklonjene glave. Pri vratih mu je stopil naproti moški v uniformi, pozdravila sta se. Bil je miličnik.
»Iskal sem te, zdelo se mi je da si šel v pisarno dežurnega in odločil sem se, da te malo počakam,« je rekel brat, ko sta se znašla skupaj.
Slišali smo pogovor, ker so bila vrata odprta. Prihajal je garnizonski šofer.
»Mali nesporazum,« je rekel Miloje bratu. »Povedal ti bom.«
Izginila sta v vrvežu potnikov.
Šofer je prijavil prihod garnizonskega avta in zahteval potrebne podatke o vožnji.
»Videti je, da vaša pomoč ne bo potrebna. Tovariš kapetan bo napisal prijavo za ta dogodek,« je rekel dežurni in po gledal kapetana, ki je občudoval svoje zloščene čevlje.
»Ja, napisal bom, poročnik, hvala za pomoč!«
»Kakor hočete,« je rekel vojak v položaju mirno, »garnizonu moram opravičiti vožnjo in gorivo.«
»Družino imam v Beogradu. Žena me čaka s kosilom. Vabim te v goste,« je rekel kapetan Burkeju.
Pristal je.
»Dobro! Vse se je lepo končalo. Imate svoje škornje, meni pa so načrti za danes tako propadli.«
Krenila sva po Nemanjevi ulic proti Slaviji. Vse gumbe na zimskem plašču sem si zapel. Košava je pasje pihala. Beograjske ulice so bile napol prazne.
