Odlomek iz mladinskega pustolovskega romana Vaške punce
Tuni se je zdela sobota v začetku prava polomija. Večje katastrofe si skorajda ne bi mogla zamisliti, če se v drugi polovici dneva ne bi vse skupaj zasukalo nekam čisto drugam. Nekam, kar jo je popolnoma prevzelo…
Ampak, nikar ne prehitevajmo stvari, pojdimo lepo po vrsti.
Že ko so z mamico in atijem oprtali nahrbtnike, vreme ni bilo ravno obetavno. Megla je tiščala k tlom, nad njo je bilo slutiti trgajoče se oblake.
»Vi kar rinite nekam v planine,« jih je namesto jutranjega pozdrava ozmerjala zlovoljna Marneja, »prej ko slej se boste vrnili mokri ko cucki.«
»Pa kaj je s to punco?« je vprašal ati, ko so se oddaljili od hiše. »Jo pa ja nisva tako vzgajala, Marinata. Ali pač?«
»Pusti jo, saj veš, kako je. Menda imata z Julijanom spet krizo.«
»Kriza gor ali dol! Tako se pač ne obnaša! Ko smo bili mi mladi…«
»Očka, nehaj no s tem. Ozri sem raje malo navzgor. Zgleda, da nam vreme ni preveč naklonjeno,« je rekla Tuna, da bi speljala pogovor v druge vode. Vedela je za hude srčne težave, ki jih je trpela Marneja zaradi Julijana, fanta iz Maribora, kamor je njena sestra hodila v šolo. Vedela je več kot kdorkoli drug. Več kot očka (on itak ni ničesar vedel), vedela je tudi več kot mami. Bila je edina, ki ji je Marneja v visoki meri zaupala svoje srčne težave. Spomnila se je njune dvojne sestrske prisege…
* * *
»Prisezi, da ostane med nama vse, kar ti kdaj povem!« jo je lani poleti zarotniško potegnila v temen kot sestra.
»Prisežem!«
»Nisem prepričana. Prelahko si izgovorila to besedo. Skorajda ti ne verjamem.«
»Le verjemi. Prisežem. Še enkrat. Prisežem, prisežem, prisežem!«
Marneja je bila nekoliko trenutkov tiho.
»Nisem povsem prepričana,« je dejala. Saj si v redu punca, ne rečem, ampak…«
»Kaj zdaj,« se je takrat ujezila Tuna, »okej, bova pa naredili tako, da mi boš vedno v življenju lahko verjela.«
»Kaj bova naredili?« je vprašala Marneja.
»Potrdili bova najino sestrstvo.«
»Kako potrdili?« Marneja jo je dvomeče gledala.
»Boš že videla. Prinesi iz kuhinje tisti mali nožiček.«
Marneja, čeprav štiri leta starejša, je ubogala. Najbrž jo je prepričal čuden lesk uporništva v Tuninih očeh.
»Zdaj pa glej,« je dejala Tuna, ko ji je sestra izročila nožič. »Dobro glej!«
S hitrim potegom si je zarezala v levi palec. V trenutku se je na površini kože pojavila kapljica krvi.
Marneja se je zgrozila. Česa podobnega sama ni bila sposobna storiti.
»Iztegni roko,« je dejala Tuna in še preden se je Marneja zavedala, je že začutila skelečo bolečino. Široko odprtih oči je opazovala, kako se tudi na njenem kazalcu nabira kapljica sveže krvi.
»Takole, zdaj pa posesaj mojo kapljico,« je ukazala Tuna in pritisnila prst na sestrine ustnice. Obenem je sama polizala kri, ki se je nabrala na Marnejinem prstu. Še celo nekoliko ga je stisnila, da se je kapljica povečala.
»Temu se reče zaveza bratstva ali zaveza sestrstva,« je teatralno izjavila in se obliznila. »Tako so delali že Indijanci v knjigah Karla Maya. Zdaj sva res pravi sestri in pred mano ti ni treba več ničesar skrivati. Ne bom te izdala.«
Marneja še ni prav prišla k sebi, ko je Tuna še dodala: »Nisem vedela, da imaš tako sladko kri. Lahko bi jo popila tudi pol litra.«
Po tistem prelomnem dnevu je Marneja zaupala Tuni vse. In čeprav sta si bili po značaju zelo različni, je vedela, da je ne bo izdala. Njuno sestrstvo je bilo s tem nenavadnim indijanskim obrednim običajem dvakrat potrjeno…
* * *
Po uri hoje ni izgledalo nič bolje. Megle so se še vedno podile čez obronke Pohorja, pripodile so se tudi na Kozjak in turobno zavijale okoliške hribe. Le ko so se bližali cerkvici sv. Pankracija, so se oblaki deloma pretrgali in skoznje je na trenutke posijalo medlo poznoaprilsko sonce. Ko so se povzpeli na stolp, ni bilo pravega razgleda. Razočarani so se spustili spet na trdna tla in jo ubrali po avstrijski strani naprej proti uro oddaljenemu Kapunarjevemu vrhu.
»Marneja je imela prav,« je že – najbrž desetič ta dan – positnarila Tuna. »Sama megla, nikamor ni videti. Nobenega razgleda. Še malo, pa se bo res ulilo. Kaj pa potem?«
Ati ni imel časa odgovoriti. Med vejevjem je zašumelo in prve debele deževne kaplje so – kot odgovor na Tunino nerganje – zašumele v listju.
Naša družba treh izletnikov je pospešila korak.
»Pohitimo, morda pa ne bo hudega,« je rekla mama. »Lahko pridemo do karavle morda še suhi. Če pa ne, pa bomo našli začasno zaklonišče pri stari, zapuščeni baraki. Nekdaj so v njej prebivali, danes pa je le še stara, razdrapana razvalina. Ampak, streha še drži, čeprav je že precej načeta.«
Deževalo pa je kar naprej. Ne sicer bolj, a deževalo je vztrajno in neprenehoma. Kmalu so dežne kaplje prebile varovalni listni oklep gostega bukovja, vedno pogosteje so kapljale na tla. Svojo pot so našle tudi na glavah naših popotnikov in se zlivale za vratove male družinice.
Komaj so prišli do stare, opuščene barake, se je usula prava ploha. Vedrili so, veseli, da so vsaj v tem trenutku našli primerno zatočišče.
»Kdo bi si mislil,« je dejal ati, medtem, ko si je oblačil suho majico. Pa vremenar včeraj ni ravno tako napovedal.«
»Je že, ati, je že, le ti ga nisi prav poslušal. Kakor običajno.«
»Tuna, kako se pa obnašaš,« je bila huda mami. Pomagaj mi raje, da pospravim mokra oblačila v nahrbtnik in pripravim suha tudi za naju. Drugače se lahko hitro prehladiva.«
Pa Tuna ne bi bila Tuna, če bi mirno sedela tamle pod kapom in čakala na lepše vreme. Njen nemirni duh ji ni dal miru, odrinila je vegasta škripajoča vrata in se skozi pajčevino prerinila v temačno notranjost. Najprej ni videla skorajda ničesar, a oči so se hitro privadile polmraka.
V notranjosti stare barake je bilo kljub špranjam, skozi katere se je videlo na prosto, precej zatohlo. Vendar pa je Tuno spreletaval negotov občutek. V zraku je vonjala poseben vonj. Nikakor ni mogla ugotoviti, kaj predstavlja ta vonj. Neka mešanica ognja, oglja in – morja. Res, nekaj v tem prostoru jo je spominjalo na morje. Slanost, ribe, školjke…
Tla v kolibi so bila iz zbite ilovice. Bogve, kdaj je kdo tukaj stanoval. Morda so bili to drvarji, ki so pred leti krčili les tu ob meji. Še v prejšnji državi, Jugoslaviji, tukaj ni smel nihče sekati lesa. Tu je potekal sto metrski obmejni pas, v katerem so se lahko gibali le graničarji, ki so hodili v redne kontrole ob meji. Po osamosvojitvi Slovenije so karavle opustele, vojska in policija se je umaknila s severne meje in kmetje, ki so bili lastniki teh gozdov, so spet pričeli s svojimi deli v gozdu.
»Da, verjetno so tukaj živeli gozdarji,« je pomislila Tuna. Pozornost ji je pritegnil kup oglja in pepela na sredini prostora. Približala se je in s palico pobezala po ostankih zgorelih drv.
»Ampak, da bi bilo tole pogorišče še od takrat,« se je čudila sama pri sebi. »Skorajda ne verjamem.«
Med ogorelimi koščki se je nekaj belo zasvetlikalo. Tuna se je sklonila in pobrala. Bil je zvit košček nezgorelega papirja. Razgrnila ga je in poravnala. Začudila se je, ko je zagledala okorelo pisavo, ki je skorajda ni bilo več mogoče razbrati.
»…išče za rtom… iran. Mario…« je prebrala pri slabi svetlobi in skomizgnila z rameni. To ji ni nič povedalo.
»Tuna, kje si? Gremo naprej, vreme se je uneslo,« jo je poklical oči.
»Takoj, saj že grem.«
Nagonsko je zvila listič starega papirja in ga vtaknila v zadnji hlačni žep.
Vreme se je res izboljšalo, zato so nadaljevali. Na Kapunarjevo karavlo so kljub vsemu prispeli dobre volje, z izjemo Tune, ki je – držeč se pač svoje ustaljene najstniške navade – spet vihala svoj občutljivi nosek.
* * *
Klemen je bil prav poseben fant. Tuna je to začutila takoj, ko ga je na karavli videla v družbi staršev in njegove sestre Taje. Starši, ki so se bežno poznali med seboj, so se zapletli v pogovor, Tuna pa se je pridružila Taji in Klemnu. Ugotovili so, da pravzaprav ne živijo preveč daleč drug od drugega in se čudili, kako da se niso srečali že prej.
»Letos gremo spet na morje,« je važno povedala Taja, ki je obiskovala peti razred devetletke. »Najbrž v Piran. Oči je dejal, da na Hrvaško pa že ne bo več hodil. Zakaj bi nosil denar na hrvaško obalo, ko pa nas itak ne marajo.«
»Kaj pa ti veš. Hrvati nam nagajajo zato, ker mi njim,« je poznavalsko in strokovno ugotovil Klemen, ne da bi trenil z očesom. »Če bi se mi lepše vedli, bi bili tudi oni drugačni do nas.«
Bil je leto starejši od Tune, hodil je v prvi letnik računalniške šole v Maribor. Tako je vsaj povedal. Poleg tega, da ji je bil zelo všeč, je v njenih očeh zrasel zdaj tudi v tem pogledu.
»To pa že ni res,« je bila užaljena Taja, »očka pravi…«
»Pusti ti to, kar očka pravi. Starejši nimajo vedno vsega prav. Če bi imel kako leto več in bi lahko jaz odločal…«
»Bi bilo čisto drugače, kajneda,« se je vmešala Tuna, prepričana, da mu bo všeč, če mu ponudi svojo podporo. A Klemen se je napravil gluhega, obrnil se je vstran in se delal brezbrižnega.
»Tudi mi pojdemo najbrž v Piran,« je izstrelila Tuna in poškilila proti njemu.
»A res?« je zažarela Taja, Klemnu pa so se vršički ušes pobarvali za odtenek temneje. Ali se je pa Tuni tako le zazdelo. V trenutku je pozabila na vse poglede, ki sta si jih v šoli med sabo na skrivaj pošiljala z Mitjem.
»Kdaj pa greste?« je vprašal na videz brezbrižno.
»Mislim, da v začetku avgusta,« je dejala Tuna in s pogledom poiskala mami.
»Mami, kdaj gremo na morje? Kajne, da v začetku avgusta?«
»Mislim, da. Tako nekako sva se pogovarjala z očkom. Sicer pa še ni nič dokončno.«
»Ja, ampak v Piran, kajneda?« je vzkliknila Tuna.
»Kaj res?« se je začudila Klemnova in Tajina mama. Potem se pa morda kje vidimo.«
»Morda pa res,« je prikimal še njun očka in stvar je bila že tako rekoč zapečatena.
Tuna je žarela. Srce ji je nemirno utripalo, počutila se je kakor v oblakih. Ni je več motilo, da se je sonce skrivalo daleč za meglicami, ni je motilo, da se je ohladilo in je veter postajal iz minute v minuto hladnejši in ostrejši. Gledala je fanta, ki se je delal brezbrižnega, fanta, ki se skorajda ni zmenil zanjo. A tudi njemu so v resnici lica rdela in v svoji čudni zadregi je bil še bolj zmeden. Tuna je slutila, da je jezen sam nase. Pa kako tudi ne bi slutila, tudi sama se je namreč počutila neskončno neumno. Obenem pa tudi nedoumljivo srečno in vznemirjeno.
BLIŽAJO SE POČITNICE…
In z njimi vse sorte neverjetnih dogodivščin
Naslednji dnevi in tedni so minevali kot v snu. Tuna je prvič v življenju začutila, da z njo nekaj ni v redu. Karkoli je počela, se ji je zdelo kakor v meglici. Kot bi lebdela med nebom in zemljo. Neprizemljena. Nekje v sredini med vesoljem in resničnostjo.
Bila je zbegana. Znašla se je v novem položaju, ki ga ni bila vajena in mu ni bila dorasla. Vsa nemirna pa je vendarle v dnu svojega rosno mladega srca slutila, kaj se dogaja. Slutila, čeprav vsega ni prav razumela.
Od izleta na Kapunar Tuna ni imela več miru. Prvomajski prazniki so minili, hodila je spet v šolo, bilo je napeto. Učitelji so bili slabe volje, učenci razdražljivi. Bližalo se je zadnje redovalno obdobje, ocene pa še niso bile zaključene. Resda Tuna ni imela posebnih težav, prav bi bilo le, da bi dvignila ocene pri matematiki in slovenščini, saj bi s tem pridobila več točk za vpis v gimnazijo. A glej ga zlodeja, naenkrat ji to ni bilo nič več pomembno. Kakor ji ni bil več pomemben Mitja, ki je v šoli vedno bolj pogosto križal njene poti.
»Tuna, kdaj dvigate ocene pri matematiki?« jo je nekega večera v maju vprašala mama.
»Eh, kdaj že? Mislim, da drugi teden,« se je zlagala in buljila dalje v televizor.
»Naslednji teden? Meni se zdi, da si zadnjič dejala drugače. Da pišete v petek. Ali se morda motim?«
»Zadnjič je bilo zadnjič! Se je Matka pač drugače odločila. Itak vedno spreminja svoje odločitve.«
»Ti že veš,« je rekla mama Marinata, »toliko si že zrela, da moraš vedeti, da je vse na tebi. Jaz te lahko samo opomnim, da ne pozabiš.«
»Saj bom, mami, saj bom,« je narejeno vzdihnila Tuna in preklopila na drugi kanal. Ravno se je pričela njena priljubljena španska nadaljevanka. Glavna junakinja je z zlomljenim srcem hlipaje slonela v naročju prijateljice.
»Ne mara me, vzel bo raje tisto lajdro. Pa tako sem ga ljubila, vse bi storila zanj,« je pisalo v podnapisih. Tuna skorajda ni potrebovala prevoda. Toliko teh mehiških nadaljevank je že videla, da se je ob njih skorajda samodejno naučila španščine.
Tokrat nadaljevanke ni veliko spremljala. Fizično je bila prisotna tukaj, v domači dnevni sobi, njene misli pa so plavale čisto drugje…
Hodila je po cvetočem travniku, polnem zrelih trav in dišečih rož. Metulji so se spreletavali s cveta na cvet in srkali sladki nektar. Bili so čudoviti, njihova kot dih tanka krila so se lesketala v soncu v tisočerih barvah. Tekala je za njimi in jih hotela uloviti. Posebej lep je bil velik, modrikasto zlat metulj. Igrivo je letal pred njo, dvigal se je visoko in se spet spuščal v svojem svatovskem plesu k tlom. Na vse načine se je trudila, da bi ga ujela. A tik preden ga je uspela prijeti, je odletel na drugi cvet. Zdelo se ji je, da se norčuje iz nje in jo izziva: »No, deklica, če si dovolj hitra, me pa ujemi.«
»Bom te, ujela te bom. In potem boš moj, samo moj. Kakor je moj tudi…«
Takrat ga je zagledala. Klemna. Ležal je, zleknjen na boku med cvetlicami in žvečil travno bilko. Levo nogo je imel nekoliko spodvito, desno je položil v travo, pazljivo, da ne bi ranil in pomendral lepih rožic. Njegov izraz na licu je bil tako odrasel, tako možat. Nasmehnil se ji je, izpljunil travno bilko in iztegnil roko proti njej…
»Se je ubožica že kaj pomirila? Joj, kako trpi. Takšni so moški, vidiš. Je njena prijateljica že ujela v mreže tistega s haciende?« je vprašala mama, ki se ji je pridružila pri gledanju.
»Ne vem, nisem bila pri stvari. Razmišljala sem…«
»Tuna, zadnje čase veliko razmišljaš. Večkrat se mi zdiš precej odsotna. Kaj je narobe s tabo?«
»Nič ni narobe, mami, le kaj bi bilo. Imam pač svoje skrbi,« je nejevoljno odvrnila Tuna in vstala. Vprašujoč in zaskrbljen mamin pogled je spremljal njen odhod. Zaprla se je v svojo sobo, se vrgla počez čez posteljo in si nadela slušalke. Prijetne, romantične melodije so se zmešale z mislimi, ki so zasanjano spet zaplavale na cvetoči travnik.
* * *
Junij je bil v polnem razmahu, šola je počasi zapirala svoja vrata. Učenci so odhajali domov, eni veseli in zadovoljni, drugi bolj kislih obrazov. Tudi profesorji so si očitno oddahnili. Zdolgočasenost z njihovih obrazov je izginila, prav videti je bilo, da so srečni, ko so končno spet dočakali konec pouka. Vezi in spone so padle z njihovih ramen, padle pa so seveda še bolj z ramen šolske mularije.
Tudi Tuna si je oddahnila. Šolske skrbi so ostale za njo, za njo je ostala tudi osnovna šola. Šolsko leto je zaključila z odličnim uspehom, čeprav je bila skorajda do konca ravno matematika tista, ki je odločala o tem. Pa Tuna je ujela zadnji vlak, potrudila se je in uspelo ji je. Prav dobra ocena v tem predmetu ji je prinesla tudi spričevalo, ki se ga ni sramovala. Z dobrim občutkom se je bližala domu, na tihem je bila vesela svojega uspeha in ponosna sama nase.
»Zdravo, mami, očka,« je zaklicala že s hišnega praga. Odvrgla je šolsko torbo na trosed v dnevni sobi, ni se potrudila niti toliko, da bi jo odnesla v svojo sobo. Danes je dan, ko si lahko privošči!
»Kaj smo pa danes tako dobre volje?« je vprašal oči, ne da bi dvignil pogled iznad časopisa. Ostal je bil doma, kajti zagnojil se mu je palec na nogi in zdravnik mu je priporočil, naj nekaj dni počiva. »Navadno nisi tako dobre volje. Si spoznala morda kakega novega frajerja?«
Očka pač ni mogel brez tega, da ne bi dražil svojo punčko.
»Kakega frajerja neki,« se je zasmejala Tuna. »Takih, ki bi bili meni všeč, ni na tem svetu.«
»Seveda ni,« se je vmešala mama. »Taki rastejo samo v vesolju. Brez korenin so. In od tam se spuščajo na izlet na Kapunarjev vrh.«
Cunami, ki se je začel nekje v nogah, se je širil v cikličnih krogih in dosegel Tunino glavo s svetlobno hitrostjo. Eksplodiral je s takšno močjo, da je presenetil njo samo.
»Pa kaj se gresta, vidva? Halo? Ali sta čisto ponorela? Me res ne moreta pustiti malo pri miru? Pa prav danes…«
Odvihrala je v svojo sobo in zaloputnila vrata za sabo. Niti torbe ni pobrala, pustila jo je ležati na trosedu, kamor jo je bila odvrgla. Očka in mami sta nemo strmela za njo…
»Vso zadevo bo treba nekako pogladiti,« je rekel očka. »Ne gre tako, da bi se danes, ko je zadnji šolski dan, kregali.«
»Se strinjam, kakopak. Ampak, ali nisi mogel malo brzdati svojega jezika,« je zavila z očmi mama Marinata. »Vedno pripraviš vse skupaj tako daleč, da nekomu prekipi.«
»Oprosti, ampak mislim, da pretiravaš! Včasih sem jaz tisti, včasih si ti. Velikokrat pa se mi zdi, sploh zadnje čase, da je to najina hči. Večkrat sem že tuhtal, kje sva zagrešila z vzgojo…«
»Nič nisva zagrešila z vzgojo. Kar spomni se, tudi z Marnejo je bilo težavno. Komaj se je izvlekla iz tistih let. Še danes ima svoje muhe.« Mama Marinata je bila stvarna ženska in je vedno razmišljala zelo trezno. Situacijam primerno, pač, seveda.
»Saj vem, seveda! Vedno imaš prav! Ne bova se sedaj zaradi tega sporekla še midva. Vendarle pa mi ni vseeno, ko vidim, kako se obnaša Tuna. Počutim se nemočnega, počutim se krivega. Nisem je znal prav vzgajati.«
»Prav si znal, dragi, ne obremenjuj se s tem. Tuna je zdaj pač v obdobju, ko je najbolj ranljiva. To zna trajati nekaj let. Videl boš, da se bo vse uredilo.« Mama Marinata je pobožala ata po glavi in se stisnila k njemu: »Sicer pa, spomni se, tudi nama se je v teh mladostniških letih dogajalo podobno.«
»Prav imaš, draga. Zaupam ti in verjamem, da ti žensko dušo poznaš bolje od mene,« se je vdal ata. »Zdaj pa greva do Tune, da nama pokaže zadnje osnovnošolsko spričevalo.«
Tuni se je medtem jeza nekoliko polegla. Ko sta ati in mami potrkala na vrata, je že skoraj pozabila na svoj izpad.
»Prišla sva pogledati tvoje zaključno spričevalo,« je dejal ati. »Prišla pa sva se ti tudi opravičiti. Veš, jaz imam včasih pač take neokusne izpade. Pa s tem ne mislim nič hudega.«
»Jaz tudi,« je priznala Tuna. Spet je začutila tisto značilno vročino, ki huškne v obraz. »Pa saj ni bilo nič takega.«
»Nekaj malega sva ti pripravila, ker si zaključila s tako dobrih uspehom,« je rekla mama in ji podala majhen zavojček. Z velikim pričakovanjem ga je Tuna razvila. V škatlici je bil lični toaletni pribor. Mama Marinata je dobro poznala svojo hči. Vedela je, da veliko časa preživi pred ogledalom. A kaj bi, verjetno tudi druga dekleta njene starosti niso nič drugačna.
»Hvala mami, hvala oči,« je vzkliknila Tuna in ju objela. Darila je bila resnično vesela. V mislih se je že videla, kako napudrana in odišavljena, z rahlo razprtimi živordečimi ustnicami gre mimo Klemna. Mimo njega, ki se vse čase dela, kot da je ne pozna. O, pa bo že videl. Vsi drugi fantje bodo gledali za njo. In ona bo izbrala tistega, ki stoji tam zadaj za Klemnom, prijela ga bo pod roko in odšla z njim. O, bo že videl, domišljavec domišljavi! Še žal mu bo!
Odlomek iz mladinskega pustolovskega romana Vaške punce
Tuni se je zdela sobota v začetku prava polomija. Večje katastrofe si skorajda ne bi mogla zamisliti, če se v drugi polovici dneva ne bi vse skupaj zasukalo nekam čisto drugam. Nekam, kar jo je popolnoma prevzelo…
Ampak, nikar ne prehitevajmo stvari, pojdimo lepo po vrsti.
Že ko so z mamico in atijem oprtali nahrbtnike, vreme ni bilo ravno obetavno. Megla je tiščala k tlom, nad njo je bilo slutiti trgajoče se oblake.
»Vi kar rinite nekam v planine,« jih je namesto jutranjega pozdrava ozmerjala zlovoljna Marneja, »prej ko slej se boste vrnili mokri ko cucki.«
»Pa kaj je s to punco?« je vprašal ati, ko so se oddaljili od hiše. »Jo pa ja nisva tako vzgajala, Marinata. Ali pač?«
»Pusti jo, saj veš, kako je. Menda imata z Julijanom spet krizo.«
»Kriza gor ali dol! Tako se pač ne obnaša! Ko smo bili mi mladi…«
»Očka, nehaj no s tem. Ozri sem raje malo navzgor. Zgleda, da nam vreme ni preveč naklonjeno,« je rekla Tuna, da bi speljala pogovor v druge vode. Vedela je za hude srčne težave, ki jih je trpela Marneja zaradi Julijana, fanta iz Maribora, kamor je njena sestra hodila v šolo. Vedela je več kot kdorkoli drug. Več kot očka (on itak ni ničesar vedel), vedela je tudi več kot mami. Bila je edina, ki ji je Marneja v visoki meri zaupala svoje srčne težave. Spomnila se je njune dvojne sestrske prisege…
* * *
»Prisezi, da ostane med nama vse, kar ti kdaj povem!« jo je lani poleti zarotniško potegnila v temen kot sestra.
»Prisežem!«
»Nisem prepričana. Prelahko si izgovorila to besedo. Skorajda ti ne verjamem.«
»Le verjemi. Prisežem. Še enkrat. Prisežem, prisežem, prisežem!«
Marneja je bila nekoliko trenutkov tiho.
»Nisem povsem prepričana,« je dejala. Saj si v redu punca, ne rečem, ampak…«
»Kaj zdaj,« se je takrat ujezila Tuna, »okej, bova pa naredili tako, da mi boš vedno v življenju lahko verjela.«
»Kaj bova naredili?« je vprašala Marneja.
»Potrdili bova najino sestrstvo.«
»Kako potrdili?« Marneja jo je dvomeče gledala.
»Boš že videla. Prinesi iz kuhinje tisti mali nožiček.«
Marneja, čeprav štiri leta starejša, je ubogala. Najbrž jo je prepričal čuden lesk uporništva v Tuninih očeh.
»Zdaj pa glej,« je dejala Tuna, ko ji je sestra izročila nožič. »Dobro glej!«
S hitrim potegom si je zarezala v levi palec. V trenutku se je na površini kože pojavila kapljica krvi.
Marneja se je zgrozila. Česa podobnega sama ni bila sposobna storiti.
»Iztegni roko,« je dejala Tuna in še preden se je Marneja zavedala, je že začutila skelečo bolečino. Široko odprtih oči je opazovala, kako se tudi na njenem kazalcu nabira kapljica sveže krvi.
»Takole, zdaj pa posesaj mojo kapljico,« je ukazala Tuna in pritisnila prst na sestrine ustnice. Obenem je sama polizala kri, ki se je nabrala na Marnejinem prstu. Še celo nekoliko ga je stisnila, da se je kapljica povečala.
»Temu se reče zaveza bratstva ali zaveza sestrstva,« je teatralno izjavila in se obliznila. »Tako so delali že Indijanci v knjigah Karla Maya. Zdaj sva res pravi sestri in pred mano ti ni treba več ničesar skrivati. Ne bom te izdala.«
Marneja še ni prav prišla k sebi, ko je Tuna še dodala: »Nisem vedela, da imaš tako sladko kri. Lahko bi jo popila tudi pol litra.«
Po tistem prelomnem dnevu je Marneja zaupala Tuni vse. In čeprav sta si bili po značaju zelo različni, je vedela, da je ne bo izdala. Njuno sestrstvo je bilo s tem nenavadnim indijanskim obrednim običajem dvakrat potrjeno…
* * *
Po uri hoje ni izgledalo nič bolje. Megle so se še vedno podile čez obronke Pohorja, pripodile so se tudi na Kozjak in turobno zavijale okoliške hribe. Le ko so se bližali cerkvici sv. Pankracija, so se oblaki deloma pretrgali in skoznje je na trenutke posijalo medlo poznoaprilsko sonce. Ko so se povzpeli na stolp, ni bilo pravega razgleda. Razočarani so se spustili spet na trdna tla in jo ubrali po avstrijski strani naprej proti uro oddaljenemu Kapunarjevemu vrhu.
»Marneja je imela prav,« je že – najbrž desetič ta dan – positnarila Tuna. »Sama megla, nikamor ni videti. Nobenega razgleda. Še malo, pa se bo res ulilo. Kaj pa potem?«
Ati ni imel časa odgovoriti. Med vejevjem je zašumelo in prve debele deževne kaplje so – kot odgovor na Tunino nerganje – zašumele v listju.
Naša družba treh izletnikov je pospešila korak.
»Pohitimo, morda pa ne bo hudega,« je rekla mama. »Lahko pridemo do karavle morda še suhi. Če pa ne, pa bomo našli začasno zaklonišče pri stari, zapuščeni baraki. Nekdaj so v njej prebivali, danes pa je le še stara, razdrapana razvalina. Ampak, streha še drži, čeprav je že precej načeta.«
Deževalo pa je kar naprej. Ne sicer bolj, a deževalo je vztrajno in neprenehoma. Kmalu so dežne kaplje prebile varovalni listni oklep gostega bukovja, vedno pogosteje so kapljale na tla. Svojo pot so našle tudi na glavah naših popotnikov in se zlivale za vratove male družinice.
Komaj so prišli do stare, opuščene barake, se je usula prava ploha. Vedrili so, veseli, da so vsaj v tem trenutku našli primerno zatočišče.
»Kdo bi si mislil,« je dejal ati, medtem, ko si je oblačil suho majico. Pa vremenar včeraj ni ravno tako napovedal.«
»Je že, ati, je že, le ti ga nisi prav poslušal. Kakor običajno.«
»Tuna, kako se pa obnašaš,« je bila huda mami. Pomagaj mi raje, da pospravim mokra oblačila v nahrbtnik in pripravim suha tudi za naju. Drugače se lahko hitro prehladiva.«
Pa Tuna ne bi bila Tuna, če bi mirno sedela tamle pod kapom in čakala na lepše vreme. Njen nemirni duh ji ni dal miru, odrinila je vegasta škripajoča vrata in se skozi pajčevino prerinila v temačno notranjost. Najprej ni videla skorajda ničesar, a oči so se hitro privadile polmraka.
V notranjosti stare barake je bilo kljub špranjam, skozi katere se je videlo na prosto, precej zatohlo. Vendar pa je Tuno spreletaval negotov občutek. V zraku je vonjala poseben vonj. Nikakor ni mogla ugotoviti, kaj predstavlja ta vonj. Neka mešanica ognja, oglja in – morja. Res, nekaj v tem prostoru jo je spominjalo na morje. Slanost, ribe, školjke…
Tla v kolibi so bila iz zbite ilovice. Bogve, kdaj je kdo tukaj stanoval. Morda so bili to drvarji, ki so pred leti krčili les tu ob meji. Še v prejšnji državi, Jugoslaviji, tukaj ni smel nihče sekati lesa. Tu je potekal sto metrski obmejni pas, v katerem so se lahko gibali le graničarji, ki so hodili v redne kontrole ob meji. Po osamosvojitvi Slovenije so karavle opustele, vojska in policija se je umaknila s severne meje in kmetje, ki so bili lastniki teh gozdov, so spet pričeli s svojimi deli v gozdu.
»Da, verjetno so tukaj živeli gozdarji,« je pomislila Tuna. Pozornost ji je pritegnil kup oglja in pepela na sredini prostora. Približala se je in s palico pobezala po ostankih zgorelih drv.
»Ampak, da bi bilo tole pogorišče še od takrat,« se je čudila sama pri sebi. »Skorajda ne verjamem.«
Med ogorelimi koščki se je nekaj belo zasvetlikalo. Tuna se je sklonila in pobrala. Bil je zvit košček nezgorelega papirja. Razgrnila ga je in poravnala. Začudila se je, ko je zagledala okorelo pisavo, ki je skorajda ni bilo več mogoče razbrati.
»…išče za rtom… iran. Mario…« je prebrala pri slabi svetlobi in skomizgnila z rameni. To ji ni nič povedalo.
»Tuna, kje si? Gremo naprej, vreme se je uneslo,« jo je poklical oči.
»Takoj, saj že grem.«
Nagonsko je zvila listič starega papirja in ga vtaknila v zadnji hlačni žep.
Vreme se je res izboljšalo, zato so nadaljevali. Na Kapunarjevo karavlo so kljub vsemu prispeli dobre volje, z izjemo Tune, ki je – držeč se pač svoje ustaljene najstniške navade – spet vihala svoj občutljivi nosek.
* * *
Klemen je bil prav poseben fant. Tuna je to začutila takoj, ko ga je na karavli videla v družbi staršev in njegove sestre Taje. Starši, ki so se bežno poznali med seboj, so se zapletli v pogovor, Tuna pa se je pridružila Taji in Klemnu. Ugotovili so, da pravzaprav ne živijo preveč daleč drug od drugega in se čudili, kako da se niso srečali že prej.
»Letos gremo spet na morje,« je važno povedala Taja, ki je obiskovala peti razred devetletke. »Najbrž v Piran. Oči je dejal, da na Hrvaško pa že ne bo več hodil. Zakaj bi nosil denar na hrvaško obalo, ko pa nas itak ne marajo.«
»Kaj pa ti veš. Hrvati nam nagajajo zato, ker mi njim,« je poznavalsko in strokovno ugotovil Klemen, ne da bi trenil z očesom. »Če bi se mi lepše vedli, bi bili tudi oni drugačni do nas.«
Bil je leto starejši od Tune, hodil je v prvi letnik računalniške šole v Maribor. Tako je vsaj povedal. Poleg tega, da ji je bil zelo všeč, je v njenih očeh zrasel zdaj tudi v tem pogledu.
»To pa že ni res,« je bila užaljena Taja, »očka pravi…«
»Pusti ti to, kar očka pravi. Starejši nimajo vedno vsega prav. Če bi imel kako leto več in bi lahko jaz odločal…«
»Bi bilo čisto drugače, kajneda,« se je vmešala Tuna, prepričana, da mu bo všeč, če mu ponudi svojo podporo. A Klemen se je napravil gluhega, obrnil se je vstran in se delal brezbrižnega.
»Tudi mi pojdemo najbrž v Piran,« je izstrelila Tuna in poškilila proti njemu.
»A res?« je zažarela Taja, Klemnu pa so se vršički ušes pobarvali za odtenek temneje. Ali se je pa Tuni tako le zazdelo. V trenutku je pozabila na vse poglede, ki sta si jih v šoli med sabo na skrivaj pošiljala z Mitjem.
»Kdaj pa greste?« je vprašal na videz brezbrižno.
»Mislim, da v začetku avgusta,« je dejala Tuna in s pogledom poiskala mami.
»Mami, kdaj gremo na morje? Kajne, da v začetku avgusta?«
»Mislim, da. Tako nekako sva se pogovarjala z očkom. Sicer pa še ni nič dokončno.«
»Ja, ampak v Piran, kajneda?« je vzkliknila Tuna.
»Kaj res?« se je začudila Klemnova in Tajina mama. Potem se pa morda kje vidimo.«
»Morda pa res,« je prikimal še njun očka in stvar je bila že tako rekoč zapečatena.
Tuna je žarela. Srce ji je nemirno utripalo, počutila se je kakor v oblakih. Ni je več motilo, da se je sonce skrivalo daleč za meglicami, ni je motilo, da se je ohladilo in je veter postajal iz minute v minuto hladnejši in ostrejši. Gledala je fanta, ki se je delal brezbrižnega, fanta, ki se skorajda ni zmenil zanjo. A tudi njemu so v resnici lica rdela in v svoji čudni zadregi je bil še bolj zmeden. Tuna je slutila, da je jezen sam nase. Pa kako tudi ne bi slutila, tudi sama se je namreč počutila neskončno neumno. Obenem pa tudi nedoumljivo srečno in vznemirjeno.
BLIŽAJO SE POČITNICE…
In z njimi vse sorte neverjetnih dogodivščin
Naslednji dnevi in tedni so minevali kot v snu. Tuna je prvič v življenju začutila, da z njo nekaj ni v redu. Karkoli je počela, se ji je zdelo kakor v meglici. Kot bi lebdela med nebom in zemljo. Neprizemljena. Nekje v sredini med vesoljem in resničnostjo.
Bila je zbegana. Znašla se je v novem položaju, ki ga ni bila vajena in mu ni bila dorasla. Vsa nemirna pa je vendarle v dnu svojega rosno mladega srca slutila, kaj se dogaja. Slutila, čeprav vsega ni prav razumela.
Od izleta na Kapunar Tuna ni imela več miru. Prvomajski prazniki so minili, hodila je spet v šolo, bilo je napeto. Učitelji so bili slabe volje, učenci razdražljivi. Bližalo se je zadnje redovalno obdobje, ocene pa še niso bile zaključene. Resda Tuna ni imela posebnih težav, prav bi bilo le, da bi dvignila ocene pri matematiki in slovenščini, saj bi s tem pridobila več točk za vpis v gimnazijo. A glej ga zlodeja, naenkrat ji to ni bilo nič več pomembno. Kakor ji ni bil več pomemben Mitja, ki je v šoli vedno bolj pogosto križal njene poti.
»Tuna, kdaj dvigate ocene pri matematiki?« jo je nekega večera v maju vprašala mama.
»Eh, kdaj že? Mislim, da drugi teden,« se je zlagala in buljila dalje v televizor.
»Naslednji teden? Meni se zdi, da si zadnjič dejala drugače. Da pišete v petek. Ali se morda motim?«
»Zadnjič je bilo zadnjič! Se je Matka pač drugače odločila. Itak vedno spreminja svoje odločitve.«
»Ti že veš,« je rekla mama Marinata, »toliko si že zrela, da moraš vedeti, da je vse na tebi. Jaz te lahko samo opomnim, da ne pozabiš.«
»Saj bom, mami, saj bom,« je narejeno vzdihnila Tuna in preklopila na drugi kanal. Ravno se je pričela njena priljubljena španska nadaljevanka. Glavna junakinja je z zlomljenim srcem hlipaje slonela v naročju prijateljice.
»Ne mara me, vzel bo raje tisto lajdro. Pa tako sem ga ljubila, vse bi storila zanj,« je pisalo v podnapisih. Tuna skorajda ni potrebovala prevoda. Toliko teh mehiških nadaljevank je že videla, da se je ob njih skorajda samodejno naučila španščine.
Tokrat nadaljevanke ni veliko spremljala. Fizično je bila prisotna tukaj, v domači dnevni sobi, njene misli pa so plavale čisto drugje…
Hodila je po cvetočem travniku, polnem zrelih trav in dišečih rož. Metulji so se spreletavali s cveta na cvet in srkali sladki nektar. Bili so čudoviti, njihova kot dih tanka krila so se lesketala v soncu v tisočerih barvah. Tekala je za njimi in jih hotela uloviti. Posebej lep je bil velik, modrikasto zlat metulj. Igrivo je letal pred njo, dvigal se je visoko in se spet spuščal v svojem svatovskem plesu k tlom. Na vse načine se je trudila, da bi ga ujela. A tik preden ga je uspela prijeti, je odletel na drugi cvet. Zdelo se ji je, da se norčuje iz nje in jo izziva: »No, deklica, če si dovolj hitra, me pa ujemi.«
»Bom te, ujela te bom. In potem boš moj, samo moj. Kakor je moj tudi…«
Takrat ga je zagledala. Klemna. Ležal je, zleknjen na boku med cvetlicami in žvečil travno bilko. Levo nogo je imel nekoliko spodvito, desno je položil v travo, pazljivo, da ne bi ranil in pomendral lepih rožic. Njegov izraz na licu je bil tako odrasel, tako možat. Nasmehnil se ji je, izpljunil travno bilko in iztegnil roko proti njej…
»Se je ubožica že kaj pomirila? Joj, kako trpi. Takšni so moški, vidiš. Je njena prijateljica že ujela v mreže tistega s haciende?« je vprašala mama, ki se ji je pridružila pri gledanju.
»Ne vem, nisem bila pri stvari. Razmišljala sem…«
»Tuna, zadnje čase veliko razmišljaš. Večkrat se mi zdiš precej odsotna. Kaj je narobe s tabo?«
»Nič ni narobe, mami, le kaj bi bilo. Imam pač svoje skrbi,« je nejevoljno odvrnila Tuna in vstala. Vprašujoč in zaskrbljen mamin pogled je spremljal njen odhod. Zaprla se je v svojo sobo, se vrgla počez čez posteljo in si nadela slušalke. Prijetne, romantične melodije so se zmešale z mislimi, ki so zasanjano spet zaplavale na cvetoči travnik.
* * *
Junij je bil v polnem razmahu, šola je počasi zapirala svoja vrata. Učenci so odhajali domov, eni veseli in zadovoljni, drugi bolj kislih obrazov. Tudi profesorji so si očitno oddahnili. Zdolgočasenost z njihovih obrazov je izginila, prav videti je bilo, da so srečni, ko so končno spet dočakali konec pouka. Vezi in spone so padle z njihovih ramen, padle pa so seveda še bolj z ramen šolske mularije.
Tudi Tuna si je oddahnila. Šolske skrbi so ostale za njo, za njo je ostala tudi osnovna šola. Šolsko leto je zaključila z odličnim uspehom, čeprav je bila skorajda do konca ravno matematika tista, ki je odločala o tem. Pa Tuna je ujela zadnji vlak, potrudila se je in uspelo ji je. Prav dobra ocena v tem predmetu ji je prinesla tudi spričevalo, ki se ga ni sramovala. Z dobrim občutkom se je bližala domu, na tihem je bila vesela svojega uspeha in ponosna sama nase.
»Zdravo, mami, očka,« je zaklicala že s hišnega praga. Odvrgla je šolsko torbo na trosed v dnevni sobi, ni se potrudila niti toliko, da bi jo odnesla v svojo sobo. Danes je dan, ko si lahko privošči!
»Kaj smo pa danes tako dobre volje?« je vprašal oči, ne da bi dvignil pogled iznad časopisa. Ostal je bil doma, kajti zagnojil se mu je palec na nogi in zdravnik mu je priporočil, naj nekaj dni počiva. »Navadno nisi tako dobre volje. Si spoznala morda kakega novega frajerja?«
Očka pač ni mogel brez tega, da ne bi dražil svojo punčko.
»Kakega frajerja neki,« se je zasmejala Tuna. »Takih, ki bi bili meni všeč, ni na tem svetu.«
»Seveda ni,« se je vmešala mama. »Taki rastejo samo v vesolju. Brez korenin so. In od tam se spuščajo na izlet na Kapunarjev vrh.«
Cunami, ki se je začel nekje v nogah, se je širil v cikličnih krogih in dosegel Tunino glavo s svetlobno hitrostjo. Eksplodiral je s takšno močjo, da je presenetil njo samo.
»Pa kaj se gresta, vidva? Halo? Ali sta čisto ponorela? Me res ne moreta pustiti malo pri miru? Pa prav danes…«
Odvihrala je v svojo sobo in zaloputnila vrata za sabo. Niti torbe ni pobrala, pustila jo je ležati na trosedu, kamor jo je bila odvrgla. Očka in mami sta nemo strmela za njo…
»Vso zadevo bo treba nekako pogladiti,« je rekel očka. »Ne gre tako, da bi se danes, ko je zadnji šolski dan, kregali.«
»Se strinjam, kakopak. Ampak, ali nisi mogel malo brzdati svojega jezika,« je zavila z očmi mama Marinata. »Vedno pripraviš vse skupaj tako daleč, da nekomu prekipi.«
»Oprosti, ampak mislim, da pretiravaš! Včasih sem jaz tisti, včasih si ti. Velikokrat pa se mi zdi, sploh zadnje čase, da je to najina hči. Večkrat sem že tuhtal, kje sva zagrešila z vzgojo…«
»Nič nisva zagrešila z vzgojo. Kar spomni se, tudi z Marnejo je bilo težavno. Komaj se je izvlekla iz tistih let. Še danes ima svoje muhe.« Mama Marinata je bila stvarna ženska in je vedno razmišljala zelo trezno. Situacijam primerno, pač, seveda.
»Saj vem, seveda! Vedno imaš prav! Ne bova se sedaj zaradi tega sporekla še midva. Vendarle pa mi ni vseeno, ko vidim, kako se obnaša Tuna. Počutim se nemočnega, počutim se krivega. Nisem je znal prav vzgajati.«
»Prav si znal, dragi, ne obremenjuj se s tem. Tuna je zdaj pač v obdobju, ko je najbolj ranljiva. To zna trajati nekaj let. Videl boš, da se bo vse uredilo.« Mama Marinata je pobožala ata po glavi in se stisnila k njemu: »Sicer pa, spomni se, tudi nama se je v teh mladostniških letih dogajalo podobno.«
»Prav imaš, draga. Zaupam ti in verjamem, da ti žensko dušo poznaš bolje od mene,« se je vdal ata. »Zdaj pa greva do Tune, da nama pokaže zadnje osnovnošolsko spričevalo.«
Tuni se je medtem jeza nekoliko polegla. Ko sta ati in mami potrkala na vrata, je že skoraj pozabila na svoj izpad.
»Prišla sva pogledati tvoje zaključno spričevalo,« je dejal ati. »Prišla pa sva se ti tudi opravičiti. Veš, jaz imam včasih pač take neokusne izpade. Pa s tem ne mislim nič hudega.«
»Jaz tudi,« je priznala Tuna. Spet je začutila tisto značilno vročino, ki huškne v obraz. »Pa saj ni bilo nič takega.«
»Nekaj malega sva ti pripravila, ker si zaključila s tako dobrih uspehom,« je rekla mama in ji podala majhen zavojček. Z velikim pričakovanjem ga je Tuna razvila. V škatlici je bil lični toaletni pribor. Mama Marinata je dobro poznala svojo hči. Vedela je, da veliko časa preživi pred ogledalom. A kaj bi, verjetno tudi druga dekleta njene starosti niso nič drugačna.
»Hvala mami, hvala oči,« je vzkliknila Tuna in ju objela. Darila je bila resnično vesela. V mislih se je že videla, kako napudrana in odišavljena, z rahlo razprtimi živordečimi ustnicami gre mimo Klemna. Mimo njega, ki se vse čase dela, kot da je ne pozna. O, pa bo že videl. Vsi drugi fantje bodo gledali za njo. In ona bo izbrala tistega, ki stoji tam zadaj za Klemnom, prijela ga bo pod roko in odšla z njim. O, bo že videl, domišljavec domišljavi! Še žal mu bo!
