Živel je star mož. Nihče mu ni vedel imena, če pa, so ga sčasoma pozabili. Zato so ga imenovali kar stari čudak. Ljudi se je izogibal in oni njega še raje. Tudi z otroci je bil skoraj na bojni nogi. Če je kdaj prišel niže v vas (ob redkih priložnostih), so se vedno z orkanskim direndajem raztepli. Nekoliko starejši so stali ob strani. Nato so ga začeli oponašati. Njegovo podrsajočo in sključeno hojo, način, ko se je obračal nazaj, da bi jih prepodil, sikanje skoz zobe in tako kazali svoj pogum. Ob večerih, preden je poslednja žerjavica dneva ugasnila, so odrasli strašili otroke, da jih bo vzel, če ne bodo pridni. Kadar je kdo založil kakšno stvar; denar, zlatnino, ali pa so izginila jajca, karkoli, so znali navreči, namesto da hudič sedi na njih, stari čudak jih je skril.
Tudi na pogled je deloval precej zanemarjen. Neobrit, z obledelim klobukom, čemerno razkrečenim preko glave. In vsaka obleka, ki jo je navlekel nase, je ponošeno visela raz njega. Nikoli se ni prikazal brez svoje večne pohodniške palice. Mnogi so znali zbosti, saj bo tudi umrl z njo v roki.
Bival je v majhni hišici, kakršne so bile pogoste še po vojni, zamaknjena nad vasjo, kakor stražni stolp. S stenami iz kamna in streho iz slame. Vse, kar je premogla, je bila ena sama majhna sobica, kjer je spal, jedel in živel. Presenetljivo, pozimi bi morala biti mrliško mrzla, vendar ni bila, zaradi kamina, ki je predel čas ob mrzlih nočeh, skupaj s starcem. Poleti pa je ostala prav prijetno hladna. Ob koči je imel majhen vrt. Nekaj svojega sveta, da je grebel po njem, skoraj vedno, ko si ga videl.
Sosedje niso vedeli, koliko časa je že tukaj. Prav lahko deset, ali pa zaradi njih tudi sto let. Samo dejali so, on ni bil nikdar mlad. Vedno enako star, godrnjav, naguban v obraz in nekoliko ukrivljen.
Poleti je večkrat oprtal koš na svoj upognjeni hrbet ter počasi, kakor bi se pred mnogimi leti predal starosti, oddrobil proti gozdu. Ni imel daleč do tja. Nekaj dolgih, spotegnjenih korakov, pa si že prišel k prvim drevesom. Še nekoliko in te je pozdravil pravi senčni hlad. Nato se je pripogibal in pobiral veje, ki jih je veter ali sneg sklatil z višine, drobne, debele, kakršne so pač prišle ter jih previdno, s prirojeno natančnostjo, zlagal v koš. Včasih je kakšno presekal s sekiro, ki jo je vedno tovoril s seboj. Zamudil se je tam, ure in ure, včasih celo ves dan, noč ga je ujela, on pa je, kot bi pozabil pot nazaj, le brkljal okoli. Domov se je vedno vračal enako počasi, kakor je pohajal v gozd.
Hišica je tedaj ostajala sama. Znova in znova vztrepetala, ko je odhajal. Sledila ga je do gozda, z onemelim pogledom. Tudi, kadar ga ni več videla, se je zazirala v daljavo, ali bi njegovo postavo lahko kje ujela. Tako je drhteče čakala, dokler se ni spet vrnil. Če bi znala, bi ga zajela v svojo notranjost in nikoli več spustila.
Kajti on ji je dajal pomen.
Ko je bila sama, pa ni mogla biti od nikogar dom.
Kolikokrat ga je skrivoma opazovala, kadar se je motovilil po dvorišču. Hipoma je povesila pogled, če se je zazrl v njeno smer. Ni hotela, da bi ji ukradel trenutke. Želela jih je samo zakleniti v kamnit spomin. Njim so delali družbo grčavi dotiki, po moško grobi, a je niso motili, ko je iz njenih kotov ometal pajčevino in jo lepšal. Kakor nevesto. Pustila mu je, da je v njeno okamnelo srce, čeprav jo je bolelo, že dolgo tega, zavrtal luknje. Nikomur drugemu ne bi, a njemu je, tako prevzeta.
Tista, prva, je bila za sliko. Mlada ženska na njej in moški. Ter sanjav pogled, poln prihodnosti. Mladosti. Orumenele podobe, pozabljena preteklost. Ni je poznala, tudi ni bila prepričana, ali bi jo hotela. Bilo je pač drugo, neznatno življenje… Velikokrat je starec potegnil stol čez olesenelo lice tal, otožno je zazvenelo, kot bi z lokom zategnil nad zunanjimi strunami violine. Nato se je usedel pred fotografijo in opazoval. S priprtimi očmi in rokami, sklenjenimi v molitev. In usti, brez besed.
Drugo luknjo je namenil za razpelo. Veliko, leseno. Vase je polovilo celo sobo. Tudi to mora biti, na sredi vsega, da je hiša res pravi dom, ga je opravičevala, ko so njeno meso preplavili suhi, opečnati opilki in jo je skelelo, da je bila prepričana, razneslo jo bo vendar.
Posebno rada je imela noč. Tedaj se je starec sopihajoče ulegel in čez čas tudi obmiroval. Na sredi njenega naročja. Vedela je, da ničesar več ne čuti, zato je s privito sapo sestopila k njemu in ga zajela v svoje obzorje, za celih devet večnosti dolgo.
Tako so jima minevali dnevi, meseci, leta. Enakomerno počasi, nič se ni dogajalo. Razen mogoče tega, da so starca čedalje bolj bolele noge in so njegovi izhodi v gozd postajali precej krajši in redkejši. Vse bolj se je zadrževal v notranjosti. Pa tudi melodija drsenja stola je počasi pridobivala raskave in turobne tone. Njegove oči so postajale koprenaste in skoraj slepe. Zabubljene v izgubljeno preteklost. Prsti, tresoči. Vsake toliko jih je podrgnil ter se zdrznil, ko je z drugo roko začutil nagubano in pepelnato kožo. Toda sobica je bila vesela, ker je postajal čedalje bolj njen. Nikakor je ni motilo, toliko časa se že ni z dlanmi sprehodil po njenih kotih, da bi otepel prah, jo očistil. Tudi to je pozabila, stara se, skupaj z njim. Nobene pozornosti ni posvečala niti črvom in gnilobi v svojih osmojenih tramih…
Tisto leto je zima prišla nenapovedano. Dan prej je nasulo snega, da še najstarejši niso vedeli, ali ga je bilo sploh kdaj več, tako na pričetku. Zmetalo ga je precej čez kolena ter mraz takšen, da bi ti dih kar naenkrat zmrznil v goltancu. Če si stopil ven in pribrodil čez dvorišče, ti je vas ležala kakor na dlani in videl bi vse polno oblačkov dima, ki so se poplesujoče vzpenjali iz dimnikov. Nato bi se oziral za njimi, dokler ne bi izginili v nastajajoči zaledeneli meglici. Igraje. Tako bi znal določiti, kdo je takrat doma in koga ni. Tudi iz starčeve kajže se je vil ozek, skoraj prosojen snop dima. Lenobno se je zgoščal, kakor bi bil preveč star za otročarije.
Toda nekega dne je ogenj v kaminu ugasnil. Dim se ni prikazal ne tega dne, niti naslednjega.
Čeprav vaščani niso bili navajeni, da bi starega čudaka pogosto videvali, pa se je najbližjemu sosedu zdelo čudno, ko se iz njegovega dimnika že drugi dan zaporedoma ni kadilo. Saj navsezadnje ni človeško, da se mejašu kaj zgodi, a on nič ne ve, kajne ? Bolj ostro in napeto je opazoval še preostanek dneva, mogoče bo le razločil kakšen znak življenja, vendar zaman. Sivo- bela megla ni hotela vznikniti. In stari se ni izvil iz zavetja svoje kolibe. Naslednjega dne zjutraj je zgolj napol vrgel pogled k sosedovi hiši, saj je bil sedaj že prepričan, ničesar ne bo ugledal. Ni zaznal, kako je mraz zakoval pokrajino v negibno ploščo. Ter drevenel glasove. Še hrup avtomobilov s ceste, ki se je ponavadi razlegel že na zgodnje jutro, je privito strepetal v zimskem okovu. Tudi mlečne svetlobe snega ni opazil. Preveč ga je zaposloval pronicajoč občutek nelagodja, zato je takoj pohitel h Grčarju, majhnemu, zgodaj posivelemu, plečatemu človeku ter oba skupaj sta zavila še k enemu. Vsi trije so počasi in odločno stopali po slabo očiščeni ozki potki, proti starčevem domu. Težek sneg se je vdajal pod njihovimi koraki in glušil vsak odmev. Potem pa se je obesil na škornje, hlačnice in jih poskušal zaustaviti. Škripaje. Oster veter je vstal ter spremljal ves čas. Zdaj se je zagnal v njih pa jih oviral pri nerodni, racajoči hoji, hip zatem se je zapičil v hreščeči sneg … Raznašal ga naokrog. Ihtavo sipal čez roke, obraz. Mahoma so ga bili polni, kakor drobnih, belih uši …
Kajžica jih je opazila, preden so se ji prav približali. Že po načinu hoje je vedela, ne obeta se nič dobrega. Preveč se celo prostorje krči v njihovo gnilo navzočnost. Kot s kamnom silovito, je udarilo vanjo. Prihajajo ponj … Skrčila se je. V strahu. Tja v zemljo, dokler ne bi postala bolj neznatna. Tako od daleč bi jo lahko zamenjali za razpotegnjeno kepo nabranega snega. Ali pa celo spregledali. Priostrila je svoje čute. Vsa postala le uho. Se ni gibanje ustavilo ? Ponehalo ? Morda se plazi stran? Toda spet, ujela je novo škripanje. Preveč zlovešče blizu je bilo, da bi lahko sploh še upala.
Možje so se ustavili pred njo. Jo obstopili. Okoliška drevesa so za hip prestregla udarec renčeče sape. V maščevanju je rovarila po njih. Se trgala. Dokler niso ječe popustila. Nato se je s podvojeno močjo zakadila v obraz enega izmed moških, ko je ta hotel nekaj zavpiti. Namesto tega mu je val rezkega zraka razrezal grlo. Oni je naglas zaklel… Še belina snega jih je grizla, ko je nekdo potrkal na vrata. Sosed, je kaj narobe? Piš se je za hip zlovešče ustavil, kot bi zajel sapo, pričakujoč odgovor. Vse je bilo glušeče tiho. Odmrle besede so brezšumno popadale v snežino. Si tu… si tu? Nič … Grčar je stopil v cel sneg. Stopala je imel popolnoma mokra, ko se je odpravil okoli hiše. Sneg mu je pronical v obutev. Krpe na hlačah. Pod njegovimi nogami. Udušil korake, škrtajoč. Hotel ga zadržati. Toda on tega ni opazil. Vse premalo časa je bilo … Čim je prišel do konca hiše, mu je spodrsnilo. Komaj se je ujel ob vogal. Tako sluzavo mrzel je bil, da ga je zbodlo še globoko pod kožo. Primaknil je dlan proti očem in odsotno strmel v rdečino. Tenko črto, ki se je pekoče vlekla proti členkom prstov. Zdela se mu je ostudna, pa je bolj zase preklel starega in sneg in vse … Sedaj se je v odgovor poniklim besedam vnovič vzdignil veter. Tokrat se je, uren ter režeč maček, spravil na streho in svareče opazoval trojico. Nekdo izmed njih, se je zbudil iz otopelosti in se razgledal še z druge strani. Ko bi le videl okno, ki ne bi bilo zadelano ter uzrl, kaj se dogaja znotraj. A vsa so bila zakrita s temnimi zavesami. Skrbno. Da ne bi toplota ušla ven… Prišel je naokrog. Ostalima dvema skomignil z glavo. Sapa se je naveličala mirovanja. Vse bolj grozeče plavala nad njimi. Oglasi se že enkrat… prekleto! Grčarjev osoren glas. Grmenje, ki je na kratko preplavilo dvorišče…
Če bi ga slišal, bi se starec najbrž oglasil. S krakajočimi besedami zategnil, naj ga pustijo pri miru. Verjetno še mrko posegel po popotni palici, se zagnal mednje in togotno zamahnil predse, kakor bi podil predrzne negodneže. Toda, nič od tega ni naredil. Z napol priprtimi očmi je stegnjeno ležal na postelji. Mirno, brez življenja. Mrlič… Vendar ni bil sam. Izba se je, kot že tolikokrat doslej, počasi in ostarelo spustila nadenj. Celo noč je vztrajala tako. Ljubkujoč ga. Ko so se oni zunaj le preveč zaganjali vanjo, si je za trenutek zaželela, da bi vendarle vstal in presekal nastali vrvež, ki si je nasilno utiral pot v notranjost, na pol. Četrt. Sto in sto kosov, dokler ga ne bi bilo nikjer več. Ko bi znala, dala bi mu poljub življenja… Potem se je zdrznila in pregnala vsako tako pomisel. Zadržati ga mora v sebi. Veliko preveč je sedaj njen, ne more jim dopustiti, da ga odnesejo. Ugrabijo. Zato ga mora braniti. Sama. Sicer pa, saj so vrata zaklenjena. In okna, zadelana.
Kot britev … ter nož, je čutila njihove raskave glasove. Oglasi se! Ponoreli zaradi mraza so razbijali po vratih. S svojimi težkimi lopatami. A se ni vdala. Tudi takrat ne, ko se je od nekod v Grčarjevih rokah prikazala lomilka. Tršato spotegnjena kovinska palica. Zasadil jo je v režo med durmi. Takoj se je zaslišal sprva pritajen resk, potem grozljiv šklepet. Lomljenje olesenelih kosti… Manjša deščica je popustila, pa se je ostra konica železa zadela v Grčarjeve blede, premražene prste. Trenutek kasneje se je pocedila kri. Rdeča sled iz dveri v sneg… Kot bi ničesar ne opazil, se je s celim telesom plosko zadel ob moker les. Zatrepetala je in globoko vdihnila. Bridko z onemelim glasom zaprosila. Vseeno koga, samo naj bi ji nekdo pomagal. Še veter, mogoče. Kakor, da bi jo sneg uslišal, se je na kratko usul s strehe. Nad Grčarja. Šele, ko ga je vlažna in težka gmota zadela v ramo, je opazil, da je ves moker ter premražen, pa se je razsrdil. Dovolj mi je vsega… razumeta! Kakor s kladivom je pribijal vsako besedo. Stari norec se je stegnil, nič ne moremo storiti, sta slišala! Hotela sta ga umiriti, toda še bolj je rjovel. Jaz grem … vidva pa crknita, me ne briga! Na vso moč je zamahnil proti njima z roko, v kateri je čutil tesno prilegajočo kovino. Za trenutek sta se mu umaknila, a se postavila nazaj, takoj zatem. Tresoč zaradi jeze, ali hladu, je odrinil tistega, ki mu je ponovno hotel zastaviti pot. Besno odvihral stran. Osuplo sta ga opazovala, ko ga je belina čedalje bolj jemala vase. Dokler ga ni popolnoma požrla. Ter veter.
Za varljiv hip se je hišica oddahnila, ko je izginil.
Nekoliko kasneje je piskajoče zajela sapo, da jo je vse zabolelo. Orkanski tresk.
SOSED…
ZA BOŽJO VOLJO
SOSED!!!
Eden od njiju se je ponovno z vso silo zaletel v vrata. Kakor ob dobro merjenem udarcu v trebuh, je nemočno zadrhtela. Najprej se je samo zatresla. Nekoliko kasneje je rezko zadonel polblazen pok. Prvi znak predaje … Nato sta oba skupaj sunila. S suhim, mrliškim glasom je zahreščalo. Potreben je bil nov sunek. Ko so se vrata razbito odpahnila, je podboj zlomljeno zanihal navzdol. In cela kajža se je nagnila še bolj pošev. K zemlji. Grozeče. Tenke reže, kjer je mazivo med kamnom ter lesom odstopilo, so se odebelile. Zlovešče naokrog metale zadebeljene sence. Hreščanje se je globoko v ušesih še zblaznelo podvajalo. Napela se je, kolikor je zmogla, črviv prah se je usul in trske in grudasti delci presušene malte. Uspelo ji bo, mora ji. Vsi trije v njenem objemu, belem niču, ki jih bo vzel vase …
Mahoma se je vse umirilo. Izginila tudi zmešnjava lomečih zvokov, ki je še trenutek prej tako dokončno razbrazdala spodvihano tišino. Loveč sapo in z razbolelim telesom sta se pobirala s tal starčeve sobe. Lebdeč vonj po koncu. Težak in tako grozen. S smolnato primesjo. Prav srhljivo vsenavzoč. Bilo je, kot bi tedaj umirala še sobica. Ampak tega nista zaznala. Niti ne blede svetlobe, ki je vdrla v prostor skupaj z njima. Najbrž jima je počil goltanec, kajti naenkrat ni bilo več zraka…
Starec pa je kar spal. Ni vstal. Ona. V nemočnem besu se je pritajila obenj. Ter se zagozdila. Ne bo dopustila. Nikoli. Zrušila se bi nad njih. Vse zadržala globoko v svojem drobovju. Samo razmakne te tramove, ki so jo zadrževali. Strga tanko vezivo, ki je zagrabilo spolzke kamne. Skalnat dež, potem. Povsem preprosto. Saj bo šlo, samo nekoliko se še mora nagniti. Ne bodo ji ga odvzeli. Ne smejo … Vseeno, kako se je naprezala. Nikakor ji ni uspelo. Polna gneva je preklinjala tiste, ki so jo naredili tako močno, ter hkrati prekleto šibko, ko ni znala nikogar zadržati.
Ne da bi vedeli kdaj, se je med njih spet Vmešal veter. Drobneje, skoraj zaspano. Kakor bi se spremenil v dobrotljivo mače, ki hoče ugajati gospodarju. Na robu pogleda, zemlja jo je naplavila, stara Neda. Pokojniku zapira oči. Skozi zasušeno tišino.
TIK- TAK
TIK-TAK
TIK-TAK …
Z enim samim korakom je pri uri. Ustavi jo. Ne boš več štela časa. Šepetaje doda. Konec je…
Ampak hiša se olesenelo spet krči. Ni konec … ne more biti. Še je čas. Tudi, ko so ji ga zakrili s horizontom svojih postav. Zgolj vpila bi v znak zanikanja. Oskrunjena in sama. Nakar bi onemoglo prisluškovala tišini. Za trenutek, le malo. Je slišala korake? Drobne, drseče in nekoliko obotavljajoče ? Splazili naj bi se od vrat proti sredini. Nazaj k postelji … Drhteče je še ostreje prisluhnila. In se vsa napela. Resnično, spet, bolj slišni odmevi. Morebiti je neka mehka, domača noga počasi in božajoče šla do mize in stola ter ga bolj lahno, skoraj igraje, potegnila kot lok violine čez njeno ostarelo lice.
Zaspala je. In spala še tedaj, ko ji je veter pred koncem zime razlomil rebra. Široke, nagnite trame. Ter sneg razdrl počrnelo streho. Pa celo takrat, ko so ji debele srage staljenega snega spolzele čez stene, kakor brezbarvna, rezko dišeča kri …
Živel je star mož. Nihče mu ni vedel imena, če pa, so ga sčasoma pozabili. Zato so ga imenovali kar stari čudak. Ljudi se je izogibal in oni njega še raje. Tudi z otroci je bil skoraj na bojni nogi. Če je kdaj prišel niže v vas (ob redkih priložnostih), so se vedno z orkanskim direndajem raztepli. Nekoliko starejši so stali ob strani. Nato so ga začeli oponašati. Njegovo podrsajočo in sključeno hojo, način, ko se je obračal nazaj, da bi jih prepodil, sikanje skoz zobe in tako kazali svoj pogum. Ob večerih, preden je poslednja žerjavica dneva ugasnila, so odrasli strašili otroke, da jih bo vzel, če ne bodo pridni. Kadar je kdo založil kakšno stvar; denar, zlatnino, ali pa so izginila jajca, karkoli, so znali navreči, namesto da hudič sedi na njih, stari čudak jih je skril.
Tudi na pogled je deloval precej zanemarjen. Neobrit, z obledelim klobukom, čemerno razkrečenim preko glave. In vsaka obleka, ki jo je navlekel nase, je ponošeno visela raz njega. Nikoli se ni prikazal brez svoje večne pohodniške palice. Mnogi so znali zbosti, saj bo tudi umrl z njo v roki.
Bival je v majhni hišici, kakršne so bile pogoste še po vojni, zamaknjena nad vasjo, kakor stražni stolp. S stenami iz kamna in streho iz slame. Vse, kar je premogla, je bila ena sama majhna sobica, kjer je spal, jedel in živel. Presenetljivo, pozimi bi morala biti mrliško mrzla, vendar ni bila, zaradi kamina, ki je predel čas ob mrzlih nočeh, skupaj s starcem. Poleti pa je ostala prav prijetno hladna. Ob koči je imel majhen vrt. Nekaj svojega sveta, da je grebel po njem, skoraj vedno, ko si ga videl.
Sosedje niso vedeli, koliko časa je že tukaj. Prav lahko deset, ali pa zaradi njih tudi sto let. Samo dejali so, on ni bil nikdar mlad. Vedno enako star, godrnjav, naguban v obraz in nekoliko ukrivljen.
Poleti je večkrat oprtal koš na svoj upognjeni hrbet ter počasi, kakor bi se pred mnogimi leti predal starosti, oddrobil proti gozdu. Ni imel daleč do tja. Nekaj dolgih, spotegnjenih korakov, pa si že prišel k prvim drevesom. Še nekoliko in te je pozdravil pravi senčni hlad. Nato se je pripogibal in pobiral veje, ki jih je veter ali sneg sklatil z višine, drobne, debele, kakršne so pač prišle ter jih previdno, s prirojeno natančnostjo, zlagal v koš. Včasih je kakšno presekal s sekiro, ki jo je vedno tovoril s seboj. Zamudil se je tam, ure in ure, včasih celo ves dan, noč ga je ujela, on pa je, kot bi pozabil pot nazaj, le brkljal okoli. Domov se je vedno vračal enako počasi, kakor je pohajal v gozd.
Hišica je tedaj ostajala sama. Znova in znova vztrepetala, ko je odhajal. Sledila ga je do gozda, z onemelim pogledom. Tudi, kadar ga ni več videla, se je zazirala v daljavo, ali bi njegovo postavo lahko kje ujela. Tako je drhteče čakala, dokler se ni spet vrnil. Če bi znala, bi ga zajela v svojo notranjost in nikoli več spustila.
Kajti on ji je dajal pomen.
Ko je bila sama, pa ni mogla biti od nikogar dom.
Kolikokrat ga je skrivoma opazovala, kadar se je motovilil po dvorišču. Hipoma je povesila pogled, če se je zazrl v njeno smer. Ni hotela, da bi ji ukradel trenutke. Želela jih je samo zakleniti v kamnit spomin. Njim so delali družbo grčavi dotiki, po moško grobi, a je niso motili, ko je iz njenih kotov ometal pajčevino in jo lepšal. Kakor nevesto. Pustila mu je, da je v njeno okamnelo srce, čeprav jo je bolelo, že dolgo tega, zavrtal luknje. Nikomur drugemu ne bi, a njemu je, tako prevzeta.
Tista, prva, je bila za sliko. Mlada ženska na njej in moški. Ter sanjav pogled, poln prihodnosti. Mladosti. Orumenele podobe, pozabljena preteklost. Ni je poznala, tudi ni bila prepričana, ali bi jo hotela. Bilo je pač drugo, neznatno življenje… Velikokrat je starec potegnil stol čez olesenelo lice tal, otožno je zazvenelo, kot bi z lokom zategnil nad zunanjimi strunami violine. Nato se je usedel pred fotografijo in opazoval. S priprtimi očmi in rokami, sklenjenimi v molitev. In usti, brez besed.
Drugo luknjo je namenil za razpelo. Veliko, leseno. Vase je polovilo celo sobo. Tudi to mora biti, na sredi vsega, da je hiša res pravi dom, ga je opravičevala, ko so njeno meso preplavili suhi, opečnati opilki in jo je skelelo, da je bila prepričana, razneslo jo bo vendar.
Posebno rada je imela noč. Tedaj se je starec sopihajoče ulegel in čez čas tudi obmiroval. Na sredi njenega naročja. Vedela je, da ničesar več ne čuti, zato je s privito sapo sestopila k njemu in ga zajela v svoje obzorje, za celih devet večnosti dolgo.
Tako so jima minevali dnevi, meseci, leta. Enakomerno počasi, nič se ni dogajalo. Razen mogoče tega, da so starca čedalje bolj bolele noge in so njegovi izhodi v gozd postajali precej krajši in redkejši. Vse bolj se je zadrževal v notranjosti. Pa tudi melodija drsenja stola je počasi pridobivala raskave in turobne tone. Njegove oči so postajale koprenaste in skoraj slepe. Zabubljene v izgubljeno preteklost. Prsti, tresoči. Vsake toliko jih je podrgnil ter se zdrznil, ko je z drugo roko začutil nagubano in pepelnato kožo. Toda sobica je bila vesela, ker je postajal čedalje bolj njen. Nikakor je ni motilo, toliko časa se že ni z dlanmi sprehodil po njenih kotih, da bi otepel prah, jo očistil. Tudi to je pozabila, stara se, skupaj z njim. Nobene pozornosti ni posvečala niti črvom in gnilobi v svojih osmojenih tramih…
Tisto leto je zima prišla nenapovedano. Dan prej je nasulo snega, da še najstarejši niso vedeli, ali ga je bilo sploh kdaj več, tako na pričetku. Zmetalo ga je precej čez kolena ter mraz takšen, da bi ti dih kar naenkrat zmrznil v goltancu. Če si stopil ven in pribrodil čez dvorišče, ti je vas ležala kakor na dlani in videl bi vse polno oblačkov dima, ki so se poplesujoče vzpenjali iz dimnikov. Nato bi se oziral za njimi, dokler ne bi izginili v nastajajoči zaledeneli meglici. Igraje. Tako bi znal določiti, kdo je takrat doma in koga ni. Tudi iz starčeve kajže se je vil ozek, skoraj prosojen snop dima. Lenobno se je zgoščal, kakor bi bil preveč star za otročarije.
Toda nekega dne je ogenj v kaminu ugasnil. Dim se ni prikazal ne tega dne, niti naslednjega.
Čeprav vaščani niso bili navajeni, da bi starega čudaka pogosto videvali, pa se je najbližjemu sosedu zdelo čudno, ko se iz njegovega dimnika že drugi dan zaporedoma ni kadilo. Saj navsezadnje ni človeško, da se mejašu kaj zgodi, a on nič ne ve, kajne ? Bolj ostro in napeto je opazoval še preostanek dneva, mogoče bo le razločil kakšen znak življenja, vendar zaman. Sivo- bela megla ni hotela vznikniti. In stari se ni izvil iz zavetja svoje kolibe. Naslednjega dne zjutraj je zgolj napol vrgel pogled k sosedovi hiši, saj je bil sedaj že prepričan, ničesar ne bo ugledal. Ni zaznal, kako je mraz zakoval pokrajino v negibno ploščo. Ter drevenel glasove. Še hrup avtomobilov s ceste, ki se je ponavadi razlegel že na zgodnje jutro, je privito strepetal v zimskem okovu. Tudi mlečne svetlobe snega ni opazil. Preveč ga je zaposloval pronicajoč občutek nelagodja, zato je takoj pohitel h Grčarju, majhnemu, zgodaj posivelemu, plečatemu človeku ter oba skupaj sta zavila še k enemu. Vsi trije so počasi in odločno stopali po slabo očiščeni ozki potki, proti starčevem domu. Težek sneg se je vdajal pod njihovimi koraki in glušil vsak odmev. Potem pa se je obesil na škornje, hlačnice in jih poskušal zaustaviti. Škripaje. Oster veter je vstal ter spremljal ves čas. Zdaj se je zagnal v njih pa jih oviral pri nerodni, racajoči hoji, hip zatem se je zapičil v hreščeči sneg … Raznašal ga naokrog. Ihtavo sipal čez roke, obraz. Mahoma so ga bili polni, kakor drobnih, belih uši …
Kajžica jih je opazila, preden so se ji prav približali. Že po načinu hoje je vedela, ne obeta se nič dobrega. Preveč se celo prostorje krči v njihovo gnilo navzočnost. Kot s kamnom silovito, je udarilo vanjo. Prihajajo ponj … Skrčila se je. V strahu. Tja v zemljo, dokler ne bi postala bolj neznatna. Tako od daleč bi jo lahko zamenjali za razpotegnjeno kepo nabranega snega. Ali pa celo spregledali. Priostrila je svoje čute. Vsa postala le uho. Se ni gibanje ustavilo ? Ponehalo ? Morda se plazi stran? Toda spet, ujela je novo škripanje. Preveč zlovešče blizu je bilo, da bi lahko sploh še upala.
Možje so se ustavili pred njo. Jo obstopili. Okoliška drevesa so za hip prestregla udarec renčeče sape. V maščevanju je rovarila po njih. Se trgala. Dokler niso ječe popustila. Nato se je s podvojeno močjo zakadila v obraz enega izmed moških, ko je ta hotel nekaj zavpiti. Namesto tega mu je val rezkega zraka razrezal grlo. Oni je naglas zaklel… Še belina snega jih je grizla, ko je nekdo potrkal na vrata. Sosed, je kaj narobe? Piš se je za hip zlovešče ustavil, kot bi zajel sapo, pričakujoč odgovor. Vse je bilo glušeče tiho. Odmrle besede so brezšumno popadale v snežino. Si tu… si tu? Nič … Grčar je stopil v cel sneg. Stopala je imel popolnoma mokra, ko se je odpravil okoli hiše. Sneg mu je pronical v obutev. Krpe na hlačah. Pod njegovimi nogami. Udušil korake, škrtajoč. Hotel ga zadržati. Toda on tega ni opazil. Vse premalo časa je bilo … Čim je prišel do konca hiše, mu je spodrsnilo. Komaj se je ujel ob vogal. Tako sluzavo mrzel je bil, da ga je zbodlo še globoko pod kožo. Primaknil je dlan proti očem in odsotno strmel v rdečino. Tenko črto, ki se je pekoče vlekla proti členkom prstov. Zdela se mu je ostudna, pa je bolj zase preklel starega in sneg in vse … Sedaj se je v odgovor poniklim besedam vnovič vzdignil veter. Tokrat se je, uren ter režeč maček, spravil na streho in svareče opazoval trojico. Nekdo izmed njih, se je zbudil iz otopelosti in se razgledal še z druge strani. Ko bi le videl okno, ki ne bi bilo zadelano ter uzrl, kaj se dogaja znotraj. A vsa so bila zakrita s temnimi zavesami. Skrbno. Da ne bi toplota ušla ven… Prišel je naokrog. Ostalima dvema skomignil z glavo. Sapa se je naveličala mirovanja. Vse bolj grozeče plavala nad njimi. Oglasi se že enkrat… prekleto! Grčarjev osoren glas. Grmenje, ki je na kratko preplavilo dvorišče…
Če bi ga slišal, bi se starec najbrž oglasil. S krakajočimi besedami zategnil, naj ga pustijo pri miru. Verjetno še mrko posegel po popotni palici, se zagnal mednje in togotno zamahnil predse, kakor bi podil predrzne negodneže. Toda, nič od tega ni naredil. Z napol priprtimi očmi je stegnjeno ležal na postelji. Mirno, brez življenja. Mrlič… Vendar ni bil sam. Izba se je, kot že tolikokrat doslej, počasi in ostarelo spustila nadenj. Celo noč je vztrajala tako. Ljubkujoč ga. Ko so se oni zunaj le preveč zaganjali vanjo, si je za trenutek zaželela, da bi vendarle vstal in presekal nastali vrvež, ki si je nasilno utiral pot v notranjost, na pol. Četrt. Sto in sto kosov, dokler ga ne bi bilo nikjer več. Ko bi znala, dala bi mu poljub življenja… Potem se je zdrznila in pregnala vsako tako pomisel. Zadržati ga mora v sebi. Veliko preveč je sedaj njen, ne more jim dopustiti, da ga odnesejo. Ugrabijo. Zato ga mora braniti. Sama. Sicer pa, saj so vrata zaklenjena. In okna, zadelana.
Kot britev … ter nož, je čutila njihove raskave glasove. Oglasi se! Ponoreli zaradi mraza so razbijali po vratih. S svojimi težkimi lopatami. A se ni vdala. Tudi takrat ne, ko se je od nekod v Grčarjevih rokah prikazala lomilka. Tršato spotegnjena kovinska palica. Zasadil jo je v režo med durmi. Takoj se je zaslišal sprva pritajen resk, potem grozljiv šklepet. Lomljenje olesenelih kosti… Manjša deščica je popustila, pa se je ostra konica železa zadela v Grčarjeve blede, premražene prste. Trenutek kasneje se je pocedila kri. Rdeča sled iz dveri v sneg… Kot bi ničesar ne opazil, se je s celim telesom plosko zadel ob moker les. Zatrepetala je in globoko vdihnila. Bridko z onemelim glasom zaprosila. Vseeno koga, samo naj bi ji nekdo pomagal. Še veter, mogoče. Kakor, da bi jo sneg uslišal, se je na kratko usul s strehe. Nad Grčarja. Šele, ko ga je vlažna in težka gmota zadela v ramo, je opazil, da je ves moker ter premražen, pa se je razsrdil. Dovolj mi je vsega… razumeta! Kakor s kladivom je pribijal vsako besedo. Stari norec se je stegnil, nič ne moremo storiti, sta slišala! Hotela sta ga umiriti, toda še bolj je rjovel. Jaz grem … vidva pa crknita, me ne briga! Na vso moč je zamahnil proti njima z roko, v kateri je čutil tesno prilegajočo kovino. Za trenutek sta se mu umaknila, a se postavila nazaj, takoj zatem. Tresoč zaradi jeze, ali hladu, je odrinil tistega, ki mu je ponovno hotel zastaviti pot. Besno odvihral stran. Osuplo sta ga opazovala, ko ga je belina čedalje bolj jemala vase. Dokler ga ni popolnoma požrla. Ter veter.
Za varljiv hip se je hišica oddahnila, ko je izginil.
Nekoliko kasneje je piskajoče zajela sapo, da jo je vse zabolelo. Orkanski tresk.
SOSED…
ZA BOŽJO VOLJO
SOSED!!!
Eden od njiju se je ponovno z vso silo zaletel v vrata. Kakor ob dobro merjenem udarcu v trebuh, je nemočno zadrhtela. Najprej se je samo zatresla. Nekoliko kasneje je rezko zadonel polblazen pok. Prvi znak predaje … Nato sta oba skupaj sunila. S suhim, mrliškim glasom je zahreščalo. Potreben je bil nov sunek. Ko so se vrata razbito odpahnila, je podboj zlomljeno zanihal navzdol. In cela kajža se je nagnila še bolj pošev. K zemlji. Grozeče. Tenke reže, kjer je mazivo med kamnom ter lesom odstopilo, so se odebelile. Zlovešče naokrog metale zadebeljene sence. Hreščanje se je globoko v ušesih še zblaznelo podvajalo. Napela se je, kolikor je zmogla, črviv prah se je usul in trske in grudasti delci presušene malte. Uspelo ji bo, mora ji. Vsi trije v njenem objemu, belem niču, ki jih bo vzel vase …
Mahoma se je vse umirilo. Izginila tudi zmešnjava lomečih zvokov, ki je še trenutek prej tako dokončno razbrazdala spodvihano tišino. Loveč sapo in z razbolelim telesom sta se pobirala s tal starčeve sobe. Lebdeč vonj po koncu. Težak in tako grozen. S smolnato primesjo. Prav srhljivo vsenavzoč. Bilo je, kot bi tedaj umirala še sobica. Ampak tega nista zaznala. Niti ne blede svetlobe, ki je vdrla v prostor skupaj z njima. Najbrž jima je počil goltanec, kajti naenkrat ni bilo več zraka…
Starec pa je kar spal. Ni vstal. Ona. V nemočnem besu se je pritajila obenj. Ter se zagozdila. Ne bo dopustila. Nikoli. Zrušila se bi nad njih. Vse zadržala globoko v svojem drobovju. Samo razmakne te tramove, ki so jo zadrževali. Strga tanko vezivo, ki je zagrabilo spolzke kamne. Skalnat dež, potem. Povsem preprosto. Saj bo šlo, samo nekoliko se še mora nagniti. Ne bodo ji ga odvzeli. Ne smejo … Vseeno, kako se je naprezala. Nikakor ji ni uspelo. Polna gneva je preklinjala tiste, ki so jo naredili tako močno, ter hkrati prekleto šibko, ko ni znala nikogar zadržati.
Ne da bi vedeli kdaj, se je med njih spet Vmešal veter. Drobneje, skoraj zaspano. Kakor bi se spremenil v dobrotljivo mače, ki hoče ugajati gospodarju. Na robu pogleda, zemlja jo je naplavila, stara Neda. Pokojniku zapira oči. Skozi zasušeno tišino.
TIK- TAK
TIK-TAK
TIK-TAK …
Z enim samim korakom je pri uri. Ustavi jo. Ne boš več štela časa. Šepetaje doda. Konec je…
Ampak hiša se olesenelo spet krči. Ni konec … ne more biti. Še je čas. Tudi, ko so ji ga zakrili s horizontom svojih postav. Zgolj vpila bi v znak zanikanja. Oskrunjena in sama. Nakar bi onemoglo prisluškovala tišini. Za trenutek, le malo. Je slišala korake? Drobne, drseče in nekoliko obotavljajoče ? Splazili naj bi se od vrat proti sredini. Nazaj k postelji … Drhteče je še ostreje prisluhnila. In se vsa napela. Resnično, spet, bolj slišni odmevi. Morebiti je neka mehka, domača noga počasi in božajoče šla do mize in stola ter ga bolj lahno, skoraj igraje, potegnila kot lok violine čez njeno ostarelo lice.
Zaspala je. In spala še tedaj, ko ji je veter pred koncem zime razlomil rebra. Široke, nagnite trame. Ter sneg razdrl počrnelo streho. Pa celo takrat, ko so ji debele srage staljenega snega spolzele čez stene, kakor brezbarvna, rezko dišeča kri …
