Nekoč sem iskal
luči v daljavi.
Zdaj vem, da jih ni.
Sedaj vem.
Nimam izbire.
Ne imeti izbire
me osrečuje.
Le življenje izbira.
Luči v daljavi ni.
Vse je tukaj.
Neizogibno.
Močnejše in popolnejše,
kot sem mislil.
Pomlad je,
sneg se topi
že nekaj tednov.
Reke sonca
so vse daljše,
in luči v daljavi
me bodo
nekega dne našle.
* * *
Moja ljubezen je gotovo
sorodnik norosti.
A noben norec ni
popolnoma nor.
In tako ostajam ujet
v norost,
ko se zavem,
da odhajaš.
Tako preprosto je
ljubiti te.
Brez laži.
Brez jutri.
Brez tolažila
tvojih bogov.
Nočeš razumeti?
* * *
Prostora ne ukrivlja
masa zvezd
ne miljoni atomov.
Zdaj vem.
Einstein se je motil.
Le en korak bliže tebi
prebudi praznino,
zaustavi čas in
prižge
temo med nama
in nato še mnoga
druga sonca
v kobaltni tišini
vesolja.
* * *
Niti meter proč.
Ležiš ob meni.
Nepreklicna obsodba?
Tako daleč.
Uničujoč arzenal na
moji zahodni meji.
Se me dotikaš, ko spim?
Za hip me pogledaš.
Orientacijska točka si,
ki nihaš tik ob meni.
Približaš se
in nato
lahkotno odideš.
* * *
Sneg pada vame.
Tudi umazana zima je
vsak večer vijolična.
Mesto v daljavi visi
nad svodom,
polnim zvezd.
Življenja padajo v
črne fuge razrezanega neba.
Brez besed izginjajo.
Proti neznanim soncem.
Morda pa v
temo vsemirja,
kjer se vse konča
in ponovno začenja
v belini snega,
ki pada že ves teden.
* * *
Čas leži
daleč od mene.
Tednov se dotikam le s prsti
in dni ne najdem več.
Nekje nad
mano je rastoči mesec
s tremi očesi.
Gleda me.
Dan za dnem
in čaka.
Mogoče pa lahko vstanem?
Do tja.
Visoko nad
ravnino cest strahu
v meni.
* * *
Na tem planetu
je udomačen strah.
Naselil je
nalezljivo norost,
že stoletja je tukaj
in pripoveduje laži.
A mi le gradimo gradove,
vse višje zidove.
V dlan vzamemo kamen
in vsi vemo,
da ga bomo zalučali prvi.
In požgali vse
druge okoli nas.
100 RECEPT ZA SREČO
Denarja – malo
Pameti – malo
Službe – malo
Pričakovanj – malo
Hrane – malo
Ciljev – malo
Prijateljev – malo
Vse skupaj mešaj v sebi
nekaj let in pazi,
da še kaj ostane od tebe.
MALO ČASA IMAMO
Sprašujem se,
ali je v vsem,
kar sem videl,
enaka usoda.
Žgoče tišine,
pepela tesnobe
v globini duš
ne razume nihče.
Danes lahko nove oči
kupiš tako poceni.
Zamenjaš obraz in
greš naprej.
Nato ponovno bereš
tisoč strani
knjige ljubezni
in ponovno odnehaš pred koncem.
Malo časa imamo,
le to nam
šepetajo bogovi
že tisočletja.
* * *
Sneži.
Veje se počasi zvijajo proti meni.
Jutro je na tvojem licu
Skozi okno prihaja
dan v sobo
polno najinih demonov.
Sestanek z vetrom
in nato zaprem okno.
December je dobesedno zadušil
ulice, hiše,
drevesa.
Rojstvo Jezusa odrešenika.
Obrazi v modrih
in rdečih lučeh mesta.
Sredi dobe snega,
ki traja,
traja,
in vse diši po smrti,
živijo v popolno
beli lepoti
le tvoje plenilsko
modre oči
in topijo pocinkano
tišino mračne zime.
* * *
Ko noč pade
in vse ugasne naokrog,
prideš k meni
skozi vso temo
in tišino vesolja,
ki je že
predolgo med nama.
* * *
Tvoja bližina
je prav tako lepa,
kot daljina,
s katere te gledam
vsak dan.
Trgovski potnik z nekaj
ljubezni podobnega v žepih
hodim okoli tebe.
Ne vem več,
ali kupujem tebe
ali le prodajam sebe.
Prodal bi se.
Poceni!
Tudi kupil bi te.
Sedaj še bolj,
ko stojim pred temi vrati
in upam, da bo
morda čez leta
nekaj ljubezni podobnega
v mojih žepih
dovolj zate.
* * *
V omami beline življenja
se me že leta
dotika skrivnost
za Tvojimi očmi.
In čeprav nisem nikoli
resnično prepričan,
dvigujem roke,
svoje srce
v Tebe.
A sem le zelo pameten
parazit,
vlačugarsko iskreno tvoj,
in nato le
lep pozdrav.
Adijo.
Do naslednjič.
* * *
Danes mi je
ta travna bilka dovolj,
da čutim,
da sem zaokrožen v Svetlobi,
kjer lahko umiram,
pozabljam
in najdem pot naprej.
* * *
Ko je Bog ustvaril vesolje,
je bil sam, popoln,
in tako je lahko naredil
zvezde, reke, bilke,
mene in tebe
le iz sebe.
Tudi smrt, rojstvo, smeh,
dotik, poljube, ljubezen,
bolečino in solze
je naredil iz svoje popolnosti,
ki prijazno
in potrpežljivo
tli v meni,
tebi.
Nikoli ne ugasne.
Le čaka.
Nekje v glavi
nekje v kosteh
smo vsi popolni,
vsi smo iz luči.
* * *
Spet si tu.
Kot velika teorija vsega,
kar obstaja,
se me dotakneš.
S svojo pobožno pornografijo
raztrgaš dogločasna
tisočletja v meni.
Vsi moji
zemljevidi so ti znani,
in ne morem stran,
ko poslušam
mehko svetlobo
tvoje kože.
* * *
Rumi je rekel,
vse, kar se morju rodi,
se morju vrne.
Morda pa se je vse
rodilo iz ognja
in bo v njem zgorela
blaznost
moje ljubezni,
ki je vsa morja
ne morejo ugasniti.
* * *
Mefistu je vse bolj dolgčas.
Duše ljudi so te dni čisto poceni.
Le za kratko laž,
ne za trenutek,
ki ustavi čas,
nas je kupil že miljone.
Mefisto ve,
da sanje niso več sanje,
ko zaživijo,
in da je vsa
bolečina tega sveta
le izgubljena
topla luč
izginjajočega otroštva.
* * *
Rišem pozabljene podobe
neke svobode
v svojo bolečino.
Leta sem potreboval.
Glasovi so mi pripovedovali
o približevanju Svetlobe
in da je življenje kratko.
A ne najdem je.
Morda nisem
čakal dovolj dolgo.
Le izhlapevam.
V kozmično Samoto,
ki je bila nekoč sijoča zvezda.
* * *
Nekoč sem iskal
luči v daljavi.
Zdaj vem, da jih ni.
Sedaj vem.
Nimam izbire.
Ne imeti izbire
me osrečuje.
Le življenje izbira.
Luči v daljavi ni.
Vse je tukaj.
Neizogibno.
Močnejše in popolnejše,
kot sem mislil.
Pomlad je,
sneg se topi
že nekaj tednov.
Reke sonca
so vse daljše,
in luči v daljavi
me bodo
nekega dne našle.
* * *
Moja ljubezen je gotovo
sorodnik norosti.
A noben norec ni
popolnoma nor.
In tako ostajam ujet
v norost,
ko se zavem,
da odhajaš.
Tako preprosto je
ljubiti te.
Brez laži.
Brez jutri.
Brez tolažila
tvojih bogov.
Nočeš razumeti?
* * *
Prostora ne ukrivlja
masa zvezd
ne miljoni atomov.
Zdaj vem.
Einstein se je motil.
Le en korak bliže tebi
prebudi praznino,
zaustavi čas in
prižge
temo med nama
in nato še mnoga
druga sonca
v kobaltni tišini
vesolja.
* * *
Niti meter proč.
Ležiš ob meni.
Nepreklicna obsodba?
Tako daleč.
Uničujoč arzenal na
moji zahodni meji.
Se me dotikaš, ko spim?
Za hip me pogledaš.
Orientacijska točka si,
ki nihaš tik ob meni.
Približaš se
in nato
lahkotno odideš.
* * *
Sneg pada vame.
Tudi umazana zima je
vsak večer vijolična.
Mesto v daljavi visi
nad svodom,
polnim zvezd.
Življenja padajo v
črne fuge razrezanega neba.
Brez besed izginjajo.
Proti neznanim soncem.
Morda pa v
temo vsemirja,
kjer se vse konča
in ponovno začenja
v belini snega,
ki pada že ves teden.
* * *
Čas leži
daleč od mene.
Tednov se dotikam le s prsti
in dni ne najdem več.
Nekje nad
mano je rastoči mesec
s tremi očesi.
Gleda me.
Dan za dnem
in čaka.
Mogoče pa lahko vstanem?
Do tja.
Visoko nad
ravnino cest strahu
v meni.
* * *
Na tem planetu
je udomačen strah.
Naselil je
nalezljivo norost,
že stoletja je tukaj
in pripoveduje laži.
A mi le gradimo gradove,
vse višje zidove.
V dlan vzamemo kamen
in vsi vemo,
da ga bomo zalučali prvi.
In požgali vse
druge okoli nas.
100 RECEPT ZA SREČO
Denarja – malo
Pameti – malo
Službe – malo
Pričakovanj – malo
Hrane – malo
Ciljev – malo
Prijateljev – malo
Vse skupaj mešaj v sebi
nekaj let in pazi,
da še kaj ostane od tebe.
MALO ČASA IMAMO
Sprašujem se,
ali je v vsem,
kar sem videl,
enaka usoda.
Žgoče tišine,
pepela tesnobe
v globini duš
ne razume nihče.
Danes lahko nove oči
kupiš tako poceni.
Zamenjaš obraz in
greš naprej.
Nato ponovno bereš
tisoč strani
knjige ljubezni
in ponovno odnehaš pred koncem.
Malo časa imamo,
le to nam
šepetajo bogovi
že tisočletja.
* * *
Sneži.
Veje se počasi zvijajo proti meni.
Jutro je na tvojem licu
Skozi okno prihaja
dan v sobo
polno najinih demonov.
Sestanek z vetrom
in nato zaprem okno.
December je dobesedno zadušil
ulice, hiše,
drevesa.
Rojstvo Jezusa odrešenika.
Obrazi v modrih
in rdečih lučeh mesta.
Sredi dobe snega,
ki traja,
traja,
in vse diši po smrti,
živijo v popolno
beli lepoti
le tvoje plenilsko
modre oči
in topijo pocinkano
tišino mračne zime.
* * *
Ko noč pade
in vse ugasne naokrog,
prideš k meni
skozi vso temo
in tišino vesolja,
ki je že
predolgo med nama.
* * *
Tvoja bližina
je prav tako lepa,
kot daljina,
s katere te gledam
vsak dan.
Trgovski potnik z nekaj
ljubezni podobnega v žepih
hodim okoli tebe.
Ne vem več,
ali kupujem tebe
ali le prodajam sebe.
Prodal bi se.
Poceni!
Tudi kupil bi te.
Sedaj še bolj,
ko stojim pred temi vrati
in upam, da bo
morda čez leta
nekaj ljubezni podobnega
v mojih žepih
dovolj zate.
* * *
V omami beline življenja
se me že leta
dotika skrivnost
za Tvojimi očmi.
In čeprav nisem nikoli
resnično prepričan,
dvigujem roke,
svoje srce
v Tebe.
A sem le zelo pameten
parazit,
vlačugarsko iskreno tvoj,
in nato le
lep pozdrav.
Adijo.
Do naslednjič.
* * *
Danes mi je
ta travna bilka dovolj,
da čutim,
da sem zaokrožen v Svetlobi,
kjer lahko umiram,
pozabljam
in najdem pot naprej.
* * *
Ko je Bog ustvaril vesolje,
je bil sam, popoln,
in tako je lahko naredil
zvezde, reke, bilke,
mene in tebe
le iz sebe.
Tudi smrt, rojstvo, smeh,
dotik, poljube, ljubezen,
bolečino in solze
je naredil iz svoje popolnosti,
ki prijazno
in potrpežljivo
tli v meni,
tebi.
Nikoli ne ugasne.
Le čaka.
Nekje v glavi
nekje v kosteh
smo vsi popolni,
vsi smo iz luči.
* * *
Spet si tu.
Kot velika teorija vsega,
kar obstaja,
se me dotakneš.
S svojo pobožno pornografijo
raztrgaš dogločasna
tisočletja v meni.
Vsi moji
zemljevidi so ti znani,
in ne morem stran,
ko poslušam
mehko svetlobo
tvoje kože.
* * *
Rumi je rekel,
vse, kar se morju rodi,
se morju vrne.
Morda pa se je vse
rodilo iz ognja
in bo v njem zgorela
blaznost
moje ljubezni,
ki je vsa morja
ne morejo ugasniti.
* * *
Mefistu je vse bolj dolgčas.
Duše ljudi so te dni čisto poceni.
Le za kratko laž,
ne za trenutek,
ki ustavi čas,
nas je kupil že miljone.
Mefisto ve,
da sanje niso več sanje,
ko zaživijo,
in da je vsa
bolečina tega sveta
le izgubljena
topla luč
izginjajočega otroštva.
* * *
Rišem pozabljene podobe
neke svobode
v svojo bolečino.
Leta sem potreboval.
Glasovi so mi pripovedovali
o približevanju Svetlobe
in da je življenje kratko.
A ne najdem je.
Morda nisem
čakal dovolj dolgo.
Le izhlapevam.
V kozmično Samoto,
ki je bila nekoč sijoča zvezda.