Ves navdušen je hotel Danilo ob vrnitvi v Maribor pripovedovati svojemu čokoladnemu prijatelju o lepotah morja in obmorskih krajev. A ko se je vrnil v njuno sobico, ga je čakalo kratko sporočilo:
»I go home – father – death!«
Danila je prizadelo. Kljub svoji navihanosti in številnim grehom je bil po srcu čuteča duša. Pomislil je, kako bi bilo njemu, če bi mu nenadoma umrl eden izmed staršev.
Stara gospa je najprej godrnjala, češ, kdo bo plačal najemnino; Feisala vsaj dva tedna ne bo. Potolažil jo je, češ, da bo Iračan najbrž prinesel od doma veliko raznih daril in – ni hudir, da bi ravno nanjo pozabil. To je gospo zadovoljilo in pomirjena se je spet potegnila sama vase.
Danilo pa se je pričel dolgočasiti. Z Urško sta se videla vedno bolj poredko; včasih res sam ni mogel, še večkrat pa se je opravičila ona. V šoli je bila pridna in marljiva, imela pa je tudi stroge starše. Tako sta si le redko lahko privoščila kratke trenutke po pouku. Bolje je bilo edino takrat, ko sta si vzela čas zase na račun šole. A to se je prav zaradi Urške zgodilo le malokrat.
V stari stavbi, nadstropje višje, sta v prav tako bedni sobici, kot je bila njuna, stanovali dve dekleti. Prva, Jerica, je bila doma iz Prlekije, druga, Zorica pa je bila iz Medžimurja. Medtem, ko je bila Jerica tiha in kar se da neopazna, je bila Zorica veliko bolj rada vsem na očeh. Danilo se je že večkrat zalotil, kako je prisluškoval korakom, kadar se je vračala v svoje stanovanje nad njegovim, ali pa ga je pravkar zapuščala. Takrat je rad, če je le bil sam, narahlo odškrnil vrata in oprezal za njenimi dolgimi in vitkimi nogami.
Tiste nedelje je s posebnim namenom prišel v Maribor uro prej kot običajno. Pohitel je čez most in pogledal v zgornje okno njihove stare stavbe. Ne, ni se zmotil. Zorica je bila že v sobi, vsako nedeljo je prihajala nekoliko prej. Njena sostanovalka Jerica se je navadno pojavila šele v ponedeljek po pouku.
Danilo se je uredil, kolikor se je dalo, nadišavil se je s Feisalovo dišečo vodico in potrkal pri Zorici.
»O, ti si, Danilo. Kaj bo dobrega?« mu je odprla vsa sijoča.
»Hja, no, danes sem prišel nekoliko bolj zgodaj in kaj vidim – tvoje okno je bilo osvetljeno. Ker je še dolg večer, sem pomislil, hm, da bi te povabil na pijačo v kakšen prijeten lokal. Toliko, da nama ne bi bilo dolgčas.«
»Seveda, zakaj pa ne,« je bila Zorica koj za to. »Počakaj samo trenutek, da se uredim. No, ne stoj mi tu pred vrati. Vstopi in sedi.«
Sedel je in se nelagodno ozrl okoli sebe. Sobica se ni dosti razlikovala od njegove, prav tako je premogla le dve vzdolžni postelji, omaro in majhno mizico ob oknu. Stol je bil samo eden. Očitno je stara gospa mislila, da lahko dekleti za sedenje uporabljata vsaka svojo posteljo.
»Jerice še ni?« je vprašal Danilo, toliko, da je razbil mučno tišino.
»Ne, saj veš, ona navadno pride v ponedeljek direktno v šolo. Tako se bova videli šele jutri popoldne.«
Zorica si je brez sramu odpela krilo, da so se pokazale dolge, vitke noge v tesnih hlačnih nogavicah. Sprehodila se je mimo njega do omare in iz nje vzela obešalnik. Počasi si je nataknila kavbojke. Preden je zapela zadrgo, je prav prikupno in zapeljivo zmigala z ritko.
Potem je slekla še pulover in majico. Obrnila se je proti oknu in si na hitro zamenjala modrc. Ko si ga je zapela, si je čezenj nadela čipkasto bluzo.
Danilo je zijal kot krap na suhem. Kar vroče mu je postalo ob misli, da ga bo morda Zorica prosila, naj ji zapne nedrček. Mlada kri, ki se je že nekaj časa zadrževala tik pod vreliščem, je kipela. Komaj se je zadržal, da ni stopil k njej, vzel mlado, obetavno telo v naročje in ga pričel ljubkovati. A še pravi čas se je zavedel in potlačil željo v sebi.
»No, jaz sem pripravljena! Greva?«
»Seveda, greva ja, kaj pa drugega…«
Izbrala sta prijeten lokal blizu reke in sedla v odmaknjen kotiček. Danilo je, da bi izgledal bolj možato, naročil pivo, Zorica se je zadovoljila s kokteilom.
»Malokaj se vidimo, čeprav živimo takorekoč skupaj,« je dejal.
»Res je, še manj pa se pogovarjamo. Vidimo se vsaj kdaj pa kdaj na stopnišču, srečava se v mestu, odkod točno pa pravzaprav si, pa niti ne vem?«
»Tudi jaz vem o tebi le to, da si Medžimurka,« se je zasmejal. »In poznam te po imenu, seveda. Če si pri volji, pa mi povej še kaj več.«
Danilo je znal biti pozoren poslušalec, Zorica pa – kot je značilno za vse ženske – ni mogla ustaviti plazu besed v sebi. Tako sta klepetala in klepetala, vmes sta naročala novo pijačo in se zabavala kot že dolgo ne.
Čas pa je tekel in tekel. Zorici je glava postajala vedno bolj utrujena, videlo se ji je, da je popila preveč.
»Danilo, preveč sem ga popila. Ne prenesem alkohola, nisem vajena.«
»Eh, kaj bi. Saj ni tako hudo. Pomagal ti bom do stanovanja, pa bo. Lahko se boš naslonila name. Potem boš zaspala, jutri bo že vse pozabljeno.«
»Ne, ne bi rada pozabila tako lepega večera,« se je pijano zahihitala Zorica in poskušala vstati. A noge so ji odpovedale poslušnost. Danilo je moral priskočiti, drugače bi kot spodsekana padla po tleh.
»Počakaj malo, sedi in miruj! Plačam, nato takoj greva,« je dejal, ko je videl, da je Zorica res pretiravala pri pijači. Rahlo ga je zapekla vest. Moral bi paziti, da ne bi toliko popila.
'Kaj bi pazil, tako ti je še bolj na dosegu roke,' mu je na uho prišepnil hudobec, ko je poravnaval račun.
'Kako na dosegu roke,' je odganjal Danilo pregrešne misli. 'Res bi moral bolj paziti.'
'Paziti boš moral potem. V postelji. Zdaj pa si jo le vzemi, saj si jo s tem namenom opil, kajne? S tem namenom si tudi prišel v mesto prej kot drugekrati? Ali pa morda ni res?'
Da bi utišal glas v sebi, je Danilo pograbil plašč in dvignil Zorico. Popolnoma se mu je prepustila, naslonila se je nanj in ga objemala, ko jo je vodil po temačni ulici domov v njeno sobico. Hladen zrak jo je nekoliko zbistril. Hihitala se je in mu šepetala nežne besede na uho.
Pregrešne misli v podobi notranjega glasu so se spet vrnile:
'Glej, tvojega sostanovalca z Bližnjega Vzhoda ni doma, tam nekje v Bagdadu objokuje svojega očeta. Če danes ne izkoristiš priložnosti, se boš vse življenje tolkel po glavi.'
Drugi glas je bil šibkejši:
'Kaj pa Urška? Nanjo si čisto pozabil? Le kaj bi dejal ti, če bi ona ubirala tvoja pota?'
'O njej boš razmišljal takrat, ko jo boš imel ob sebi. Danes pa je ob tebi drugo dekle. Iz mesa in krvi je, prav tako kakor ti, pa kako omamno ji dišijo lasje…'
Glas strasti in pregrešnih misli je bil vedno močnejši. Danilo je odpeljal Zorico v svojo sobo in jo položil na posteljo. Spet je bila bolj opita. Zavedala se je le napol, neprestano je nekaj govorila in se čudno nasmihala. Slekel jo je, ji odpel bluzo in jo pokril z odejo. Nato je še sam zlezel k njej in jo pričel ljubkovati po golem telesu.
'A tako, to je tvoj slog! Drugače ne moreš dobiti dekleta, moraš ga napiti do nezavesti, da si ga prilastiš. Krasno!'
Danilo se je zdrznil. Odkod ta glas? Prisegel bi bil, da ga je zaslišal izpod stropa, čisto razločno ga je slišal. Ali je mogoče, da bi res zazvenel samo v njegovi duši?
Zorica je težko dihala in momljala nerazumljive besede. Zvila se je v dve gubi in tesno prekrižala noge. Čeprav se je zavedala le napol, je njen instinkt po nedotakljivosti deloval nezmotljivo.
V Danilu se je nekaj prelomilo. Osramočen je vstal, pokril dekle do vratu in sam legel v Feisalovo posteljo. Poskušal je zaspati, a ni mogel. Še dolgo v noč je strmel v strop in poslušal nemirno dihanje dekleta na drugi postelji…
5.
Zima je bila mila, snega je zapadlo le za vzorec. Že v sredini prosinca so v globačah poganjali prvi zvončki in koncem meseca jih je cvetelo že vse polno. Svečan je sicer postregel z nekaj mrzlimi dnevi, ki so zemljo spet odeli v ledene okove; a mraz je hitro popustil in v sušcu se je zemeljska skorja ogrela že do te mere, da so kmetje pričeli s prvimi deli na polju. Lahne, koprenaste meglice so se dvigale iz zoranih njiv, prve trave na travnikih so poganjale in gozd je zelenel z novimi poganjki iz dneva v dan bolj živo.
Danilo je popeljal Urško na prvi pomladanski sprehod na Kalvarijo. Toplo sonce ju je grelo, zemlja je dehtela, vsepovsod je bilo čutiti na novo prebujajoče se življenje. Pogled mu je zapalaval čez mestne stavbe, vse tja do reke Drave in poiskal neugledno hišo na drugem rečnem bregu…
Ja, Feisal se je res vrnil čez štirinajst dni. Bil je drugačen, bolj tih in miren. Navzven ni kazal pretirane žalosti, a njegovo obnašanje je dajalo slutiti, da žaluje na poseben način. Drugi narodi, drugačne kulture, je pomislil Danilo in ga pustil pri miru. Naj izživi svojo bolečino, še prehitro bo spet stari, klepetavi in neukrotljivi Iračan.
Stara gospa ni dobila darila, zato je bila skrajno užaljena. Od takrat naprej Feisala sploh ni pogledala, niti na pozdrave ni odgovarjala. Danila je enkrat poklicala na pogovor; sumila je, da tiste noči menda ni bilo vse v redu v njegovi sobi. A on ne bi bil on, če ji ne bi znal vsega skupaj zaplesti in prikriti. Na koncu pogovora je bila že sigurna, da se ji je res vse skupaj sanjalo.
Nasmehnil se je ob misli, kako je Feisalu pokvaril ročno uro z radijem. Nad njo je bil tako navdušen, da je tako dolgo prosil prijatelja, naj mu jo posodi za vikend. Seveda, doma se je hotel z njo pohvaliti. Kdo pa je že takrat videl ročno uro, v kateri igra tudi radio? A z bratom Juretom sta tako dolgo vrtela miniaturne gumbe, da je vse skupaj utihnilo. Še ura je obstala. Ko je v nedeljo vse skupaj strahoma vrnil Feisalu, se ta ni pretirano vznemirjal.
»I buy this radio at Market – from ena Indian žena. Ti, Danilo, ne jeziti. Ne biti drago.« After new year jaz kupiti nova ura.«
Z Zorico sta se od tistega neljubega nočnega dogodka ogibala drug drugemu. Obema je bilo nerodno; njej zaradi prevelike količine popitega alkohola in posledične popustitve notranjih zavor, njemu zato, ker se je hotel z njeno ranljivostjo okoristiti. A oba sta vedela, da se tiste noči ni zgodilo ničesar, za kar bi jima bilo lahko kasneje žal. Podzavestno sta zato bolj spoštovala drug drugega, čeprav sta bila v osebnih odnosih in redkih pogovorih precej zadržana.
V šoli so stvari tekle po ustaljenem redu. Od časa do časa je kateri izmed profesorjev poskrbel za zvišanje temperature, kdaj pa kdaj pa je k pestrosti šolskih dejavnosti pripomogel tudi kateri izmed dijakov. Mednje je pogosto sodil tudi sam. Spomnil se je, kako je pred časom krepko zamudil k uri pouka pri filozofiji. S prijatelji so se zaklepetali, pa je pozabil na čas. Ko je vstopil v razred, so v trenutku vsi utihnili. Profesorice Heme so se bali, bila je stroga in nepredvidljiva. Pri njej si lahko mimogrede prislužil slabo oceno.
Sam z njo ni imel problemov, po tem dogodku pa se mu je zdelo, da sta se še bolj zbližala.
»Oprostite, gospa profesor, zamudil sem,« se je hitel opravičevati, ko so se njene sive oči na strogem obrazu zapičile vanj.
»Zamudil da si?« se je čudno sprenevedala in visoko dvignila glavo. »A res? Nisem vedela!«
»Potem je pa res škoda, da sem vam sploh povedal,« je dejal in se ji predrzno zagledal v lice.
»Ja, res je škoda! No, pa zdaj je, kar je. Bomo odprli malo redovalnico… na strani…«
»Oh, oprostite gospa profesor, zamudil sem, ker sem razmišljal, kakšno darilo bi vam kupil. Veste, na skrivaj vas imam namreč tako rad…«
Sam sebi se je čudil, odkod mu takšna smelost in predrznost. Prepričan je bil, da je pri profesorici oplel za vse večne čase. Tudi razred je onemel. Kaj le mu je bilo treba stegovati jezik…
A reakcija stare gospe je bila neverjetna. Zaprla je redovalnico, se nasmehnila in vstala. Obraz ji je zažarel v poduhovljeni obliki in nemudoma je pričela razlagati nekaj o kompleksu Sigmunda Freuda. In o platonskih ljubeznih rosnih mladeničev do dam v zrelih letih. Ko se je naveličala, je spet sedla za kateder, pogledala po razredu in vprašala:
»O čem bi se danes še pogovarjali?«
»O maturantskem plesu,« je izustil Danilo.
»Prav! čeprav je do takrat še daleč. Boš prišel po mene, da zapleševa skupaj?«
»Bom, seveda bom,« je obljubil Danilo.
Potem so se do konca ure pogovarjali o samih prijetnih rečeh.
»Ti si pa res upaš,« mu je dejala v odmoru Veverička. »Mislila sem, da je po tebi in po vseh nas, pa se ti takole obrne.«
»Vidiš, tole je pa filozofija v povezavi s psihologijo,« se ji je zarežal…
»Kaj se tako režiš?« ga je vprašala Urška. »Že spet sanjariš? Pri belem dnevu?«
»In ob najlepšem bitju pod soncem, kajneda?« je dejal Danilo, jo objel čez pas in dvignil visoko v zrak. »Urška, bolje je, da se smejim kot da bi jokal.«
»To že, ampak smej se z mano, ne sam zase. Včasih pomislim, da te sploh nimam, ko si z mislimi čisto drugje.«
»Nikar se ne boj, Urška moja! Samo tvoj sem in ti si samo moja. Poglej te cvetlice, prebujajoče se v pomladni toploti. In čmrlja, ki jih obletava. Vidiš, tista najlepša, na katero je ravnokar sedel si ti. Čmrlj sem pa jaz. V neskončnost bom srkal nektar iz tvojih rožnih listov; ti pa boš vedno znova in znova polnila svojo čašo opojnosti.«
»Oh, Danilo, govoriš kot kak pesnik. Da bi bilo življenje le pol tako lepo…«
»Potrudila se bova, boš videla,« je zašepetal in jo nežno položil med tople, dišeče trave…
»Vstani, doma sva. Mar bi se rad peljal še naprej? In doživel še eno nesrečo?«
Vito ga je tresel, pretirano tresel. Obenem je pritiskal na zvonec pri vratih. Šofer je pričel polagoma zavirati in avtobus se je počasi ustavljal.
»Kaj zvoniš kar naprej, saj nisem gluh. Bom že ustavil. Ali pa tudi ne, kakor se mi bo zljubilo. Lahko peljem tudi naprej, do naslednje policijske postaje,« se je spredaj jezil šofer.
»Takšnega nergača bi bilo treba poslati na delo v rudnik,« je pomislil Danilo, medtem, ko je vstajal. »Vsaj za nekaj mesecev. Tam, v globini teme bi spoznal, da ni vsak dan na svetu tako črn, kot se njemu zdi. Da je lahko tudi lep in sončen.«
»Si kaj rekel?« je vprašal Vito, ko sta se že spuščala po stopnicah. »Nekam čuden se mi zdiš. Pa ne, da si ti danes bolj proslavljal kot mi, pravi maturanti?«
Ej, ko bi ti vedel Vito! V tej uri in pol mi je bilo dano podoživeti cela tri minula leta. Tri leta, ki so zaznamovala najino odraščanje in kaljenje. Tvoje in moje. V mislih sem lahko poletel nazaj in obudil spomine preteklosti. Dovoljeno mi je bilo doživeti trenutke slavja s tabo, s tvojimi sošolci. Zapeti vašo himno leto dni prej, preden mi pripada. Zato sem hvaležen tebi in vsem tvojim prijateljem.
Avtobus je že skoraj speljal, ko se je Danilo hipoma nečesa domislil. Skočil je do prednjih vrat in potrkal nanje. Šofer ga je začudeno pogledal, a vendarle je pritisnil na gumb.
»Veste, tudi jaz bom maturant,« je dejal Danilo in se veselo nasmehnil. »Drugo leto, če bo vse teklo tako, kot mora biti. Pa srečno vožnjo dotlej!«
Odlomek je iz knjige ZGODNJI MATURANT. Ilustrirala jo je Tanja Ledinek.
Ves navdušen je hotel Danilo ob vrnitvi v Maribor pripovedovati svojemu čokoladnemu prijatelju o lepotah morja in obmorskih krajev. A ko se je vrnil v njuno sobico, ga je čakalo kratko sporočilo:
»I go home – father – death!«
Danila je prizadelo. Kljub svoji navihanosti in številnim grehom je bil po srcu čuteča duša. Pomislil je, kako bi bilo njemu, če bi mu nenadoma umrl eden izmed staršev.
Stara gospa je najprej godrnjala, češ, kdo bo plačal najemnino; Feisala vsaj dva tedna ne bo. Potolažil jo je, češ, da bo Iračan najbrž prinesel od doma veliko raznih daril in – ni hudir, da bi ravno nanjo pozabil. To je gospo zadovoljilo in pomirjena se je spet potegnila sama vase.
Danilo pa se je pričel dolgočasiti. Z Urško sta se videla vedno bolj poredko; včasih res sam ni mogel, še večkrat pa se je opravičila ona. V šoli je bila pridna in marljiva, imela pa je tudi stroge starše. Tako sta si le redko lahko privoščila kratke trenutke po pouku. Bolje je bilo edino takrat, ko sta si vzela čas zase na račun šole. A to se je prav zaradi Urške zgodilo le malokrat.
V stari stavbi, nadstropje višje, sta v prav tako bedni sobici, kot je bila njuna, stanovali dve dekleti. Prva, Jerica, je bila doma iz Prlekije, druga, Zorica pa je bila iz Medžimurja. Medtem, ko je bila Jerica tiha in kar se da neopazna, je bila Zorica veliko bolj rada vsem na očeh. Danilo se je že večkrat zalotil, kako je prisluškoval korakom, kadar se je vračala v svoje stanovanje nad njegovim, ali pa ga je pravkar zapuščala. Takrat je rad, če je le bil sam, narahlo odškrnil vrata in oprezal za njenimi dolgimi in vitkimi nogami.
Tiste nedelje je s posebnim namenom prišel v Maribor uro prej kot običajno. Pohitel je čez most in pogledal v zgornje okno njihove stare stavbe. Ne, ni se zmotil. Zorica je bila že v sobi, vsako nedeljo je prihajala nekoliko prej. Njena sostanovalka Jerica se je navadno pojavila šele v ponedeljek po pouku.
Danilo se je uredil, kolikor se je dalo, nadišavil se je s Feisalovo dišečo vodico in potrkal pri Zorici.
»O, ti si, Danilo. Kaj bo dobrega?« mu je odprla vsa sijoča.
»Hja, no, danes sem prišel nekoliko bolj zgodaj in kaj vidim – tvoje okno je bilo osvetljeno. Ker je še dolg večer, sem pomislil, hm, da bi te povabil na pijačo v kakšen prijeten lokal. Toliko, da nama ne bi bilo dolgčas.«
»Seveda, zakaj pa ne,« je bila Zorica koj za to. »Počakaj samo trenutek, da se uredim. No, ne stoj mi tu pred vrati. Vstopi in sedi.«
Sedel je in se nelagodno ozrl okoli sebe. Sobica se ni dosti razlikovala od njegove, prav tako je premogla le dve vzdolžni postelji, omaro in majhno mizico ob oknu. Stol je bil samo eden. Očitno je stara gospa mislila, da lahko dekleti za sedenje uporabljata vsaka svojo posteljo.
»Jerice še ni?« je vprašal Danilo, toliko, da je razbil mučno tišino.
»Ne, saj veš, ona navadno pride v ponedeljek direktno v šolo. Tako se bova videli šele jutri popoldne.«
Zorica si je brez sramu odpela krilo, da so se pokazale dolge, vitke noge v tesnih hlačnih nogavicah. Sprehodila se je mimo njega do omare in iz nje vzela obešalnik. Počasi si je nataknila kavbojke. Preden je zapela zadrgo, je prav prikupno in zapeljivo zmigala z ritko.
Potem je slekla še pulover in majico. Obrnila se je proti oknu in si na hitro zamenjala modrc. Ko si ga je zapela, si je čezenj nadela čipkasto bluzo.
Danilo je zijal kot krap na suhem. Kar vroče mu je postalo ob misli, da ga bo morda Zorica prosila, naj ji zapne nedrček. Mlada kri, ki se je že nekaj časa zadrževala tik pod vreliščem, je kipela. Komaj se je zadržal, da ni stopil k njej, vzel mlado, obetavno telo v naročje in ga pričel ljubkovati. A še pravi čas se je zavedel in potlačil željo v sebi.
»No, jaz sem pripravljena! Greva?«
»Seveda, greva ja, kaj pa drugega…«
Izbrala sta prijeten lokal blizu reke in sedla v odmaknjen kotiček. Danilo je, da bi izgledal bolj možato, naročil pivo, Zorica se je zadovoljila s kokteilom.
»Malokaj se vidimo, čeprav živimo takorekoč skupaj,« je dejal.
»Res je, še manj pa se pogovarjamo. Vidimo se vsaj kdaj pa kdaj na stopnišču, srečava se v mestu, odkod točno pa pravzaprav si, pa niti ne vem?«
»Tudi jaz vem o tebi le to, da si Medžimurka,« se je zasmejal. »In poznam te po imenu, seveda. Če si pri volji, pa mi povej še kaj več.«
Danilo je znal biti pozoren poslušalec, Zorica pa – kot je značilno za vse ženske – ni mogla ustaviti plazu besed v sebi. Tako sta klepetala in klepetala, vmes sta naročala novo pijačo in se zabavala kot že dolgo ne.
Čas pa je tekel in tekel. Zorici je glava postajala vedno bolj utrujena, videlo se ji je, da je popila preveč.
»Danilo, preveč sem ga popila. Ne prenesem alkohola, nisem vajena.«
»Eh, kaj bi. Saj ni tako hudo. Pomagal ti bom do stanovanja, pa bo. Lahko se boš naslonila name. Potem boš zaspala, jutri bo že vse pozabljeno.«
»Ne, ne bi rada pozabila tako lepega večera,« se je pijano zahihitala Zorica in poskušala vstati. A noge so ji odpovedale poslušnost. Danilo je moral priskočiti, drugače bi kot spodsekana padla po tleh.
»Počakaj malo, sedi in miruj! Plačam, nato takoj greva,« je dejal, ko je videl, da je Zorica res pretiravala pri pijači. Rahlo ga je zapekla vest. Moral bi paziti, da ne bi toliko popila.
'Kaj bi pazil, tako ti je še bolj na dosegu roke,' mu je na uho prišepnil hudobec, ko je poravnaval račun.
'Kako na dosegu roke,' je odganjal Danilo pregrešne misli. 'Res bi moral bolj paziti.'
'Paziti boš moral potem. V postelji. Zdaj pa si jo le vzemi, saj si jo s tem namenom opil, kajne? S tem namenom si tudi prišel v mesto prej kot drugekrati? Ali pa morda ni res?'
Da bi utišal glas v sebi, je Danilo pograbil plašč in dvignil Zorico. Popolnoma se mu je prepustila, naslonila se je nanj in ga objemala, ko jo je vodil po temačni ulici domov v njeno sobico. Hladen zrak jo je nekoliko zbistril. Hihitala se je in mu šepetala nežne besede na uho.
Pregrešne misli v podobi notranjega glasu so se spet vrnile:
'Glej, tvojega sostanovalca z Bližnjega Vzhoda ni doma, tam nekje v Bagdadu objokuje svojega očeta. Če danes ne izkoristiš priložnosti, se boš vse življenje tolkel po glavi.'
Drugi glas je bil šibkejši:
'Kaj pa Urška? Nanjo si čisto pozabil? Le kaj bi dejal ti, če bi ona ubirala tvoja pota?'
'O njej boš razmišljal takrat, ko jo boš imel ob sebi. Danes pa je ob tebi drugo dekle. Iz mesa in krvi je, prav tako kakor ti, pa kako omamno ji dišijo lasje…'
Glas strasti in pregrešnih misli je bil vedno močnejši. Danilo je odpeljal Zorico v svojo sobo in jo položil na posteljo. Spet je bila bolj opita. Zavedala se je le napol, neprestano je nekaj govorila in se čudno nasmihala. Slekel jo je, ji odpel bluzo in jo pokril z odejo. Nato je še sam zlezel k njej in jo pričel ljubkovati po golem telesu.
'A tako, to je tvoj slog! Drugače ne moreš dobiti dekleta, moraš ga napiti do nezavesti, da si ga prilastiš. Krasno!'
Danilo se je zdrznil. Odkod ta glas? Prisegel bi bil, da ga je zaslišal izpod stropa, čisto razločno ga je slišal. Ali je mogoče, da bi res zazvenel samo v njegovi duši?
Zorica je težko dihala in momljala nerazumljive besede. Zvila se je v dve gubi in tesno prekrižala noge. Čeprav se je zavedala le napol, je njen instinkt po nedotakljivosti deloval nezmotljivo.
V Danilu se je nekaj prelomilo. Osramočen je vstal, pokril dekle do vratu in sam legel v Feisalovo posteljo. Poskušal je zaspati, a ni mogel. Še dolgo v noč je strmel v strop in poslušal nemirno dihanje dekleta na drugi postelji…
5.
Zima je bila mila, snega je zapadlo le za vzorec. Že v sredini prosinca so v globačah poganjali prvi zvončki in koncem meseca jih je cvetelo že vse polno. Svečan je sicer postregel z nekaj mrzlimi dnevi, ki so zemljo spet odeli v ledene okove; a mraz je hitro popustil in v sušcu se je zemeljska skorja ogrela že do te mere, da so kmetje pričeli s prvimi deli na polju. Lahne, koprenaste meglice so se dvigale iz zoranih njiv, prve trave na travnikih so poganjale in gozd je zelenel z novimi poganjki iz dneva v dan bolj živo.
Danilo je popeljal Urško na prvi pomladanski sprehod na Kalvarijo. Toplo sonce ju je grelo, zemlja je dehtela, vsepovsod je bilo čutiti na novo prebujajoče se življenje. Pogled mu je zapalaval čez mestne stavbe, vse tja do reke Drave in poiskal neugledno hišo na drugem rečnem bregu…
Ja, Feisal se je res vrnil čez štirinajst dni. Bil je drugačen, bolj tih in miren. Navzven ni kazal pretirane žalosti, a njegovo obnašanje je dajalo slutiti, da žaluje na poseben način. Drugi narodi, drugačne kulture, je pomislil Danilo in ga pustil pri miru. Naj izživi svojo bolečino, še prehitro bo spet stari, klepetavi in neukrotljivi Iračan.
Stara gospa ni dobila darila, zato je bila skrajno užaljena. Od takrat naprej Feisala sploh ni pogledala, niti na pozdrave ni odgovarjala. Danila je enkrat poklicala na pogovor; sumila je, da tiste noči menda ni bilo vse v redu v njegovi sobi. A on ne bi bil on, če ji ne bi znal vsega skupaj zaplesti in prikriti. Na koncu pogovora je bila že sigurna, da se ji je res vse skupaj sanjalo.
Nasmehnil se je ob misli, kako je Feisalu pokvaril ročno uro z radijem. Nad njo je bil tako navdušen, da je tako dolgo prosil prijatelja, naj mu jo posodi za vikend. Seveda, doma se je hotel z njo pohvaliti. Kdo pa je že takrat videl ročno uro, v kateri igra tudi radio? A z bratom Juretom sta tako dolgo vrtela miniaturne gumbe, da je vse skupaj utihnilo. Še ura je obstala. Ko je v nedeljo vse skupaj strahoma vrnil Feisalu, se ta ni pretirano vznemirjal.
»I buy this radio at Market – from ena Indian žena. Ti, Danilo, ne jeziti. Ne biti drago.« After new year jaz kupiti nova ura.«
Z Zorico sta se od tistega neljubega nočnega dogodka ogibala drug drugemu. Obema je bilo nerodno; njej zaradi prevelike količine popitega alkohola in posledične popustitve notranjih zavor, njemu zato, ker se je hotel z njeno ranljivostjo okoristiti. A oba sta vedela, da se tiste noči ni zgodilo ničesar, za kar bi jima bilo lahko kasneje žal. Podzavestno sta zato bolj spoštovala drug drugega, čeprav sta bila v osebnih odnosih in redkih pogovorih precej zadržana.
V šoli so stvari tekle po ustaljenem redu. Od časa do časa je kateri izmed profesorjev poskrbel za zvišanje temperature, kdaj pa kdaj pa je k pestrosti šolskih dejavnosti pripomogel tudi kateri izmed dijakov. Mednje je pogosto sodil tudi sam. Spomnil se je, kako je pred časom krepko zamudil k uri pouka pri filozofiji. S prijatelji so se zaklepetali, pa je pozabil na čas. Ko je vstopil v razred, so v trenutku vsi utihnili. Profesorice Heme so se bali, bila je stroga in nepredvidljiva. Pri njej si lahko mimogrede prislužil slabo oceno.
Sam z njo ni imel problemov, po tem dogodku pa se mu je zdelo, da sta se še bolj zbližala.
»Oprostite, gospa profesor, zamudil sem,« se je hitel opravičevati, ko so se njene sive oči na strogem obrazu zapičile vanj.
»Zamudil da si?« se je čudno sprenevedala in visoko dvignila glavo. »A res? Nisem vedela!«
»Potem je pa res škoda, da sem vam sploh povedal,« je dejal in se ji predrzno zagledal v lice.
»Ja, res je škoda! No, pa zdaj je, kar je. Bomo odprli malo redovalnico… na strani…«
»Oh, oprostite gospa profesor, zamudil sem, ker sem razmišljal, kakšno darilo bi vam kupil. Veste, na skrivaj vas imam namreč tako rad…«
Sam sebi se je čudil, odkod mu takšna smelost in predrznost. Prepričan je bil, da je pri profesorici oplel za vse večne čase. Tudi razred je onemel. Kaj le mu je bilo treba stegovati jezik…
A reakcija stare gospe je bila neverjetna. Zaprla je redovalnico, se nasmehnila in vstala. Obraz ji je zažarel v poduhovljeni obliki in nemudoma je pričela razlagati nekaj o kompleksu Sigmunda Freuda. In o platonskih ljubeznih rosnih mladeničev do dam v zrelih letih. Ko se je naveličala, je spet sedla za kateder, pogledala po razredu in vprašala:
»O čem bi se danes še pogovarjali?«
»O maturantskem plesu,« je izustil Danilo.
»Prav! čeprav je do takrat še daleč. Boš prišel po mene, da zapleševa skupaj?«
»Bom, seveda bom,« je obljubil Danilo.
Potem so se do konca ure pogovarjali o samih prijetnih rečeh.
»Ti si pa res upaš,« mu je dejala v odmoru Veverička. »Mislila sem, da je po tebi in po vseh nas, pa se ti takole obrne.«
»Vidiš, tole je pa filozofija v povezavi s psihologijo,« se ji je zarežal…
»Kaj se tako režiš?« ga je vprašala Urška. »Že spet sanjariš? Pri belem dnevu?«
»In ob najlepšem bitju pod soncem, kajneda?« je dejal Danilo, jo objel čez pas in dvignil visoko v zrak. »Urška, bolje je, da se smejim kot da bi jokal.«
»To že, ampak smej se z mano, ne sam zase. Včasih pomislim, da te sploh nimam, ko si z mislimi čisto drugje.«
»Nikar se ne boj, Urška moja! Samo tvoj sem in ti si samo moja. Poglej te cvetlice, prebujajoče se v pomladni toploti. In čmrlja, ki jih obletava. Vidiš, tista najlepša, na katero je ravnokar sedel si ti. Čmrlj sem pa jaz. V neskončnost bom srkal nektar iz tvojih rožnih listov; ti pa boš vedno znova in znova polnila svojo čašo opojnosti.«
»Oh, Danilo, govoriš kot kak pesnik. Da bi bilo življenje le pol tako lepo…«
»Potrudila se bova, boš videla,« je zašepetal in jo nežno položil med tople, dišeče trave…
»Vstani, doma sva. Mar bi se rad peljal še naprej? In doživel še eno nesrečo?«
Vito ga je tresel, pretirano tresel. Obenem je pritiskal na zvonec pri vratih. Šofer je pričel polagoma zavirati in avtobus se je počasi ustavljal.
»Kaj zvoniš kar naprej, saj nisem gluh. Bom že ustavil. Ali pa tudi ne, kakor se mi bo zljubilo. Lahko peljem tudi naprej, do naslednje policijske postaje,« se je spredaj jezil šofer.
»Takšnega nergača bi bilo treba poslati na delo v rudnik,« je pomislil Danilo, medtem, ko je vstajal. »Vsaj za nekaj mesecev. Tam, v globini teme bi spoznal, da ni vsak dan na svetu tako črn, kot se njemu zdi. Da je lahko tudi lep in sončen.«
»Si kaj rekel?« je vprašal Vito, ko sta se že spuščala po stopnicah. »Nekam čuden se mi zdiš. Pa ne, da si ti danes bolj proslavljal kot mi, pravi maturanti?«
Ej, ko bi ti vedel Vito! V tej uri in pol mi je bilo dano podoživeti cela tri minula leta. Tri leta, ki so zaznamovala najino odraščanje in kaljenje. Tvoje in moje. V mislih sem lahko poletel nazaj in obudil spomine preteklosti. Dovoljeno mi je bilo doživeti trenutke slavja s tabo, s tvojimi sošolci. Zapeti vašo himno leto dni prej, preden mi pripada. Zato sem hvaležen tebi in vsem tvojim prijateljem.
Avtobus je že skoraj speljal, ko se je Danilo hipoma nečesa domislil. Skočil je do prednjih vrat in potrkal nanje. Šofer ga je začudeno pogledal, a vendarle je pritisnil na gumb.
»Veste, tudi jaz bom maturant,« je dejal Danilo in se veselo nasmehnil. »Drugo leto, če bo vse teklo tako, kot mora biti. Pa srečno vožnjo dotlej!«
Odlomek je iz knjige ZGODNJI MATURANT. Ilustrirala jo je Tanja Ledinek.
