Kako je, če udari atomska bomba.
Rjavko se prerodi.
Brezhibna organizacija in
pomoč ranjenim.
Izkažeta se tudi Mravica in Tipalko.
Udarilo je nenadoma, v trenutku in bilo je huje kot najhujši potres. Bilo je tako, kot bi se zemlja odprla in z velikanskim truščem potegnila vase vse, kar obstoja. Bilo je, kot bi atomska bomba udarila v sredino njihovega mravljišča.
Vse se je podiralo, vse se je pogrezalo samo vase. Mravljišče, zgrajeno z velikim trudom in večletno skrbjo, je bilo v trenutku ena sama ruševina. Vseh sedem nadstropij se je sesulo, podrlo in se pogreznilo. Na stotine lepo speljanih hodnikov, ki so še pred nekaj trenutki izgledali kot mojstrovina labirintov, ni bilo več. Ni bilo več centralnega dvorišča, porodnišnice, ne šole, ni bilo kavarne Oddih in ne palače kraljice Bibe. Strehe vrtca, mesarije in trgovine so se povesile, le nekaj najbolj trdnih stebrov jih je še držalo pokonci.
Skratka, katastrofa brez primere!
Rjavka je v hipu minil glavobol. Skočil je pokonci in potegnil pod posteljo Mravico, ki mu je bila najbližja. Strop nad njimi se je podiral, videl je še očka Čeljustnika, ki je reševal mamo izpod trdnega trama – močne travne bilke, ki je služila za oporo njihovega stanovanja. Videl je, kako se je drugi steber zrušil in pod seboj pokopal tudi njegovega ljubega očka. Dim in prah, ki se je razširil povsod, mu je onemogočil nadaljnje spremljanje dogajanja. Obenem se mu je zameglilo pred očmi in za kratek čas je (spet) izgubil zavest.
Ko se je zavedel, je čutil, kako ga Mravica vleče za rokav.
»Rjavko, zbudi se. Menda pa zdaj ja ne boš spal. Naše mravljišče je zadela huda nesreča. Treba bo pomagati!«
Te besede so ga dokončno predramile. Skočil je pokonci in se ozrl naokrog.
Dim in prah sta se polegla in pred njegovimi očmi se je razgrnil grozovit prizor.
Več kot polovica mravljišča je bila razdejana. Povsod je videl ruševine opustošenih domov, med njimi so ležala trupelca mravelj. Ogromno ranjencev je vpilo in klicalo na pomoč, zmešnjava je bila popolna.
Rjavko je v trenutku dojel situacijo. Medtem, ko je potegnil Mravico v zaklon, je v delčku sekunde videl nekaj velikega, kar je prodiralo v njihovo mravljišče. Bilo je kosmato in okroglo, na spodnji strani se je lesketala sijoča kovina.
Podkva! Konjsko kopito! Ogromna zunanja žival, ki ji pravijo konj, je zašla korak s poti in stopila na njihova domovanja!
»Mravica – očka, mamica! Takoj ju morava rešiti,« je zaklical in potegnil sestro za sabo. Prebila sta se v drug prostor in zagledala starša, ki sta nezavestna ležala pod tramovi travnih bilk.
»Pomagaj mi. Dvignila bova tramova in ju zakotalila vstran.«
Napela sta vse sile, a tram se je komaj premaknil. Rjavko se je obupano ozrl naokoli. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi mu lahko pomagal.
»Ne bo šlo, potrebovala bova pomoč. Ostani tu, jaz grem pogledat, če je kje kdo, ki bi nama lahko pomagal.«
Kmalu se je vrnil, pripeljal je prijatelja iz sosednjega bloka. Tipalko so ga imenovali, kajti venomer je živahno tipal in utripal s svojimi tipalkami naokrog in bil je neznansko radoveden.
Mravica je kljub situaciji, v kakršni so se nahajali, živo zardela. Njene tipalke so zažarele, vzvalovile in nekajkrat na hitro utripnile. Tudi Tipalko se je čudno vznemiril.
A zdaj ni bilo časa za kakršnokoli izkazovanje naklonjenosti, treba je bilo hitro ukrepati. S skupnimi močmi so dvignili oba trama in osvobodili očka in mamo Čeljustnikovo. Prenesli so ju na prosto in ju položili na trato. Mravica je prevzela skrb zanju, klicala ju je in jima hladila vršičke tipalk na glavi z mokro cunjo, ki jo je pred kratkim uporabljala za ublažitev Rjavkovega glavobola.
Rjavko se je ozrl naokoli.
Razmere so bile kritične. V mravljišču je vladala zmeda. Tisti, ki so preživeli katastrofo, so begali brez glave naokoli.
»Nekaj bo treba storiti,« je pomislil. »Le kje je poveljnik Srboritež s svojo vojsko, z brigadirjem Suljomravom in pribočnikom Iglo? Kje je župan Trebušnjak, kje kraljica Biba? Kaj ni nikogar, ki bi prevzel poveljevanje in v tej kritični situaciji vzpostavil nekaj reda?«
Stekel je do kasarne v zgornjem delu mravljišča. Naletel je na samo razdejanje. Okrog in okrog so ležali mrtvi vojaki, ranjenci so vzdihovali in prosili za vodo. Zdrvel je do mestne hiše, a niti tam ni našel nikogar, ki bi bil sposoben za karkoli. Tudi kraljevski prostori so bili porušeni, nikjer ni bilo nobene straže.
Rjavko je bil pretresen. Česa podobnega še svoj živi dan ni doživel. Čutil je, da se ga loteva panika. Skorajda bi doživel živčni zlom.
»Ne, ne smem izgubiti živce. Zdaj je najbolj pomembna pomoč ranjencem. Brez organizacije pa ne bo moč nič storiti. Zato se moramo organizirati.«
Ni mu preostalo drugega, kot da komando prevzame v svoje roke. Bil je edini mravljinec med vsemi, ki je ohranil koliko toliko trezno glavo.
»Tipalko, hitro na spodnji del, ob vrtec in šolo. Zberi vse može, ki so sposobni hoditi in pomagati ter jih pripelji na centralno dvorišče. Jaz pojdem na zgornji del in storim enako. Dobimo se čez petnajst mravljih minut.«
Rjavko je v trenutku pokazal svojo avtoriteto. Tipalko je brez pomisleka ubogal in jo odkuril v spodnji del mravljišča. Kmalu se je tam nabrala večja skupina za delo in pomoč sposobnih mravelj moškega spola.
»Možje, velika nesreča nas je doletela. Videli ste in doživeli tudi sami. A kar je, je. Tistim, ki so ostali živi, je treba pomagati. Ima kdo kak pameten predlog?«
Rjavko je stopil na kup ruševin in pogledal naokoli. Možje so se spogledovali, po malem mrmrali, krivili so tipalke in gladili svoje mravlje čeljusti, a česa pametnega se ni spomnil nihče.
»Dobro. Potem poslušajte mene!«
Rjavko se je vzravnal na kupu ruševin. V zadnjih nekaj minutah se je prelevil iz malega mravljinčka, polnega raznih otroških vragolij, v izkušenega vodjo. Le kako se je to zgodilo? Očka Čeljustnik bi bil v tem trenutku zelo ponosen na svojega fanta. Pa kaj, ko tega ni videl in ne slišal. Skupaj z mamo Čeljustnikovo je ležal v zasilni bolniški oskrbi pod budnim očesom svoje hčerke – bolničarke Mravice.
»Počistili bomo tole dvorišče in postavili začasne šotore. Našli jih bomo v vojaškem skladišču. Potem bomo sem preselili vse ranjence in jih oskrbeli z najnujnejšim. Poiskali bomo sestre medicinke, ki bodo skrbele za ranjene. To je zaenkrat najbolj nujno. Za vse ostalo bomo poskrbeli sproti. Alo, na delo! Tipalko, zberi skupino desetih prostovoljcev in prevzemi komando.«
Tipalko je kar poskočil. Kljub vsej tragični situaciji mu je bilo v veselje delati z odločnim Rjavkom, ki se je kar naenkrat sam oklical za komandanta. Kako tudi ne, saj si nihče od ostalih mravljincev ni drznil prevzeti zahtevne organizacije.
Mravljišče je ponovno zavrvelo. Tokrat bolj v smislu urejevanja in kontroliranega dela. Rjavko je zbral še več mravljincev, razporedil jih je v skupine in vsaki skupini določil vodjo. Pri tem je posebej pazil na to, da je izbiral hrabre in mlade mravljinčke, ki so se bili že kdaj prej posebej izkazali na kakršenkoli način. Prav tako je organiziral ženske skupine, ki so tvorile sanitetno grupo udarnega bataljona. Kmalu je bilo v začasnem sanitetnem taborišču živo, da je bilo joj.
»Primanjkuje nam sanitetnega materiala,« je potožila višja medicinska sestra Pilula, »kje naj dobim obveze? Tudi analgetikov zmanjkuje.«
»Nujno potrebujem močne anestetike, ranjenci kričijo od bolečin,« je zahteval doktor Mravdok. »Kje naj jih dobim?«
»Ste vprašali doktorja Blažibola? Morda jih ima on kaj na zalogi?« se je pozanimal Rjavko.
»Vprašal sem, seveda! A tudi njemu je že vse pošlo.«
»Pojdita oba z mano. Našli bomo, kar potrebujemo,« je dejal Rjavko, čeprav ni imel pojma, kje naj dobi potrebna zdravila. A v hipnem preblisku mu je na misel prišlo sanitarno vojaško skladišče poveljnika Srboriteža. Tam bodo nekaj že našli.
Mimogrede je zavil še do svojih domačih.
Mravica je vzorno skrbela za ranjence, posebno skrb pa je posvečala mami in očku. Nista bila hudo ranjena, imela sta le odrgnine in buške, očku je iz sklepa nekoliko skočila leva čeljust in bolela ga je noga. Zdravniki so mu čeljust že naravnali in zdaj je očka Čeljustnik izgledal prav smešno s svojo povezano glavo. Mama Čeljustnikova je utrpela manjši izpah ledvenega vretenca, tako da je zaenkrat prav težko vstala. Pa saj tudi ni bilo potrebe, ko pa je Mravica tako zavzeto skrbela za oba. Kako pa tudi ne bi, saj je že pred časom končala šolo za sestre medicinke in je ravnokar zaključevala študij na visoki šoli za stomatologijo.
»Kako je z njima, Mravica?« je vprašal sestro, ko jo je potegnil na stran in jo zaskrbljeno pogledal.
»Ni hudega, a nekaj časa bosta morala še ležati,« je odvrnila resno. Rjavko je z zadovoljstvom ugotovil, da je tudi ona v zadnjih urah dozorela in odrasla za leta naprej.
»Pazi na njiju,« je dejal, »saj veš, sta le najina.«
»A res?« je vprašala Mravica in tisoč vražičkov se ji je spet zaiskrilo v očescih. Rjavko se je raje umaknil. Stopil je do ranjenih staršev.
»Kako sta, oči, mamica?« se je delal lahkotnega, »slišim, da se dolgočasita v vajini novi vlogi?«
»Oj, sinko moj, hvala našemu bogu, svetemu Mraveku, da smo preživeli. Kakšna huda nesreča nas je prizadela… Lahko bi vsi umrli.«
Mama Čeljustnikova je bila na robu solza in še čez.
»Pa vidva z Mravico, da sta zdrava. To je največji blagoslov. Lahko bi vaju oba izgubila.«
Rjavko se je spomnil, kako bi mu jih bila napela še pred nekaj urami. Takšne pridige najbrž še ni slišal. Zdaj pa je, mravlja pašteta, na vse pozabila. No ja, kaj hočeš, tudi prav!
Očka Čeljustnik se sploh ni oziral na svojo rano, ki pa ni bila tako nedolžna. Ko je reševal svojo ženo, si je poškodoval levo nogo, najbrž bedrni živec. Bolečine so bile hude, a je vse hrabro prenašal. Kako tudi ne bi, ko pa je bil odlikovani častnik vojske poveljnika mravljišča, generala Srboriteža. On in njegov vojni tovariš, prijatelj Ščitar.
»Očka, žalostno novico imam zate. Poveljnik Srboritež, brigadir Suljomrav, poročnik Igla in… večina vojakov je umrla. Le nekaj vas je še, ki ste ostali živi.«
Očku Čeljustniku se je od obupa obesila še druga čeljust. Pravzaprav sta zdaj obe izgledali dokaj izravnani. Žalostno se je zazrl v sina.
»Kaj ne poveš! Bolj tragične novice mi nisi mogel sporočiti. Kaj pa desetnik Ščitar, moj prijatelj? Kako je z njim?!«
»Ne vem, očka, nisem še imel časa, da bi se pozanimal. Veš, imam ogromno dela. Vse se je nekako prevalilo na moja ramena… Povedal ti bom, ko bom kaj izvedel. Obljubim.«
Odvihral je, Rjavko, že ga ni bilo več videti. Očka Čeljustnik je globoko vdihnil in ponosno gledal za njim, mami Čeljustnikovi pa sta spolzeli po licu dve debeli mravlji solzi.
»Oh, ko bi bila zdaj tukaj Jezikava Tepka,« je pomislila, preden je zaradi preutrujenosti in velikega šoka ponovno utonila v odrešujoč sen. »Bi ji pokazala mojega sinka, ja, bi ji…«
Odlomek iz knjige »Rjavko reševalec (Pustolovščine mravljinčka Rjavka - drugič«, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi.
Kako je, če udari atomska bomba.
Rjavko se prerodi.
Brezhibna organizacija in
pomoč ranjenim.
Izkažeta se tudi Mravica in Tipalko.
Udarilo je nenadoma, v trenutku in bilo je huje kot najhujši potres. Bilo je tako, kot bi se zemlja odprla in z velikanskim truščem potegnila vase vse, kar obstoja. Bilo je, kot bi atomska bomba udarila v sredino njihovega mravljišča.
Vse se je podiralo, vse se je pogrezalo samo vase. Mravljišče, zgrajeno z velikim trudom in večletno skrbjo, je bilo v trenutku ena sama ruševina. Vseh sedem nadstropij se je sesulo, podrlo in se pogreznilo. Na stotine lepo speljanih hodnikov, ki so še pred nekaj trenutki izgledali kot mojstrovina labirintov, ni bilo več. Ni bilo več centralnega dvorišča, porodnišnice, ne šole, ni bilo kavarne Oddih in ne palače kraljice Bibe. Strehe vrtca, mesarije in trgovine so se povesile, le nekaj najbolj trdnih stebrov jih je še držalo pokonci.
Skratka, katastrofa brez primere!
Rjavka je v hipu minil glavobol. Skočil je pokonci in potegnil pod posteljo Mravico, ki mu je bila najbližja. Strop nad njimi se je podiral, videl je še očka Čeljustnika, ki je reševal mamo izpod trdnega trama – močne travne bilke, ki je služila za oporo njihovega stanovanja. Videl je, kako se je drugi steber zrušil in pod seboj pokopal tudi njegovega ljubega očka. Dim in prah, ki se je razširil povsod, mu je onemogočil nadaljnje spremljanje dogajanja. Obenem se mu je zameglilo pred očmi in za kratek čas je (spet) izgubil zavest.
Ko se je zavedel, je čutil, kako ga Mravica vleče za rokav.
»Rjavko, zbudi se. Menda pa zdaj ja ne boš spal. Naše mravljišče je zadela huda nesreča. Treba bo pomagati!«
Te besede so ga dokončno predramile. Skočil je pokonci in se ozrl naokrog.
Dim in prah sta se polegla in pred njegovimi očmi se je razgrnil grozovit prizor.
Več kot polovica mravljišča je bila razdejana. Povsod je videl ruševine opustošenih domov, med njimi so ležala trupelca mravelj. Ogromno ranjencev je vpilo in klicalo na pomoč, zmešnjava je bila popolna.
Rjavko je v trenutku dojel situacijo. Medtem, ko je potegnil Mravico v zaklon, je v delčku sekunde videl nekaj velikega, kar je prodiralo v njihovo mravljišče. Bilo je kosmato in okroglo, na spodnji strani se je lesketala sijoča kovina.
Podkva! Konjsko kopito! Ogromna zunanja žival, ki ji pravijo konj, je zašla korak s poti in stopila na njihova domovanja!
»Mravica – očka, mamica! Takoj ju morava rešiti,« je zaklical in potegnil sestro za sabo. Prebila sta se v drug prostor in zagledala starša, ki sta nezavestna ležala pod tramovi travnih bilk.
»Pomagaj mi. Dvignila bova tramova in ju zakotalila vstran.«
Napela sta vse sile, a tram se je komaj premaknil. Rjavko se je obupano ozrl naokoli. Nikjer ni bilo nikogar, ki bi mu lahko pomagal.
»Ne bo šlo, potrebovala bova pomoč. Ostani tu, jaz grem pogledat, če je kje kdo, ki bi nama lahko pomagal.«
Kmalu se je vrnil, pripeljal je prijatelja iz sosednjega bloka. Tipalko so ga imenovali, kajti venomer je živahno tipal in utripal s svojimi tipalkami naokrog in bil je neznansko radoveden.
Mravica je kljub situaciji, v kakršni so se nahajali, živo zardela. Njene tipalke so zažarele, vzvalovile in nekajkrat na hitro utripnile. Tudi Tipalko se je čudno vznemiril.
A zdaj ni bilo časa za kakršnokoli izkazovanje naklonjenosti, treba je bilo hitro ukrepati. S skupnimi močmi so dvignili oba trama in osvobodili očka in mamo Čeljustnikovo. Prenesli so ju na prosto in ju položili na trato. Mravica je prevzela skrb zanju, klicala ju je in jima hladila vršičke tipalk na glavi z mokro cunjo, ki jo je pred kratkim uporabljala za ublažitev Rjavkovega glavobola.
Rjavko se je ozrl naokoli.
Razmere so bile kritične. V mravljišču je vladala zmeda. Tisti, ki so preživeli katastrofo, so begali brez glave naokoli.
»Nekaj bo treba storiti,« je pomislil. »Le kje je poveljnik Srboritež s svojo vojsko, z brigadirjem Suljomravom in pribočnikom Iglo? Kje je župan Trebušnjak, kje kraljica Biba? Kaj ni nikogar, ki bi prevzel poveljevanje in v tej kritični situaciji vzpostavil nekaj reda?«
Stekel je do kasarne v zgornjem delu mravljišča. Naletel je na samo razdejanje. Okrog in okrog so ležali mrtvi vojaki, ranjenci so vzdihovali in prosili za vodo. Zdrvel je do mestne hiše, a niti tam ni našel nikogar, ki bi bil sposoben za karkoli. Tudi kraljevski prostori so bili porušeni, nikjer ni bilo nobene straže.
Rjavko je bil pretresen. Česa podobnega še svoj živi dan ni doživel. Čutil je, da se ga loteva panika. Skorajda bi doživel živčni zlom.
»Ne, ne smem izgubiti živce. Zdaj je najbolj pomembna pomoč ranjencem. Brez organizacije pa ne bo moč nič storiti. Zato se moramo organizirati.«
Ni mu preostalo drugega, kot da komando prevzame v svoje roke. Bil je edini mravljinec med vsemi, ki je ohranil koliko toliko trezno glavo.
»Tipalko, hitro na spodnji del, ob vrtec in šolo. Zberi vse može, ki so sposobni hoditi in pomagati ter jih pripelji na centralno dvorišče. Jaz pojdem na zgornji del in storim enako. Dobimo se čez petnajst mravljih minut.«
Rjavko je v trenutku pokazal svojo avtoriteto. Tipalko je brez pomisleka ubogal in jo odkuril v spodnji del mravljišča. Kmalu se je tam nabrala večja skupina za delo in pomoč sposobnih mravelj moškega spola.
»Možje, velika nesreča nas je doletela. Videli ste in doživeli tudi sami. A kar je, je. Tistim, ki so ostali živi, je treba pomagati. Ima kdo kak pameten predlog?«
Rjavko je stopil na kup ruševin in pogledal naokoli. Možje so se spogledovali, po malem mrmrali, krivili so tipalke in gladili svoje mravlje čeljusti, a česa pametnega se ni spomnil nihče.
»Dobro. Potem poslušajte mene!«
Rjavko se je vzravnal na kupu ruševin. V zadnjih nekaj minutah se je prelevil iz malega mravljinčka, polnega raznih otroških vragolij, v izkušenega vodjo. Le kako se je to zgodilo? Očka Čeljustnik bi bil v tem trenutku zelo ponosen na svojega fanta. Pa kaj, ko tega ni videl in ne slišal. Skupaj z mamo Čeljustnikovo je ležal v zasilni bolniški oskrbi pod budnim očesom svoje hčerke – bolničarke Mravice.
»Počistili bomo tole dvorišče in postavili začasne šotore. Našli jih bomo v vojaškem skladišču. Potem bomo sem preselili vse ranjence in jih oskrbeli z najnujnejšim. Poiskali bomo sestre medicinke, ki bodo skrbele za ranjene. To je zaenkrat najbolj nujno. Za vse ostalo bomo poskrbeli sproti. Alo, na delo! Tipalko, zberi skupino desetih prostovoljcev in prevzemi komando.«
Tipalko je kar poskočil. Kljub vsej tragični situaciji mu je bilo v veselje delati z odločnim Rjavkom, ki se je kar naenkrat sam oklical za komandanta. Kako tudi ne, saj si nihče od ostalih mravljincev ni drznil prevzeti zahtevne organizacije.
Mravljišče je ponovno zavrvelo. Tokrat bolj v smislu urejevanja in kontroliranega dela. Rjavko je zbral še več mravljincev, razporedil jih je v skupine in vsaki skupini določil vodjo. Pri tem je posebej pazil na to, da je izbiral hrabre in mlade mravljinčke, ki so se bili že kdaj prej posebej izkazali na kakršenkoli način. Prav tako je organiziral ženske skupine, ki so tvorile sanitetno grupo udarnega bataljona. Kmalu je bilo v začasnem sanitetnem taborišču živo, da je bilo joj.
»Primanjkuje nam sanitetnega materiala,« je potožila višja medicinska sestra Pilula, »kje naj dobim obveze? Tudi analgetikov zmanjkuje.«
»Nujno potrebujem močne anestetike, ranjenci kričijo od bolečin,« je zahteval doktor Mravdok. »Kje naj jih dobim?«
»Ste vprašali doktorja Blažibola? Morda jih ima on kaj na zalogi?« se je pozanimal Rjavko.
»Vprašal sem, seveda! A tudi njemu je že vse pošlo.«
»Pojdita oba z mano. Našli bomo, kar potrebujemo,« je dejal Rjavko, čeprav ni imel pojma, kje naj dobi potrebna zdravila. A v hipnem preblisku mu je na misel prišlo sanitarno vojaško skladišče poveljnika Srboriteža. Tam bodo nekaj že našli.
Mimogrede je zavil še do svojih domačih.
Mravica je vzorno skrbela za ranjence, posebno skrb pa je posvečala mami in očku. Nista bila hudo ranjena, imela sta le odrgnine in buške, očku je iz sklepa nekoliko skočila leva čeljust in bolela ga je noga. Zdravniki so mu čeljust že naravnali in zdaj je očka Čeljustnik izgledal prav smešno s svojo povezano glavo. Mama Čeljustnikova je utrpela manjši izpah ledvenega vretenca, tako da je zaenkrat prav težko vstala. Pa saj tudi ni bilo potrebe, ko pa je Mravica tako zavzeto skrbela za oba. Kako pa tudi ne bi, saj je že pred časom končala šolo za sestre medicinke in je ravnokar zaključevala študij na visoki šoli za stomatologijo.
»Kako je z njima, Mravica?« je vprašal sestro, ko jo je potegnil na stran in jo zaskrbljeno pogledal.
»Ni hudega, a nekaj časa bosta morala še ležati,« je odvrnila resno. Rjavko je z zadovoljstvom ugotovil, da je tudi ona v zadnjih urah dozorela in odrasla za leta naprej.
»Pazi na njiju,« je dejal, »saj veš, sta le najina.«
»A res?« je vprašala Mravica in tisoč vražičkov se ji je spet zaiskrilo v očescih. Rjavko se je raje umaknil. Stopil je do ranjenih staršev.
»Kako sta, oči, mamica?« se je delal lahkotnega, »slišim, da se dolgočasita v vajini novi vlogi?«
»Oj, sinko moj, hvala našemu bogu, svetemu Mraveku, da smo preživeli. Kakšna huda nesreča nas je prizadela… Lahko bi vsi umrli.«
Mama Čeljustnikova je bila na robu solza in še čez.
»Pa vidva z Mravico, da sta zdrava. To je največji blagoslov. Lahko bi vaju oba izgubila.«
Rjavko se je spomnil, kako bi mu jih bila napela še pred nekaj urami. Takšne pridige najbrž še ni slišal. Zdaj pa je, mravlja pašteta, na vse pozabila. No ja, kaj hočeš, tudi prav!
Očka Čeljustnik se sploh ni oziral na svojo rano, ki pa ni bila tako nedolžna. Ko je reševal svojo ženo, si je poškodoval levo nogo, najbrž bedrni živec. Bolečine so bile hude, a je vse hrabro prenašal. Kako tudi ne bi, ko pa je bil odlikovani častnik vojske poveljnika mravljišča, generala Srboriteža. On in njegov vojni tovariš, prijatelj Ščitar.
»Očka, žalostno novico imam zate. Poveljnik Srboritež, brigadir Suljomrav, poročnik Igla in… večina vojakov je umrla. Le nekaj vas je še, ki ste ostali živi.«
Očku Čeljustniku se je od obupa obesila še druga čeljust. Pravzaprav sta zdaj obe izgledali dokaj izravnani. Žalostno se je zazrl v sina.
»Kaj ne poveš! Bolj tragične novice mi nisi mogel sporočiti. Kaj pa desetnik Ščitar, moj prijatelj? Kako je z njim?!«
»Ne vem, očka, nisem še imel časa, da bi se pozanimal. Veš, imam ogromno dela. Vse se je nekako prevalilo na moja ramena… Povedal ti bom, ko bom kaj izvedel. Obljubim.«
Odvihral je, Rjavko, že ga ni bilo več videti. Očka Čeljustnik je globoko vdihnil in ponosno gledal za njim, mami Čeljustnikovi pa sta spolzeli po licu dve debeli mravlji solzi.
»Oh, ko bi bila zdaj tukaj Jezikava Tepka,« je pomislila, preden je zaradi preutrujenosti in velikega šoka ponovno utonila v odrešujoč sen. »Bi ji pokazala mojega sinka, ja, bi ji…«
Odlomek iz knjige »Rjavko reševalec (Pustolovščine mravljinčka Rjavka - drugič«, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi.
