Prezrači veter
zatohlost verovanj in modrosti
okuženih s trosi plesni
kot prtenino pred koncem poletja,
kot spodnje perilo starih devic
očipkano za poroko, ki je ne bo,
da nam razgali se zemlja.
V duplih let so še presenečenja
za iskalce zakladov,
kopali bodo vodnjake bodočnosti.
Globoko, iz najstarejših ležišč jezika
bodo pritekali vrelci
na izsušeno zemljo oblikovalca rekel
in navzočnost previdnosti ni odveč,
ker to, kar še ni izčrkovano,
kar spi kot ogelj v pepelu,
brez skoposti in brez sprenevedanja
pripravlja postelj prihodnosti.
Oh, naj nas očara plevel naših sanj
v bujnem razcvetu poletnih sopar,
ko zasopli lovimo svoj rep
v razvratu kreposti,
v najslajših lažeh!
Doslednost razuma, kako nas pohabljaš,
kako držiš na vajetih voljo!
Učenost s simptomi trohnobe,
črvivi oltarji, drobljivi arhivi,
baročni okvir, kjer sanja stari portret
zazrt v praznino
in po zapuščenih podstrešjih nabrana drobnjav
lepo zložena v kredencah.
Prezrači veter!
Ti mladost se okronaj z lapuhovim listom,
ker čas narašča
in ta velika neurja so nas vrnila
k človekovi bornosti,
k teži rdečega ila,
k sfingi vprašanj.
Strmoglaviti se v sanje,
tvegati,
preiskušati nov eksploziv duha,
klatiti se po robovih prepadov,
kjer blaznost žvižga napeve zvodnika,
pohotni blisk vleče grmenja pahljačo.
Tvegati.
Biti.
O veter, prezrači to steljo zanja!
Pesnik - spev o nasilstvih,
o selitvah narodov,
o viteštvih, kakor o njih sanjajo deklice
na svojih deviških ležiščih,
o viteštvih blodečih po svetu
tja do grmad trnja in posušenega dračja,
kjer se še baja o starih božanstvih,
o viteštvih pod čelado romantičnih sanj.
Naj najlepše izreke človeka
vlijejo v bron in suho zlato
za tistega, ki bedi
v deželi prerasli s trnjem vojn
in grenkimi plodovi sovraštva,
da bodo besede predhodnice
in spraševalke,
da bodo kristali čiste soli.
Zarja, kot tisti, ki brani se peti
in zato pusti se prositi,
rahlo zardeva med listi dreves.
V znamenju svita,
v prvih poganjkih luči - žena.
Ni prišla tlačanit med nas,
njen kvas vzhaja, ko še mesec blodi po nebu
in kar je ženskega v ženski,
peni čez rob kot mleko v golidi.
Polne so kašče, dom trden, otroci so zdravi,
ne, ni prišla tlačanit med trde grče,
mehčala jih je s pogledi.
V pušče so stroji jeklene zobe zasadili,
skozi prve poganjke luči
sejalec s klenim semenom.
In nje dojke še čvrste.
Na robu pesnitve iz keliha cveta,
kakor iz cilindra čarovnika,
kuka bosopeto otroštvo na rogovilah dreves
in v lužah po toplem dežju
je ilavica mastna in voljna
in čmrlj, kakšen čudež!
In pokol buč!
In rumeni sadeži, ki smo rekli jim špengli!
Moraš čez vodo miže po ozkem majavem brunu,
moraš zajahati lisasto kravo, veliko kot gora
in kuhan stročji fižol!
(Poleti ga vsak dan je skuhala mama in rekla, da bo za
večerjo, mi smo popoldan, sami doma, v sladki grozi ga
kradli, dokler nismo spraznili sklede.
Zvečer pa mama: Kaj bo za večerjo?
Olej in kruh, smo v zboru dejali. Potem nam
je na rezine črnega kruha nakapljala bučnega olja.)
Ko nevihte trgajo sidro poletja
in so pod murvo veliki krvavi madeži
prezorjenih črnih plodov,
ko se otroci vrnejo z velikih počitnic
zagoreli in klepetavi kot škorci,
poletje v zeleni slepi ulici,
kdo je tako star, da se ne bi nasmehnil?
Kajne gospod Krištof, nekoč Wunderkind,
upanje cele rodbine,
v zeleni slepi ulici?
Nasmehnil otroški objesti.
Med tem Evropa s krvavimi ključi rožlja,
kako buta valovje v njena zapahnjena vrata
pred pročelji preteklosti!
Razšuštela se je slama stoletja,
nad njim visi Kajnov greh
kot utež na sleparjevi vagi.
In to, kar slišiš, ni več šušet
stisnjen med platnice strahu,
to je drget,
ki gre skozi sita spečih misli,
skozi ogledala sovražnih oči,
poskuša pijačo prerokb
kot sok zelenih limon
(kot bajke velikih dojilj).
In vse te stvari,
ki se brusijo na težkih brusih časa
pod drobnim zrnjem dežja!
Ta čas razkolov, prevar,
čas čudnih zmešnjav,
visok kakor stebla aloj
na apnenčastem pesku,
s pokom odpira stoletni svoj cvet.
9.10
Je Kitajska, filharmonija,
Evropa, Moskva, Poljčane pod Bočem,
Lent, tržnica sex-shop,
grafit v prehodu za pešce,
sv. Jožef, marksistični krožek,
na robu razpadla kmetija,
Velikonočni otoki v prospektu.
Bistven je krč, ki ga razvozla samo verz,
ne orel ne tiger ne golobica,
ne poštni nabiralnik,
temveč pest zemlje za seme,
ne kabelska, ne kabala,
igra na srečo, šverc,
asfalt, štirikolesne zverine,
temveč kruh, mleko, plenice,
gnezdo, dobra beseda,
roka, ki roki pomaga
(in ne, ne boš se vtopila v tem maslu!)
Biti pesnik, puščati sled za seboj
kot navaden velik vrtni polž?
Voham javne norosti,
eksluzivno čenčanje,
vljudnosti levo in desno,
programe rešitve.
(Poceni zapravljen čudež)
Toda čarati!
S premikanjem ustnic dvigniti kamen,
zanetiti plamen,
zeleno prebarvati svet!
In vendar slutim nekje
pod naplavino, pod gruščem,
slutim nekje.
PESNITEV O VETRU
11.10
Prezrači veter
zatohlost verovanj in modrosti
okuženih s trosi plesni
kot prtenino pred koncem poletja,
kot spodnje perilo starih devic
očipkano za poroko, ki je ne bo,
da nam razgali se zemlja.
V duplih let so še presenečenja
za iskalce zakladov,
kopali bodo vodnjake bodočnosti.
Globoko, iz najstarejših ležišč jezika
bodo pritekali vrelci
na izsušeno zemljo oblikovalca rekel
in navzočnost previdnosti ni odveč,
ker to, kar še ni izčrkovano,
kar spi kot ogelj v pepelu,
brez skoposti in brez sprenevedanja
pripravlja postelj prihodnosti.
Oh, naj nas očara plevel naših sanj
v bujnem razcvetu poletnih sopar,
ko zasopli lovimo svoj rep
v razvratu kreposti,
v najslajših lažeh!
Doslednost razuma, kako nas pohabljaš,
kako držiš na vajetih voljo!
Učenost s simptomi trohnobe,
črvivi oltarji, drobljivi arhivi,
baročni okvir, kjer sanja stari portret
zazrt v praznino
in po zapuščenih podstrešjih nabrana drobnjav
lepo zložena v kredencah.
Prezrači veter!
Ti mladost se okronaj z lapuhovim listom,
ker čas narašča
in ta velika neurja so nas vrnila
k človekovi bornosti,
k teži rdečega ila,
k sfingi vprašanj.
Strmoglaviti se v sanje,
tvegati,
preiskušati nov eksploziv duha,
klatiti se po robovih prepadov,
kjer blaznost žvižga napeve zvodnika,
pohotni blisk vleče grmenja pahljačo.
Tvegati.
Biti.
O veter, prezrači to steljo zanja!
Pesnik - spev o nasilstvih,
o selitvah narodov,
o viteštvih, kakor o njih sanjajo deklice
na svojih deviških ležiščih,
o viteštvih blodečih po svetu
tja do grmad trnja in posušenega dračja,
kjer se še baja o starih božanstvih,
o viteštvih pod čelado romantičnih sanj.
Naj najlepše izreke človeka
vlijejo v bron in suho zlato
za tistega, ki bedi
v deželi prerasli s trnjem vojn
in grenkimi plodovi sovraštva,
da bodo besede predhodnice
in spraševalke,
da bodo kristali čiste soli.
Zarja, kot tisti, ki brani se peti
in zato pusti se prositi,
rahlo zardeva med listi dreves.
V znamenju svita,
v prvih poganjkih luči - žena.
Ni prišla tlačanit med nas,
njen kvas vzhaja, ko še mesec blodi po nebu
in kar je ženskega v ženski,
peni čez rob kot mleko v golidi.
Polne so kašče, dom trden, otroci so zdravi,
ne, ni prišla tlačanit med trde grče,
mehčala jih je s pogledi.
V pušče so stroji jeklene zobe zasadili,
skozi prve poganjke luči
sejalec s klenim semenom.
In nje dojke še čvrste.
Na robu pesnitve iz keliha cveta,
kakor iz cilindra čarovnika,
kuka bosopeto otroštvo na rogovilah dreves
in v lužah po toplem dežju
je ilavica mastna in voljna
in čmrlj, kakšen čudež!
In pokol buč!
In rumeni sadeži, ki smo rekli jim špengli!
Moraš čez vodo miže po ozkem majavem brunu,
moraš zajahati lisasto kravo, veliko kot gora
in kuhan stročji fižol!
(Poleti ga vsak dan je skuhala mama in rekla, da bo za
večerjo, mi smo popoldan, sami doma, v sladki grozi ga
kradli, dokler nismo spraznili sklede.
Zvečer pa mama: Kaj bo za večerjo?
Olej in kruh, smo v zboru dejali. Potem nam
je na rezine črnega kruha nakapljala bučnega olja.)
Ko nevihte trgajo sidro poletja
in so pod murvo veliki krvavi madeži
prezorjenih črnih plodov,
ko se otroci vrnejo z velikih počitnic
zagoreli in klepetavi kot škorci,
poletje v zeleni slepi ulici,
kdo je tako star, da se ne bi nasmehnil?
Kajne gospod Krištof, nekoč Wunderkind,
upanje cele rodbine,
v zeleni slepi ulici?
Nasmehnil otroški objesti.
Med tem Evropa s krvavimi ključi rožlja,
kako buta valovje v njena zapahnjena vrata
pred pročelji preteklosti!
Razšuštela se je slama stoletja,
nad njim visi Kajnov greh
kot utež na sleparjevi vagi.
In to, kar slišiš, ni več šušet
stisnjen med platnice strahu,
to je drget,
ki gre skozi sita spečih misli,
skozi ogledala sovražnih oči,
poskuša pijačo prerokb
kot sok zelenih limon
(kot bajke velikih dojilj).
In vse te stvari,
ki se brusijo na težkih brusih časa
pod drobnim zrnjem dežja!
Ta čas razkolov, prevar,
čas čudnih zmešnjav,
visok kakor stebla aloj
na apnenčastem pesku,
s pokom odpira stoletni svoj cvet.
9.10
Je Kitajska, filharmonija,
Evropa, Moskva, Poljčane pod Bočem,
Lent, tržnica sex-shop,
grafit v prehodu za pešce,
sv. Jožef, marksistični krožek,
na robu razpadla kmetija,
Velikonočni otoki v prospektu.
Bistven je krč, ki ga razvozla samo verz,
ne orel ne tiger ne golobica,
ne poštni nabiralnik,
temveč pest zemlje za seme,
ne kabelska, ne kabala,
igra na srečo, šverc,
asfalt, štirikolesne zverine,
temveč kruh, mleko, plenice,
gnezdo, dobra beseda,
roka, ki roki pomaga
(in ne, ne boš se vtopila v tem maslu!)
Biti pesnik, puščati sled za seboj
kot navaden velik vrtni polž?
Voham javne norosti,
eksluzivno čenčanje,
vljudnosti levo in desno,
programe rešitve.
(Poceni zapravljen čudež)
Toda čarati!
S premikanjem ustnic dvigniti kamen,
zanetiti plamen,
zeleno prebarvati svet!
In vendar slutim nekje
pod naplavino, pod gruščem,
slutim nekje.
