Debeli kuščarji
lenobno poležavajo med skalami
kamnitih sten.
Niti popoldanska pripeka
jih ne prežene.
Edino topla koža
tvojih prsi,
ki se lahkotno
dviga in spušča,
ko dihaš ob meni,
reže z natančnostjo
ledenodobnega mrazu
skozi mojo utrujeno
melanholijo
poletja.
In prav paše mi.
GEOMETRIJA STRASTI
Geometrija tvoje strasti.
Drugačna moji.
Zakon naključja
se preliva preko tvojih prsi.
Prišel si.
In pustila sem se.
Vedno sem imela rada.
Jesen med nama.
Tisti večer, za katerega sem vedela,
da bo zadnji.
Trenutek,
ko si gol stal ob meni,
tvoja prihodnost ni pripadala nikomur
in si mi samo šepetal,
želim te še enkrat.
Jaz pa sem hotela reči le,
ostani.
Ostani.
NE RAZMIŠLJAM O ZAKAJ
Ne razmišljam več o zakaj.
Večkrat sem mi zdi,
da zato, ker ne bi prenesel odgovorov.
Ali ker sem si ves čas prevečkrat želel izvedeti zakaj.
Vsa ta prevelika želja po odgovorih
in z njo strah pred njimi
je razrezala žile v mojem drobovju.
Ne vem, kako dolgo lahko živi mladost v človeku?
Brez vseh vprašanj,
ki me ohranjajo živega.
A še vedno zrem v nebo
in takrat se spomnim,
da zvezde ne sprašujejo zakaj.
Zvezde niso iz toplega mesa
in lomljivih kosti.
O STEKLINI
Slišal sem, da je
okoli mesta je pričela
razsajati steklina.
Da so stekli vdirali v mesto,
kakor podivjani psi.
In ob vsem tem bežanju
in grajenju zidov
sem pozabil,
da sem te jaz
v besu spremenil
v psa že pred leti.
Da lahko mirno porušim
vse težko kamenje zidov
in stopim v cunjah gol na ulico
med steklo drhal.
Oba lahko greva.
In lahko zariješ
svoje zobe
globoko v moje meso.
Morda se bom spomnil
nekega drugega časa,
ko sva se imela še rada.
OSTRI SKOK
Dež je čez noč spremenil
ulice in ozke steze mesta
v nagnusne mlakuže,
polne žab in mrčesa.
Kasneje je sonce
prepojilo vse mesto
z zadušljivo soparo,
da skrivnosti ni bilo nikjer več.
Krhke oči v ostrini
kislega znoja.
Postalo je smešno.
Te notranje krvavitve
ni mogoče zaustaviti.
Lepljiva sokrvica
kar teče od povsod
in poizkuša zaman
izprati ljubezen,
ki se je garjavo
zarasla v
vse moje kosti.
ZASILNI IZHOD
Pa vendarle ima vse svojo ceno,
tudi ta polovična rešitev,
ki se nekdaj
sploh ni zdela
tako slaba.
Biti le napol poti.
Čakati te.
A ta jebeni zasilni izhod,
ki me je zapeljal
z gotovostjo besed Odrešenika,
me je vrgel
v tla.
In pustil praznega.
Še bolj kakor prej.
POZABIL BOM
Nekoč.
Vem, da bo prišel ta čas.
Pozabil bom.
Vse, česar sedaj
ne morem.
Leta bodo prijazna.
Prijela me boš za roko
in rekel ti bom,
rad te imam.
PREROŠKE KARTE SO PADLE ŽE DAVNO
Deževalo je vso noč.
Ulica je še prazna.
Skozi kopreno megle med strehami
vidim pomarančasto sonce,
sveže sije, kakor spomin,
zaradi katerega
nisem mogel spati.
V sanjah sem vedno videl drevesa.
Visoka zelena drevesa.
Temne veje.
Segala so do neba.
Kriki ptic so vse močnejši.
Naselile v mesto.
Saj vem.
Vse preroške karte so
že davno padle
natančno jasno
in tisti prekleti
Rubikon, ki ga nisem imel jajc prebroditi,
tedaj ko bi ga moral,
je že daleč za menoj.
Predolgo sem iskal
večkrat ponujeno odvezo.
Bežal pred silo,
ki premika sonce, zvezde,
vse nas.
Vselej le naprej.
Nikoli se ne obrača nazaj,
kakor se jaz,
že leta.
Vračam se pod
te temne veje
platan.
Listje je pričelo padati.
Jesen bo kmalu.
RAZUZDANO SONCE ZJUTRAJ
Razuzdano sonce
razliva svetlobo
skozi gosta
zavetja teme.
Skrivam se v tvoji
postelji.
Toplo je.
Ne želim še vstati.
Razmaknem tvoje noge
zdrsnem vate
na blazini
sredi tvojih las.
Brez sramu,
kot znam
le pri tebi.
Razuzdano sonce,
razliva svetlobo.
Rumena je.
Preliva se preko
golih bokov
ko si v meni,
in ko te ni.
DEBELI KUŠČARJI
Debeli kuščarji
lenobno poležavajo med skalami
kamnitih sten.
Niti popoldanska pripeka
jih ne prežene.
Edino topla koža
tvojih prsi,
ki se lahkotno
dviga in spušča,
ko dihaš ob meni,
reže z natančnostjo
ledenodobnega mrazu
skozi mojo utrujeno
melanholijo
poletja.
In prav paše mi.
GEOMETRIJA STRASTI
Geometrija tvoje strasti.
Drugačna moji.
Zakon naključja
se preliva preko tvojih prsi.
Prišel si.
In pustila sem se.
Vedno sem imela rada.
Jesen med nama.
Tisti večer, za katerega sem vedela,
da bo zadnji.
Trenutek,
ko si gol stal ob meni,
tvoja prihodnost ni pripadala nikomur
in si mi samo šepetal,
želim te še enkrat.
Jaz pa sem hotela reči le,
ostani.
Ostani.
NE RAZMIŠLJAM O ZAKAJ
Ne razmišljam več o zakaj.
Večkrat sem mi zdi,
da zato, ker ne bi prenesel odgovorov.
Ali ker sem si ves čas prevečkrat želel izvedeti zakaj.
Vsa ta prevelika želja po odgovorih
in z njo strah pred njimi
je razrezala žile v mojem drobovju.
Ne vem, kako dolgo lahko živi mladost v človeku?
Brez vseh vprašanj,
ki me ohranjajo živega.
A še vedno zrem v nebo
in takrat se spomnim,
da zvezde ne sprašujejo zakaj.
Zvezde niso iz toplega mesa
in lomljivih kosti.
O STEKLINI
Slišal sem, da je
okoli mesta je pričela
razsajati steklina.
Da so stekli vdirali v mesto,
kakor podivjani psi.
In ob vsem tem bežanju
in grajenju zidov
sem pozabil,
da sem te jaz
v besu spremenil
v psa že pred leti.
Da lahko mirno porušim
vse težko kamenje zidov
in stopim v cunjah gol na ulico
med steklo drhal.
Oba lahko greva.
In lahko zariješ
svoje zobe
globoko v moje meso.
Morda se bom spomnil
nekega drugega časa,
ko sva se imela še rada.
OSTRI SKOK
Dež je čez noč spremenil
ulice in ozke steze mesta
v nagnusne mlakuže,
polne žab in mrčesa.
Kasneje je sonce
prepojilo vse mesto
z zadušljivo soparo,
da skrivnosti ni bilo nikjer več.
Krhke oči v ostrini
kislega znoja.
Postalo je smešno.
Te notranje krvavitve
ni mogoče zaustaviti.
Lepljiva sokrvica
kar teče od povsod
in poizkuša zaman
izprati ljubezen,
ki se je garjavo
zarasla v
vse moje kosti.
ZASILNI IZHOD
Pa vendarle ima vse svojo ceno,
tudi ta polovična rešitev,
ki se nekdaj
sploh ni zdela
tako slaba.
Biti le napol poti.
Čakati te.
A ta jebeni zasilni izhod,
ki me je zapeljal
z gotovostjo besed Odrešenika,
me je vrgel
v tla.
In pustil praznega.
Še bolj kakor prej.
POZABIL BOM
Nekoč.
Vem, da bo prišel ta čas.
Pozabil bom.
Vse, česar sedaj
ne morem.
Leta bodo prijazna.
Prijela me boš za roko
in rekel ti bom,
rad te imam.
PREROŠKE KARTE SO PADLE ŽE DAVNO
Deževalo je vso noč.
Ulica je še prazna.
Skozi kopreno megle med strehami
vidim pomarančasto sonce,
sveže sije, kakor spomin,
zaradi katerega
nisem mogel spati.
V sanjah sem vedno videl drevesa.
Visoka zelena drevesa.
Temne veje.
Segala so do neba.
Kriki ptic so vse močnejši.
Naselile v mesto.
Saj vem.
Vse preroške karte so
že davno padle
natančno jasno
in tisti prekleti
Rubikon, ki ga nisem imel jajc prebroditi,
tedaj ko bi ga moral,
je že daleč za menoj.
Predolgo sem iskal
večkrat ponujeno odvezo.
Bežal pred silo,
ki premika sonce, zvezde,
vse nas.
Vselej le naprej.
Nikoli se ne obrača nazaj,
kakor se jaz,
že leta.
Vračam se pod
te temne veje
platan.
Listje je pričelo padati.
Jesen bo kmalu.
RAZUZDANO SONCE ZJUTRAJ
Razuzdano sonce
razliva svetlobo
skozi gosta
zavetja teme.
Skrivam se v tvoji
postelji.
Toplo je.
Ne želim še vstati.
Razmaknem tvoje noge
zdrsnem vate
na blazini
sredi tvojih las.
Brez sramu,
kot znam
le pri tebi.
Razuzdano sonce,
razliva svetlobo.
Rumena je.
Preliva se preko
golih bokov
ko si v meni,
in ko te ni.
