Rad imam jutra. Vedno so se mi zdela nekaj posebnega. Mogoče zato, ker sem se vedno zbujal počasi. Bolje rečeno, moje noge se vedno zbudijo prej kot možgani in tako se tudi svet okoli meni prebuja počasi. Svet se mi je zdel zjutraj ob sedmih vedno lepši, kot na primer ob dvajanjstih ali pol dveh.
Zjutraj se lahko prej kot v kasnejših urah odločim, ali je vse okoli mene res ali še sanjam, in resničnost si lahko lepo počasi, ob požirkih kave postopoma odmerjam. Če mi to slučajno ne uspe, se v skrajni sili lahko odločim, da bom zbolel in si privoščil zdravilno bolniško. Zaradi tega sem svojim možganom resnično hvaležen, da so po bujenju še kakšne pol ure »zadeti« in ne vedo točno, ali so se res zbudili ali ne.
Kakor koli – zjutraj imam svet še pod kontrolo in zaradi tega mi tistih petnajst minut po sedmi s kavo pomeni osrednje duhovno doživetje dneva.
Morda me je prav ta lastnost rešila, ko sem pred leti skoraj utonil v reki. Ne v pravi reki, temveč v reki iskanja nekakšne duhovnosti.
To jutro je posebno. Prepletanje misli. Ljubezen in tišina. Morje in samota. Azija in Evropa. Sedim na stopnicah hotela, kjer sem za sobo plačal približno pet dolarjev. Oklepam se kave in cigarete, ki sem si jo prižgal prvič po petih letih. V daljavi zvoki zvoncev iz templja, tisočih avtomobilov, divje barve, smejoči se Buda, Bangkok, Tajska.
Občutek samote me sprošča. Nekaj tisoč kilometrov stran je dom in ljudi, ki jih poznam. Tukaj ni nikogar, ki bi vedel, kdo sem in zakaj sem tukaj.
Stopim na cesto in pokličem tuk-tuk, nekakšno motorizirano tajsko verzijo rikš, ki drvijo po Bangkoku. Smer avtobusna postaja, še prej pa kratek obisk templja smaragdnega Bude.
Pred mano je kip Bude, njegove oči so napol odprte, blag nasmešek. Večino njegovih kipov je enakih, blažen izraz obraza kaže, da je dosegel razsvetljenje ali nirvano. Zdi se, da je kip živ, da se smeje prav meni. Ugriznem v kos pizze in se mu nasmejem nazaj. Buda, ti si bil frajer, a jaz sem tudi. Nahrbtnik je pripravljen, dobrih tisoč dolarjev in karto do Koh Tao, otoka na jugu Tajske, v žepu. Zdi se mi, da lahko hodim pol metra na tlemi. Svoboden sem, s prijetnim občutkom pizze v ustih. Moja osebna nirvana. Sladka in popolnoma dovolj zame.
2.
Jutro. 5:30. Po prvih neumnih vprašanjih »Kje sem, kaj se dogaja, zakaj ne smem več spati?« vzamem obe nogi iz postelje in odtavam proti dvorani. Pridem med zadnjimi. Čevlje pustim nekje med desetinami opankov in teniških copatov.
Najdem svoj prostor in sedem. Sledi nekaj minut nameščanja riti v najudobnejši položaj, v katerem bom ostal naslednjo uro. Rahlo odprem eno oko in se ozrem okoli. Obraz meditacijske sosede izgleda nadvse resno in predano. Njen hrbet je raven kot puščica. Čez kolena ima pregrnjen tanek šal z nekakšnim indijskim vzorcem in sanskrtskimi pismenkami. Zgoraj ima tanek puli, skozi katerega se lepo vidi obris njenih jošk. Oblika jošk je še bolj poudarjena zaradi vzravnanega hrbta in dvignjene brade.
Voditelj jutranje meditacije začne: »Popolnoma umiri svoje misli.«
»Vse tvoje telo je mirno, negibno, kot kip.«
»Razlika med kipom in teboj je v tem, da dihaš. Zato opazuj svoje dihanje.«
Pozabim na sosedine joške in raje opazujem svoja pljuča. Zrak teče ven in noter. Ritem dihanja me sprošča in umirja. Sledim besedam.
»Predstavljajte si, da je sredi vas jezero svetlobe. Potopite se vanj!«
Dvorano preplavlja vonj kadil in nezamenljiv vonj jutra. Rahel mraz, tiha glasba in tiho smrčanje nekaterih, ki so še bolj zaspani kot jaz.
»V vas je središče univerzuma! Vaša duša je neskončna in nesmrtna«
Kdo ve zakaj, ampak prijetno je poslušati te besede. Če jih brez ugovorov posluša petsto ljudi, bo že držalo.
»Bog je v vas. V vas je neskončen izvir sreče in miru.«
Takšno besedičenje se nadaljuje in moja samozavest kar raste, počutim sem vedno bolje. Na koncu mi sploh ni bilo več žal, da sem se zbudil.
Spet poškilim z desnim očesom proti sosedi. Na obrazu ima blažen nasmešek kakor Buda. Mogoče tudi njej ni več žal zaradi jutranjega zbujanja.
Meditacija se nadaljuje. Zaplaval sem v zlato jezero, kjer sem se umil vse svinjarije v duši in zacelil rane na svoji »avri«. Nato sem odplaval še globlje, do vira jezera, do izvora svetlobe, kjer sem si lepo napolnil od težkega življenja izpraznjene baterije in se še malo pobrskal za svojim pravim jazom. Sicer ga nisem našel, a občutek brskanja je prav prijeten. Hja, človek mora samo dobro izpeljati jutranjo meditacijo in počuti se tako dobro, da lahko do večera mirno bere časopise, se sprehaja po parkih ali vadi krmljenje labodov in tako brez kančka potrebe, da bi storil kaj drugega, preživi dan. Počasi zaključim meditacijo in iztegnem levo nogo, nato še desno.
Počakal bom še malo, da se razkadi vonj nekaj sto parov čevljev iz predsobe, nato pa na kavo. Skrbi me, zakaj na meditacijo ni bilo X.
1.
Rad imam jutra. Vedno so se mi zdela nekaj posebnega. Mogoče zato, ker sem se vedno zbujal počasi. Bolje rečeno, moje noge se vedno zbudijo prej kot možgani in tako se tudi svet okoli meni prebuja počasi. Svet se mi je zdel zjutraj ob sedmih vedno lepši, kot na primer ob dvajanjstih ali pol dveh.
Zjutraj se lahko prej kot v kasnejših urah odločim, ali je vse okoli mene res ali še sanjam, in resničnost si lahko lepo počasi, ob požirkih kave postopoma odmerjam. Če mi to slučajno ne uspe, se v skrajni sili lahko odločim, da bom zbolel in si privoščil zdravilno bolniško. Zaradi tega sem svojim možganom resnično hvaležen, da so po bujenju še kakšne pol ure »zadeti« in ne vedo točno, ali so se res zbudili ali ne.
Kakor koli – zjutraj imam svet še pod kontrolo in zaradi tega mi tistih petnajst minut po sedmi s kavo pomeni osrednje duhovno doživetje dneva.
Morda me je prav ta lastnost rešila, ko sem pred leti skoraj utonil v reki. Ne v pravi reki, temveč v reki iskanja nekakšne duhovnosti.
To jutro je posebno. Prepletanje misli. Ljubezen in tišina. Morje in samota. Azija in Evropa. Sedim na stopnicah hotela, kjer sem za sobo plačal približno pet dolarjev. Oklepam se kave in cigarete, ki sem si jo prižgal prvič po petih letih. V daljavi zvoki zvoncev iz templja, tisočih avtomobilov, divje barve, smejoči se Buda, Bangkok, Tajska.
Občutek samote me sprošča. Nekaj tisoč kilometrov stran je dom in ljudi, ki jih poznam. Tukaj ni nikogar, ki bi vedel, kdo sem in zakaj sem tukaj.
Stopim na cesto in pokličem tuk-tuk, nekakšno motorizirano tajsko verzijo rikš, ki drvijo po Bangkoku. Smer avtobusna postaja, še prej pa kratek obisk templja smaragdnega Bude.
Pred mano je kip Bude, njegove oči so napol odprte, blag nasmešek. Večino njegovih kipov je enakih, blažen izraz obraza kaže, da je dosegel razsvetljenje ali nirvano. Zdi se, da je kip živ, da se smeje prav meni. Ugriznem v kos pizze in se mu nasmejem nazaj. Buda, ti si bil frajer, a jaz sem tudi. Nahrbtnik je pripravljen, dobrih tisoč dolarjev in karto do Koh Tao, otoka na jugu Tajske, v žepu. Zdi se mi, da lahko hodim pol metra na tlemi. Svoboden sem, s prijetnim občutkom pizze v ustih. Moja osebna nirvana. Sladka in popolnoma dovolj zame.
2.
Jutro. 5:30. Po prvih neumnih vprašanjih »Kje sem, kaj se dogaja, zakaj ne smem več spati?« vzamem obe nogi iz postelje in odtavam proti dvorani. Pridem med zadnjimi. Čevlje pustim nekje med desetinami opankov in teniških copatov.
Najdem svoj prostor in sedem. Sledi nekaj minut nameščanja riti v najudobnejši položaj, v katerem bom ostal naslednjo uro. Rahlo odprem eno oko in se ozrem okoli. Obraz meditacijske sosede izgleda nadvse resno in predano. Njen hrbet je raven kot puščica. Čez kolena ima pregrnjen tanek šal z nekakšnim indijskim vzorcem in sanskrtskimi pismenkami. Zgoraj ima tanek puli, skozi katerega se lepo vidi obris njenih jošk. Oblika jošk je še bolj poudarjena zaradi vzravnanega hrbta in dvignjene brade.
Voditelj jutranje meditacije začne: »Popolnoma umiri svoje misli.«
»Vse tvoje telo je mirno, negibno, kot kip.«
»Razlika med kipom in teboj je v tem, da dihaš. Zato opazuj svoje dihanje.«
Pozabim na sosedine joške in raje opazujem svoja pljuča. Zrak teče ven in noter. Ritem dihanja me sprošča in umirja. Sledim besedam.
»Predstavljajte si, da je sredi vas jezero svetlobe. Potopite se vanj!«
Dvorano preplavlja vonj kadil in nezamenljiv vonj jutra. Rahel mraz, tiha glasba in tiho smrčanje nekaterih, ki so še bolj zaspani kot jaz.
»V vas je središče univerzuma! Vaša duša je neskončna in nesmrtna«
Kdo ve zakaj, ampak prijetno je poslušati te besede. Če jih brez ugovorov posluša petsto ljudi, bo že držalo.
»Bog je v vas. V vas je neskončen izvir sreče in miru.«
Takšno besedičenje se nadaljuje in moja samozavest kar raste, počutim sem vedno bolje. Na koncu mi sploh ni bilo več žal, da sem se zbudil.
Spet poškilim z desnim očesom proti sosedi. Na obrazu ima blažen nasmešek kakor Buda. Mogoče tudi njej ni več žal zaradi jutranjega zbujanja.
Meditacija se nadaljuje. Zaplaval sem v zlato jezero, kjer sem se umil vse svinjarije v duši in zacelil rane na svoji »avri«. Nato sem odplaval še globlje, do vira jezera, do izvora svetlobe, kjer sem si lepo napolnil od težkega življenja izpraznjene baterije in se še malo pobrskal za svojim pravim jazom. Sicer ga nisem našel, a občutek brskanja je prav prijeten. Hja, človek mora samo dobro izpeljati jutranjo meditacijo in počuti se tako dobro, da lahko do večera mirno bere časopise, se sprehaja po parkih ali vadi krmljenje labodov in tako brez kančka potrebe, da bi storil kaj drugega, preživi dan. Počasi zaključim meditacijo in iztegnem levo nogo, nato še desno.
Počakal bom še malo, da se razkadi vonj nekaj sto parov čevljev iz predsobe, nato pa na kavo. Skrbi me, zakaj na meditacijo ni bilo X.
