MALOJESENSKI SPEVI

NESLIŠNE RAZDALJE

Celo svetovje je med nama.
In vzpetina – nenasitna.
Zato se komajda lahko še vidiva.

Skozi sklenjene dneve
te onemelo prosim: prepusti me vsaj malo bližje.

Dam ti vse svoje daljave.
Ter bujno razraščene pokrajine.
Pa skoraj popolnoma nedotaknjeno življenje.

Čeprav vem, da me potlej
nikakor ne bo dovolj niti za en sam

tvoj objem.

Ko si se mi pustila
prvič spoznati, si bila čisto neznatna.
In tako daleč kakor slutnja.

Pa že tistikrat res precej globoko zažrta.
V nitastih grebenih vresja.

Da si me samo malo kasneje dokončno iztisnila
tudi iz listja

mojih razposajenih pokrajin.

A še vedno ostajam. Čeprav nekam neločljivo
trdno povezan s tvojo navzočnostjo.

Kajti drugače sem lahko le – obnemelo poletje.

Danes se, povsem breznog, stežka plazim.
A še včeraj, sem bil tako zelo velik.

Takrat sem v sebi hranil že vse.
Tvoje zloščene zvezde.
In čez dan, celo nabreklo sonce.

Če hočem sedaj k tebi,
moram hlapeti.

Dokler ne postanem neznatna sraga.
Ali pa komaj zaznavna,
lebdeča para.

Precej manjši od skipelega niča.

Dan

prav lenobno čemeč
na obrazih streh
in prstnih blazinicah dreves

skozi zatečeno brezčasje odsotno kotalika
nagrbančene drobtine nemira
pa precej kasneje še presušene skorje življenja

po škrbastih čeljustih

niti ne docela sit
samo naveličano pričakuje
kdaj se vrnejo ljudje

globoko pod večer.

Kar ti zvečer še ostane

so sveže izkopane sence neposredno pred mrakom
in uglaševanje nikoli najdenih gibov

kadar zamenjaš svoje dnevne okončine
(nekam malomarno odvržene)
za druge – nočne

saj takrat

že lahko skozi celoten mimohoden čas
začutiš kako od zunaj
tako zelo lenobno in po kapljicah

pronica vate lepek
ter neizmerno omamen

jutranji nemir.

Nikdar se ne bi prav dobro spomnil

samo vem
že zelo dolgo je tega
kar je luna v meni izrisala

svoj ristanc

sedaj pa lahno skače po njem
z vlažnimi konicami prstov
a jaz se ogrinjam v prazne luščine večerov

kot bi se sploh ne zavedal
da sem še zmeraj

vsaj nekoliko večji od vseh tistih njenih noči.

To pot so znova krajine
tvojih razsejanih korakov prebudile
moje trudno jutro.

Potem pa so se pretočile
še čez struge neodpahnjene daljave.

A pazi vendar !

Kajti enkrat se bo pač navrtinčil tisti dan,
ko bom zmogel tudi sam
nahraniti vsaj prve zublje prostorja

globoko v naju – obeh.