Prva hčerka lepotica,
kakor cvet so njena lica,
kakor jelka vitek pas,
zlat je venec njenih las.
Je ošabna, klepetava
in oblastna, domišljava,
se oblači in dišavi,
spenja si lase na glavi,
se v zrcalu ogleduje
in spletičnam ukazuje,
se spakuje in cepta
(no, saj drugega ne zna).
Druga hčerka bistra, umna
in ker je zelo razumna,
k sebi vabi modrijane
med najboljšimi izbrane,
jih posluša in sprašuje,
v znanju hitro napreduje.
Tretja hčerka skromna, mila,
krhka kakor gorska vila.
Psička hišnega poboža
in zalije v vrtu rože,
bolno hišno obiskuje
in otroke obdaruje,
starcu slepemu pomaga,
vsem je ljuba, vsem je draga,
rada vse ljudi ima,
ker je dobrega srca.
Kralj je star že, dobrodušen,
kratkoviden in naglušen.
Hčere v zakon že priganja,
naveličan kraljevanja
in ker Bog mu ni dal sina,
zanj rešitev je edina,
da kateri od hčera
krono in oblast preda.
A kateri? To ga muči
in tako ves čas se suče
kakor muc krog vrele kaše,
Potlej le kraljico vpraša,
kaj da ona mu svetuje.
A kraljica omahuje.
Drage so ji vse tri hčere
in ker se boji zamere,
kralju svojemu veli:
Prestol eden - hčere tri,
a zasede naj ga ta,
ki te najbolj rada ima.
Všeč je kralju misel taka,
se nasmehne, nič ne čaka
in kraljici to veli:
Pojdi, jih pokliči ti.
In prišle so tri kraljične,
z njimi dvorne gospodične
in za njimi še dvorjani
in ko vsi bili so zbrani,
kralj odkašlja se slovesno,
potlej reče sila resno:
Danes smo tako sklenili,
da se bomo upokojili
in ker Bog nam ni dal sina,
je rešitev tu edina,
da izberemo kraljico
in da damo s tem pravico
do vladarske oblasti
in kraljevskih vseh časti
tisti izmed treh hčera,
ki me najbolj rada ima.
In zato nič ne odlašam,
vsako zdaj posebej vprašam,
da pred vsemi tu prizna,
koliko me rada ima.
Prva hči ne premišljuje,
hitro svoj odgovor skuje:
Oče, ljubim te tako,
kot dragulje in zlato.
Druga hčerka odgovarja:
Kot tišino sred viharja,
kakor zmago sredi boja,
ljubi tebe hčerka tvoja.
Tretja hčerka pa molči.
No, zdaj si na vrsti ti!
Deklica povesi glavo.
Za ljubezen tisto pravo,
skrito v kamrici srca,
pravih besedi ne zna.
Oče kralj se že huduje,
mati skrbno pogleduje,
med dvorjani je mrmranje,
tu in tam že norčevanje.
Deklica še kar molči,
solze ji privro v oči.
K njej pristopi zdaj kraljica,
ji obriše mokra lica
in po kodrih jo poboža.
Dekle zardi kot roža:
Ne huduj se, prosim oče,
saj povem ti, če že hočeš,
a drugače jaz ne znam.
Kakor sol te rada imam.
Zašumela je dvorana
in vsa druščina tam zbrana
je ogorčena in besna,
je kraljica bleda, resna,
a kralj vstane, zagrmi:
Jaz? Nič več kot pest soli?
In odsekano ukaže:
Brž pokličite mi straže!
Nehvaležnica je nora.
Danes, še to uro mora
v pregnanstvo. Daleč proč.
Naj jo vzame temna noč
in nikoli več v tej hiši
naj se nje ime ne sliši.
Brž je straža pristopila
in kraljično uklenila,
iz dvorane odpeljala,
da izpolni strog ukaz.
A vojakom je obraz
trla skrita bolečina.
Saj kraljična je edina,
ki jo ljubijo srčno
in zato jim je hudo.
O kraljična, draga, mila,
daleč v gozdu tam je vila,
lepa, dobrega srca.
Mi odpeljemo te tja.
Ona zate bo skrbela
in tam boš lepo živela,
dokler ne napoči čas,
da se vrneš spet med nas.
In so res tako storili,
dobri vili jo pustili
in vrnili se nazaj.
Deklica se šele zdaj
prav razjoče in pove,
kaj se ji zgodilo je.
Vila boža jo in pravi:
Nič ne maraj, čas pozdravi
rane in stvari uredi.
Tukaj lezi in zaspi.
In popravi ji blazine
in da čas hitreje mine,
pesmico zapoje milo.
To kraljično pomirilo
je in zazibalo v spanje,
ji prineslo sladke sanje.
Vila pa odpre omaro,
(vso črvivo, hudo staro)
in kristalno kroglo vzame,
dlake vrže tri čez rame,
v ogenj zrna tri soli,
strašne čare govori.
Drugo jutro kralj naznani
celi dvorni družbi zbrani
in vesoljni kraljevini,
da bo dedinji edini
krono in prestol izročil
in jo danes bo poročil
s princem Janom in želi,
da bi praznovali vsi.
Ko že v kuhinji hitijo
brž pripravljati gostijo,
glavni kuhar ostrmi,
zmanjkalo jim je soli!
Hlapca pošlje v trgovino,
da takoj za gotovino
kupi sol in jo prinese
in nikar naj ne raztrese
jo po poti, ta neroda.
V trgovini glej! Posoda
od soli je čisto prazna!
In novica ta porazna
se že širi po deželi.
Kjer so včeraj sol imeli,
danes kakor bi skopnela.
Niti zrno ni ostalo,
niti malo, niti malo.
Je nastala strašna zmeda,
zdaj že parlament zaseda.
Hitro z zlato gotovino
pošljejo ljudi v tujino.
Res soli so nakupili,
na vozove naložili,
in čez mejo pripeljali,
a kako so zazijali,
ko vsa sol jim je skopnela,
kot bi jo odjuga vzela!
Kralj neslano je kosilo
in se pritožuje milo,
hlapci glasno godrnjajo,
kmetje snujejo že vstajo,
puntajo se že vojaki,
saj v bitki so junaki,
a kosilo brez soli
v njihovi navadi ni.
Kralj pokliče modrijane.
Kaj mu drugega ostane?
Modrijani dobro vejo,
a povedati ne smejo,
strog kraljevi ukaz jim brani
o kraljični v noč pregnani
govoriti tu na glas.
n molčijo. Teče čas.
Kralj na stolu se preseda,
ko domisli se: Seveda!
Moja mala tretja hči,
ljubi bolj me od soli!
Urno skliče vse vojake,
državljane poštenjake
pošlje deklico iskat.
In so šli od vrat, do vrat.
Vsepovsod so spraševali,
kote vse so preiskali,
vse doline in vse griče,
vse gozdove in grmiče
in ko vse so obhodili,
so se žalostni vrnili
h kralju čisto praznih rok.
In v deželi bil je jok.
A med tem je za gorami,
za gorami in vodami,
mladi kraljevič na lov
že odhajal s tropom psov
in za njim je družba cela
žlahtnih lovcev šla vesela.
Kar vrh strmega grebena
so zagledali jelena,
mirno je na skali stal,
bajno se je lesketal,
in rogovi so zlato
in za njim žari nebo.
Lovcem v grlu dih zastane,
nihče z mesta se ne gane,
jelen pa kot da jih vabi.
Divja lovska strast jih zgrabi
in sledijo mu v daljavo.
Zmera dalje, že sanjavo,
tja čez hribe in čez trate
je rogove svetle, zlate
nosil plemeniti jelen.
In zašli v gozd so zelen
in prišli do ljubke jase,
kjer košut se čreda pase.
Sredi jase domačija
se iz grmov rož izvija
in na pragu bela vila
goste v dom je povabila.
Lovci, vitezi so mladi
se odzvali srčno radi,
a ko vstopijo, glej spaka!
Miza bela jih že čaka.
Je pripravljeno kosilo
in na ledu se hladilo
svetlo je peneče vino
in na staro violino
godec čuden v kotu svira.
Da bo čisto polna mera
v sobo stopi še kraljična,
temnooka gospodična.
V čudu vsi so onemeli,
nekam zbegano strmeli.
Prvi kraljevič se zgane,
malo si oči pomane
in prikloni se globoko,
deklici poljubi roko,
jo olikano pozdravi
in vso družbo jim predstavi
in pove v opravičilo
vse, kar se jim je zgodilo.
Zdaj kraljična je vesela
žarko v lica zardela,
jih k gostiji povabila.
Jim je stregla bela vila
in v kozarce tanke, fine,
jim kraljična toči vino,
in so jedli in so pili
in veliko govorili
in še več so spraševali
o kraljični mladi, zali,
Kaj jo gozd je pripeljalo
in spet jedli,pili malo.
Ko je ura polnoči,
od ljubezni že gori
kraljevičevo srce.
Deklici prikloni se
in pokloni prstan zlat
in pove, da srčno rad
bi jo vzel za svojo ženo.
Deklica le željo eno
kraljeviču zdaj pove,
k očetu, da ne sme
in nikoli več domov,
a očetov blagoslov
pred poroko si želi
kot navada to veli.
Zdaj pristopi bela vila
in pove, kaj je storila,
Da v kraljestvu ni soli,
za kraljično tam da vsi
so ves čas že žalovali
in so jo povsod iskali
kralj, kraljica, vsi ljudje
in da se vrniti sme.
In kraljična zdaj vesela
dobro vilo je objela,
solze ji privro v oči,
glej! Na licih sled soli!
Vila pa je urno vstala
in oslička pripeljala,
natovorila ga z vrečo,
v vreči sol za dobro srečo.
Se odpravi mala četa
prosit blagoslov očeta.
In prišli so v kraljevino,
od neveste domovino,
in ljudi so srečevali,
jih po zdravju spraševali
in kako se jim godi.
Žalostni si tukaj vsi
zgodbo pravili neslano,
o kraljični, ki pregnano
je požrla kakšna zver
in pri tem so venomer
tožili, da ni soli
in se slabo jim godi,
ker v deželi vlada zmeda.
Njihov kralj samo poseda,
tarna, joče in zdihuje,
za kraljično da žaluje.
A kraljična je vesela
pest soli iz vreče vzela
in pokazala ljudem
in delila jo je vsem.
Širi se kot blisk novica,
slišita jo kralj, kraljica,
da se je vrnila hči
in prinesla je soli.
Vsi hitijo ji nasproti
in tako na vaški poti
kralj je našel svojo hčer,
ona pa je ljubka, mila,
ga za blagoslov prosila.
A kralj skloni glavo sivo
in poklekne kar na njivo
in kraljični govori:
Zdaj me blagoslovi ti
in odpusti strašno zmoto,
ki prinesla je sramoto,
stisko, žalost in gorje,
reci, da minilo je.
Ker vas radovednost tare
pa še konec zgodbe stare:
Brž so se na dvor vrnili,
mladi par so poročili,
so pripravili gostijo
in še zdaj se tam mastijo,
le en strah jih še mori,
da bi zmanjkalo soli.
*To so pravljice mojega otroštva. Ne spominjam se več ne kdaj ne kje sme jih slišala. Morda sploh niso več take, kot takrat, ampak zatop niso nič manj resnične.
Nekoč je živel kralj, ki je imel tri hčere.
Prva hčerka lepotica,
kakor cvet so njena lica,
kakor jelka vitek pas,
zlat je venec njenih las.
Je ošabna, klepetava
in oblastna, domišljava,
se oblači in dišavi,
spenja si lase na glavi,
se v zrcalu ogleduje
in spletičnam ukazuje,
se spakuje in cepta
(no, saj drugega ne zna).
Druga hčerka bistra, umna
in ker je zelo razumna,
k sebi vabi modrijane
med najboljšimi izbrane,
jih posluša in sprašuje,
v znanju hitro napreduje.
Tretja hčerka skromna, mila,
krhka kakor gorska vila.
Psička hišnega poboža
in zalije v vrtu rože,
bolno hišno obiskuje
in otroke obdaruje,
starcu slepemu pomaga,
vsem je ljuba, vsem je draga,
rada vse ljudi ima,
ker je dobrega srca.
Kralj je star že, dobrodušen,
kratkoviden in naglušen.
Hčere v zakon že priganja,
naveličan kraljevanja
in ker Bog mu ni dal sina,
zanj rešitev je edina,
da kateri od hčera
krono in oblast preda.
A kateri? To ga muči
in tako ves čas se suče
kakor muc krog vrele kaše,
Potlej le kraljico vpraša,
kaj da ona mu svetuje.
A kraljica omahuje.
Drage so ji vse tri hčere
in ker se boji zamere,
kralju svojemu veli:
Prestol eden - hčere tri,
a zasede naj ga ta,
ki te najbolj rada ima.
Všeč je kralju misel taka,
se nasmehne, nič ne čaka
in kraljici to veli:
Pojdi, jih pokliči ti.
In prišle so tri kraljične,
z njimi dvorne gospodične
in za njimi še dvorjani
in ko vsi bili so zbrani,
kralj odkašlja se slovesno,
potlej reče sila resno:
Danes smo tako sklenili,
da se bomo upokojili
in ker Bog nam ni dal sina,
je rešitev tu edina,
da izberemo kraljico
in da damo s tem pravico
do vladarske oblasti
in kraljevskih vseh časti
tisti izmed treh hčera,
ki me najbolj rada ima.
In zato nič ne odlašam,
vsako zdaj posebej vprašam,
da pred vsemi tu prizna,
koliko me rada ima.
Prva hči ne premišljuje,
hitro svoj odgovor skuje:
Oče, ljubim te tako,
kot dragulje in zlato.
Druga hčerka odgovarja:
Kot tišino sred viharja,
kakor zmago sredi boja,
ljubi tebe hčerka tvoja.
Tretja hčerka pa molči.
No, zdaj si na vrsti ti!
Deklica povesi glavo.
Za ljubezen tisto pravo,
skrito v kamrici srca,
pravih besedi ne zna.
Oče kralj se že huduje,
mati skrbno pogleduje,
med dvorjani je mrmranje,
tu in tam že norčevanje.
Deklica še kar molči,
solze ji privro v oči.
K njej pristopi zdaj kraljica,
ji obriše mokra lica
in po kodrih jo poboža.
Dekle zardi kot roža:
Ne huduj se, prosim oče,
saj povem ti, če že hočeš,
a drugače jaz ne znam.
Kakor sol te rada imam.
Zašumela je dvorana
in vsa druščina tam zbrana
je ogorčena in besna,
je kraljica bleda, resna,
a kralj vstane, zagrmi:
Jaz? Nič več kot pest soli?
In odsekano ukaže:
Brž pokličite mi straže!
Nehvaležnica je nora.
Danes, še to uro mora
v pregnanstvo. Daleč proč.
Naj jo vzame temna noč
in nikoli več v tej hiši
naj se nje ime ne sliši.
Brž je straža pristopila
in kraljično uklenila,
iz dvorane odpeljala,
da izpolni strog ukaz.
A vojakom je obraz
trla skrita bolečina.
Saj kraljična je edina,
ki jo ljubijo srčno
in zato jim je hudo.
O kraljična, draga, mila,
daleč v gozdu tam je vila,
lepa, dobrega srca.
Mi odpeljemo te tja.
Ona zate bo skrbela
in tam boš lepo živela,
dokler ne napoči čas,
da se vrneš spet med nas.
In so res tako storili,
dobri vili jo pustili
in vrnili se nazaj.
Deklica se šele zdaj
prav razjoče in pove,
kaj se ji zgodilo je.
Vila boža jo in pravi:
Nič ne maraj, čas pozdravi
rane in stvari uredi.
Tukaj lezi in zaspi.
In popravi ji blazine
in da čas hitreje mine,
pesmico zapoje milo.
To kraljično pomirilo
je in zazibalo v spanje,
ji prineslo sladke sanje.
Vila pa odpre omaro,
(vso črvivo, hudo staro)
in kristalno kroglo vzame,
dlake vrže tri čez rame,
v ogenj zrna tri soli,
strašne čare govori.
Drugo jutro kralj naznani
celi dvorni družbi zbrani
in vesoljni kraljevini,
da bo dedinji edini
krono in prestol izročil
in jo danes bo poročil
s princem Janom in želi,
da bi praznovali vsi.
Ko že v kuhinji hitijo
brž pripravljati gostijo,
glavni kuhar ostrmi,
zmanjkalo jim je soli!
Hlapca pošlje v trgovino,
da takoj za gotovino
kupi sol in jo prinese
in nikar naj ne raztrese
jo po poti, ta neroda.
V trgovini glej! Posoda
od soli je čisto prazna!
In novica ta porazna
se že širi po deželi.
Kjer so včeraj sol imeli,
danes kakor bi skopnela.
Niti zrno ni ostalo,
niti malo, niti malo.
Je nastala strašna zmeda,
zdaj že parlament zaseda.
Hitro z zlato gotovino
pošljejo ljudi v tujino.
Res soli so nakupili,
na vozove naložili,
in čez mejo pripeljali,
a kako so zazijali,
ko vsa sol jim je skopnela,
kot bi jo odjuga vzela!
Kralj neslano je kosilo
in se pritožuje milo,
hlapci glasno godrnjajo,
kmetje snujejo že vstajo,
puntajo se že vojaki,
saj v bitki so junaki,
a kosilo brez soli
v njihovi navadi ni.
Kralj pokliče modrijane.
Kaj mu drugega ostane?
Modrijani dobro vejo,
a povedati ne smejo,
strog kraljevi ukaz jim brani
o kraljični v noč pregnani
govoriti tu na glas.
n molčijo. Teče čas.
Kralj na stolu se preseda,
ko domisli se: Seveda!
Moja mala tretja hči,
ljubi bolj me od soli!
Urno skliče vse vojake,
državljane poštenjake
pošlje deklico iskat.
In so šli od vrat, do vrat.
Vsepovsod so spraševali,
kote vse so preiskali,
vse doline in vse griče,
vse gozdove in grmiče
in ko vse so obhodili,
so se žalostni vrnili
h kralju čisto praznih rok.
In v deželi bil je jok.
A med tem je za gorami,
za gorami in vodami,
mladi kraljevič na lov
že odhajal s tropom psov
in za njim je družba cela
žlahtnih lovcev šla vesela.
Kar vrh strmega grebena
so zagledali jelena,
mirno je na skali stal,
bajno se je lesketal,
in rogovi so zlato
in za njim žari nebo.
Lovcem v grlu dih zastane,
nihče z mesta se ne gane,
jelen pa kot da jih vabi.
Divja lovska strast jih zgrabi
in sledijo mu v daljavo.
Zmera dalje, že sanjavo,
tja čez hribe in čez trate
je rogove svetle, zlate
nosil plemeniti jelen.
In zašli v gozd so zelen
in prišli do ljubke jase,
kjer košut se čreda pase.
Sredi jase domačija
se iz grmov rož izvija
in na pragu bela vila
goste v dom je povabila.
Lovci, vitezi so mladi
se odzvali srčno radi,
a ko vstopijo, glej spaka!
Miza bela jih že čaka.
Je pripravljeno kosilo
in na ledu se hladilo
svetlo je peneče vino
in na staro violino
godec čuden v kotu svira.
Da bo čisto polna mera
v sobo stopi še kraljična,
temnooka gospodična.
V čudu vsi so onemeli,
nekam zbegano strmeli.
Prvi kraljevič se zgane,
malo si oči pomane
in prikloni se globoko,
deklici poljubi roko,
jo olikano pozdravi
in vso družbo jim predstavi
in pove v opravičilo
vse, kar se jim je zgodilo.
Zdaj kraljična je vesela
žarko v lica zardela,
jih k gostiji povabila.
Jim je stregla bela vila
in v kozarce tanke, fine,
jim kraljična toči vino,
in so jedli in so pili
in veliko govorili
in še več so spraševali
o kraljični mladi, zali,
Kaj jo gozd je pripeljalo
in spet jedli,pili malo.
Ko je ura polnoči,
od ljubezni že gori
kraljevičevo srce.
Deklici prikloni se
in pokloni prstan zlat
in pove, da srčno rad
bi jo vzel za svojo ženo.
Deklica le željo eno
kraljeviču zdaj pove,
k očetu, da ne sme
in nikoli več domov,
a očetov blagoslov
pred poroko si želi
kot navada to veli.
Zdaj pristopi bela vila
in pove, kaj je storila,
Da v kraljestvu ni soli,
za kraljično tam da vsi
so ves čas že žalovali
in so jo povsod iskali
kralj, kraljica, vsi ljudje
in da se vrniti sme.
In kraljična zdaj vesela
dobro vilo je objela,
solze ji privro v oči,
glej! Na licih sled soli!
Vila pa je urno vstala
in oslička pripeljala,
natovorila ga z vrečo,
v vreči sol za dobro srečo.
Se odpravi mala četa
prosit blagoslov očeta.
In prišli so v kraljevino,
od neveste domovino,
in ljudi so srečevali,
jih po zdravju spraševali
in kako se jim godi.
Žalostni si tukaj vsi
zgodbo pravili neslano,
o kraljični, ki pregnano
je požrla kakšna zver
in pri tem so venomer
tožili, da ni soli
in se slabo jim godi,
ker v deželi vlada zmeda.
Njihov kralj samo poseda,
tarna, joče in zdihuje,
za kraljično da žaluje.
A kraljična je vesela
pest soli iz vreče vzela
in pokazala ljudem
in delila jo je vsem.
Širi se kot blisk novica,
slišita jo kralj, kraljica,
da se je vrnila hči
in prinesla je soli.
Vsi hitijo ji nasproti
in tako na vaški poti
kralj je našel svojo hčer,
ona pa je ljubka, mila,
ga za blagoslov prosila.
A kralj skloni glavo sivo
in poklekne kar na njivo
in kraljični govori:
Zdaj me blagoslovi ti
in odpusti strašno zmoto,
ki prinesla je sramoto,
stisko, žalost in gorje,
reci, da minilo je.
Ker vas radovednost tare
pa še konec zgodbe stare:
Brž so se na dvor vrnili,
mladi par so poročili,
so pripravili gostijo
in še zdaj se tam mastijo,
le en strah jih še mori,
da bi zmanjkalo soli.
*To so pravljice mojega otroštva. Ne spominjam se več ne kdaj ne kje sme jih slišala. Morda sploh niso več take, kot takrat, ampak zatop niso nič manj resnične.
