Medtem so se z Rjavkom dogajale čudne, da ne rečemo kar hude stvari. Znašel se je v nekem neznanem svetu, ki ga še nikdar ni videl. Kljub svoji neustrašnosti in pogumu mu je postalo tesno pri srcu. Najraje bi poklical mamo, da mu pride na pomoč. A mame ni bilo. Vedno bolj se je zavedal, da je spet ušpičil eno izmed svojih pogostih vragolij. Pa kaj je sploh bilo? Pojdimo lepo po vrsti.
Komaj je Rjavko zapustil svoj dom, so se začele stvari zapletati. Kaj hitro so mu postali hodniki neznani, blodil je po njih križem kražem, gor in dol. Le tu in tam je srečal osamljeno mravljico, vse pa so ga prav čudno in sumljivo ogledovale. Od časa do časa ga je katera celo potipala s svojimi tipalkami, da bi preverila, če sploh spada v njihovo mravljišče. Je prijatelj ali sovražnik? Potem, ko je ugotovila, da Rjavko pravzaprav ne predstavlja kake posebne nevarnosti, ga je vsaka zapustila in se odpravila po svoji poti.
Naenkrat Rjavko ni več vedel, kje se nahaja. Niti tega ni vedel, v katerem nadstropju mravljišča je. Hitel je po hodnikih navzgor, pa spet nekoliko navzdol, iskal je poti in se vedno bolj zapletal.
Ko mu je bilo že tako hudo, da bi zajokal, ga je naenkrat zaščemelo v očeh. Močna svetloba mu je vzela vid, da je za nekaj dolgih trenutkov zaprl oči. Ko jih je spet odprl, je imel kaj videti.
»Mravlja pašteta ti, kje sem pa zdaj? Pa ne, da sem prišel v nebesa?« se je spraševal ves začuden. »Pa saj ne vem, da bi umrl. Kar tako pa v nebesa menda tudi ne prideš. Sploh pa ne po takih čudnih, zapletenih hodnikih. V nebesa menda pelje pot bolj naravnost. In hudo strma je baje.«
Rjavko se je znašel v popolnoma novem svetu. Ko se je privadil na močno svetlobo, je bolj podrobno pogledal okrog sebe. Kamor so mu nesle oči, so vodile steze in stezice, potke in ceste so hitele križem na vse strani. Nad njim se je razprostiral nedopovedljivo velik moder balon, izgledal je kot okrogel strop. Na njem je žarela velika krogla, ki je oddajala tako močan sij, da je Rjavko raje pogledal vstran. Svoje domovanje je videl od zunaj: na tisoče in tisoče igel in iglic je bilo položenih počez in po dolgem in skupaj tvorilo precej velik, rjav kup.
»To je torej moj dom, tako izgleda od zunaj,« je vzkliknil Rjavko, prevzet od vsega, kar se je odprlo njegovim očem. Še nikoli ni videl ničesar tako veličastnega. Kar ni mogel odmakniti oči od vseh teh krasot.
Tedaj je zagledal veliko število mravelj, ki so venomer hitele v mravljišče. Težko so bile obložene, včasih jih je po več skupaj mukoma vleklo svoj tovor.
»Najbrž ga odnašajo na varno, v občinsko skladišče,« je uganil Rjavko, in glasno zaklical:
»Hohoj, kaj pa delate? Tudi jaz sem tukaj. Ali me ne vidite?«
A mravlji delavci se zanj sploh niso zmenili. Komaj so izginili v mravljišče, že so se vračali in po drugi potki hiteli po nov tovor. Tako so se neprenehoma vile karavane pridnih delavcev v obe smeri.
»Hoj, hoj, kaj vlačite takšno težo po poti,« je Rjavko nagovoril skupino štirih mravljinčkov, ki so mukoma premikali polovico debelega črva v smeri mravljišča.
»Kaj se pa greš?« mu je ogorčeno odvrnil prvi član skupine. »Mar bi raje poprijel in pomagal!«
»Eh, kaj, saj ni samo delo na svetu. Prvič sem zunaj, moram se malo ogledati in uživati v lepotah narave.«
»Če bi vsi tako mislili, bi nihče izmed nas ne učakal pomladi,« je odvrnil eden izmed delavcev in vsi skupaj so težko sopihajoč nadaljevali svoje delo.
»Kaj pomladi, živeti je treba danes,« je objestno dejal Rjavko. Nadaljeval je s svojim sprehodom, skakljal je po potki in ovohaval ter otipaval vsako slamico. Nevede se je precej oddaljil od mravljišča. Postal je lačen, žareča krogla se je bila že krepko nagnila na drugo stran modrega stropa. Sedel je ob stezico, nekoliko više, da ne bi bil komu v napoto. Odprl je svojo popotno torbo in vzel iz nje kos kruha.
»Še dobro, da sem tako pameten,« je bil zadovoljen sam s sabo. »Če se ne bi zjutraj spomnil na malico, bi zdajle ostal lačen.«
Malical je tako, naš Rjavko, obilno je napolnil svoj mravlji trebušček. Kruh je bil nekoliko trd, posebej skorja mu ni preveč dišala. Od samega mletja so ga zabolele čeljusti in zmanjkalo mu je sline.
»Oh, ko bi zdajle kje dobil še malo Uškinega mleka,« je zadovoljno zamrmral in legel na hrbet. Od dolge hoje in obilne hrane je postal utrujen, svoje pa je naredil tudi svež zrak.
»Malo bom zadremal,« si je dejal. Pogledal je navzgor, žareča krogla je počasi pojemala, veter je podil oblačke čudnih oblik čez nebo. Zavrtelo se mu je v glavi in oči so mu kar same zlezle skupaj…
»Ojla, Rjavko, doma sem,« je vsa zadihana zaklicala mama Čeljustnica, ko je priropotala z vso svojo kramarijo do vhodnih vrat. »Le kje se obiraš, odpri mi vrata in pomagaj mi znositi vse te stvari v shrambo.«
V hiši se ni ničesar zganilo. Nič! Grobna tišina! Mame Čeljustnice se je spet polastila tista znana tesnoba, ki ji že ves dan ni mogla prav ubežati.
»Rjavko, halo, kje si? Le zakaj se ne oglasiš? Če je to spet kakšna izmed tvojih potegavščin, da me strašiš, ti bom pošteno navila ušesa!«
Tedaj je zagledala za vrati zataknjen listič. »Ključ je v cvetličnem koritu. Jaz grem obiskati kraljico Bibo – pridem takoj,« je glasno prebrala.
Mama Čeljustnikova je spustila nakupovalne vrečke na tla in se prijela za podboj vrat. Vse se je zamajalo pred njo, pred očmi ji je začelo poplesavati. Skorajda se je sesedla, kaj sesedla, onesvestila. Njenega fanta ni! Odšel je v mravljiščni svet, ne oziraje se na vsa njena svarila. In kako mu je zabičala, naj bo lepo priden doma! Naj pazi na njihovo Uško. Pa je ni ubogal. Enostavno je ni ubogal! Zaklenil je hiško in jo pobrisal v širni svet.
»Ne, to ni mogoče!« je zaječala v silni skrbi za sina. Bila je pač mama. In kot vse mame, se je tudi njej srce lomilo v strahu in bolečini. Kje je zdaj Rjavko? Najbrž blodi kdove kod po nevarnih poteh, ves zgubljen in prestrašen. Joče in kliče mamo na pomoč. Nje pa ni, da bi mu pomagala. Ga potolažila in položila njegovo jokajočo glavico v svoje krilo.
»Le kje si zdaj, ubogi moj otrok?« je zajavkala mama Čeljustnikova in zgubljeno obsedela na hišnem pragu. Potem se je domislila.
»Najprej moram obvestiti moža, potem bova skupaj že kaj pogruntala.«
Stražar Čeljustnik je malo prej končal s svojo stražarsko dolžnostjo in s prijateljem Ščitarjem sta se ravno namenila k poveljniku Srboritežu. Pa sta že med potjo izvedela tisto, kar sta na tihem upala: poveljnik je skupaj z drugimi na vojaškem poligonu zunaj njihovega mravljišča. Veselo zadovoljstvo je hušknilo preko njunih obrazov.
»Več časa, ko mine, bolje bo za naju,« je dejal Ščitar. »Poveljnika Srboriteža poznam, v prvem navalu jeze je vedno zelo hud, pozneje pa se umiri.«
»Upam, da imaš prav. Prav nič me ne mika, da bi zdaj še jaz plačeval za tvoje grehe.«
»Kaj pa, če bi bila stvar resna in bi nas napadle Rdečke? Mislim, da je bolje, če je človek vedno nekoliko bolj previden, kakor premalo.«
Čeljustnik je že razprl čeljusti, da bi odgovoril prijatelju, ko je navzdol po hodniku kar počez prineslo njegovo ljubo ženičko.
»Čeljustnik, dragi moj, takoj morava nekaj ukreniti! Najin mali Rjavko je pobasal potno torbo in odšel od doma. Nikjer ga ni.«
»Kaj ne poveš?« se je začudil Ščitar in na debelo požrl slino. »Da jo je pobrisal od doma?«
Čeljustnik pa ne bi bil Čeljustnik in tudi ne pravi najemni vojak, če ne bi v hipu trezno ocenil situacijo.
»Najprej moramo obvestiti notranjo policijo, da pregleda vse prostore znotraj mravljišča. Ščitar, to bo tvoje delo. Sam bom poslal sla na vojaški poligon k poveljniku Srboritežu, morda je fant zašel kam izven našega domovanja, v kruti svet. Mami Čeljustnica, ti pa se spusti v notranje prostore in povprašaj kraljičino gardo, če so morda videli Rjavka kje v bližini dvorca.
»Že hitim, kaj hitim, letim,« je rekla mama Čeljustnikova in že je ni bilo več. Tudi Ščitar je po kratkem obiranju izginil po levem hodniku proti središču mesta. Kmalu je bila alarmirana notranja policija in vsa nadstropja so oživela. Očka Čeljustnik je pohitel do kurirja in mu naročil, naj se takoj odpravi na pot. Obljubil mu je bogato nagrado, četrtino mastnega črva in dve merici Uškinega mleka, samo da bo čimprej obvestil poveljnika Srboriteža o tragičnem dogodku.
»Upam, da te čimprej najdemo, fant moj. Kmalu bo tema in noč, in če si nekje zunaj, potem se ti ne piše nič dobrega…«
Hitro se je otresel mračnih misli, očka Čeljustnik, in se pridružil policistom notranje mravljiščne policije, ki so vneto tekali sem ter tja ter s tipalkami otipavali drug drugega.
Odlomek iz knjige DOGODIVŠČINE MRAVLJINČKA RJAVKA, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi. Knjigo je ilustrirala Tanja Ledinek
Medtem so se z Rjavkom dogajale čudne, da ne rečemo kar hude stvari. Znašel se je v nekem neznanem svetu, ki ga še nikdar ni videl. Kljub svoji neustrašnosti in pogumu mu je postalo tesno pri srcu. Najraje bi poklical mamo, da mu pride na pomoč. A mame ni bilo. Vedno bolj se je zavedal, da je spet ušpičil eno izmed svojih pogostih vragolij. Pa kaj je sploh bilo? Pojdimo lepo po vrsti.
Komaj je Rjavko zapustil svoj dom, so se začele stvari zapletati. Kaj hitro so mu postali hodniki neznani, blodil je po njih križem kražem, gor in dol. Le tu in tam je srečal osamljeno mravljico, vse pa so ga prav čudno in sumljivo ogledovale. Od časa do časa ga je katera celo potipala s svojimi tipalkami, da bi preverila, če sploh spada v njihovo mravljišče. Je prijatelj ali sovražnik? Potem, ko je ugotovila, da Rjavko pravzaprav ne predstavlja kake posebne nevarnosti, ga je vsaka zapustila in se odpravila po svoji poti.
Naenkrat Rjavko ni več vedel, kje se nahaja. Niti tega ni vedel, v katerem nadstropju mravljišča je. Hitel je po hodnikih navzgor, pa spet nekoliko navzdol, iskal je poti in se vedno bolj zapletal.
Ko mu je bilo že tako hudo, da bi zajokal, ga je naenkrat zaščemelo v očeh. Močna svetloba mu je vzela vid, da je za nekaj dolgih trenutkov zaprl oči. Ko jih je spet odprl, je imel kaj videti.
»Mravlja pašteta ti, kje sem pa zdaj? Pa ne, da sem prišel v nebesa?« se je spraševal ves začuden. »Pa saj ne vem, da bi umrl. Kar tako pa v nebesa menda tudi ne prideš. Sploh pa ne po takih čudnih, zapletenih hodnikih. V nebesa menda pelje pot bolj naravnost. In hudo strma je baje.«
Rjavko se je znašel v popolnoma novem svetu. Ko se je privadil na močno svetlobo, je bolj podrobno pogledal okrog sebe. Kamor so mu nesle oči, so vodile steze in stezice, potke in ceste so hitele križem na vse strani. Nad njim se je razprostiral nedopovedljivo velik moder balon, izgledal je kot okrogel strop. Na njem je žarela velika krogla, ki je oddajala tako močan sij, da je Rjavko raje pogledal vstran. Svoje domovanje je videl od zunaj: na tisoče in tisoče igel in iglic je bilo položenih počez in po dolgem in skupaj tvorilo precej velik, rjav kup.
»To je torej moj dom, tako izgleda od zunaj,« je vzkliknil Rjavko, prevzet od vsega, kar se je odprlo njegovim očem. Še nikoli ni videl ničesar tako veličastnega. Kar ni mogel odmakniti oči od vseh teh krasot.
Tedaj je zagledal veliko število mravelj, ki so venomer hitele v mravljišče. Težko so bile obložene, včasih jih je po več skupaj mukoma vleklo svoj tovor.
»Najbrž ga odnašajo na varno, v občinsko skladišče,« je uganil Rjavko, in glasno zaklical:
»Hohoj, kaj pa delate? Tudi jaz sem tukaj. Ali me ne vidite?«
A mravlji delavci se zanj sploh niso zmenili. Komaj so izginili v mravljišče, že so se vračali in po drugi potki hiteli po nov tovor. Tako so se neprenehoma vile karavane pridnih delavcev v obe smeri.
»Hoj, hoj, kaj vlačite takšno težo po poti,« je Rjavko nagovoril skupino štirih mravljinčkov, ki so mukoma premikali polovico debelega črva v smeri mravljišča.
»Kaj se pa greš?« mu je ogorčeno odvrnil prvi član skupine. »Mar bi raje poprijel in pomagal!«
»Eh, kaj, saj ni samo delo na svetu. Prvič sem zunaj, moram se malo ogledati in uživati v lepotah narave.«
»Če bi vsi tako mislili, bi nihče izmed nas ne učakal pomladi,« je odvrnil eden izmed delavcev in vsi skupaj so težko sopihajoč nadaljevali svoje delo.
»Kaj pomladi, živeti je treba danes,« je objestno dejal Rjavko. Nadaljeval je s svojim sprehodom, skakljal je po potki in ovohaval ter otipaval vsako slamico. Nevede se je precej oddaljil od mravljišča. Postal je lačen, žareča krogla se je bila že krepko nagnila na drugo stran modrega stropa. Sedel je ob stezico, nekoliko više, da ne bi bil komu v napoto. Odprl je svojo popotno torbo in vzel iz nje kos kruha.
»Še dobro, da sem tako pameten,« je bil zadovoljen sam s sabo. »Če se ne bi zjutraj spomnil na malico, bi zdajle ostal lačen.«
Malical je tako, naš Rjavko, obilno je napolnil svoj mravlji trebušček. Kruh je bil nekoliko trd, posebej skorja mu ni preveč dišala. Od samega mletja so ga zabolele čeljusti in zmanjkalo mu je sline.
»Oh, ko bi zdajle kje dobil še malo Uškinega mleka,« je zadovoljno zamrmral in legel na hrbet. Od dolge hoje in obilne hrane je postal utrujen, svoje pa je naredil tudi svež zrak.
»Malo bom zadremal,« si je dejal. Pogledal je navzgor, žareča krogla je počasi pojemala, veter je podil oblačke čudnih oblik čez nebo. Zavrtelo se mu je v glavi in oči so mu kar same zlezle skupaj…
»Ojla, Rjavko, doma sem,« je vsa zadihana zaklicala mama Čeljustnica, ko je priropotala z vso svojo kramarijo do vhodnih vrat. »Le kje se obiraš, odpri mi vrata in pomagaj mi znositi vse te stvari v shrambo.«
V hiši se ni ničesar zganilo. Nič! Grobna tišina! Mame Čeljustnice se je spet polastila tista znana tesnoba, ki ji že ves dan ni mogla prav ubežati.
»Rjavko, halo, kje si? Le zakaj se ne oglasiš? Če je to spet kakšna izmed tvojih potegavščin, da me strašiš, ti bom pošteno navila ušesa!«
Tedaj je zagledala za vrati zataknjen listič. »Ključ je v cvetličnem koritu. Jaz grem obiskati kraljico Bibo – pridem takoj,« je glasno prebrala.
Mama Čeljustnikova je spustila nakupovalne vrečke na tla in se prijela za podboj vrat. Vse se je zamajalo pred njo, pred očmi ji je začelo poplesavati. Skorajda se je sesedla, kaj sesedla, onesvestila. Njenega fanta ni! Odšel je v mravljiščni svet, ne oziraje se na vsa njena svarila. In kako mu je zabičala, naj bo lepo priden doma! Naj pazi na njihovo Uško. Pa je ni ubogal. Enostavno je ni ubogal! Zaklenil je hiško in jo pobrisal v širni svet.
»Ne, to ni mogoče!« je zaječala v silni skrbi za sina. Bila je pač mama. In kot vse mame, se je tudi njej srce lomilo v strahu in bolečini. Kje je zdaj Rjavko? Najbrž blodi kdove kod po nevarnih poteh, ves zgubljen in prestrašen. Joče in kliče mamo na pomoč. Nje pa ni, da bi mu pomagala. Ga potolažila in položila njegovo jokajočo glavico v svoje krilo.
»Le kje si zdaj, ubogi moj otrok?« je zajavkala mama Čeljustnikova in zgubljeno obsedela na hišnem pragu. Potem se je domislila.
»Najprej moram obvestiti moža, potem bova skupaj že kaj pogruntala.«
Stražar Čeljustnik je malo prej končal s svojo stražarsko dolžnostjo in s prijateljem Ščitarjem sta se ravno namenila k poveljniku Srboritežu. Pa sta že med potjo izvedela tisto, kar sta na tihem upala: poveljnik je skupaj z drugimi na vojaškem poligonu zunaj njihovega mravljišča. Veselo zadovoljstvo je hušknilo preko njunih obrazov.
»Več časa, ko mine, bolje bo za naju,« je dejal Ščitar. »Poveljnika Srboriteža poznam, v prvem navalu jeze je vedno zelo hud, pozneje pa se umiri.«
»Upam, da imaš prav. Prav nič me ne mika, da bi zdaj še jaz plačeval za tvoje grehe.«
»Kaj pa, če bi bila stvar resna in bi nas napadle Rdečke? Mislim, da je bolje, če je človek vedno nekoliko bolj previden, kakor premalo.«
Čeljustnik je že razprl čeljusti, da bi odgovoril prijatelju, ko je navzdol po hodniku kar počez prineslo njegovo ljubo ženičko.
»Čeljustnik, dragi moj, takoj morava nekaj ukreniti! Najin mali Rjavko je pobasal potno torbo in odšel od doma. Nikjer ga ni.«
»Kaj ne poveš?« se je začudil Ščitar in na debelo požrl slino. »Da jo je pobrisal od doma?«
Čeljustnik pa ne bi bil Čeljustnik in tudi ne pravi najemni vojak, če ne bi v hipu trezno ocenil situacijo.
»Najprej moramo obvestiti notranjo policijo, da pregleda vse prostore znotraj mravljišča. Ščitar, to bo tvoje delo. Sam bom poslal sla na vojaški poligon k poveljniku Srboritežu, morda je fant zašel kam izven našega domovanja, v kruti svet. Mami Čeljustnica, ti pa se spusti v notranje prostore in povprašaj kraljičino gardo, če so morda videli Rjavka kje v bližini dvorca.
»Že hitim, kaj hitim, letim,« je rekla mama Čeljustnikova in že je ni bilo več. Tudi Ščitar je po kratkem obiranju izginil po levem hodniku proti središču mesta. Kmalu je bila alarmirana notranja policija in vsa nadstropja so oživela. Očka Čeljustnik je pohitel do kurirja in mu naročil, naj se takoj odpravi na pot. Obljubil mu je bogato nagrado, četrtino mastnega črva in dve merici Uškinega mleka, samo da bo čimprej obvestil poveljnika Srboriteža o tragičnem dogodku.
»Upam, da te čimprej najdemo, fant moj. Kmalu bo tema in noč, in če si nekje zunaj, potem se ti ne piše nič dobrega…«
Hitro se je otresel mračnih misli, očka Čeljustnik, in se pridružil policistom notranje mravljiščne policije, ki so vneto tekali sem ter tja ter s tipalkami otipavali drug drugega.
Odlomek iz knjige DOGODIVŠČINE MRAVLJINČKA RJAVKA, ki je izšla pri Mariborski literarni družbi. Knjigo je ilustrirala Tanja Ledinek
