Čez dan ali dva bi moral imeti sestanek na zavodu za zaposlovanje, da bi se s svetovalcem pogovorila o njegovem neuspešno zaključenem delovnem preizkusu, ampak namesto tega sredi dopoldneva brez vsakršne moči še vedno leži v postelji. Pravzaprav, če je natančen, je v takšnem stanju že nekaj tednov. Več kot pol meseca mu sleherni gib, najmanjši premik, povzroča hude težave. Vse odkar so mu v trgovini, kjer je bil na preizkušnji, povedali, niso se odločili, da bi ga zaposlili. In bilo mu je vseeno.
Dobesedno.
Tudi, ko je nekdo čez nekaj časa (kdaj natančno je to bilo, mogoče sredi dneva?) lahno potrkal po vratih, se ni niti toliko potrudil, da bi vstal. Vedel je, da je to hčerka ženske, ki stanuje v zgornjem nadstropju. Ali pa v spodnjem? No, saj ni niti malo pomembno. Prinesla mu je hrano iz bližnje trgovine, z njo nemara tudi časopis in pošto, kajti nekaj minut prej je prvič pozvonila in takrat se je dvignil, počasi odkrevsal proti vratom, loveč sapo, ki je je bil krvavo potreben in potisnil denar v režo med vrati in tlemi, kakor to že počne nekajkrat na teden toliko in toliko dni.
Ključe njegovega nabiralnika pa ima od prej, ko je še hodil v službo.
Znova je zaslišal trkanje. To pot nekoliko močnejše.
»Saj že grem, že grem!«
Zdelo se mu je, da je hrupno zarenčal in vendar glas ni niti zapustil njegovega grla. Še se je namreč oddihoval od prejšnjega napora, ko je vstal zaradi nje ter bolečine, ki se je povabila k njemu in ga nikakor ni hotela več zapustiti. Zarila se je vanj, v sleherni delček telesa, pa sploh ni več vedel, kaj ga ne boli.
Zgleda, da je obupala, ker so se zaslišali njeni hitri, drsajoče mladostni koraki, ki so vodil stran od njegovih vrat. Še je prisluškoval, ko so se nenadoma ustavili. Prepričan je bil, ona stoji na koncu hodnika in opreza, ali bo morda le odprl vrata.
Tako kot je to počela zmeraj doslej.
Ampak on se ne bo dvignil. Preveč moči mu je vzelo, ko se je takrat splazil k vratom. Počiti mora in si predahniti.
Če bi se le odvratno skelenje vsaj malenkostno umirilo. Tako pa je kot bi mu nek stvor čepel na prsih in se premikal zdaj proti levi roki, nekoliko pozneje proti trebuhu ter spet nazaj k prsnem košu in tako naprej v neskončnost.
Obrnil se je na drugo stran in zaprl oči.
Menda bo to pomagalo.
Zazdelo se mu je, v polsnu je slišal, kako je ona odcopotala (ali pa tudi ne). Saj ne more reči. Napel je ušesa, da bi razluščil kaj več, vendar mu ni uspelo. Za kratko se mu je zazdelo, bolečina ga je naposled zapustila.
Zdaj lahko ponovno vstane.
Nemara.
Čim se je nagnil naprej, jo je začutil. Zvesto je čepela, tam na robu čutenja. Pa tudi celo telo ga je izdalo, vse se je namreč treslo.
Zavzdihnil je.
Zgolj še to mu je preostalo …
Mogoče je čez dolgo, res dolgo časa (je šlo že na večer?) pozvonilo na vratih. Najprej čisto na kratko.
Driing.
Kakor bi se tisti zunaj prestrašil, ali premislil. Naslednji odmev zvona je bil bolj odločen, daljši. Zasidral se mu je v bobniču.
Prekleto, zakaj ga vendar ne pustijo pri miru?
A tudi misli so mu povzročile hudo muko. Čeprav se ni oglasil, ali kako drugače nakazal, da je prisoten, se je zaslišalo onstran vrat:
»Gospod Hišar, ste doma?«
In znova vpitje.
Nekaj o Nives in Dorijani (kdorkoli sta že). Kaj to njega sploh briga?
Nehajte že enkrat, odidite!
Nič ne pomaga. Neznosen hrup se nadaljuje. Nabira moči, da bi vstal. Ko se za kanček dvigne, pomisli, to pot gre za malenkost lažje. Uspe si celo domišljati, premagal jo bo.
Kmalu.
A še v istem trenutku se mu pošastno zavrti. Stežka se obdrži na nogah. Naredi prvi korak in pol drugega upajoč, da bo oni zunaj odšel sam od sebe, preden se privleče do vrat. In to je bilo res vse, kar je zmogel.
Nek obroč ga je žareče stisnil okoli prsi in bolečina mu je razparala srce. Prav čul je, kako se je pretrgalo, tako strašljivo mu je zdivjalo. Glasno je padel po tleh.
Gospod Hišar, ste v redu?
Nič …
Bolj čutil je kakor slišal, kako je ona kljukala, vse močneje. Zatem pa se je vmes zavrtinčil čas. Veliko njega.
Bilo je, kakor bi nekaj potegnil iz sebe, nekaj, kar sploh ni vedel, da je tam, pa ga zapustilo. Počasi. Občutek je bil takšen kot bi izza roba hlač povlekel srajco.
Ja, točno tako.
Zagledal se je na tleh, svoje zvito telo sredi vrveža, ki ga je zajel, ne da bi se natanko zavedel, kdaj.
Pač enkrat.
Toda, le kako je to mogoče, če je on tik pod stropom?
Dva morata biti, to je edini odgovor.
In smukal se je med telesi, ki so mu prekrivali vidno obzorje, se obdrgnil zdaj ob enega, naslednjič pa ob drugega. Vedel je, da ga ne čutijo, vsaj z ničemer niso tega pokazali. Tako je spoznal, še sam se je spremenil v najgloblji direndaj.
V različnih časih, morebiti.
Tudi takrat, ko so ga naložili na nosila, da se je scela izgubil na njih, je bil en del z njimi, ostal del pa spet drugje. Nek košček je ugledal tisto žensko, ki mu maloprej ni hotela dati miru in ni bila videti preveč prestrašena, kvečjemu le presenečena. Toliko bolj je bil prepričan o tem, ker jo je videl iz najrazličnejših strani.
Od spodaj, od zgoraj.
Vsepovsod …
Ostal je nekaj časa še tam, tudi kasneje, ko so se tisti reševalci odpeljali in se je Dorijana (saj ji je tako ime, kajne?) osuplo sprehodila po njegovem stanovanju. In čedalje bolj se je spraševal, kaj sploh išče tukaj.
Še kar naprej bi čemel, ker je želel ugotoviti, kaj jo je tako zelo močno prikovalo v njegovem domu, a se je resnično prav kmalu začel zavedati, da to, ko plava pod stropom in si vse ogleduje od zgoraj navzdol, ni čisto naravno stanje, sploh pa je brez telesa, ki so mu ga medtem že odpeljali. Končno je ozavestil, da je ločen od vsega, na kar je bil doslej navajen in je pohitel za njimi, da mu ne pobegnejo.
Odrinil se je od ene stene na hodniku proti drugi, lebdel med ljudmi, ki se niti niso zavedali, še je tam, ves ogorčen, kako se mu je lahko zgodilo, kar se mu je.
Staknil jih je, preden so organski, vidni del njega zaprli v tisto tesnobno, mračno vozilo, ki je sekundo pozneje z živčnim glasom sirene utiralo pot med ostalimi avti in se spet poskušal ugnezditi vanj, a mu je nekaj preprečevalo. Če mu je hip prej bilo dano okusiti spokojnost in mir, pa se je tukaj vse razbilo. Naglica, vrvež, kar ga je sprva le obkrožilo, ga je spet posrkalo vase, da ni več točno vedel, kaj bo poslej. Samo čutil je, kako je razdeljen in ne več cel. Še močneje se je tega zavedel.
Čez nekaj minut (ali večnosti) so prispeli v bolnico, kjer so ga takoj odpeljali v operacijsko dvorano, tako divje, da jim je komaj sledil in vseskozi je nekaj mislil in hkrati nič. Prav takšen občutek se je naselil vanj, oziroma v tisto, kar je ostalo tam zgoraj.
Le nič je še, kaj pa drugega …
Točno tako!
Tudi ni čutil, da se je skalpel globoko zarezal v njegovo lupino, in kako je njegovo poprej zdivjalo srce še stalo. A gledal jih je in poslušal, ko so se pogovarjali. Vsakdanje.
Mirno, kot bi bili na popoldanskem sprehodu.
Ni več dolgo zdržal tam. Raje je zdrsnil ven, na zelenkasto obarvan hodnik in zaznal pritajeno, čisto na koncu tudi nekam sivkasto, umazano valovanje, iz katerega je škropila sterilnost.
In potem.
V njem se je zgodil čas …
Vstal je začetek februarja, ali pa konec januarja. Vse je bilo čudno zabrisano, kot bi se nikdar ne zgodilo, ampak se je.
V to je bil granitno prepričan.
Znašel se je na zavodu za zaposlovanje, v beli ozki sobici, kjer ga je vselej mrazilo, kadarkoli je moral vanjo, ni se mogel izogniti klavstrofobičnemu občutku, nikoli ne. Bilo je ravno med rednim razgovorom z njegovim svetovalcem, ki ga je imel nekako na vsake štiri mesece, kdaj pa kdaj je vmes minilo tudi pet. Mladikav moški je nezainteresirano čemel pred računalnikom in zdolgočaseno motril tabelo na ekranu. Vzel si je čas, da je hrešče in tako zelo pomembno oznanil:
»Ja, tukaj pa bi bilo mogoče nekaj za vas …«
Za kratko je pomolčal in zmečkano izpljunil:
» … gospod Kristijan, poglejte, delovni preizkus za prodajalca.«
Globoko se je zazrl vanj in kot je prej preučeval ohišje stroja, se je zdaj posvetil njegovemu obrazu. Menda še sam ni vedel, kaj se je namenil zaznati na njem, pa je razvlečeno začel predstavljati zavodov ukrep in delodajalca pri katerem bo en mesec na preizkušnji, zatem pa …
Služba!
O Bog, kar boji se pomisliti.
Tako dolgo je že na zavodu, raje ne upa na nič.
»Zakaj pa ne, več kot šestdeset odstotkov tistih, ki so opravili preizkus, se jih je zaposlilo v roku enega leta pri istem ali drugem delodajalcu.«
Ko je oni žlobudral o šestdesetih odstotkih, je številko tako poudaril, kot bi bila to njegova osebna zasluga.
Kakorkoli že, čim je bilo sestanka konec, je dobil nekje v želodcu čuden, skoraj žaltav občutek. Kakor bi se bal, kaj se bo še zgodilo. Vendar, kako bi ga imel, saj se mu že leta in leta zdi, to več ni njegovo življenje, od nekoga drugega je.
Tudi potem, ko so ga povabili na skupinski razgovor za službo in se jih je tisto sredo pred majhno sobico za cvilečimi, razpokanimi vrati tlačilo trideset kandidatov, raje kakšen več, kot manj, ni občutje niti malo pominilo. Kvečjemu še stopnjevalo se je, ker je opazil, da je od vseh v gneči najbrž najstarejši prav on. Vsaj nekoliko bi si moral oddahniti, čim je zagledal, po krajši predstavitvi dela jih je kar precej skapljalo ven, toliko da se je množica krepko razredčila. Pozneje, takrat je vodja kadrovske službe oznanila, iščejo jih namreč za vse poslovalnice, tako za velike, kakor za majhne, zato bi vsi morali opraviti sleherno delo, jih je zapustilo še nekaj, dokler jih končno ni ostalo zgolj sedem ali osem, najbolj zagretih, ni bil prav nič bolj pomirjen. Še, ko je dobil napotnico za zdravniški pregled, ni vedel, kaj bi.
Bi bil vesel, ali raje pač ne.
V zdravstvenem domu je opravil le teden dni pred svojim petdesetim rojstnim dnevom, drugega marca. Sestra se je pošalila nekaj v zvezi s tem, a je ni najbolj razumel.
Ostal je namreč mrko mrk.
Preveč se je namreč bal, kako bo kos temu delu, saj bo potrebno prenašati težke stvari in se podvizati kolikor bo le mogoče. Za božjo voljo, saj je vendar njegov osnovni poklic prodajalec. Nekako mu bo že uspelo, kajne? Saj mu mora! Toda, toliko časa je minilo, kar je opravljal tovrstno delo, pa še na zavodu je že vrsto mesecev, ne šteje jih več, odkar so se prevesili v leta. Povrh vsega pa je star, zares prekleto star.
Nato se je zgodilo.
Sicer ne prvič, ampak zato toliko močneje.
V nedeljo zvečer, odpravljal se je ravno spat, je s tesnobnim občutkom v želodcu premišljeval, kakšen dan ga čaka jutri, ko se bo prvikrat predstavil v tem podjetju kot trgovec. Vse mu je govorilo, nič kaj dober, stranke so nestrpne, in če ne ravnaš kot si zamislijo, te napadejo, delo tako naporno, on pa ima deformirano hrbtenico, kako bo lahko dvigoval težka bremena …
Ulegel se je s kamnom na sredi prsi, upajoč, da mu bo uspelo zaspati, če od zdajle ne bo mislil čisto na nič; ne na stranke, ne na slabe stvari, ki ga čakajo za prvim ovinkom.
Samo zaspi, samo zaspi!
A ni mogel.
Takoj ga je zaznal. Ledeno znan občutek, ki je vstal sredi trdega trebuha in se širil navzgor, k srcu. Celo telo je valovalo, se treslo. In dušilo ga je, čeprav je to čutil mogoče za spoznanje manj izrazito kakor mravljinčenje v rokah, nogah, povsod. Kot bi ne bilo dovolj, mu je srce trenutkoma zdivjalo. In vseskozi se je bal, kaj bo, ko se bo kar naenkrat zaustavilo.
Umrl bo, zaboga!
Na vsak način se je poskušal umiriti. Nič mu ni. Še bo živel. Dolgo. A to ni pomagalo. Vroče mu je bilo že od prej, sedaj je začutil še pot, pod pazduho, na trebuhu, nad ritnico …
Upiralo in raztezalo se je v njem.
Pobegni vendar!
Ja, od nekod je začutil naval nore energije. Neznano moč, ki ga je obdajala, da bi jo moral izkoristiti s tem, ko bi stekel. Stran. Skozi to lepljivo, mrzko noč zgodnjega marca.
Napad je trajal petnajst, mogoče dvajset minut. Potem ga je nekako le uspel obvladati. Toda premoč nad telesom je dobil zgolj za kratko, kmalu se je spet ponovila celotna epizoda. Resda to pot manj intenzivna, manj strašljiva, ampak bila je tukaj in nič je ni moglo zaustaviti.
Ura je bila enajst zvečer, ko je nemočen obležal na ležišču v mokrem spodnjem perilu in pižami. Pa vseeno ga ogabno hladen postaran znoj ni čisto nič več motil.
Zaprl je oči.
Samo zaspi, samo zaspi!
Naslednjega jutra je vstal ves mačkast, a se je do začetka dela, ki je bil predviden ob treh popoldan le uspel toliko spraviti k sebi, da je dokaj normalno funkcioniral. Tudi globoko v večer, kajti z delom bo odslej (kadar bo v popoldansko- večerni izmeni) zaključeval šele okoli pol enajstih zvečer.
Najprej se je spoznal z nadrejenimi, zatem pa še s sodelavci, ki so bili zvečine zelo prijazni ter spodbudni. Že takoj na pričetku je izvedel, razvrstili so ga na oddelek s sadjem. In njegova osnovna naloga tega dne in tudi ostalih, je bila polniti police. Čim hitreje. Ni trajalo dolgo, da je ugotovil, saj bo nova zaposlitev ravno tako naporna, kakor se je bal, da bo.
Ter stranke prav hudo tečne, čeprav ni spoznal še vseh.
Dnevi so minevali po scenariju, ki se je začrtal prvi dan; prevzemanje in praznjenje vozičkov, te so pripeljali iz centralnega skladišča za Ljubljano, kdaj tudi po deset, petnajst naenkrat, polnjenje veliko premajhne hladilnice in polic, ki so bile kaj hitro prazne, izdatno skrbeti za higieno, od časa do časa delo na blagajni ter upravljanje stroja za čiščenje tal, ki se ga je vsak otepal, ker je bil težek in zelo neroden.
Tekal je sem in tja po oddelku, čistil, odnašal nagnito sadje in zelenjavo, včasih je dobival gnilad od drugod, naj se je reši kakor ve in zna, kdaj pa kdaj tako, da se še sam ni dohiteval. Sodelavci so mu govorili, umiri se, boš še pregorel, nadrejeni pa grajali, prepočasen je, vse bi moralo biti narejeno hitreje.
Domov je prihajal vedno enako vznemirjen in slabe volje. In nikakor ni vedel, kaj si želi; ostati, ali ne. Toda ves čas so mu v ozadju brnele besede svetovalca na zavodu.
Šestdeset odstotkov se jih zatem zaposli!
Šestdeset!
Kaj hitro za njimi pa je glasno zavibriralo, ne bodi zguba, ne bodi …
Hrbet, spočetka še kolikor toliko brez bolečin, se mu je uprl kaj kmalu. Kljub obližem in ostalim pripomočkom, ki jih je imel. Tudi noči, ko je premleval o tem, kaj ga čaka naslednjega dne v službi in je živo sanjal o vozičkih, ki jih ni uspel sprazniti, niso bile čisto nič prijetne. Skoraj vsak teden je doživel vsaj kakšen panični napad. In bil je toliko bolj odločen, pokazal jim bo, vsem.
Hitreje se je bližal tisti mesec h koncu, več zadolžitev so mu naložili. Proti zaključku je moral pomagati tudi onim iz oddelka za pijače, čeprav jih je bilo tam pa res dovolj. Še tiste prvotne prijaznosti je bilo že v nekaj tednih konec. Vsi so gledali skozenj, kot bi ga več ne bilo.
Prišel je zadnji dan in poslednji preizkus pred smrkavo namestnico vodje poslovalnice, s katero se nista ravno najbolje razumela. Ustopila se pred njim in napihnjeno dejala:
»Danes bom jaz podala še svojo oceno. Če želiš ostati, potem se boš moral hitro obračati, na en, dva, tri …«
In on se je.
Na koncu ga je celo pohvalila.
Dobro je šlo, izkazal si se …
Naslednjega dne je imel prosto, saj je koristil ure, ki so se nabrale, ker je delal dlje kot je bilo obvezno. Že zgodaj dopoldan je iz kadrovske dobil SMS sporočilo, naj pride tja. Kljub temu, da je vendar pričakoval njihov poziv, ga je presenetila stroga formacija teksta.
… zglasite se, boste prevzeli dokumentacijo …
Vrtalo je po njemu, vse globlje in močneje, kaj za vraga sedaj to pomeni. Znova mu je vzvalovalo v želodcu.
Kakor zmrcvarjena rana.
Ni opazil, kako se je pripeljal do tja. Le zavedel se je, grozljivo se trese. In vroče mu je, vse obenem. Dolgo časa je zajemal sapo, tam pred vhodom v stavbo, preden se je vsaj približno umiril in vstopil. Znašel se je v pisarni vodje kadrovskega oddelka, takrat se je grozljivo zvrtinčilo vanj, kako zatohel in ogaben je zrak v njej. Niti dihati ne more več. Ter svetlobe; prepolno za njegov pogled. Mravljinčenje iz prstov leve roke se je selilo preko celega telesa v levo in se razlilo po okončinah navzdol. Komaj se je še držal pokonci.
Zaboga, umrl bo, pa ravno tukaj!
Hotel bi pobegniti, a se je namesto tega zvalil v sedež in med pošastnim šumenjem na sredi glave zaslišal osamljene besede.
Konec je … pritožili … niste opravili …
Podpisal se je še na nekaj listov, z zveriženo, tresočo pisavo, niti ni vedel kaj, samo premišljeval je, naj bo tega čim prej konec. Šele na koncu ga je pogledala v obraz in zaznala debele, potne srage na njem ter pospešeno, plitvo dihanje in presenečeno vprašala:
»Gospod Hišar, je vse v redu z vami?«
Poskušal se je narediti brezbrižnega in z drhtečo roko zamahnil:
»Samo malo … slabo mi je.«
V resnici pa mu je srce grozilo, da ga bo izdalo, tako je norelo.
Ne smem umreti, ne še!
Čez nekaj dni je po pošti prejel tudi pisni sklep o neuspešno opravljenem preizkusu. Ampak tega ni prevzel sam. Takrat je že obležal. Zagozdenega v časopise mu ga je prinesla tisto dekle (Nives, menda ji je tako ime).
Potisnjen v tanko režo med tlemi in vrati, je tam vztrajal, saj niti ne ve, kako dolgo. Enkrat, ko je zbral dovolj moči in se nekako prisilil, da se je odpravil na stranišče, ga je pobral in ne odprl.
Zakaj bi ga pa.
Še preveč dobro je vedel, kaj piše.
Konec je … pritožili … niste opravili …
Ampak tokrat mu je bilo tako zelo vseeno, kot bi se vse to zgodilo nekomu drugemu.
Ne njemu.
Kajti njega, pač že dolgo ni več …
Čez dan ali dva bi moral imeti sestanek na zavodu za zaposlovanje, da bi se s svetovalcem pogovorila o njegovem neuspešno zaključenem delovnem preizkusu, ampak namesto tega sredi dopoldneva brez vsakršne moči še vedno leži v postelji. Pravzaprav, če je natančen, je v takšnem stanju že nekaj tednov. Več kot pol meseca mu sleherni gib, najmanjši premik, povzroča hude težave. Vse odkar so mu v trgovini, kjer je bil na preizkušnji, povedali, niso se odločili, da bi ga zaposlili. In bilo mu je vseeno.
Dobesedno.
Tudi, ko je nekdo čez nekaj časa (kdaj natančno je to bilo, mogoče sredi dneva?) lahno potrkal po vratih, se ni niti toliko potrudil, da bi vstal. Vedel je, da je to hčerka ženske, ki stanuje v zgornjem nadstropju. Ali pa v spodnjem? No, saj ni niti malo pomembno. Prinesla mu je hrano iz bližnje trgovine, z njo nemara tudi časopis in pošto, kajti nekaj minut prej je prvič pozvonila in takrat se je dvignil, počasi odkrevsal proti vratom, loveč sapo, ki je je bil krvavo potreben in potisnil denar v režo med vrati in tlemi, kakor to že počne nekajkrat na teden toliko in toliko dni.
Ključe njegovega nabiralnika pa ima od prej, ko je še hodil v službo.
Znova je zaslišal trkanje. To pot nekoliko močnejše.
»Saj že grem, že grem!«
Zdelo se mu je, da je hrupno zarenčal in vendar glas ni niti zapustil njegovega grla. Še se je namreč oddihoval od prejšnjega napora, ko je vstal zaradi nje ter bolečine, ki se je povabila k njemu in ga nikakor ni hotela več zapustiti. Zarila se je vanj, v sleherni delček telesa, pa sploh ni več vedel, kaj ga ne boli.
Zgleda, da je obupala, ker so se zaslišali njeni hitri, drsajoče mladostni koraki, ki so vodil stran od njegovih vrat. Še je prisluškoval, ko so se nenadoma ustavili. Prepričan je bil, ona stoji na koncu hodnika in opreza, ali bo morda le odprl vrata.
Tako kot je to počela zmeraj doslej.
Ampak on se ne bo dvignil. Preveč moči mu je vzelo, ko se je takrat splazil k vratom. Počiti mora in si predahniti.
Če bi se le odvratno skelenje vsaj malenkostno umirilo. Tako pa je kot bi mu nek stvor čepel na prsih in se premikal zdaj proti levi roki, nekoliko pozneje proti trebuhu ter spet nazaj k prsnem košu in tako naprej v neskončnost.
Obrnil se je na drugo stran in zaprl oči.
Menda bo to pomagalo.
Zazdelo se mu je, v polsnu je slišal, kako je ona odcopotala (ali pa tudi ne). Saj ne more reči. Napel je ušesa, da bi razluščil kaj več, vendar mu ni uspelo. Za kratko se mu je zazdelo, bolečina ga je naposled zapustila.
Zdaj lahko ponovno vstane.
Nemara.
Čim se je nagnil naprej, jo je začutil. Zvesto je čepela, tam na robu čutenja. Pa tudi celo telo ga je izdalo, vse se je namreč treslo.
Zavzdihnil je.
Zgolj še to mu je preostalo …
Mogoče je čez dolgo, res dolgo časa (je šlo že na večer?) pozvonilo na vratih. Najprej čisto na kratko.
Driing.
Kakor bi se tisti zunaj prestrašil, ali premislil. Naslednji odmev zvona je bil bolj odločen, daljši. Zasidral se mu je v bobniču.
Prekleto, zakaj ga vendar ne pustijo pri miru?
A tudi misli so mu povzročile hudo muko. Čeprav se ni oglasil, ali kako drugače nakazal, da je prisoten, se je zaslišalo onstran vrat:
»Gospod Hišar, ste doma?«
In znova vpitje.
Nekaj o Nives in Dorijani (kdorkoli sta že). Kaj to njega sploh briga?
Nehajte že enkrat, odidite!
Nič ne pomaga. Neznosen hrup se nadaljuje. Nabira moči, da bi vstal. Ko se za kanček dvigne, pomisli, to pot gre za malenkost lažje. Uspe si celo domišljati, premagal jo bo.
Kmalu.
A še v istem trenutku se mu pošastno zavrti. Stežka se obdrži na nogah. Naredi prvi korak in pol drugega upajoč, da bo oni zunaj odšel sam od sebe, preden se privleče do vrat. In to je bilo res vse, kar je zmogel.
Nek obroč ga je žareče stisnil okoli prsi in bolečina mu je razparala srce. Prav čul je, kako se je pretrgalo, tako strašljivo mu je zdivjalo. Glasno je padel po tleh.
Gospod Hišar, ste v redu?
Nič …
Bolj čutil je kakor slišal, kako je ona kljukala, vse močneje. Zatem pa se je vmes zavrtinčil čas. Veliko njega.
Bilo je, kakor bi nekaj potegnil iz sebe, nekaj, kar sploh ni vedel, da je tam, pa ga zapustilo. Počasi. Občutek je bil takšen kot bi izza roba hlač povlekel srajco.
Ja, točno tako.
Zagledal se je na tleh, svoje zvito telo sredi vrveža, ki ga je zajel, ne da bi se natanko zavedel, kdaj.
Pač enkrat.
Toda, le kako je to mogoče, če je on tik pod stropom?
Dva morata biti, to je edini odgovor.
In smukal se je med telesi, ki so mu prekrivali vidno obzorje, se obdrgnil zdaj ob enega, naslednjič pa ob drugega. Vedel je, da ga ne čutijo, vsaj z ničemer niso tega pokazali. Tako je spoznal, še sam se je spremenil v najgloblji direndaj.
V različnih časih, morebiti.
Tudi takrat, ko so ga naložili na nosila, da se je scela izgubil na njih, je bil en del z njimi, ostal del pa spet drugje. Nek košček je ugledal tisto žensko, ki mu maloprej ni hotela dati miru in ni bila videti preveč prestrašena, kvečjemu le presenečena. Toliko bolj je bil prepričan o tem, ker jo je videl iz najrazličnejših strani.
Od spodaj, od zgoraj.
Vsepovsod …
Ostal je nekaj časa še tam, tudi kasneje, ko so se tisti reševalci odpeljali in se je Dorijana (saj ji je tako ime, kajne?) osuplo sprehodila po njegovem stanovanju. In čedalje bolj se je spraševal, kaj sploh išče tukaj.
Še kar naprej bi čemel, ker je želel ugotoviti, kaj jo je tako zelo močno prikovalo v njegovem domu, a se je resnično prav kmalu začel zavedati, da to, ko plava pod stropom in si vse ogleduje od zgoraj navzdol, ni čisto naravno stanje, sploh pa je brez telesa, ki so mu ga medtem že odpeljali. Končno je ozavestil, da je ločen od vsega, na kar je bil doslej navajen in je pohitel za njimi, da mu ne pobegnejo.
Odrinil se je od ene stene na hodniku proti drugi, lebdel med ljudmi, ki se niti niso zavedali, še je tam, ves ogorčen, kako se mu je lahko zgodilo, kar se mu je.
Staknil jih je, preden so organski, vidni del njega zaprli v tisto tesnobno, mračno vozilo, ki je sekundo pozneje z živčnim glasom sirene utiralo pot med ostalimi avti in se spet poskušal ugnezditi vanj, a mu je nekaj preprečevalo. Če mu je hip prej bilo dano okusiti spokojnost in mir, pa se je tukaj vse razbilo. Naglica, vrvež, kar ga je sprva le obkrožilo, ga je spet posrkalo vase, da ni več točno vedel, kaj bo poslej. Samo čutil je, kako je razdeljen in ne več cel. Še močneje se je tega zavedel.
Čez nekaj minut (ali večnosti) so prispeli v bolnico, kjer so ga takoj odpeljali v operacijsko dvorano, tako divje, da jim je komaj sledil in vseskozi je nekaj mislil in hkrati nič. Prav takšen občutek se je naselil vanj, oziroma v tisto, kar je ostalo tam zgoraj.
Le nič je še, kaj pa drugega …
Točno tako!
Tudi ni čutil, da se je skalpel globoko zarezal v njegovo lupino, in kako je njegovo poprej zdivjalo srce še stalo. A gledal jih je in poslušal, ko so se pogovarjali. Vsakdanje.
Mirno, kot bi bili na popoldanskem sprehodu.
Ni več dolgo zdržal tam. Raje je zdrsnil ven, na zelenkasto obarvan hodnik in zaznal pritajeno, čisto na koncu tudi nekam sivkasto, umazano valovanje, iz katerega je škropila sterilnost.
In potem.
V njem se je zgodil čas …
Vstal je začetek februarja, ali pa konec januarja. Vse je bilo čudno zabrisano, kot bi se nikdar ne zgodilo, ampak se je.
V to je bil granitno prepričan.
Znašel se je na zavodu za zaposlovanje, v beli ozki sobici, kjer ga je vselej mrazilo, kadarkoli je moral vanjo, ni se mogel izogniti klavstrofobičnemu občutku, nikoli ne. Bilo je ravno med rednim razgovorom z njegovim svetovalcem, ki ga je imel nekako na vsake štiri mesece, kdaj pa kdaj je vmes minilo tudi pet. Mladikav moški je nezainteresirano čemel pred računalnikom in zdolgočaseno motril tabelo na ekranu. Vzel si je čas, da je hrešče in tako zelo pomembno oznanil:
»Ja, tukaj pa bi bilo mogoče nekaj za vas …«
Za kratko je pomolčal in zmečkano izpljunil:
» … gospod Kristijan, poglejte, delovni preizkus za prodajalca.«
Globoko se je zazrl vanj in kot je prej preučeval ohišje stroja, se je zdaj posvetil njegovemu obrazu. Menda še sam ni vedel, kaj se je namenil zaznati na njem, pa je razvlečeno začel predstavljati zavodov ukrep in delodajalca pri katerem bo en mesec na preizkušnji, zatem pa …
Služba!
O Bog, kar boji se pomisliti.
Tako dolgo je že na zavodu, raje ne upa na nič.
»Zakaj pa ne, več kot šestdeset odstotkov tistih, ki so opravili preizkus, se jih je zaposlilo v roku enega leta pri istem ali drugem delodajalcu.«
Ko je oni žlobudral o šestdesetih odstotkih, je številko tako poudaril, kot bi bila to njegova osebna zasluga.
Kakorkoli že, čim je bilo sestanka konec, je dobil nekje v želodcu čuden, skoraj žaltav občutek. Kakor bi se bal, kaj se bo še zgodilo. Vendar, kako bi ga imel, saj se mu že leta in leta zdi, to več ni njegovo življenje, od nekoga drugega je.
Tudi potem, ko so ga povabili na skupinski razgovor za službo in se jih je tisto sredo pred majhno sobico za cvilečimi, razpokanimi vrati tlačilo trideset kandidatov, raje kakšen več, kot manj, ni občutje niti malo pominilo. Kvečjemu še stopnjevalo se je, ker je opazil, da je od vseh v gneči najbrž najstarejši prav on. Vsaj nekoliko bi si moral oddahniti, čim je zagledal, po krajši predstavitvi dela jih je kar precej skapljalo ven, toliko da se je množica krepko razredčila. Pozneje, takrat je vodja kadrovske službe oznanila, iščejo jih namreč za vse poslovalnice, tako za velike, kakor za majhne, zato bi vsi morali opraviti sleherno delo, jih je zapustilo še nekaj, dokler jih končno ni ostalo zgolj sedem ali osem, najbolj zagretih, ni bil prav nič bolj pomirjen. Še, ko je dobil napotnico za zdravniški pregled, ni vedel, kaj bi.
Bi bil vesel, ali raje pač ne.
V zdravstvenem domu je opravil le teden dni pred svojim petdesetim rojstnim dnevom, drugega marca. Sestra se je pošalila nekaj v zvezi s tem, a je ni najbolj razumel.
Ostal je namreč mrko mrk.
Preveč se je namreč bal, kako bo kos temu delu, saj bo potrebno prenašati težke stvari in se podvizati kolikor bo le mogoče. Za božjo voljo, saj je vendar njegov osnovni poklic prodajalec. Nekako mu bo že uspelo, kajne? Saj mu mora! Toda, toliko časa je minilo, kar je opravljal tovrstno delo, pa še na zavodu je že vrsto mesecev, ne šteje jih več, odkar so se prevesili v leta. Povrh vsega pa je star, zares prekleto star.
Nato se je zgodilo.
Sicer ne prvič, ampak zato toliko močneje.
V nedeljo zvečer, odpravljal se je ravno spat, je s tesnobnim občutkom v želodcu premišljeval, kakšen dan ga čaka jutri, ko se bo prvikrat predstavil v tem podjetju kot trgovec. Vse mu je govorilo, nič kaj dober, stranke so nestrpne, in če ne ravnaš kot si zamislijo, te napadejo, delo tako naporno, on pa ima deformirano hrbtenico, kako bo lahko dvigoval težka bremena …
Ulegel se je s kamnom na sredi prsi, upajoč, da mu bo uspelo zaspati, če od zdajle ne bo mislil čisto na nič; ne na stranke, ne na slabe stvari, ki ga čakajo za prvim ovinkom.
Samo zaspi, samo zaspi!
A ni mogel.
Takoj ga je zaznal. Ledeno znan občutek, ki je vstal sredi trdega trebuha in se širil navzgor, k srcu. Celo telo je valovalo, se treslo. In dušilo ga je, čeprav je to čutil mogoče za spoznanje manj izrazito kakor mravljinčenje v rokah, nogah, povsod. Kot bi ne bilo dovolj, mu je srce trenutkoma zdivjalo. In vseskozi se je bal, kaj bo, ko se bo kar naenkrat zaustavilo.
Umrl bo, zaboga!
Na vsak način se je poskušal umiriti. Nič mu ni. Še bo živel. Dolgo. A to ni pomagalo. Vroče mu je bilo že od prej, sedaj je začutil še pot, pod pazduho, na trebuhu, nad ritnico …
Upiralo in raztezalo se je v njem.
Pobegni vendar!
Ja, od nekod je začutil naval nore energije. Neznano moč, ki ga je obdajala, da bi jo moral izkoristiti s tem, ko bi stekel. Stran. Skozi to lepljivo, mrzko noč zgodnjega marca.
Napad je trajal petnajst, mogoče dvajset minut. Potem ga je nekako le uspel obvladati. Toda premoč nad telesom je dobil zgolj za kratko, kmalu se je spet ponovila celotna epizoda. Resda to pot manj intenzivna, manj strašljiva, ampak bila je tukaj in nič je ni moglo zaustaviti.
Ura je bila enajst zvečer, ko je nemočen obležal na ležišču v mokrem spodnjem perilu in pižami. Pa vseeno ga ogabno hladen postaran znoj ni čisto nič več motil.
Zaprl je oči.
Samo zaspi, samo zaspi!
Naslednjega jutra je vstal ves mačkast, a se je do začetka dela, ki je bil predviden ob treh popoldan le uspel toliko spraviti k sebi, da je dokaj normalno funkcioniral. Tudi globoko v večer, kajti z delom bo odslej (kadar bo v popoldansko- večerni izmeni) zaključeval šele okoli pol enajstih zvečer.
Najprej se je spoznal z nadrejenimi, zatem pa še s sodelavci, ki so bili zvečine zelo prijazni ter spodbudni. Že takoj na pričetku je izvedel, razvrstili so ga na oddelek s sadjem. In njegova osnovna naloga tega dne in tudi ostalih, je bila polniti police. Čim hitreje. Ni trajalo dolgo, da je ugotovil, saj bo nova zaposlitev ravno tako naporna, kakor se je bal, da bo.
Ter stranke prav hudo tečne, čeprav ni spoznal še vseh.
Dnevi so minevali po scenariju, ki se je začrtal prvi dan; prevzemanje in praznjenje vozičkov, te so pripeljali iz centralnega skladišča za Ljubljano, kdaj tudi po deset, petnajst naenkrat, polnjenje veliko premajhne hladilnice in polic, ki so bile kaj hitro prazne, izdatno skrbeti za higieno, od časa do časa delo na blagajni ter upravljanje stroja za čiščenje tal, ki se ga je vsak otepal, ker je bil težek in zelo neroden.
Tekal je sem in tja po oddelku, čistil, odnašal nagnito sadje in zelenjavo, včasih je dobival gnilad od drugod, naj se je reši kakor ve in zna, kdaj pa kdaj tako, da se še sam ni dohiteval. Sodelavci so mu govorili, umiri se, boš še pregorel, nadrejeni pa grajali, prepočasen je, vse bi moralo biti narejeno hitreje.
Domov je prihajal vedno enako vznemirjen in slabe volje. In nikakor ni vedel, kaj si želi; ostati, ali ne. Toda ves čas so mu v ozadju brnele besede svetovalca na zavodu.
Šestdeset odstotkov se jih zatem zaposli!
Šestdeset!
Kaj hitro za njimi pa je glasno zavibriralo, ne bodi zguba, ne bodi …
Hrbet, spočetka še kolikor toliko brez bolečin, se mu je uprl kaj kmalu. Kljub obližem in ostalim pripomočkom, ki jih je imel. Tudi noči, ko je premleval o tem, kaj ga čaka naslednjega dne v službi in je živo sanjal o vozičkih, ki jih ni uspel sprazniti, niso bile čisto nič prijetne. Skoraj vsak teden je doživel vsaj kakšen panični napad. In bil je toliko bolj odločen, pokazal jim bo, vsem.
Hitreje se je bližal tisti mesec h koncu, več zadolžitev so mu naložili. Proti zaključku je moral pomagati tudi onim iz oddelka za pijače, čeprav jih je bilo tam pa res dovolj. Še tiste prvotne prijaznosti je bilo že v nekaj tednih konec. Vsi so gledali skozenj, kot bi ga več ne bilo.
Prišel je zadnji dan in poslednji preizkus pred smrkavo namestnico vodje poslovalnice, s katero se nista ravno najbolje razumela. Ustopila se pred njim in napihnjeno dejala:
»Danes bom jaz podala še svojo oceno. Če želiš ostati, potem se boš moral hitro obračati, na en, dva, tri …«
In on se je.
Na koncu ga je celo pohvalila.
Dobro je šlo, izkazal si se …
Naslednjega dne je imel prosto, saj je koristil ure, ki so se nabrale, ker je delal dlje kot je bilo obvezno. Že zgodaj dopoldan je iz kadrovske dobil SMS sporočilo, naj pride tja. Kljub temu, da je vendar pričakoval njihov poziv, ga je presenetila stroga formacija teksta.
… zglasite se, boste prevzeli dokumentacijo …
Vrtalo je po njemu, vse globlje in močneje, kaj za vraga sedaj to pomeni. Znova mu je vzvalovalo v želodcu.
Kakor zmrcvarjena rana.
Ni opazil, kako se je pripeljal do tja. Le zavedel se je, grozljivo se trese. In vroče mu je, vse obenem. Dolgo časa je zajemal sapo, tam pred vhodom v stavbo, preden se je vsaj približno umiril in vstopil. Znašel se je v pisarni vodje kadrovskega oddelka, takrat se je grozljivo zvrtinčilo vanj, kako zatohel in ogaben je zrak v njej. Niti dihati ne more več. Ter svetlobe; prepolno za njegov pogled. Mravljinčenje iz prstov leve roke se je selilo preko celega telesa v levo in se razlilo po okončinah navzdol. Komaj se je še držal pokonci.
Zaboga, umrl bo, pa ravno tukaj!
Hotel bi pobegniti, a se je namesto tega zvalil v sedež in med pošastnim šumenjem na sredi glave zaslišal osamljene besede.
Konec je … pritožili … niste opravili …
Podpisal se je še na nekaj listov, z zveriženo, tresočo pisavo, niti ni vedel kaj, samo premišljeval je, naj bo tega čim prej konec. Šele na koncu ga je pogledala v obraz in zaznala debele, potne srage na njem ter pospešeno, plitvo dihanje in presenečeno vprašala:
»Gospod Hišar, je vse v redu z vami?«
Poskušal se je narediti brezbrižnega in z drhtečo roko zamahnil:
»Samo malo … slabo mi je.«
V resnici pa mu je srce grozilo, da ga bo izdalo, tako je norelo.
Ne smem umreti, ne še!
Čez nekaj dni je po pošti prejel tudi pisni sklep o neuspešno opravljenem preizkusu. Ampak tega ni prevzel sam. Takrat je že obležal. Zagozdenega v časopise mu ga je prinesla tisto dekle (Nives, menda ji je tako ime).
Potisnjen v tanko režo med tlemi in vrati, je tam vztrajal, saj niti ne ve, kako dolgo. Enkrat, ko je zbral dovolj moči in se nekako prisilil, da se je odpravil na stranišče, ga je pobral in ne odprl.
Zakaj bi ga pa.
Še preveč dobro je vedel, kaj piše.
Konec je … pritožili … niste opravili …
Ampak tokrat mu je bilo tako zelo vseeno, kot bi se vse to zgodilo nekomu drugemu.
