Za skuzi Buh,
za skuzi Buh,
kak tenku rezali so kruh!
Bila je stara sedem let,
ko morala je s culo v svet,
ko morala je zgodaj vstat,
živino vso na pašo gnat
in pasla jo je sedem let.
Za skuzi Buh,
za skuzi Buh,
kak tenku rezali so kruh!
II.
Koliko vas je blo?
Jaz in moj brat,
mojega brata brat,
Pepo in Frluga
in še dva druga.
Me vlečeš za nos?
Kje pa!
Bila sva oba.
III.
Moški so zmeraj iskali priliko,
zmeraj jo tudi našli,
naj je bil krst ali pogreb,
poroka ali kupčija,
prilika je bila, da se je šlo po teran,
ampak za ženske se ni spodobilo,
no, tu in tam kakšen kozarček, zelo sramežljivo, to že,
drugače pa ne.
Če si kdo misli,
da so krepostne matere stradale črnega vina, se moti.
Takole v lončku pod firtohom
so si ga prinesle skrivaj
in ko je dobra soseda
nedolžno vprašala:
Botra, je to tisti lonček,
ki zmeraj v njem greješ teran?
Ko je vprašala vpričo družine,
je zavrešalo, kot bi skedenj gorel.
Zmerjanje je bilo žlahtno in sočno, vse so si zrekli,
nazadnje nihče ni več vedel,
kdo je začel in zakaj.
Ko je utrujenim že pohajala sapa,
se je soseda sklonila,
potolkla po pragu
in dala slovesno izjavo:
Bta bt, ankul več čez ta prh!
Še pljunila je, da je bolje držalo
in z dvignjeno glavo odšla skozi vas.
IV.
Teta, kako ste se ženili?
Kukr je kdu vedu nu znou.
Kdo zmeril bi gorje deklet,
ki mlade morale so v svet,
v Trst, Milan, v Egipt in še
naprej so uboge reve šle,
iz službe v službo spet in spet
po sobah poselskih trohnet,
le ta ostala je doma,
ki hitro našla je moža.
In so hodile tisti čas
na božjo pot, na trdi Kras,
s čevlji na rami, s culico
in tam molile so tako:
»Sveti Tilh s Krasa,
dej mi moža do pasa,
nej bu z mesa al’s kamnja,
sam de bu moškega znamnja«.
V.
So zmirej bli mešetarji,
so zmirej nas prodajali,
zdej sem, zdej tje,
zdej sem, zdej tje.
So Nemcem nas prodajali
za lepe zlate tolarje,
za lepe zlate tolarje,
za bele hiše zidane.
Nina, nana, trarara,
vsaka stvar en cejt dera.
Kmet punta se, je tu Francuz,
nu vse drgač je skuz nu skuz.
So zmirej bli mešetarji,
so zmirej nas prodajali,
zdej sem, zdej tje,
zdej sem, zdej tje.
Francuzom nas prodajali
za lepe zlate tolarje,
za lepe zlate tolarje,
za bele hiše zidane.
Nina, nana, trarara,
vsaka stvar en cejt dera.
Francuz se je domov pobrou,
za njimi nam prou nč ni žou.
So zmirej bli mešetarji,
so zmirej nas prodajali
zdej sem, zdej tje,
zdej sem, zdej tje.
So Lahom nas prodajali
za lepe zlate tolarje,
za lepe zlate tolarje,
za bele hiše zidane.
Nina, nana, trarara,
vsaka stvar en cejt dera.
Tud Lahom odzvonilu je,
so rekli:Šistu prou jim je.
Še zmirej so mešetarji,
bi radi nas prodajali,
nina, nana, trarara,
vsaka stvar en cejt dera.
ŠKRAT
Živela je sirotica
po imenu Jerica,
ni imela matere,
ne očeta, ne sestre,
vsi so jo odklanjali,
od praga jo preganjali.
Na žegnani je žegen šla,
tam se je bridko jokala;
O mati, mati moja vi,
meni več za živeti ni!
Ko slišala je čuden glas,
veter tako ječi čez Kras:
Ne joči mi sirotica,
saj si pri Bogi vpisana,
saj si pri Bogi vpisana,
med angelce povabljena.
Napravla se je črna noč,
še zmeraj ni hotela proč,
še zmeraj se je jokala,
je mater svojo klicala.
Jo luna je pobožala,
je zvezda jo tolažila,
zvezda, ki najbolj žari,
a potolažit moč je ni.
Jo slišal je en mali škrat,
ki hodil je na žegen spat,
hudo se mu je smilila
ta mlada uboga deklica,
je hitro stekel doli v vas
in kričal tam je na ves glas:
Vstanite o zaspanci vi,
ker hiša vaša vam gori!
So kmetje urno vstajali,
kar v gatah ven prihajali,
se jim režal je mali škrat
in jezni so odšli spet spat.
A komaj vas se pomiri,
jih škratov glas spet prebudi:
Vstanite o zaspanci vi,
ker kuga žvino vam mori!
So kmetje urno vstajali,
v hleve so odhajali,
se mali škrat je spet režal,
ko se je v steljo zakopal.
In spet so pozaspali vsi,
ko škratast škrat jih prebudi:
Le brž vstanite vi ljudje,
po cesti turška vojska gre!
So kmetje brž gor vstajali,
denarce v kjevder skrivali,
bežali hitro so v goro,
da Turek jih pobil ne bo.
Vse naokoli božji mir,
ni Turkov videti nikjer.
Škrat škratast pojdi se solit,
kaj hodiš nas vso noč budit,
ko vsak v vasi mirno spi,
ko ni nobene več luči!
Kaj spali bi vaščani vi,
na žegnu Jerica bedi,
se milo joka že vso noč
in mrtve prosi za pomoč,
ker usmiljenja pri živih ni,
ker trdi ste kot kamen vsi.
Vam hiša pogorela bo,
vam žvino kuga vzela bo,
nad vas bo prišel turški meč,
bo sekal vaše glavce preč.
Na žegen hitro so odšli
in Jerico so tam našli,
peljali so jo brž domov,
natresli vrhan koš darov,
prijazno so jo troštali
in mleka ji ponujali.
In mali škrat se je smejal,
na žegnu sladko je zaspal.
* * *
Ko so pri svetem Jakobi
žegnanje imeli,
so cirku lepu očistli,
svet Antun je biu že črviu
nu se je v en sam prah zdrobiu.
Ježeš! Žegnanje brez svetga Antuna ni žegnanje!
Kje buju dekleta za ženne molle?
Sosedou hlapc je biu prou svetmu Antunu podubn,
lepu so ga ostrigli,
ga v karto oblekli
nu na oltar postauli.
Naben neb vedu,
da ni taprau svet Antun,
ku neb prišla molt jegova luba.
Taku je molla:
Svet Antun di Padova,
dej, de se s Francom vzameva,
ker jez ga hudu štemam,
de teb zanj svečo dam.
Svetmu Antunu je vroče postau,
je mau pomežiknu, takule je djau:
Bejži, bejži Marta,
de ne bu pučla karta.
MODROVANJE
Še dobro, da je stari umrl za časa,
drugače bi cel grunt zapil,
še dobro, da je hiša pogorela,
bila je stara in črviva
in stene je že volk načel,
zdaj imam novo, lepo
in kar prav mi je.
Še dobro, da mi hčera je zbežala
s tistim falotom, mestnim škricem,
zdaj milostljiva je gospa.
Še dobro, da sin v šoli je faliral,
zdaj je vsaj kmet
in moja desna roka
in materi je prav tako.
Še dobro, da je svinje kuga vzela,
hrvaške so bile, hudo špehate,
so slabo šle v denar.
Zdaj mam boljšo pasmo
in novi hlev.
Še dobro, da se je sin oženil
s tisto avšasto Ančko,
pa čeprav se mi je cela vas smejala,
je skrbna pridna in poštena,
mi vnuke vzgaja in za dom skrbi.
Še dobro, da nas je cigan okradel,
zdaj vsak v družini ve, zakaj se rabi kjuč.
Še dobro, da sem star,
ker sit sem že garanja,
se mi kar prileže počitek v senčki
in v družbi malo vinčka,
preden mi prižgejo zadnjo luč.
* * *
Teta,so bili takrat ljudje
bolj pobožni?
Nu,taku, taku.
Kako?
Kukr kdu.
Vas na bregu,
sredi vasi mala cerkvica,
do nje vodi strma, vijugasta pot.
Ko popotnik pride tja gor,
si potno čelo obriše
in ko tam mežnarja vidi, ga vpraša:
Kaj ni ta cerkev premala za celo vas?
Ja, se mežnar odreže,
če grejo vsi not, ne grejo vsi not,
če ne grejo vsi not, grejo vsi not,
pa ne grejo vsi not, zato grejo vsi not.
* * *
So bile tudi čarovnice?
So znale čarati?
Uuu!Pa še kaku!
Kako so čarale?
Stare z zelmi, mlade z očmi.
Ta je huda copranca,
ta te bo zacoprala.
Skuhala ti bo zeli,
da te glavca zaboli.
Teloh in trobentico,
volčjo češnjo, šmarnico,
mišjo dlako, gadji zob,
vmes bo dala norih gob,
nohte od obešenca,
sala od utopljenca,,
vse to bo premešala,
juhice ti dajala.
O, ne hodi ljubi moj,
tu pri meni spi nocoj!
Ta je huda copranca,
ta te bo zacoprala,
črne bukve, veš, ima,
se s hudičem menit zna.
Je že točo delala,
je prisad priklicala,
ti storila bo hudo,
da nikoli še tako.
O, ne hodi ljubi moj,
tu, pri meni spi nocoj!
Ta je huda copranca,
ta te bo zacoprala.
Žrne glej ima oči,
v njih pa sam hudič tiči,
ko te bo pogledala,
ti bo pamet zmešala.
O, ne hodi ljubi moj,
tu pri meni spi nocoj.
* * *
Je živela deklica
lepa kakor rožica,
je imela dvajset let,
dvajset let.
Je sadila rožico
s črno koreninico,
list kosmati, beli cvet,
beli cvet.
Je cvetela rožica,
lepa kot nevestica
in strupena kakor gad,
kakor gad.
Mimo so prišli ljudje,
mimo bele rožice,
mimo pride fantič mlad,
fantič mlad.
Utrgal si je rožico
lepo kot nevestico,
ga je vzela grenka smrt,
grenka smrt.
Prav ti bodi fantič moj,
ki si se igral z menoj,
mi obljubil prstan zlat,
prstan zlat.
Drugi si podal roko,
drugo vzel si za ženo,
meni ni več za živet,
za živet.
Rasti, rasti rožica,
lepa kot nevestica,
tudi mene umoriš,
umoriš.
S kranclom bom okranclana,
v njem bo bela rožica,
nesla bom jo v črni grob.
Črni grob.
* * *
Teta, kaj pa moški, so bili bolj
zvesti?
Ja, če ni blu skušnjav.
Kakšne so bile te skušnjave?
Mlade, nu lepe, nu štemanu so se držale.
Kako štemano?
Taku, da se sam Buh usmili!
Glejte jo, glejte, kaku se drži,
šolne ma šimi, pa jo tišči.
Glejte jo, glejte, kaku se drži,
ma židan fačolk, še zarobla ga ni,
kiklco faltano, v slami povaljano,
glejte jo, glejte, kaku se drži.
* * *
Kupil je svečo konjski tat,
debelo voščeno svečo.
Odšel v cerkev konjski je tat,
nesel debelo je svečo.
Pred svetim Antonom konjski tat
prižgal voščeno je svečo
in molil kleče je konjski tat,
držal prižgano je svečo:
Svet Antun di Padova
glej, da konja ukradeva,
ti boš gledou,
jez bom krou,
bova nrdila vsak na pou.
* * *
Pohaja že Iveku sapa,
star je in zgaran,
ne more stopiti na noge,
nič več ne bo kmetoval.
Vsak dan je huje in huje.
Ženi Franci se smili,
po dohtarja pošlje,
mogoče mu lahko pomaga.
Dohtar pride in črno torbo odpre,
pretipa Iveku rebra,
posluša, posluša in zmaje z glavo,
na samem pa Franci pove:
»Z njim je hudo,
dajte mu vse, kar želi.«
Franca zajoka. Reva.
Rada sta se imela,
kako bo sama naprej?
Potem se zbere, solze obriše,
gre k možu, to mu veli:
»Ivek, bi še kaj rad?«
»Dobra si Franca, malo pršuta mi daj.«
Franca pa: »Si nor?«
»Pršut imam za sedmino!«
* * *
Nekoč v majhni fari,
tako se govori,
je v miru župnik stari
preživljal svoje dni.
Kristjan je bil to dober
in dober državljan,
rad je imel farane
in Bogu bil je vdan,
pred vsem pa bil je kmet
po veri in po krvi,
kmet ves od las do pet,
od nohtov do obrvi.
Učil je evangelij,
deset zapovedi,
kako se trti streže,
čebelji roj ulovi,
kako se drevje reže
in za krompir gnoji,
kako se zida hleve,
ozdravi konja, psa,
ženskam je razlagal,
kaj vrt jim lahko da.
Ko mežnar je v nedeljo
odšepal zvonit dan,
o groza, vrt gospodov
je našel pomedran!
So tresle se mu hlače,
ko je v župnišče šel,
da župniku naznani
dogodek neversel.
A starec dobri mirno
pogleda mu v oči
in pošlje ga v cerkev
prižigati luči.
In fara se je zbrala
in orgle zabuče,
na prižnico se župnik
trudoma povzpne:
»Fige cvetnice,
breskve kostenice,
grozdje svetega Ivana
je bilo na gospodovem vrtu pobrano.
Stopite vsi na stran,
da vržem bukve vanj!«
Farani kot ovčice
so stisnili se v kot,
po sredi male cerkve
odprla se je pot,
a tat preplašen hitro
na plano jo je ucvrl,
smehljaje mož preudarni
za njim se je ozrl..
* * *
In fantje teta?
Fantje? Tu, pa tu!
Sam Buh vas vari dekleta!
Taku so rekli oče rajni:
Če ne b jedli in ne pili,
bi bla cela Raša naša.
Mi pa nismo hotli Raše,
rajši pouno skledo kaše,
kej če nam še ena gmajna,
rekla je še mati rajna.
* * *
Teta, ženske so morale biti
takrat zelo pridne?
Sej, so bile pridne ku iskrce,
so se našle tud take lene
ku gnuj, samu z jeziki so znale
opletat, ku krave z repom nu
sam zlodej jim ne b pršu na konc.
V pondeljk ne bom delala,
v tork ne bom prala,
v sredo je srednji dan,
v četrk je svet Vurban,
v petk je mojga moža gud,
v soboto je sveta počesaunca,
se bom počesala,
v nedeljo bom k maši štorklala.
Dobesedni zapis
* * *
Kakšen je bil stric, ko je bil mlad?
Zapelive oči je imeu nu falot je biu,
de mu ni blu para, z usemi žaubami je
biu namazan.Pa žvižgat je znou taku
lepu, da b ga še angelci poslušali.
Tista bu moja, k ma črne oči,
sred belega dneva v senčki leži.
Ne hodi za mano,
ne boš me dobiu,
maš hišo premajhno,
nu hleu čistu gniu.
Tista bu moja, k ma črne oči,
ma rada piškote, za delu ji ni.
Ne hodi za mano,
ne boš me dobiu,
klobuk maš že znucan
nu lajbek plesniu.
Tista bu moja, k ma črne oči,
ma kraužlaste lase, vnjih pounu uši.
Ne hodi za mano,
ne boš me dobiu,
me oče ne dajo
za par suhih sliv.
Tista bu moja, k ma črne oči,
pr takih dekletih so kratke noči.
Le hodi, le hodi,
sej boš me dobiu,
če ne boš se špotou,
nu norce tak briu.
* * *
Kaj pa za Vahte teta?
Taku je blu. Ob ognjišču smo sedeli,
mati so prinesli orehov nu frišnega kruha.
oče so šli po teran. Potem so
se menli take stvari, da so lasje
pokonci vstajali.
Anbot je biu en str mizar,
je znau napravit vsako stvar,
omaro, španpet, mentrgo,
mizo, stou nu zibuko,
tud trugo je napravit znou
zmirej vlko glih za prou,
mu je pomagau fantič mlad,
ki tud mizar postau bi rad.
Taku sta skupej vanrala,
po hišah pridnu delala
za mlade trdne špampete,
potem pa lepe zibuke,
a ku je grenka smrt prišla,
sta trugo skupej zbijala.
Pa je en bot tak čudnu blu,
da sta se matrala taku,
nobena reč ni štimala
nu truga ni jim skupej šla.
Na parah je ležou mrlič,
je zunej se oglašou ptič,
ta čudni ptič, ki je skovir,
ni žive duše blu nikjer.
Je ura bla že pounoči,
a truga skupej šla še ni,
takrat mrlič je gori ustou,
takule jima je dejou:
Nikar se več ne matrajta,
ne bo narjena truga ta,
Jez moram k svoji ljubici,
nezvesti lepi deklci,
ki včeraj je k poroki šla,
si vzela drugega moža.
Zdej krancelj si bo snemala,
se v kamrco odpravljala,
a v kamrco pršla ne bo,
ker dušo prej spustila bo.
* * *
Šmentana muha
kaku si ti suha,
kedu te bo plačau
Miha Kovačev.
Pršli so pršli
štirje mesarji,
kumej so suho
muho zaklali.
Lajnar ta bogati
je pršu po dve prati,
Lajnar ta bogi
je pršu po dve nogi,
Lajnarjeva reva
je pršla po čeva,
gospud zapoje:
Glava je moje!
Dobesdni zapis
PRIDIGA
Sam zlodej vas je obsedu, ste ku sršeni. Še božje me bu
udarlu,pa bom šla rakom žvižgat.
Ne jezite se teta.
Ma kaku bom ozmirjala tega tvojga mulota. Se afna ku kak tork
prsmojen.
Tiho, tiho teta, saj ni mislil nič hudega.
Nabom moučala, si prezelena, de bi me u strah jemala. Se ne
pestim od takih špotat, sm preuč hudga skuz nrdila. Ti mu
potuho daješ, zatu se upa. Dela b ga učila, nu kaku se
stare ldi spoštuje, de ne b biu taka zvir špotljiva, ampk
člouk na mesti za njegov blagor na zemlji nu v nebesih, nu de
ga neb Buh štrafou.
Saj imate prav teta.
Nu viš, de mam prou, zmirej sm mela prou. Sam za tu taku
pravim, k vas rada mam, drgač bi mi blu figo mar. Pa za ušesa
si zapiši, se mi ne lub zmirej ene litanije trobit.
I.
Za skuzi Buh,
za skuzi Buh,
kak tenku rezali so kruh!
Bila je stara sedem let,
ko morala je s culo v svet,
ko morala je zgodaj vstat,
živino vso na pašo gnat
in pasla jo je sedem let.
Za skuzi Buh,
za skuzi Buh,
kak tenku rezali so kruh!
II.
Koliko vas je blo?
Jaz in moj brat,
mojega brata brat,
Pepo in Frluga
in še dva druga.
Me vlečeš za nos?
Kje pa!
Bila sva oba.
III.
Moški so zmeraj iskali priliko,
zmeraj jo tudi našli,
naj je bil krst ali pogreb,
poroka ali kupčija,
prilika je bila, da se je šlo po teran,
ampak za ženske se ni spodobilo,
no, tu in tam kakšen kozarček, zelo sramežljivo, to že,
drugače pa ne.
Če si kdo misli,
da so krepostne matere stradale črnega vina, se moti.
Takole v lončku pod firtohom
so si ga prinesle skrivaj
in ko je dobra soseda
nedolžno vprašala:
Botra, je to tisti lonček,
ki zmeraj v njem greješ teran?
Ko je vprašala vpričo družine,
je zavrešalo, kot bi skedenj gorel.
Zmerjanje je bilo žlahtno in sočno, vse so si zrekli,
nazadnje nihče ni več vedel,
kdo je začel in zakaj.
Ko je utrujenim že pohajala sapa,
se je soseda sklonila,
potolkla po pragu
in dala slovesno izjavo:
Bta bt, ankul več čez ta prh!
Še pljunila je, da je bolje držalo
in z dvignjeno glavo odšla skozi vas.
IV.
Teta, kako ste se ženili?
Kukr je kdu vedu nu znou.
Kdo zmeril bi gorje deklet,
ki mlade morale so v svet,
v Trst, Milan, v Egipt in še
naprej so uboge reve šle,
iz službe v službo spet in spet
po sobah poselskih trohnet,
le ta ostala je doma,
ki hitro našla je moža.
In so hodile tisti čas
na božjo pot, na trdi Kras,
s čevlji na rami, s culico
in tam molile so tako:
»Sveti Tilh s Krasa,
dej mi moža do pasa,
nej bu z mesa al’s kamnja,
sam de bu moškega znamnja«.
V.
So zmirej bli mešetarji,
so zmirej nas prodajali,
zdej sem, zdej tje,
zdej sem, zdej tje.
So Nemcem nas prodajali
za lepe zlate tolarje,
za lepe zlate tolarje,
za bele hiše zidane.
Nina, nana, trarara,
vsaka stvar en cejt dera.
Kmet punta se, je tu Francuz,
nu vse drgač je skuz nu skuz.
So zmirej bli mešetarji,
so zmirej nas prodajali,
zdej sem, zdej tje,
zdej sem, zdej tje.
Francuzom nas prodajali
za lepe zlate tolarje,
za lepe zlate tolarje,
za bele hiše zidane.
Nina, nana, trarara,
vsaka stvar en cejt dera.
Francuz se je domov pobrou,
za njimi nam prou nč ni žou.
So zmirej bli mešetarji,
so zmirej nas prodajali
zdej sem, zdej tje,
zdej sem, zdej tje.
So Lahom nas prodajali
za lepe zlate tolarje,
za lepe zlate tolarje,
za bele hiše zidane.
Nina, nana, trarara,
vsaka stvar en cejt dera.
Tud Lahom odzvonilu je,
so rekli:Šistu prou jim je.
Še zmirej so mešetarji,
bi radi nas prodajali,
nina, nana, trarara,
vsaka stvar en cejt dera.
ŠKRAT
Živela je sirotica
po imenu Jerica,
ni imela matere,
ne očeta, ne sestre,
vsi so jo odklanjali,
od praga jo preganjali.
Na žegnani je žegen šla,
tam se je bridko jokala;
O mati, mati moja vi,
meni več za živeti ni!
Ko slišala je čuden glas,
veter tako ječi čez Kras:
Ne joči mi sirotica,
saj si pri Bogi vpisana,
saj si pri Bogi vpisana,
med angelce povabljena.
Napravla se je črna noč,
še zmeraj ni hotela proč,
še zmeraj se je jokala,
je mater svojo klicala.
Jo luna je pobožala,
je zvezda jo tolažila,
zvezda, ki najbolj žari,
a potolažit moč je ni.
Jo slišal je en mali škrat,
ki hodil je na žegen spat,
hudo se mu je smilila
ta mlada uboga deklica,
je hitro stekel doli v vas
in kričal tam je na ves glas:
Vstanite o zaspanci vi,
ker hiša vaša vam gori!
So kmetje urno vstajali,
kar v gatah ven prihajali,
se jim režal je mali škrat
in jezni so odšli spet spat.
A komaj vas se pomiri,
jih škratov glas spet prebudi:
Vstanite o zaspanci vi,
ker kuga žvino vam mori!
So kmetje urno vstajali,
v hleve so odhajali,
se mali škrat je spet režal,
ko se je v steljo zakopal.
In spet so pozaspali vsi,
ko škratast škrat jih prebudi:
Le brž vstanite vi ljudje,
po cesti turška vojska gre!
So kmetje brž gor vstajali,
denarce v kjevder skrivali,
bežali hitro so v goro,
da Turek jih pobil ne bo.
Vse naokoli božji mir,
ni Turkov videti nikjer.
Škrat škratast pojdi se solit,
kaj hodiš nas vso noč budit,
ko vsak v vasi mirno spi,
ko ni nobene več luči!
Kaj spali bi vaščani vi,
na žegnu Jerica bedi,
se milo joka že vso noč
in mrtve prosi za pomoč,
ker usmiljenja pri živih ni,
ker trdi ste kot kamen vsi.
Vam hiša pogorela bo,
vam žvino kuga vzela bo,
nad vas bo prišel turški meč,
bo sekal vaše glavce preč.
Na žegen hitro so odšli
in Jerico so tam našli,
peljali so jo brž domov,
natresli vrhan koš darov,
prijazno so jo troštali
in mleka ji ponujali.
In mali škrat se je smejal,
na žegnu sladko je zaspal.
* * *
Ko so pri svetem Jakobi
žegnanje imeli,
so cirku lepu očistli,
svet Antun je biu že črviu
nu se je v en sam prah zdrobiu.
Ježeš! Žegnanje brez svetga Antuna ni žegnanje!
Kje buju dekleta za ženne molle?
Sosedou hlapc je biu prou svetmu Antunu podubn,
lepu so ga ostrigli,
ga v karto oblekli
nu na oltar postauli.
Naben neb vedu,
da ni taprau svet Antun,
ku neb prišla molt jegova luba.
Taku je molla:
Svet Antun di Padova,
dej, de se s Francom vzameva,
ker jez ga hudu štemam,
de teb zanj svečo dam.
Svetmu Antunu je vroče postau,
je mau pomežiknu, takule je djau:
Bejži, bejži Marta,
de ne bu pučla karta.
MODROVANJE
Še dobro, da je stari umrl za časa,
drugače bi cel grunt zapil,
še dobro, da je hiša pogorela,
bila je stara in črviva
in stene je že volk načel,
zdaj imam novo, lepo
in kar prav mi je.
Še dobro, da mi hčera je zbežala
s tistim falotom, mestnim škricem,
zdaj milostljiva je gospa.
Še dobro, da sin v šoli je faliral,
zdaj je vsaj kmet
in moja desna roka
in materi je prav tako.
Še dobro, da je svinje kuga vzela,
hrvaške so bile, hudo špehate,
so slabo šle v denar.
Zdaj mam boljšo pasmo
in novi hlev.
Še dobro, da se je sin oženil
s tisto avšasto Ančko,
pa čeprav se mi je cela vas smejala,
je skrbna pridna in poštena,
mi vnuke vzgaja in za dom skrbi.
Še dobro, da nas je cigan okradel,
zdaj vsak v družini ve, zakaj se rabi kjuč.
Še dobro, da sem star,
ker sit sem že garanja,
se mi kar prileže počitek v senčki
in v družbi malo vinčka,
preden mi prižgejo zadnjo luč.
* * *
Teta,so bili takrat ljudje
bolj pobožni?
Nu,taku, taku.
Kako?
Kukr kdu.
Vas na bregu,
sredi vasi mala cerkvica,
do nje vodi strma, vijugasta pot.
Ko popotnik pride tja gor,
si potno čelo obriše
in ko tam mežnarja vidi, ga vpraša:
Kaj ni ta cerkev premala za celo vas?
Ja, se mežnar odreže,
če grejo vsi not, ne grejo vsi not,
če ne grejo vsi not, grejo vsi not,
pa ne grejo vsi not, zato grejo vsi not.
* * *
So bile tudi čarovnice?
So znale čarati?
Uuu!Pa še kaku!
Kako so čarale?
Stare z zelmi, mlade z očmi.
Ta je huda copranca,
ta te bo zacoprala.
Skuhala ti bo zeli,
da te glavca zaboli.
Teloh in trobentico,
volčjo češnjo, šmarnico,
mišjo dlako, gadji zob,
vmes bo dala norih gob,
nohte od obešenca,
sala od utopljenca,,
vse to bo premešala,
juhice ti dajala.
O, ne hodi ljubi moj,
tu pri meni spi nocoj!
Ta je huda copranca,
ta te bo zacoprala,
črne bukve, veš, ima,
se s hudičem menit zna.
Je že točo delala,
je prisad priklicala,
ti storila bo hudo,
da nikoli še tako.
O, ne hodi ljubi moj,
tu, pri meni spi nocoj!
Ta je huda copranca,
ta te bo zacoprala.
Žrne glej ima oči,
v njih pa sam hudič tiči,
ko te bo pogledala,
ti bo pamet zmešala.
O, ne hodi ljubi moj,
tu pri meni spi nocoj.
* * *
Je živela deklica
lepa kakor rožica,
je imela dvajset let,
dvajset let.
Je sadila rožico
s črno koreninico,
list kosmati, beli cvet,
beli cvet.
Je cvetela rožica,
lepa kot nevestica
in strupena kakor gad,
kakor gad.
Mimo so prišli ljudje,
mimo bele rožice,
mimo pride fantič mlad,
fantič mlad.
Utrgal si je rožico
lepo kot nevestico,
ga je vzela grenka smrt,
grenka smrt.
Prav ti bodi fantič moj,
ki si se igral z menoj,
mi obljubil prstan zlat,
prstan zlat.
Drugi si podal roko,
drugo vzel si za ženo,
meni ni več za živet,
za živet.
Rasti, rasti rožica,
lepa kot nevestica,
tudi mene umoriš,
umoriš.
S kranclom bom okranclana,
v njem bo bela rožica,
nesla bom jo v črni grob.
Črni grob.
* * *
Teta, kaj pa moški, so bili bolj
zvesti?
Ja, če ni blu skušnjav.
Kakšne so bile te skušnjave?
Mlade, nu lepe, nu štemanu so se držale.
Kako štemano?
Taku, da se sam Buh usmili!
Glejte jo, glejte, kaku se drži,
šolne ma šimi, pa jo tišči.
Glejte jo, glejte, kaku se drži,
ma židan fačolk, še zarobla ga ni,
kiklco faltano, v slami povaljano,
glejte jo, glejte, kaku se drži.
* * *
Kupil je svečo konjski tat,
debelo voščeno svečo.
Odšel v cerkev konjski je tat,
nesel debelo je svečo.
Pred svetim Antonom konjski tat
prižgal voščeno je svečo
in molil kleče je konjski tat,
držal prižgano je svečo:
Svet Antun di Padova
glej, da konja ukradeva,
ti boš gledou,
jez bom krou,
bova nrdila vsak na pou.
* * *
Pohaja že Iveku sapa,
star je in zgaran,
ne more stopiti na noge,
nič več ne bo kmetoval.
Vsak dan je huje in huje.
Ženi Franci se smili,
po dohtarja pošlje,
mogoče mu lahko pomaga.
Dohtar pride in črno torbo odpre,
pretipa Iveku rebra,
posluša, posluša in zmaje z glavo,
na samem pa Franci pove:
»Z njim je hudo,
dajte mu vse, kar želi.«
Franca zajoka. Reva.
Rada sta se imela,
kako bo sama naprej?
Potem se zbere, solze obriše,
gre k možu, to mu veli:
»Ivek, bi še kaj rad?«
»Dobra si Franca, malo pršuta mi daj.«
Franca pa: »Si nor?«
»Pršut imam za sedmino!«
* * *
Nekoč v majhni fari,
tako se govori,
je v miru župnik stari
preživljal svoje dni.
Kristjan je bil to dober
in dober državljan,
rad je imel farane
in Bogu bil je vdan,
pred vsem pa bil je kmet
po veri in po krvi,
kmet ves od las do pet,
od nohtov do obrvi.
Učil je evangelij,
deset zapovedi,
kako se trti streže,
čebelji roj ulovi,
kako se drevje reže
in za krompir gnoji,
kako se zida hleve,
ozdravi konja, psa,
ženskam je razlagal,
kaj vrt jim lahko da.
Ko mežnar je v nedeljo
odšepal zvonit dan,
o groza, vrt gospodov
je našel pomedran!
So tresle se mu hlače,
ko je v župnišče šel,
da župniku naznani
dogodek neversel.
A starec dobri mirno
pogleda mu v oči
in pošlje ga v cerkev
prižigati luči.
In fara se je zbrala
in orgle zabuče,
na prižnico se župnik
trudoma povzpne:
»Fige cvetnice,
breskve kostenice,
grozdje svetega Ivana
je bilo na gospodovem vrtu pobrano.
Stopite vsi na stran,
da vržem bukve vanj!«
Farani kot ovčice
so stisnili se v kot,
po sredi male cerkve
odprla se je pot,
a tat preplašen hitro
na plano jo je ucvrl,
smehljaje mož preudarni
za njim se je ozrl..
* * *
In fantje teta?
Fantje? Tu, pa tu!
Sam Buh vas vari dekleta!
Taku so rekli oče rajni:
Če ne b jedli in ne pili,
bi bla cela Raša naša.
Mi pa nismo hotli Raše,
rajši pouno skledo kaše,
kej če nam še ena gmajna,
rekla je še mati rajna.
* * *
Teta, ženske so morale biti
takrat zelo pridne?
Sej, so bile pridne ku iskrce,
so se našle tud take lene
ku gnuj, samu z jeziki so znale
opletat, ku krave z repom nu
sam zlodej jim ne b pršu na konc.
V pondeljk ne bom delala,
v tork ne bom prala,
v sredo je srednji dan,
v četrk je svet Vurban,
v petk je mojga moža gud,
v soboto je sveta počesaunca,
se bom počesala,
v nedeljo bom k maši štorklala.
Dobesedni zapis
* * *
Kakšen je bil stric, ko je bil mlad?
Zapelive oči je imeu nu falot je biu,
de mu ni blu para, z usemi žaubami je
biu namazan.Pa žvižgat je znou taku
lepu, da b ga še angelci poslušali.
Tista bu moja, k ma črne oči,
sred belega dneva v senčki leži.
Ne hodi za mano,
ne boš me dobiu,
maš hišo premajhno,
nu hleu čistu gniu.
Tista bu moja, k ma črne oči,
ma rada piškote, za delu ji ni.
Ne hodi za mano,
ne boš me dobiu,
klobuk maš že znucan
nu lajbek plesniu.
Tista bu moja, k ma črne oči,
ma kraužlaste lase, vnjih pounu uši.
Ne hodi za mano,
ne boš me dobiu,
me oče ne dajo
za par suhih sliv.
Tista bu moja, k ma črne oči,
pr takih dekletih so kratke noči.
Le hodi, le hodi,
sej boš me dobiu,
če ne boš se špotou,
nu norce tak briu.
* * *
Kaj pa za Vahte teta?
Taku je blu. Ob ognjišču smo sedeli,
mati so prinesli orehov nu frišnega kruha.
oče so šli po teran. Potem so
se menli take stvari, da so lasje
pokonci vstajali.
Anbot je biu en str mizar,
je znau napravit vsako stvar,
omaro, španpet, mentrgo,
mizo, stou nu zibuko,
tud trugo je napravit znou
zmirej vlko glih za prou,
mu je pomagau fantič mlad,
ki tud mizar postau bi rad.
Taku sta skupej vanrala,
po hišah pridnu delala
za mlade trdne špampete,
potem pa lepe zibuke,
a ku je grenka smrt prišla,
sta trugo skupej zbijala.
Pa je en bot tak čudnu blu,
da sta se matrala taku,
nobena reč ni štimala
nu truga ni jim skupej šla.
Na parah je ležou mrlič,
je zunej se oglašou ptič,
ta čudni ptič, ki je skovir,
ni žive duše blu nikjer.
Je ura bla že pounoči,
a truga skupej šla še ni,
takrat mrlič je gori ustou,
takule jima je dejou:
Nikar se več ne matrajta,
ne bo narjena truga ta,
Jez moram k svoji ljubici,
nezvesti lepi deklci,
ki včeraj je k poroki šla,
si vzela drugega moža.
Zdej krancelj si bo snemala,
se v kamrco odpravljala,
a v kamrco pršla ne bo,
ker dušo prej spustila bo.
* * *
Šmentana muha
kaku si ti suha,
kedu te bo plačau
Miha Kovačev.
Pršli so pršli
štirje mesarji,
kumej so suho
muho zaklali.
Lajnar ta bogati
je pršu po dve prati,
Lajnar ta bogi
je pršu po dve nogi,
Lajnarjeva reva
je pršla po čeva,
gospud zapoje:
Glava je moje!
Dobesdni zapis
PRIDIGA
Sam zlodej vas je obsedu, ste ku sršeni. Še božje me bu
udarlu,pa bom šla rakom žvižgat.
Ne jezite se teta.
Ma kaku bom ozmirjala tega tvojga mulota. Se afna ku kak tork
prsmojen.
Tiho, tiho teta, saj ni mislil nič hudega.
Nabom moučala, si prezelena, de bi me u strah jemala. Se ne
pestim od takih špotat, sm preuč hudga skuz nrdila. Ti mu
potuho daješ, zatu se upa. Dela b ga učila, nu kaku se
stare ldi spoštuje, de ne b biu taka zvir špotljiva, ampk
člouk na mesti za njegov blagor na zemlji nu v nebesih, nu de
ga neb Buh štrafou.
Saj imate prav teta.
Nu viš, de mam prou, zmirej sm mela prou. Sam za tu taku
pravim, k vas rada mam, drgač bi mi blu figo mar. Pa za ušesa
si zapiši, se mi ne lub zmirej ene litanije trobit.
