Hja, že mogoče, že mogoče … Ali pa tudi ne.«
Višjega inšpektorja je težko prepričati.
Strogo zaupna tajna številka na stenskem koledarju .
Vožnja s prižganimi rotacijskimi lučmi in sireno je carska.
Višji inšpektor Tresoglav je živčno bobnal s prsti po mizi. Videlo se je, da ga je vse skupaj vrglo iz tira. Sploh pa je bil močno v dvomih. Ni vedel, ali naj mulcema verjame ali ne. Zgodba je bila neverjetna in je mejila skorajda na znanstveno fantastiko.
»In tako pravita, da bi bila to tihotapska mreža? Hja, že mogoče, že mogoče … Ali pa tudi ne.«
»Kako da ne? Saj sva vendar na lastne oči videla,« je poskočila Tuna, kot bi jo pičila osa.
»In na lastna ušesa slišala,« jo je dopolnil Klemen. »Menda nama boste ja verjeli.«
»Hm, verjeli, ja. Lahko bi, lahko ne bi. Pa da se vama ni slučajno nocoj to sanjalo?« je usekal naravnost.
»Sanjalo? Ja, meni se je delno tudi …« Tuna se je ugriznila v jezik. Skorajda bi se izdala. Če bi višjemu inšpektorju povedala za svoje sanje, v katerih je našla zlati ključ rešitve, bi bilo vsega takoj konec. Ožigosal bi ju za sanjača, kdove, morda bi ju vrgel celo za rešetke. In potem bi nemočno čepela v zatohlem, temačnem zaporu, medtem ko bi zlikovci od zlikovcev () nemoteno opravili svoj dobičkonosen in zločinski posel. Kaj opravili, opravljali bi ga verjetno še naprej, vse do konca svojih bednih dni.
»Kaj delno tudi?« je napel ušesa višji inšpektor Tresoglav. Spet je začel bobnati s prsti po mizi, kar je nakazovalo povečanje njegove vznemirjenosti.
» … Meni se je delno tudi zdelo, da boste to vprašali,« se je izmotala Tuna. »Že takoj, ko sem vas videla, sem vedela, da tako inteligenten vodja, kot ste vi, ne bo kar tako čez palec verjel takšni neverjetni zgodbi. Sploh pa ne temu, da je navadna punca, kot sem jaz, razvozlala uganko.«
Višji inšpektor se je ob teh besedah pohvale vzravnal, prsi so se mu napele in od neke čudne lagodnosti si je nehote pogladil brke.
»Zato pa vam predlagam, da gremo vsi skupaj v zaliv. Vzemite dva svoja moža, potopili se bomo in s Klemnom jima bova pokazala podvodne zanke in obroče, kamor pripnejo tihotapci svoje vrvi.«
»Hja, ni neumen predlog, ni neumen. To sem hotel ravnokar sam predlagati.« Višji inšpektor Tresoglav se je vzravnal še bolj in se še bolj izprsil. Že na pogled je bilo videti, da je zrasel vsaj za dva centimetra. Poblisnil je s pogledom po svojih sodelavcih v pisarni.
Menda so pa ja slišali!Tukaj, v tem prostoru, je bilo ravnokar govora o njegovi inteligenci!
Če jo opazi tak otrok, potem se mi mora videti že na zunaj, in to na daleč, je pomislil.
Da bi podkrepil svojo pamet, znanje in veščine ter neustrašno junaštvo, se je važno odkrhnil in na glas dejal:
»Hotel sem predlagati, da, a z majhnim popravkom. Ne potrebujem nikogar od svojih ljudi. Prepričal se bom na lastne oči. Vse za domovino!« Sklonil se je k Tuni in Klemnu in nekoliko tiše dodal: »In danes je ravno pravi dan, malo osvežitve se mi bo tudi prileglo.«
Vstal je in se hitrih korakov napotil proti izhodu.
»Nekaj časa me ne bo, gremo v zaliv,« je še dejal svojemu pribočniku. »Če bo kaj nujnega, me pokliči na mojo strogo zaupno in tajno številko. Saj jo imaš?«
»Imam, imam. Vsak mesec, ko obrnem list, jo spet prepišem na zidni koledar. Glejte, tamle je zapisana,« je hitel pribočnik. A šef je le prikimal zamahnil z roko v pozdrav.
Na dvorišču je višji inšpektor Tresoglav za trenutek obstal. Nekaj časa je tuhtal, nato pa spet zamahnil z roko in zamrmral: »Zidni koledar, ja …«
Sedli so v avto in se odpeljali do obale. Višji inšpektor je parkiral kar na pločniku.
»Delamo v dobrobit našega naroda,« je pokomentiral svoje dejanje. »Ko ne bomo na nujni nalogi, bomo tudi mi dosledno upoštevali predpise.«
Kmalu so bili v skrivnem zalivu. Višji inšpektor je kar zijal, saj tega zaliva še ni videl, čeprav se je že od vsega začetka nahajal v njegovem rajonu. Pravzaprav bi se lahko reklo, da je bil celo malo užaljen.
»Od kod se je pa tale vzel?« se je čudil. »Najbrž ga je morje ustvarilo pred kratkim.«
»Verjetno res. Pred kakšnim tednom.« Tuna se je uščipnila v stegno, da ne bi planila v glasen smeh.
»Če je šlo najprej na bencin, potem na nožni pogon, bo šlo odslej na ročni,« je oznanil Klemen. »Čolna žal nimamo.«
»Lahko ga priskrbim, to je najmanjši problem,« se je takoj ponudil višji inšpektor.
»Ne bo treba, bomo kar zaplavali.«
Odvrgli so vrhnja oblačila, pri čemer je imel višji inšpektor nekaj več problemov, kakor Klemen in Tuna. Sneti je moral kapo, odvezati kravato, sleči srajco, pa majico, sezuti čevlje in nogavice, na koncu še hlače in spodnje hlače, ki jih je zamenjal s kopalkami. Slednji opravek je seveda naredil diskretno za grmovjem. Vse skupaj je bilo videti precej smešno, Tuni se je zdelo, da se za migetajočim grmovjem skriva vohun, ki opreza za njimi.
A inšpektor le ni bil taka zguba, kot sta mislila naša junaka. V vodi se je izkazal, bil je gibčen kot Neptun, rimski bog morja s svojim trizobom. (♆) Še Klemnu je vzelo sapo, ko je videl njegove plavalne in potapljaške sposobnosti. To mu je tudi odkrito povedal.
»Rojen sem ob morju, kot otrok sem veliko časa preživel ob in v vodi,« se je pohvalil višji inšpektor. »To mi še dandanes prav pride.«
Na mestu, ki sta si ga zapomnila Tuna in Klemen, so zajeli sapo in se spustili pod vodo. Inšpektorja sta vzela medse in ga usmerjala na desni konec školjčišča. Lepo je bilo videti podvodne vrvne zanke in ostanke vrvi, ki so bile privezane nanje.
»Ne morem verjeti,« je ponavljal višji inšpektor Tresoglav, ko so na površju spet zadihali s polnimi pljuči. »In to se dogaja meni pred nosom, meni, ki sem strah in trepet vseh lopovov daleč naokoli.«
»No, nama zdaj verjamete? Se strinjate s trditvijo, da vse to nisva le sanjala?«
»Seveda se! Pri treh krščenih ’šarkih’, morskih psih,« se je pridušal. »Da, operacijo bom imenoval Shark, morski pes. Takoj se vrnimo na postajo. Tuna, če si pravilno dešifrirala sporočilo, se bodo nocoj v naši mreži premetavale velike ribe. Jaz, morski pes, jih bom zmlel za večerjo. Pod nujno moram alarmirati naše kolege na severovzhodu države.«
Skobacali so se iz vode in se oblekli. Tuna in Klemen sta se čudila, kako hitro je bil višji inšpektor v uniformi.
»V vojski je bil zelo pomemben čas, v katerem si se opravil v popolno bojno pripravljenost. To smo redno trenirali,« je dejal ponosno. »Slačenje ni bilo tako pomembno.«
»Res se nam mudi, zlikovce bo treba prijeti,« je dejala Tuna in pogledala na števec v avtomobilu. Pa za to ni bilo kakšne posebne potrebe, kajti višji inšpektor je že vključil sireno in modre luči. Imenitno je bilo videti, bilo je prav carsko, kako so se jim drugi avtomobili umikali in jim odstopali prednost. Na postaji so bili v nekaj minutah.
»Bodo že videli, kaj pomeni delati za mojim hrbtom. In to prav v mojem rajonu,« je grmel višji inšpektor Tresoglav. »Pribočnik, takoj me poveži s policijsko postajo na Koroškem, ki je najbližje kraju predaje. Vidva, draga moja, pa lepo domov. Obvestil vaju bom, ko bo vse skupaj končano.«
»Ampak …« je zinila Tuna.
»Saj se še nismo …« se je uprl Klemen.
»Nič ampak, nič, nič. Popoldne je vajino, pojdita na plažo, sončita se in lenarita. Zaslužila sta si. Jutri se vidimo.«
Višji inšpektor Tresoglav ni trpel ugovora. Našima junakoma tako ni preostalo drugega, kot da sta zapustila veliko belo stavbo.
»Veš kaj, Klemen. Veliko sva doživela zadnje dni. Saj ima inšpektor prav. Utrujena sem, da komaj stojim na nogah. Rada bi se naspala.«
»To je že tvoja druga dobra ideja danes,« se je široko zarežal Klemen. »Tudi sam se bom ravnal po njej.«
»Dobro. Če ne prej, se vidiva jutri zjutraj.«
»Le odpočij si. In lepo sanjaj. Pa ne o tihotapcih. Adijo!«
»Adijo! Hej, Klemen, o kom pa naj sanjam?«
Klemen ni odgovoril. Naredil se je, kot da je ne sliši več. A Tuna je dobro vedela, kakšen bi bil odgovor, če bi ga fant le spravil iz ust …
Odšla sta vsak svojo pot, v deželo sanj, kjer ni nobenih zlikovcev, lopovov in tihotapcev. No ja, vsaj nocoj jih ne bo, kajti nahajali se bodo čisto drugje, v pravem, realnem in ne virtualnem svetu.
Na glavni policijski postaji v Piranu pa je z bliskovito naglico stekla strogo tajna akcija imenovana ’Šark’ – morski pes.
PAJKOVA MREŽA
Da bi bil rum močnejši od vode? Ah, kje pa … to pa že ne bo držalo.
V temnem gozdu ob tabornem ognju ...
Pod svetlečimi žarometi dokončno v zasedi sklenjen obroč.
Po prašni makadamski cesti proti Kapunarjevi karavli se je majal star terenski avto. Hropeč se je zaganjal iz ovinka v ovinek, šofer za volanom je grdo preklinjal. Dan se je nagibal h koncu, sonce je tonilo za obzorjem. Bolj ko se je cesta dvigala, slabša je postajala. Ko je avto zapeljal mimo karavle, se je spremenila v čisto navaden, luknjast kolovoz.
»Klinc pa taka zapufanadržava,« je bentil Mario in se trudil obdržati vozilo na poti. »Lahko bi vsaj do karavle položili asfalt, naprej pa tale kolovoz razširili v normalno cesto.«
»Seveda, vse to v luči dobrososedskih meddržavnih odnosov, kajne?« se je posmehnil Stevo, »ali pa nam na čast. Lahko bi nam priskrbeli tudi helikopter, da se ne guncamopo tem razdrapanem terenu. To se za nas, gospodo, vendar ne spodobi.«
»Spet sta si v laseh. Hujša sta kot otroka. Drugič bom resno razmislil, koga vzamem v ta posel,« je zagrozil Ante. Iz toka pod pazduho je potegnil pištolo in skrbno preveril, če je nabita.
»Če se vama ne da malo potrpeti za to, kar dobita na koncu, tudi prav. Veliko jih je, ki bi tak posel zagrabili z obema rokama.«
»Dobro, dobro, šef, saj se samo malo šaliva, da čas hitreje mine. Nič ni tako katastrofalnega. Bomo že pretrpeli.« Mario se je ustrašil Antejevih groženj. Tudi Stevo je utihnil in tako so naslednjih petnajst minut molčali, zatopljeni vsak v svoje misli in skrbi.
Avto so parkirali nedaleč od barake. Nalomili so smrekovih vej in ga zakrili, da ga niti vešče oko ne bi opazilo na razdalji, večji od dveh metrov. Nato so se odpravili v barako.
»Skoraj bo devet,« je pogledal Ante na uro. »Dogovorjeni smo ob enajstih. Do takrat imamo še čas, lahko se malo sprostimo.«
»Sedimo v kot na tole vejevje. Zanetil bom ogenj, da ne bomo v temi. Saj mrzlo res ni, čeprav smo nad tisoč metri. A ogenj mora biti, bolje se počutim.«
Stevo je nalomil dračja in zanetil ogenj na sredini barake. Ravno na mestu, kjer so bili ostanki kurjenja še od prejšnjih obiskov. Pihalnik je odložil na tla poleg sebe, tako, da je bil obrnjen proti izhodu in ga je imel vsak trenutek na dosegu roke. Iz bisage, ki jo je prej hranil pod sedežem v avtu, je potegnil steklenico ruma. Nagnil je in žgoča tekočina je zaklokotala po njegovem grlu. Pil je jedko tekočino, kot da pije vodo.
»Madonca, se prileže po napornem dnevu,« je oživel, ko je spet zadihal. Oči so mu v trenutku osteklenele kot hipnotizirani kači. Ponudil je pijačo Mariu.
»Enkrat lahko potegneš, več pa ne. Samo to nam še manjka, da nas nazaj grede ustavi policija, mi pa s pijanim voznikom,« je dejal Ante. »Mario, pazi, vse je odvisno od tebe.«
»Saj ne bom več, šef, en požirek pa mi tudi ne bo škodil.«
Odpil je z dolgim požirkom in ponudil Anteju. Tudi ta je, v nasprotju s svojimi besedami, krepko nagnil in steklenice kar ni mogel odtrgati od ust.
»Hohoj,« se je spuntal Stevo, »to je rum, ne voda.«
»Nič dosti močnejši ni,« je positnaril Mario. »Od žeje me bo pobralo.«
Stevo ga je krvavo pogledal. »Tako se pa nismo zmenili. Sam sem ga plačal. Bomo poračunali pri dobičku.«
»Lahko kar zdajle,« se je zarežal Mario in od nekod privlekel zamaščene karte. »Časa je še dovolj, lahko vržemo eno igro. Tisti, ki izgubi, kupi jutri drugo flašo.«
Stevo je bil takoj za to. Pritegnila sta še Anteja in kmalu so bili vsi trije globoko v igri. Še dobro, da so bila tla iz poteptane ilovice, drugače bi se njihovo udarjanje s pestmi slišalo globoko v dolino.
Zunaj, v mesečni avgustovski noči, pa so se medtem dogajale pomembne tihe stvari …
~ ~ ~
Ob tri četrt na enajst je Ante odvrgel karte. Prižgal je zadnjo cigaro in se pretegnil:
»Grem pogledat, kaj je novega. Naši prijateljčki z druge strani meje bi se morali počasi prikazati.«
»Ti kar poglej. Upam, da bodo kmalu tu in da končamo to zadevo. Utrujen sem že.« Stevo je mastno pljunil in potegnil še zadnji požirek. Prazno steklenico je zalučal v sosednji kot. Ni se razbila.
Ante je stopil na zrak. Nebo je bilo jasno, zvezde so živo mežikale z neba. Globoko je vdihnil in zajel mešanico opojnih vonjav, ki jih lahko ponudi le neokrnjena gorska narava sredi višinskih gozdov. A ves zdravilni opoj je uničil takoj zatem. Globoko je potegnil dim iz cigare, da je v temi ves zažarel.
Z avstrijske strani sta se iz doline počasi bližala dva snopa zasenčenih luči. Premikala sta se v cikcaku, poplesavala zdaj po smrekah, zdaj po nebu. Nič boljših cest nimajo v to divjino, je pomislil. V dolini ja, tam že. A tu zgoraj, tu je pozabljeno na vse.
Luči so se približale in se ustavile v bližini. Poklical je tovariša. Na kratko so se pozdravili s prišleki, besede so bile redke in niti ne preveč zaželene. Tudi razumeli niso drug drugega. Le Ante je za silo lomil nemški jezik.
Odmetali so veje s terenca in pretovor se je pričel. Posamezni zaboji so romali v smeri Avstrijcev, od njih pa v obratno smer drugačni, bistveno težji. Le, da je teh bilo precej manj.
»Daß is alles. Ist im Ordnung?« (»To je vse. Je v redu?«)
»Ja, gut. Auf Wiedersehen. (»Ja, dobro. Nasvidenje.«)
Ante in predstavnik prišlekov sta si segla v roke. Tedaj pa se je zgodilo …
»Stoj! Roke kvišku! Hände hoch! Takoj, sofort!«
V naslednjem hipu so barako in njeno okolico osvetlili močni žarometi. Z vseh strani so iz podrastja vstajali do zob oboroženi specialci z naperjenimi puškami.
»Roke kvišku, sem dejal,« se je zadrl poveljujoči. Ne bom ponavljal še enkrat. Drugače se boste že čez par sekund cvrli v peklu.«
Tihotapci so bili tako presenečeni, da niso niti pomislili na kakršenkoli odpor. Poslušno so dvignili roke in se pustili razorožiti. Pobrali so jim vse, Mariu, ki ni imel pištole, so izza škornja potegnili dolg, ukrivljen gusarski nož.
»No, odslej se ti ne bo treba več pritoževati,« mu je Stevo še uspel navreči, ko so jih specialci z obeh strani meje trdno povezali. »Nikoli ti ne bo več treba voziti po teh kolovozih.«
Odlomek iz zgodbe Zlati ključ, ki bo v kratkem izšla pri Mariborski literarni družbi
OPERACIJA ŠARK
Hja, že mogoče, že mogoče … Ali pa tudi ne.«
Višjega inšpektorja je težko prepričati.
Strogo zaupna tajna številka na stenskem koledarju .
Vožnja s prižganimi rotacijskimi lučmi in sireno je carska.
Višji inšpektor Tresoglav je živčno bobnal s prsti po mizi. Videlo se je, da ga je vse skupaj vrglo iz tira. Sploh pa je bil močno v dvomih. Ni vedel, ali naj mulcema verjame ali ne. Zgodba je bila neverjetna in je mejila skorajda na znanstveno fantastiko.
»In tako pravita, da bi bila to tihotapska mreža? Hja, že mogoče, že mogoče … Ali pa tudi ne.«
»Kako da ne? Saj sva vendar na lastne oči videla,« je poskočila Tuna, kot bi jo pičila osa.
»In na lastna ušesa slišala,« jo je dopolnil Klemen. »Menda nama boste ja verjeli.«
»Hm, verjeli, ja. Lahko bi, lahko ne bi. Pa da se vama ni slučajno nocoj to sanjalo?« je usekal naravnost.
»Sanjalo? Ja, meni se je delno tudi …« Tuna se je ugriznila v jezik. Skorajda bi se izdala. Če bi višjemu inšpektorju povedala za svoje sanje, v katerih je našla zlati ključ rešitve, bi bilo vsega takoj konec. Ožigosal bi ju za sanjača, kdove, morda bi ju vrgel celo za rešetke. In potem bi nemočno čepela v zatohlem, temačnem zaporu, medtem ko bi zlikovci od zlikovcev () nemoteno opravili svoj dobičkonosen in zločinski posel. Kaj opravili, opravljali bi ga verjetno še naprej, vse do konca svojih bednih dni.
»Kaj delno tudi?« je napel ušesa višji inšpektor Tresoglav. Spet je začel bobnati s prsti po mizi, kar je nakazovalo povečanje njegove vznemirjenosti.
» … Meni se je delno tudi zdelo, da boste to vprašali,« se je izmotala Tuna. »Že takoj, ko sem vas videla, sem vedela, da tako inteligenten vodja, kot ste vi, ne bo kar tako čez palec verjel takšni neverjetni zgodbi. Sploh pa ne temu, da je navadna punca, kot sem jaz, razvozlala uganko.«
Višji inšpektor se je ob teh besedah pohvale vzravnal, prsi so se mu napele in od neke čudne lagodnosti si je nehote pogladil brke.
»Zato pa vam predlagam, da gremo vsi skupaj v zaliv. Vzemite dva svoja moža, potopili se bomo in s Klemnom jima bova pokazala podvodne zanke in obroče, kamor pripnejo tihotapci svoje vrvi.«
»Hja, ni neumen predlog, ni neumen. To sem hotel ravnokar sam predlagati.« Višji inšpektor Tresoglav se je vzravnal še bolj in se še bolj izprsil. Že na pogled je bilo videti, da je zrasel vsaj za dva centimetra. Poblisnil je s pogledom po svojih sodelavcih v pisarni.
Menda so pa ja slišali!Tukaj, v tem prostoru, je bilo ravnokar govora o njegovi inteligenci!
Če jo opazi tak otrok, potem se mi mora videti že na zunaj, in to na daleč, je pomislil.
Da bi podkrepil svojo pamet, znanje in veščine ter neustrašno junaštvo, se je važno odkrhnil in na glas dejal:
»Hotel sem predlagati, da, a z majhnim popravkom. Ne potrebujem nikogar od svojih ljudi. Prepričal se bom na lastne oči. Vse za domovino!« Sklonil se je k Tuni in Klemnu in nekoliko tiše dodal: »In danes je ravno pravi dan, malo osvežitve se mi bo tudi prileglo.«
Vstal je in se hitrih korakov napotil proti izhodu.
»Nekaj časa me ne bo, gremo v zaliv,« je še dejal svojemu pribočniku. »Če bo kaj nujnega, me pokliči na mojo strogo zaupno in tajno številko. Saj jo imaš?«
»Imam, imam. Vsak mesec, ko obrnem list, jo spet prepišem na zidni koledar. Glejte, tamle je zapisana,« je hitel pribočnik. A šef je le prikimal zamahnil z roko v pozdrav.
Na dvorišču je višji inšpektor Tresoglav za trenutek obstal. Nekaj časa je tuhtal, nato pa spet zamahnil z roko in zamrmral: »Zidni koledar, ja …«
Sedli so v avto in se odpeljali do obale. Višji inšpektor je parkiral kar na pločniku.
»Delamo v dobrobit našega naroda,« je pokomentiral svoje dejanje. »Ko ne bomo na nujni nalogi, bomo tudi mi dosledno upoštevali predpise.«
Kmalu so bili v skrivnem zalivu. Višji inšpektor je kar zijal, saj tega zaliva še ni videl, čeprav se je že od vsega začetka nahajal v njegovem rajonu. Pravzaprav bi se lahko reklo, da je bil celo malo užaljen.
»Od kod se je pa tale vzel?« se je čudil. »Najbrž ga je morje ustvarilo pred kratkim.«
»Verjetno res. Pred kakšnim tednom.« Tuna se je uščipnila v stegno, da ne bi planila v glasen smeh.
»Če je šlo najprej na bencin, potem na nožni pogon, bo šlo odslej na ročni,« je oznanil Klemen. »Čolna žal nimamo.«
»Lahko ga priskrbim, to je najmanjši problem,« se je takoj ponudil višji inšpektor.
»Ne bo treba, bomo kar zaplavali.«
Odvrgli so vrhnja oblačila, pri čemer je imel višji inšpektor nekaj več problemov, kakor Klemen in Tuna. Sneti je moral kapo, odvezati kravato, sleči srajco, pa majico, sezuti čevlje in nogavice, na koncu še hlače in spodnje hlače, ki jih je zamenjal s kopalkami. Slednji opravek je seveda naredil diskretno za grmovjem. Vse skupaj je bilo videti precej smešno, Tuni se je zdelo, da se za migetajočim grmovjem skriva vohun, ki opreza za njimi.
A inšpektor le ni bil taka zguba, kot sta mislila naša junaka. V vodi se je izkazal, bil je gibčen kot Neptun, rimski bog morja s svojim trizobom. (♆) Še Klemnu je vzelo sapo, ko je videl njegove plavalne in potapljaške sposobnosti. To mu je tudi odkrito povedal.
»Rojen sem ob morju, kot otrok sem veliko časa preživel ob in v vodi,« se je pohvalil višji inšpektor. »To mi še dandanes prav pride.«
Na mestu, ki sta si ga zapomnila Tuna in Klemen, so zajeli sapo in se spustili pod vodo. Inšpektorja sta vzela medse in ga usmerjala na desni konec školjčišča. Lepo je bilo videti podvodne vrvne zanke in ostanke vrvi, ki so bile privezane nanje.
»Ne morem verjeti,« je ponavljal višji inšpektor Tresoglav, ko so na površju spet zadihali s polnimi pljuči. »In to se dogaja meni pred nosom, meni, ki sem strah in trepet vseh lopovov daleč naokoli.«
»No, nama zdaj verjamete? Se strinjate s trditvijo, da vse to nisva le sanjala?«
»Seveda se! Pri treh krščenih ’šarkih’, morskih psih,« se je pridušal. »Da, operacijo bom imenoval Shark, morski pes. Takoj se vrnimo na postajo. Tuna, če si pravilno dešifrirala sporočilo, se bodo nocoj v naši mreži premetavale velike ribe. Jaz, morski pes, jih bom zmlel za večerjo. Pod nujno moram alarmirati naše kolege na severovzhodu države.«
Skobacali so se iz vode in se oblekli. Tuna in Klemen sta se čudila, kako hitro je bil višji inšpektor v uniformi.
»V vojski je bil zelo pomemben čas, v katerem si se opravil v popolno bojno pripravljenost. To smo redno trenirali,« je dejal ponosno. »Slačenje ni bilo tako pomembno.«
»Res se nam mudi, zlikovce bo treba prijeti,« je dejala Tuna in pogledala na števec v avtomobilu. Pa za to ni bilo kakšne posebne potrebe, kajti višji inšpektor je že vključil sireno in modre luči. Imenitno je bilo videti, bilo je prav carsko, kako so se jim drugi avtomobili umikali in jim odstopali prednost. Na postaji so bili v nekaj minutah.
»Bodo že videli, kaj pomeni delati za mojim hrbtom. In to prav v mojem rajonu,« je grmel višji inšpektor Tresoglav. »Pribočnik, takoj me poveži s policijsko postajo na Koroškem, ki je najbližje kraju predaje. Vidva, draga moja, pa lepo domov. Obvestil vaju bom, ko bo vse skupaj končano.«
»Ampak …« je zinila Tuna.
»Saj se še nismo …« se je uprl Klemen.
»Nič ampak, nič, nič. Popoldne je vajino, pojdita na plažo, sončita se in lenarita. Zaslužila sta si. Jutri se vidimo.«
Višji inšpektor Tresoglav ni trpel ugovora. Našima junakoma tako ni preostalo drugega, kot da sta zapustila veliko belo stavbo.
»Veš kaj, Klemen. Veliko sva doživela zadnje dni. Saj ima inšpektor prav. Utrujena sem, da komaj stojim na nogah. Rada bi se naspala.«
»To je že tvoja druga dobra ideja danes,« se je široko zarežal Klemen. »Tudi sam se bom ravnal po njej.«
»Dobro. Če ne prej, se vidiva jutri zjutraj.«
»Le odpočij si. In lepo sanjaj. Pa ne o tihotapcih. Adijo!«
»Adijo! Hej, Klemen, o kom pa naj sanjam?«
Klemen ni odgovoril. Naredil se je, kot da je ne sliši več. A Tuna je dobro vedela, kakšen bi bil odgovor, če bi ga fant le spravil iz ust …
Odšla sta vsak svojo pot, v deželo sanj, kjer ni nobenih zlikovcev, lopovov in tihotapcev. No ja, vsaj nocoj jih ne bo, kajti nahajali se bodo čisto drugje, v pravem, realnem in ne virtualnem svetu.
Na glavni policijski postaji v Piranu pa je z bliskovito naglico stekla strogo tajna akcija imenovana ’Šark’ – morski pes.
PAJKOVA MREŽA
Da bi bil rum močnejši od vode? Ah, kje pa … to pa že ne bo držalo.
V temnem gozdu ob tabornem ognju ...
Pod svetlečimi žarometi dokončno v zasedi sklenjen obroč.
Po prašni makadamski cesti proti Kapunarjevi karavli se je majal star terenski avto. Hropeč se je zaganjal iz ovinka v ovinek, šofer za volanom je grdo preklinjal. Dan se je nagibal h koncu, sonce je tonilo za obzorjem. Bolj ko se je cesta dvigala, slabša je postajala. Ko je avto zapeljal mimo karavle, se je spremenila v čisto navaden, luknjast kolovoz.
»Klinc pa taka zapufanadržava,« je bentil Mario in se trudil obdržati vozilo na poti. »Lahko bi vsaj do karavle položili asfalt, naprej pa tale kolovoz razširili v normalno cesto.«
»Seveda, vse to v luči dobrososedskih meddržavnih odnosov, kajne?« se je posmehnil Stevo, »ali pa nam na čast. Lahko bi nam priskrbeli tudi helikopter, da se ne guncamopo tem razdrapanem terenu. To se za nas, gospodo, vendar ne spodobi.«
»Spet sta si v laseh. Hujša sta kot otroka. Drugič bom resno razmislil, koga vzamem v ta posel,« je zagrozil Ante. Iz toka pod pazduho je potegnil pištolo in skrbno preveril, če je nabita.
»Če se vama ne da malo potrpeti za to, kar dobita na koncu, tudi prav. Veliko jih je, ki bi tak posel zagrabili z obema rokama.«
»Dobro, dobro, šef, saj se samo malo šaliva, da čas hitreje mine. Nič ni tako katastrofalnega. Bomo že pretrpeli.« Mario se je ustrašil Antejevih groženj. Tudi Stevo je utihnil in tako so naslednjih petnajst minut molčali, zatopljeni vsak v svoje misli in skrbi.
Avto so parkirali nedaleč od barake. Nalomili so smrekovih vej in ga zakrili, da ga niti vešče oko ne bi opazilo na razdalji, večji od dveh metrov. Nato so se odpravili v barako.
»Skoraj bo devet,« je pogledal Ante na uro. »Dogovorjeni smo ob enajstih. Do takrat imamo še čas, lahko se malo sprostimo.«
»Sedimo v kot na tole vejevje. Zanetil bom ogenj, da ne bomo v temi. Saj mrzlo res ni, čeprav smo nad tisoč metri. A ogenj mora biti, bolje se počutim.«
Stevo je nalomil dračja in zanetil ogenj na sredini barake. Ravno na mestu, kjer so bili ostanki kurjenja še od prejšnjih obiskov. Pihalnik je odložil na tla poleg sebe, tako, da je bil obrnjen proti izhodu in ga je imel vsak trenutek na dosegu roke. Iz bisage, ki jo je prej hranil pod sedežem v avtu, je potegnil steklenico ruma. Nagnil je in žgoča tekočina je zaklokotala po njegovem grlu. Pil je jedko tekočino, kot da pije vodo.
»Madonca, se prileže po napornem dnevu,« je oživel, ko je spet zadihal. Oči so mu v trenutku osteklenele kot hipnotizirani kači. Ponudil je pijačo Mariu.
»Enkrat lahko potegneš, več pa ne. Samo to nam še manjka, da nas nazaj grede ustavi policija, mi pa s pijanim voznikom,« je dejal Ante. »Mario, pazi, vse je odvisno od tebe.«
»Saj ne bom več, šef, en požirek pa mi tudi ne bo škodil.«
Odpil je z dolgim požirkom in ponudil Anteju. Tudi ta je, v nasprotju s svojimi besedami, krepko nagnil in steklenice kar ni mogel odtrgati od ust.
»Hohoj,« se je spuntal Stevo, »to je rum, ne voda.«
»Nič dosti močnejši ni,« je positnaril Mario. »Od žeje me bo pobralo.«
Stevo ga je krvavo pogledal. »Tako se pa nismo zmenili. Sam sem ga plačal. Bomo poračunali pri dobičku.«
»Lahko kar zdajle,« se je zarežal Mario in od nekod privlekel zamaščene karte. »Časa je še dovolj, lahko vržemo eno igro. Tisti, ki izgubi, kupi jutri drugo flašo.«
Stevo je bil takoj za to. Pritegnila sta še Anteja in kmalu so bili vsi trije globoko v igri. Še dobro, da so bila tla iz poteptane ilovice, drugače bi se njihovo udarjanje s pestmi slišalo globoko v dolino.
Zunaj, v mesečni avgustovski noči, pa so se medtem dogajale pomembne tihe stvari …
~ ~ ~
Ob tri četrt na enajst je Ante odvrgel karte. Prižgal je zadnjo cigaro in se pretegnil:
»Grem pogledat, kaj je novega. Naši prijateljčki z druge strani meje bi se morali počasi prikazati.«
»Ti kar poglej. Upam, da bodo kmalu tu in da končamo to zadevo. Utrujen sem že.« Stevo je mastno pljunil in potegnil še zadnji požirek. Prazno steklenico je zalučal v sosednji kot. Ni se razbila.
Ante je stopil na zrak. Nebo je bilo jasno, zvezde so živo mežikale z neba. Globoko je vdihnil in zajel mešanico opojnih vonjav, ki jih lahko ponudi le neokrnjena gorska narava sredi višinskih gozdov. A ves zdravilni opoj je uničil takoj zatem. Globoko je potegnil dim iz cigare, da je v temi ves zažarel.
Z avstrijske strani sta se iz doline počasi bližala dva snopa zasenčenih luči. Premikala sta se v cikcaku, poplesavala zdaj po smrekah, zdaj po nebu. Nič boljših cest nimajo v to divjino, je pomislil. V dolini ja, tam že. A tu zgoraj, tu je pozabljeno na vse.
Luči so se približale in se ustavile v bližini. Poklical je tovariša. Na kratko so se pozdravili s prišleki, besede so bile redke in niti ne preveč zaželene. Tudi razumeli niso drug drugega. Le Ante je za silo lomil nemški jezik.
Odmetali so veje s terenca in pretovor se je pričel. Posamezni zaboji so romali v smeri Avstrijcev, od njih pa v obratno smer drugačni, bistveno težji. Le, da je teh bilo precej manj.
»Daß is alles. Ist im Ordnung?« (»To je vse. Je v redu?«)
»Ja, gut. Auf Wiedersehen. (»Ja, dobro. Nasvidenje.«)
Ante in predstavnik prišlekov sta si segla v roke. Tedaj pa se je zgodilo …
»Stoj! Roke kvišku! Hände hoch! Takoj, sofort!«
V naslednjem hipu so barako in njeno okolico osvetlili močni žarometi. Z vseh strani so iz podrastja vstajali do zob oboroženi specialci z naperjenimi puškami.
»Roke kvišku, sem dejal,« se je zadrl poveljujoči. Ne bom ponavljal še enkrat. Drugače se boste že čez par sekund cvrli v peklu.«
Tihotapci so bili tako presenečeni, da niso niti pomislili na kakršenkoli odpor. Poslušno so dvignili roke in se pustili razorožiti. Pobrali so jim vse, Mariu, ki ni imel pištole, so izza škornja potegnili dolg, ukrivljen gusarski nož.
»No, odslej se ti ne bo treba več pritoževati,« mu je Stevo še uspel navreči, ko so jih specialci z obeh strani meje trdno povezali. »Nikoli ti ne bo več treba voziti po teh kolovozih.«
Odlomek iz zgodbe Zlati ključ, ki bo v kratkem izšla pri Mariborski literarni družbi
