JUTRANJI KORAKI

Jurij Pivka

Jutranji koraki
požirajo nedolžnost
raztopljenega otroštva.
Raztrgane ulice,
raztrgani spomini,
v breztežnem begu
pred vezmi pozabe.
Tvoj nasmeh je
kaplja v neskončen čas,
izginja v daljino
in ne morem
ga ujeti.

Krpe sonca
ležijo razmetane
na polju.

Presihajo s teboj,
ko prihajaš
in odhajaš

Dnevi dihajo, čakajo
tvoj obraz,
zavetje sonca.

Dotik je luč ceste
med mrakom,
ki prihaja.

Pijem luč ceste,
ki vodi k tebi,
vodi
   kdo
       ve
          kam.

Objemajo me
niti tišine.
Razlite po cestah
brišejo sledi korakov,
polzijo skozi dlani
se prepletajo v
slapove tišine
slapove smrti.

Breztežne ure preplavljajo
sobe.
Vse poti so odprte
in otroške.

Prihajaš nešteta,
breztežna,
vedno lebdiš,
vedno reka.

Ob tebi čas izgublja imena
in ozvezdja
vodijo v neznano.

Vse poti so odprte
in otroške.
Že davno odprte.

Samo ti
poznaš mojo ulico,
stare luči,
raztopljeni sneg
zarasle stopinje
toplo nebo
in sobo
vedno odprtih vrat,
kjer te čakam.

Pesem me dviga
nad ledene plošče smrti.
Visoko okno, kjer vidim sonce.