Smo brez prič in dokazov o našem poreklu
in vsak dan dalje od svojega rojstva vedrimo
med mrzlimi plohami usode
in točo pričevanj zoper nas.
Zakaj slavna imena naših rodov
raznaša suh veter kot perje mrtvega orla?
Zakaj sežiga vrtove,
kjer so otroci žvrgoleli kot slavčki?
Nekoč oblečeni v raševino,
s ponošenimi obrazi
so se obračali vetru,
da bi jim prerokoval.
Tandandan je bilo slišati med šumenjem listja na lipi
in so rekli: Aha!
In so šli potolaženi, vdani,
med minljivostjo je drhtela njih vera,
velikanska kot gora.
V valovih naraščal je čas,
skozi morje groze ljudi je peljal
na visoka slemena življenja.
Zdaj, ko se na dražbi prodaja moja dežela,
ko ni več vina gorečnosti,
ostaja le žlobudranje selivk,
ki v zasedi prežijo,
da srečo ujamejo v past,
ob cesti pa črni kamni kesanja,
mi, vajeni letnih menjav
in uhojenih stez,
smo se znašli na razpotjih sveta,
napeti kot strune na citrah Boga.
Butajo v prsi valovi nas časa,
nedoslednega v svojih obljubah.
Kdo je prišel k nam z goljufivo svetilko,
da gazimo globlje in globlje v temo,
utrujeni od nerazumljivih ukan?
Hoteli smo kruh in sol,
sol morja in sol besedila,
ki je kot os,
da jo naša rodna trta ovije
od potomcev čaščena.
Prišli so poskušat našo pijačo,
držali so se kot apostoli Albrechta Dürerja,
prišli so rezat našo pogačo
z nalivi lažnih obljub.
To je bil čas velike slepote.
Stoletja so vstala polna napak in krivih računov
in praznovernih navad.
Bojte se kužnih vetrov z bojišč,
kjer v nekoristnosti junaštva trohne,
kjer razdedinjeni princi
razkazujejo rodovnike in oblačila
in kralji velikih vojska
svoj blišč brez veljave.
Zdaj prelistuje drugačna nas sila,
potisnjeni ob zid stiske
iščemo trden prijem.
Utrudljivo se ponavljamo,
nič ni bolj ponižujočega, kot to začetništvo.
Iz udobnih kletk gledamo,
kako nam veliki sistemi
žro naše otroke kot gosenice murvine liste.
To je hudo, kot žeblji na križu Krista.
Kdo bo potišal upor naših deklic,
opral z njih skrunitve
in iz razsula dvignil k svetlobi njih upe?
Kaj nam ostane po vsem našem branju,
ko odpade, kot listje v jeseni
in je potem le tu in tam kaka kot želod trda beseda?
Ni morda bolje zažgati vsa ta dolga pisanja,
zažgati trnje naše dežele?
e je naše vedenje napačno
in romanje zmotno,
če je le omama slepila,
kdo naj pot nam ravna k razumnejšim ciljem?
Kakšno vzvišeno kričanje nas zasleduje!
Kakor živa apnica mi pesem dušo trpinči,
pesem, ki ni posvečena jedi v templju
in ne obrednemu klanju žrebet.
Naredila si bom jezik, ki ni v nikogaršnji službi,
jezik najbolj krhkih in najbolj preprostih stvari,
kot poje piščal, rezljana iz bele kosti.
Pregnana od stare hrastove mize,
od latvic kislega mleka,
od dobrih pastirskih večerov ob ognju in pečeni repi,
od luščenja bučnic in hruševih krhljev,
sem čula pod zemljo bobnenje zloveščih voda.
Ni več mladosti ogrinjala vas
v varno zavetje lesenih domov,
vas, kjer vsi se poznajo,
kjer vsi vedo, kaj v loncih se kuha v petek in svetek.
Sredi mrkih mestnih pročelij
sem želela vsaj pesem o ajdi.
Takrat se je začelo v grlu kot krč,
v očeh kot rdeča svetloba,
v drobovju so klešče našle boleči prijem.
Kar naprej to prerekanje!
Ne pasemo čred. Pasemo sanje prihodnosti.
Doklej bodo naše nacionalne programe
prepisovali iz egiptovskih sanjskih knjig?
Saj rastejo preroki
kot gobe strupene po toplem dežju!
Osvobojene besede so postale morilke čebel
in tatice medu,
zmeraj manj satja nabira se v panjih,
zato se zdaj žro med seboj.
Tanjša se upanje v nitko, ki komaj drži še življenje.
Oh, da! Minilo je udarniško pleme!
Nočem vdano mukati
kot krava, ki ji mesarji odpeljejo tele,
ne zmorem pasjih pogledov,
zazidane stiske imajo že težnost kovin.
Zaobljubljena tisti norosti, ki v njej spi še slutnja,
poslušam glasbo svojih nočnih kril,
vdihujem slast tako zgovornega molka.
Tisto noč je na gosto snežilo,
zjutraj je ležala dolina vsa bela in nova,
drevje na vrtu je komaj nosilo blesteči nakit.
Priprte veke strmele so v direc sanjskih prividov,
ta brezdelnost,
kot veter, ki v plenicah spi
in tvoja moč, ki je zrasla v visok obelisk!
To je kakor tolažba,
kaplja v naš volčji čas,
ki me še lahko drži.
Kak{no neizmerno oblast
si si pridobil nad prostranstvi srca!
Kateri visoki glas si mi hotel izvabiti iz grla?
Katero dejanje bi pomirilo
cviljenje tvojih jader, nestrpnih v pričakovanju novih prigod?
In da ta čas ne bi minil brez haska,
si dal kot znak razpoznave
na svoj ščit veliko načelo človeka.
Govoril si:
Po njegovi meri naj bodo ukrojena dejanja
in njemu naj bodo namenjene
velike začetnice v knjigi molitev
in služijo naj mu ceste in strehe,
iz bokov žena naj izvira njegova radost
in v sinovih naj mu bo izpolnitev.
Poznam te, seveda!
Dolgo sem se bratila s tvojim potepuškim nemirom,
ko si obiskoval obale morja
in bloden pristajal na mojem pragu,
kot zgubljeni sin,
hlastno zobal drobtine domačnosti,
o popotnik!
Uklepaš me, da sijem tvojo luč,
da se slepa od solz utapljam v tolmunu brez dna.
Tista grozeča prosojnost,
ko si trl lupine skrivnosti,
ti je usoda ponudila svojo koščeno roko
in s teboj sklenila zavezo?
Spi, le spi, dokler te trobenta ne pokliče s pravim imenom.
Tudi ta svetli plamen bo dogorel
in malo več bo pepela.
Ne bo me sprejela jata posvečenih ptic,
ker vem, česar ne vedo niti ljubimci,
ti najbolj nesnovni, najbolj večni v trenutku,
ti, ki jih nosi pesem skozi verige rodov,
ker Troj je veliko, a slepi Homer le eden,
le on je minljivi Heleni lahko dal večni pečat.
O vdove, ki se pritožujete nad zahtevnostjo mrtvih,
povejte na javnem zboru!
Odgrnite pajčolane!
Naj odišavljene neveste slišijo vaše razloge
in vam sin podeli rezino sončnega dneva
iz zlate sklede obilja
in roke hčera naj sprejmejo v varstvo vaše usode!
Ker, kaj vemo mi, tako zaposleni, o večnih stvareh?
Tu smo le začasno nastanjeni.
Nekaj drugega je.
Ko se spomladi dvignejo divje gosi
in v belih jatah na sever lete,
v pradomovino Hiperborejcev lete,
se mož polasti čuden nemir.
Ker tisti, ki zgodaj vstaja
in se druži s cvetenjem dreves,
tisti, ki je živel,
ko je morje razglašalo svoje stroge zakone tako,
da so drgetali možje trdni kot skala,
na konici budnosti živel o kakšna drznost!
Tisti že pred svitom druge budi,
da ne bi smer vetra zgrešil,
na mejah sveta nastavlja svoje uho.
Najmočnejši med njimi,
tisti, ki so izgubili svoje nebo,
ki so se napotili iskat najčistejšo svobodo
tisto veličino, ki jo moramo zmeraj znova odmeriti
in bodo iskali naprej v neznanem,
spotikaje se ob mejnikih,
ne meneč se za predpisana obzorja,
trpek je njih sad.
A mi?
Mleko in kruh, denar za kurjavo,
čevlji, klobuk, streha nad glavo,
najdemo pisan šopek izgovorov
in vlečemo blatne cokle naprej.
Nismo vsi zaščiteni, kakor medvedje izven lovske sezone!
Kakšne zvijače, da lahko od sebe zbežimo
in če se spet najdemo, so zgrožene naše oči.
Ta in oni poklekne pred zvokom omamnih besed,
a kako najti tisto, ki potolaži otroka,
ki možu daje pogum?
Z jezikom že do pasu iščemo novo, spet novo,
hripavi od dolgega kupčevanja.
Kaj pa, če mrtvoudni deček želi biti ptica?
Ali če teta kuha mulo?
Rodi se lepa praznična misel kot zrel paradižnik.
Na površini plivka vsakdanje življenje,
a v globini slutim zahrbtnost čeri.
Ta utrujenost, kot november ob svečah!
Spanec nam je rahel kot dih strahu,
v agoniji ustvarjalnih krčev
drobimo čas za ničvredne stvari.
Tisti, ki ga niso najeli,
pestuje samoto, to jalovo devico,
sebično in razvajeno že od malih nog,
vsak pes ga lahko oblaja.
Tako se prezebli, z belo sapo pod nosom
zbero in pojo:
Kje je naša pravica?
Kakšna pravica?
Naša. Stara.
Umrla je davno, njene kosti so razsute po dolini žalosti.
Poberimo jih, vsadimo v naše vrtove,
da poženo iz njih zeleni vršički upanja.
To je naša pravica.
Trpko kot jagode brina.
Ha! Ko bi Krištof Kolumb vedel,
ko bi on vedel!
Nemara ostal bi doma
in pretikal kamele skozi šivankino uho.
Natkali premalo smo platna za opekline sveta.
Ta, ki s kreditom privezan kot pes
nekaj pred šesto,
ko so že pločniki malo ogreti od neštetih stopinj,
hiti skozi mrak,
da stregel bo osem ur stroju.
Med tem so vso noč nekje
za zaprtimi vrati
ne da bi mi vedeli, kaj
barantali za naše usode
(pade kocka in pade tisoč življenj)
in koliko je že bilo takih kupčij!
In koliko mož je udarjenih s tako slepoto,
da jim ni pomoči!
O izperi, deževje, vse dvome!
Kaj pomaga lepo obličje,
če za njim hudiči kuhajo punč?
Pojdimo ob reki navzgor,
do tja, kjer se jo še da prebresti,
morda se v dolino odpre man zložnejša pot.
Smo brez prič in dokazov o našem poreklu
in vsak dan dalje od svojega rojstva vedrimo
med mrzlimi plohami usode
in točo pričevanj zoper nas.
Zakaj slavna imena naših rodov
raznaša suh veter kot perje mrtvega orla?
Zakaj sežiga vrtove,
kjer so otroci žvrgoleli kot slavčki?
Nekoč oblečeni v raševino,
s ponošenimi obrazi
so se obračali vetru,
da bi jim prerokoval.
Tandandan je bilo slišati med šumenjem listja na lipi
in so rekli: Aha!
In so šli potolaženi, vdani,
med minljivostjo je drhtela njih vera,
velikanska kot gora.
V valovih naraščal je čas,
skozi morje groze ljudi je peljal
na visoka slemena življenja.
Zdaj, ko se na dražbi prodaja moja dežela,
ko ni več vina gorečnosti,
ostaja le žlobudranje selivk,
ki v zasedi prežijo,
da srečo ujamejo v past,
ob cesti pa črni kamni kesanja,
mi, vajeni letnih menjav
in uhojenih stez,
smo se znašli na razpotjih sveta,
napeti kot strune na citrah Boga.
Butajo v prsi valovi nas časa,
nedoslednega v svojih obljubah.
Kdo je prišel k nam z goljufivo svetilko,
da gazimo globlje in globlje v temo,
utrujeni od nerazumljivih ukan?
Hoteli smo kruh in sol,
sol morja in sol besedila,
ki je kot os,
da jo naša rodna trta ovije
od potomcev čaščena.
Prišli so poskušat našo pijačo,
držali so se kot apostoli Albrechta Dürerja,
prišli so rezat našo pogačo
z nalivi lažnih obljub.
To je bil čas velike slepote.
Stoletja so vstala polna napak in krivih računov
in praznovernih navad.
Bojte se kužnih vetrov z bojišč,
kjer v nekoristnosti junaštva trohne,
kjer razdedinjeni princi
razkazujejo rodovnike in oblačila
in kralji velikih vojska
svoj blišč brez veljave.
Zdaj prelistuje drugačna nas sila,
potisnjeni ob zid stiske
iščemo trden prijem.
Utrudljivo se ponavljamo,
nič ni bolj ponižujočega, kot to začetništvo.
Iz udobnih kletk gledamo,
kako nam veliki sistemi
žro naše otroke kot gosenice murvine liste.
To je hudo, kot žeblji na križu Krista.
Kdo bo potišal upor naših deklic,
opral z njih skrunitve
in iz razsula dvignil k svetlobi njih upe?
Kaj nam ostane po vsem našem branju,
ko odpade, kot listje v jeseni
in je potem le tu in tam kaka kot želod trda beseda?
Ni morda bolje zažgati vsa ta dolga pisanja,
zažgati trnje naše dežele?
e je naše vedenje napačno
in romanje zmotno,
če je le omama slepila,
kdo naj pot nam ravna k razumnejšim ciljem?
Kakšno vzvišeno kričanje nas zasleduje!
Kakor živa apnica mi pesem dušo trpinči,
pesem, ki ni posvečena jedi v templju
in ne obrednemu klanju žrebet.
Naredila si bom jezik, ki ni v nikogaršnji službi,
jezik najbolj krhkih in najbolj preprostih stvari,
kot poje piščal, rezljana iz bele kosti.
Pregnana od stare hrastove mize,
od latvic kislega mleka,
od dobrih pastirskih večerov ob ognju in pečeni repi,
od luščenja bučnic in hruševih krhljev,
sem čula pod zemljo bobnenje zloveščih voda.
Ni več mladosti ogrinjala vas
v varno zavetje lesenih domov,
vas, kjer vsi se poznajo,
kjer vsi vedo, kaj v loncih se kuha v petek in svetek.
Sredi mrkih mestnih pročelij
sem želela vsaj pesem o ajdi.
Takrat se je začelo v grlu kot krč,
v očeh kot rdeča svetloba,
v drobovju so klešče našle boleči prijem.
Kar naprej to prerekanje!
Ne pasemo čred. Pasemo sanje prihodnosti.
Doklej bodo naše nacionalne programe
prepisovali iz egiptovskih sanjskih knjig?
Saj rastejo preroki
kot gobe strupene po toplem dežju!
Osvobojene besede so postale morilke čebel
in tatice medu,
zmeraj manj satja nabira se v panjih,
zato se zdaj žro med seboj.
Tanjša se upanje v nitko, ki komaj drži še življenje.
Oh, da! Minilo je udarniško pleme!
Nočem vdano mukati
kot krava, ki ji mesarji odpeljejo tele,
ne zmorem pasjih pogledov,
zazidane stiske imajo že težnost kovin.
Zaobljubljena tisti norosti, ki v njej spi še slutnja,
poslušam glasbo svojih nočnih kril,
vdihujem slast tako zgovornega molka.
Tisto noč je na gosto snežilo,
zjutraj je ležala dolina vsa bela in nova,
drevje na vrtu je komaj nosilo blesteči nakit.
Priprte veke strmele so v direc sanjskih prividov,
ta brezdelnost,
kot veter, ki v plenicah spi
in tvoja moč, ki je zrasla v visok obelisk!
To je kakor tolažba,
kaplja v naš volčji čas,
ki me še lahko drži.
Kak{no neizmerno oblast
si si pridobil nad prostranstvi srca!
Kateri visoki glas si mi hotel izvabiti iz grla?
Katero dejanje bi pomirilo
cviljenje tvojih jader, nestrpnih v pričakovanju novih prigod?
In da ta čas ne bi minil brez haska,
si dal kot znak razpoznave
na svoj ščit veliko načelo človeka.
Govoril si:
Po njegovi meri naj bodo ukrojena dejanja
in njemu naj bodo namenjene
velike začetnice v knjigi molitev
in služijo naj mu ceste in strehe,
iz bokov žena naj izvira njegova radost
in v sinovih naj mu bo izpolnitev.
Poznam te, seveda!
Dolgo sem se bratila s tvojim potepuškim nemirom,
ko si obiskoval obale morja
in bloden pristajal na mojem pragu,
kot zgubljeni sin,
hlastno zobal drobtine domačnosti,
o popotnik!
Uklepaš me, da sijem tvojo luč,
da se slepa od solz utapljam v tolmunu brez dna.
Tista grozeča prosojnost,
ko si trl lupine skrivnosti,
ti je usoda ponudila svojo koščeno roko
in s teboj sklenila zavezo?
Spi, le spi, dokler te trobenta ne pokliče s pravim imenom.
Tudi ta svetli plamen bo dogorel
in malo več bo pepela.
Ne bo me sprejela jata posvečenih ptic,
ker vem, česar ne vedo niti ljubimci,
ti najbolj nesnovni, najbolj večni v trenutku,
ti, ki jih nosi pesem skozi verige rodov,
ker Troj je veliko, a slepi Homer le eden,
le on je minljivi Heleni lahko dal večni pečat.
O vdove, ki se pritožujete nad zahtevnostjo mrtvih,
povejte na javnem zboru!
Odgrnite pajčolane!
Naj odišavljene neveste slišijo vaše razloge
in vam sin podeli rezino sončnega dneva
iz zlate sklede obilja
in roke hčera naj sprejmejo v varstvo vaše usode!
Ker, kaj vemo mi, tako zaposleni, o večnih stvareh?
Tu smo le začasno nastanjeni.
Nekaj drugega je.
Ko se spomladi dvignejo divje gosi
in v belih jatah na sever lete,
v pradomovino Hiperborejcev lete,
se mož polasti čuden nemir.
Ker tisti, ki zgodaj vstaja
in se druži s cvetenjem dreves,
tisti, ki je živel,
ko je morje razglašalo svoje stroge zakone tako,
da so drgetali možje trdni kot skala,
na konici budnosti živel o kakšna drznost!
Tisti že pred svitom druge budi,
da ne bi smer vetra zgrešil,
na mejah sveta nastavlja svoje uho.
Najmočnejši med njimi,
tisti, ki so izgubili svoje nebo,
ki so se napotili iskat najčistejšo svobodo
tisto veličino, ki jo moramo zmeraj znova odmeriti
in bodo iskali naprej v neznanem,
spotikaje se ob mejnikih,
ne meneč se za predpisana obzorja,
trpek je njih sad.
A mi?
Mleko in kruh, denar za kurjavo,
čevlji, klobuk, streha nad glavo,
najdemo pisan šopek izgovorov
in vlečemo blatne cokle naprej.
Nismo vsi zaščiteni, kakor medvedje izven lovske sezone!
Kakšne zvijače, da lahko od sebe zbežimo
in če se spet najdemo, so zgrožene naše oči.
Ta in oni poklekne pred zvokom omamnih besed,
a kako najti tisto, ki potolaži otroka,
ki možu daje pogum?
Z jezikom že do pasu iščemo novo, spet novo,
hripavi od dolgega kupčevanja.
Kaj pa, če mrtvoudni deček želi biti ptica?
Ali če teta kuha mulo?
Rodi se lepa praznična misel kot zrel paradižnik.
Na površini plivka vsakdanje življenje,
a v globini slutim zahrbtnost čeri.
Ta utrujenost, kot november ob svečah!
Spanec nam je rahel kot dih strahu,
v agoniji ustvarjalnih krčev
drobimo čas za ničvredne stvari.
Tisti, ki ga niso najeli,
pestuje samoto, to jalovo devico,
sebično in razvajeno že od malih nog,
vsak pes ga lahko oblaja.
Tako se prezebli, z belo sapo pod nosom
zbero in pojo:
Kje je naša pravica?
Kakšna pravica?
Naša. Stara.
Umrla je davno, njene kosti so razsute po dolini žalosti.
Poberimo jih, vsadimo v naše vrtove,
da poženo iz njih zeleni vršički upanja.
To je naša pravica.
Trpko kot jagode brina.
Ha! Ko bi Krištof Kolumb vedel,
ko bi on vedel!
Nemara ostal bi doma
in pretikal kamele skozi šivankino uho.
Natkali premalo smo platna za opekline sveta.
Ta, ki s kreditom privezan kot pes
nekaj pred šesto,
ko so že pločniki malo ogreti od neštetih stopinj,
hiti skozi mrak,
da stregel bo osem ur stroju.
Med tem so vso noč nekje
za zaprtimi vrati
ne da bi mi vedeli, kaj
barantali za naše usode
(pade kocka in pade tisoč življenj)
in koliko je že bilo takih kupčij!
In koliko mož je udarjenih s tako slepoto,
da jim ni pomoči!
O izperi, deževje, vse dvome!
Kaj pomaga lepo obličje,
če za njim hudiči kuhajo punč?
Pojdimo ob reki navzgor,
do tja, kjer se jo še da prebresti,
morda se v dolino odpre man zložnejša pot.
