Na očetovih ramenih je počival strop sobice, tiste, v kateri je Kristijan ležal na postelji. In ko ga je radovedno pogledoval tako od spodaj navzgor, je občutil rahlo nelagodje, ampak je že vedel, ta hrust mu ne bo storil ničesar zlega, zato ga ni bilo strah.
Še več, prepričan je bil, varoval ga bo pred vsem slabim, celo svoje življenje, saj je vendar najmočnejši človek na svetu.
In čim se bo povsem vzravnal, bo zastrl tudi mesec.
Ter sonce.
Nekoč mu ga bo kos za kosom razdal, če ga bo le želel.
In mati, krhka ženska, stala je nasproti njega ter se mu nasmihala. Niti sledu ni bilo o čemerkoli drugem, samo o zadovoljstvu.
Sreči.
To je bil najzgodnejši spomin, ki se je čvrsto zasidral v njegove možgane. Poleg njega, ne bi zares mogel reči, se je zgodilo prej, kasneje, ali pa je zgolj sanjal, je bil naslednji.
Bolj zabrisan.
Čepel je na tleh in neusmiljeno jokal, majhen kupček nesreče. Ob njem je potuhnjeno ždela prevrnjena posodica, ki je povzročila vse to. Na svetlečih ploščicah so se razširjale srage razlite juhe. Večji del nje se je vroče cedil po njegovem telesu.
Od vratu navzdol proti hrbtu.
Spomnil se je, da se je najprej kobacal, zatem pa plazil po kuhinji in se z ramenom zadel ob noge mize.
Potem pa je od vsepovsod vstala ostra, pekoča bolečina.
Tam je bil tudi njegov brat, štirinajst let starejši od njega. Ni vedel, bi bil jezen nanj, saj mu je uničil del kosila, ki ga je pripravil za vse (že takrat je včasih prijel za kuhalnico, sprva zaradi nuje, ker sta oba starša prihajala kasno domov, pozneje pa z veseljem), ali bi se mu smilil, v tako klavrnem stanju.
Še preden bi se odločil, sta se prikazala starša, ga na hitro pomirila, brata pa okregala, ker je tako nepremišljeno nastavil lonec s hrano. Opazila sta, cel hrbet je bil obarvan živo rdeče in hudo boleč, zato so se takoj odpravili k zdravniku v Ljubljano, da ga je dobro pregledal.
V zvezi z bratom se spomni tudi tega, kako sta mu ga starša nekega dne zaupala v varstvo, sama sta se odpravila na njivo. Kaj kmalu so prišli njegovi prijatelji in ga zvabili ven, na vaško igrišče, kjer so fantje tako radi igrali nogomet, dekleta pa jih občudujoče opazovale.
Ter glasno komentirale vsako njihovo potezo.
Seveda Kristijana (imel je tri ali štiri leta) ni mogel pustiti samega doma in ga je (sicer nerad) vzel s seboj. Prijatelji so se delali norca iz njega, neka punca pa je stopila k njemu in načela pogovor. Všeč ji je bilo, ker je tako skrbel zanj in mu je namenila nemajhno pozornost. On pa je naravnost cvetel.
Kajti edino to je štelo.
Da si opažen pri dekletih.
Nato pa je kar letel po travnati površini. Povsod ga je bilo polno in za svojo ekipo je dal gol. Zdelo se je, tisti dan bi težko bil bolj popoln. In ko se je tekma končala, se ji je posvetil.
Gluh in slep za vse.
Govorila sta o marsičem, se smejala in povsem pozabila na Kristijana. Nanj se je prva spomnila ona, precej kasneje:
»Kam pa je izginil tvoj bratec?«
Zmedeno se je oziral naokrog, a ga nikjer ni hotelo biti.
Ne ob maloštevilnih gledalcih, ki so še ostali.
Kje za božjo voljo je?
Kaj, če se je naveličal in zašel v gozd, ki se je razlegal nedaleč stran?
Ter se izgubil…
V srcu ga je pošastno stisnilo. Kaj bo rekel doma. Ne sme se vrniti brez njega. Ne sme. Starša ga zopet ne bosta razumela.
Že tako za vsako malenkost držita z njim.
Planil je v hosto, njo je pustil kar samo in imel v mislih le eno, za vsako ceno ga mora najti.
Drugače bo namreč hudo.
Od debla do debla, med listjem in krošnjami, v nizki travi, podrastju in gostolistnem grmovju, se je razlegal njegov glas. Spočetka hudo ukazovalen, nakar čedalje manj.
Bolj splašen.
Kristijan! Kristijan!
Nič. Zgolj odmev se je zvesto vračal k njemu. A tudi ta si je vzel čas.
Noč je že padla nad vas in on se je pošteno zbit odmajal domov. Vseskozi so ga obhajale zlovešče misli, ki se nikakor niso nameravale poleči. Še glasnejše so postajale, kolikor bolj se je bližal njihovi hiši.
Kaj jima bo rekel?
Kaj?
Že na daleč je videl luč v kuhinji, pa ga je tesnoba močneje zagrabila. Trudno, s sklonjeno glavo, je vstopil in prisluškoval tišini v prostoru, tako polnemu sape.
Najprej je srečal mater.
Čisto normalna se mu je zdela. Edino očitajoče ga je pogledala ter vprašala:
»Kje pa si ti bil?«
Ne da bi ji karkoli odgovoril, so se mu iz ust same od sebe izvile besede.
Je Kristijan tukaj?
Pokimala je in tiše dodala:
»Spi.«
Najprej se mu je glasno od srca odvalila cela gora, čim pa je izvedel, že dolgo je doma, ker se ga je pač naveličal gledati, ga je preplavila pošastna jeza. Odvihral je proti svoji sobi, hitro, da ga mati ni slišala, ko je sam pri sebi zarenčal.
Prekleti mulec, jaz ga pa iščem!
Bes se tudi čez noč ni razkadil, zato je Kristijan bil naslednjega dne deležen obilne porcije udarcev. In vnovič ni vedel, zakaj.
Ampak, kolikor bolj je to dogajanje zabrisano, se toliko jasneje lahko spomni dneva, ko se je prvič prikazal on.
In tudi ostal.
Bilo je na večer in imel je štiri leta. Mati mu je pravkar prebrala pravljico za lahko noč. Tisto o kraljeviču, ki je prehodil cel svet, da je našel svojo princesko. In na poti je moral premagati toliko nevarnosti.
Velikana.
Pa črno črnega zmaja. S tremi glavami.
Na koncu zgodbice se je ona poslovila in deček je ostal sam. Pripravljal se je na spanje in razmišljal, kaj bi naredil, če bi bil tak.
Tak…
Pred njegovimi očmi se je od stropa navzdol spustila krhka lestev, iz samega belega perja in se mu zazibala okrog nosu.
Prijel jo je.
Nič doslej ni čutil, da bi bilo mehkejše, bolj voljno, kakor prav ta. Tako prijetna je bila in zaradi tega se mu je kar milo storilo.
Kmalu pa se je ob njem izkristalizirala podoba mladeniča. Bil je zelo nevsakdanje oblečen, skoraj starinsko.
Stal je tam v suknjiču s kovinskimi pentljami, hlačami, med nogami prešitimi in polškornji ter s čudnim, polstenim klobukom, ki ga je uslužno privzdignil, na njegovo neizgovorjeno vprašanje, kdo da je.
»Moje ime je K. H.«
Široko se mu je nasmehnil, ga pogledal z očmi, bolj modrimi in sčiščenimi kot karkoli na tem svetu, potem pa pihnil proti njemu. Še isti hipec ga je njegova zlata sapa rahlo zadela v obraz in ga pobožala. Nežno.
Preden je izzvenel odmev, je oni nadaljeval:
»Prihajam iz dežele Dalečblizu.«
In pričel mu je pripovedovati o belih krajinah, najlepših gradovih, neprehodnih gozdovih, kjer prebivajo pravljične živali, vse dokler ni Kristijan zaspal.
Še prej pa si je zaželel, naj ostane z njim.
Tiho.
A oni je slišal tudi to in mu mehko, malone brezglasno odvrnil:
»Ostanem, kolikor si boš želel.«
Zjutraj (bila je nedelja in je lahko poležal nekoliko dlje; morda uro, ali dve več), ko se je predramil, je prisluškoval komaj vznikli svetlobi, da bi ujel vsaj kakšen, najmanjši njegov zvok. Toda ni ga hotelo biti. In že je pomislil, vse skupaj si je le domišljal.
Ali pa zgolj sanjal.
Žalostno je hotel vstati, a je čisto ob ušesu zaslišal znan šum:
»Dobro jutro, moj kraljevič!«
Globoko se je nasmehnil v prebujajoče se jutro. In smehljaj je vztrajal dolgo. Tudi še takrat, ko je fantiček materi pripovedoval o nočnem dogodku. Ona ga je pobožala, mu šla z roko čez lase ter domala neopazno prikimavala. Prav tako kakor je to počel oče.
Postala sta nerazdružljiva. In on se je scela zlil vanj. Z njim mu nikdar ni bilo dolgčas, saj sta družno počela neumnosti in bila junaka marsikatere pravljice, izsanjane samo zanju.
Tako Kristijan poslej nikoli ni bil sam.
Saj ne, da ne bi imel nobene družbe. V vrtcu jih je našel dosti (tedaj je K. H. molčal, ali pa zastrl sinjino svojih oči), najraje se je motal okoli Sabince, punčke, v katero je bil krepko zagledan in ji je sledil povsod, ona pa je hotela, da je vse po njeno. Ampak doma, ko ni bilo nikjer nobenega (mati je prišla po njega v vrtec iz službe in se nato urno odpravila na njivo), oče je tudi dolgo ostajal na delu, brat pa je bil že pri vojakih, je nastopil najlepši čas, rezerviran zgolj za njiju.
Njega ter valujoči azur.
Nekega dne sta na glavo prevrnila vsebino iz omare njegove matere. Hudo sta se zabavala, kajti pri sleherni stvari v njej, je bil vsaj del skrivnosti, ki sta jo nujno morala razvozlati, če sta se hotela iztrgati iz črnečega gozda in se prebiti v graščino ter rešiti deklico. Vendar, prej kot bi utegnila priti do nje, ju je zalotila mati. Obsijala ga je s svojimi žarečimi očmi (bile so lepe, rjave, a se niso mogle meriti z vzvalovljeno modrino v njem), ga prijela za rame, da je odpravila urok igre in ga potihoma vprašala:
»Ja, kaj si pa naredil iz moje omare?«
On ji je opravičujoče odvrnil:
»Saj nisem bil jaz. K. H. je bil.«
Pogledala ga je žalostno, utrujeno. Potem pa poudarjeno rekla:
»Kolikokrat sem ti že povedala, on ne obstaja. Dovolj si star, da ne moreš več videti tistega, česar ni.«
Deček se ni hotel prepirati z njo, nima prav. Ravno sedaj namreč stoji poleg nje in se ji čudi, kako ga ne more zagledati.
Najbrž je že prestara za kaj takega.
Ni trmoglavil. Celo pospravil je razdejanje za njima. In oni mu je pomagal.
Tudi ona je bila tam.
Čim so končali, se je postavila pred police in občudujoče dejala:
»Poglej, v kakšen red si jo spravil. Prav ponosna sem nate.«
V čisto zadnjem trenutku se je zadržal, da je ni popravil.
Sva jo uredila.
Vedel je, spet ga ne bi razumela. Zato je raje namesto tega pritrdil:
»Da, mati.«
Še zmeraj je ostajal z njim, kljub temu, da so drugi trdili, ni ga.
Ker ga nikdar ni bilo.
To je postala njuna majhna skrivnost.
Nekoč se je jutro razvleklo prav do njih, krvavo in vztrajajoče dolgo in bil je star deset let. Že davno je, kar je oče tistega dne odšel na delo, je namreč gozdar in mora zelo zgodaj od doma, da pride pravočasno tja, matere pa tudi ni bilo, ker je najbrž imela že kakšen opravek na njivi, ali okoli hiše. Vselej jih je bilo več kot dovolj.
Pojedel je svoj zajtrk ter se odpravil v šolo. Ko je stopil na plano, je vnovič začutil, kako modrina od zunaj odpira oči tudi v njem. Zaspano si jih je pomela in zažarela.
Široko …
Sijala je to pot nadvse vedro ves čas pouka.
Kakor venomer mu je podarjala opojne občutke pomembnosti ter nečesa več. Potovanja v še neraziskane kotičke. Z njo mu je bilo tako zelo prijetno, čeprav ostali pravijo, ne obstaja, ni je. A on dobro ve, motijo se.
Vsi po vrsti.
Nekajkrat se mu je že zgodilo, da je preslišal učiteljico, ko je zavzeto razlagala, pa mu je zastavila vprašanje in ni vedel, kakšno je bilo. Samo zdrznil se je, čim so se vsi zazrli vanj, pričakujoč odgovora, ki ga ni bilo. Ampak navadno ga je iz zagate rešil kar on, saj se je znal tako ljubko nasmehniti, pa mu nihče ni mogel nič.
Le ta pusta ženska, brez slehernega sledu o domišljiji, ki se je kakor strašilo bočila pred tablo, se ni dala kar tako preslepiti, zato sta bila starša pogosto klicana v šolo.
Naposled se je naučil, malo ga je, res čisto malenkostno izključil, toliko da je še slišal, o čem je ona napletala in mu obljubil, pozneje mu bo lahko povedal več.
O zebrah in levih.
Živalih, o katerih je bral v knjigah, ki jih je nadvse rad požiral ob brezdelnih večerih.
Potem se bosta pogovarjala. In on bo neustrašen pustolovec, nobeden mu ne bi mogel seči niti do kolena.
Vendar tistega dne ga kar ni mogel utišati. Na ves glas je bučal in to s takšnim užitkom, kot bi vedel, kaj se bo zgodilo.
Nato.
Neskončno se mu je že vlekel čas med enim in drugim odmorom, med prvo ter zadnjo uro, le s težavo je dočakal, da se je pouk končno zaključil in se je napotil domov.
Počasi.
Nikamor se mu ni mudilo.
Najprej bo stopil še na travnik pred poslopjem šole in pogledal, kaj se dogaja v mravljišču, ki ga je odkril pred kratkim in opazoval žuželke sredi vrvenja, kakor pravi raziskovalec, a se je uprl trenutnemu vzgibu, kajti zdelo se mu je, dokaj pozno je, mati je verjetno že pripravila kosilo in se bo zelo jezila, če ne pride domov pravočasno. Zato bi bilo dobro, če pohiti.
Opazovanje bo moralo počakati.
Toda ni se povsem strinjal s tem. Namesto tega se je raje prelevil v detektiva in v mislih mu je vstalo na stotine podob o lovljenju zlobnih ljudi ter neizmernem pogumu agenta, ki se jim je zoperstavil ter zmagal.
In vselej je bil to on.
Ter azur z njim …
Že od daleč se je videla njihova hiša, običajno se je širila, kot bi se vzpela na prste in oprezala, kod hodi. Ter ga priganjala, naj za božjo voljo stopi hitreje in se ne obira tako dolgo.
Ampak ne danes.
Zdaj se mu je zdelo, nekako potolčena je v zemljo. Kakor bi jo velikan s svojo ogromno pestjo zasadil globoko, globoko.
In bila je tako zelo nejevoljna, prav žalostna v svoji pozi.
S posebej nezmotljivo natančnostjo najbolj izkušenega preiskovalca je vedel, nekaj je hudo narobe, še preden je prišel domov, sedaj pa mora raziskati, kaj se je zgodilo. Pritihotapil se je na dvorišče.
Neslišno ter s privito sapo.
Obotavljal se je, da bi vstopil v notranjost, saj ni slišal niti najmanjšega zvoka, ko je na spolzek les nastavil uho in vztrajno prisluškoval. Kaj kmalu se je naveličal jalovega početja, kajti v želodcu mu je že pošteno krulilo. Kljub zlovešče razrasli slutnji, se je odločil nadaljevati pot.
Le tako bo izvedel, kaj se dogaja.
Sicer pa, tudi največji detektivi morajo jesti, mar ne?
Odprl je vrata in takoj je udarilo vanj turobno vzdušje, ki je vladalo notri. Povsem ga je preplavilo, tako močno, da je pozabil, kako zelo lačen je. Videl je mater, ki je sedela na stolu. Brez moči. Tudi njegov brat je bil prisoten in jo je podpiral. Pravzaprav ne, objel jo je.
Drugače bi bržkone padla.
Zgoščena žalost je vela iz slehernega kotička kuhinje, preveč intenzivna, da bi jo zmogel prenesti. Zadržal se je, da ni zacmihal.
Zdrznila se je. Komaj zdaj ga je opazila ter ga odsotno pogledala. Z ničemer ni pokazala, zares ga je videla.
Kot bi govorila sama sebi, je rekla:
»Tvoj oče. Umrl je.«
Samo to. Ničesar drugega ni več zmogla.
Brat ga je pogledal, kakor bi hotel potrditi, vse je res in Kristijan je videl, da ima čisto rdeče oči. Od joka.
Mahoma je vanj zavrtalo boleče spoznanje, nič več ni skrivni agent, ne neustrašen raziskovalec, temveč zgolj navaden deček. In čutil je, kako je modrina v njem globoko zaklenila oči in jih več ni odprla.
Kar nekaj časa.
Prestrašeno je pogledal naokrog.
Kaj se to pravi, očeta ni več? To ni res, ne more biti!
Nikdar!
On je vendar tako močen. In velik. Prevelik za ta svet.
Ter smrt…
Ves čas je tlelo v njem in vsakomur, tudi materi in bratu (njima morda še najbolj bučno), bi zavpil na ves glas, saj se bo vrnil.
Nekoč …
Nenadoma je začutil, kako ga vročina ščemi po obrazu. Pomel si ga je, kot bi že vnaprej ne vedel, to so vendar solze.
Videli boste, prišel bo nazaj!
Trmasto je ponavljal, tudi ko je ostal sam v svoji sobi in se je po hiši razširil nadležno težek vonj.
Po koncu.
Naslednjega dne so mu povedali, kaj se mu je zgodilo. Kako ga je padlo drevo ukleščilo. Toda on je vedel vse.
Kljubovalno jim je zrl v oči in odkimaval.
Še na pogrebu je vztrajal, oče ni umrl. Ne zares. On že ve, da jih ni zapustil. Le opazuje jih. In čim se bo tega naveličal, pride k njim.
Ja, tako bo.
K. H. mu je namreč povedal. In mu razložil, da je lahko razumel. Kajti bil je tam. Pravzaprav ga je zdaj čutil še posebno intenzivno, ob rami, ušesu, v glavi. Povsod se je nahajal.
Vseeno, kam bi pogledal.
Modrina naokrog.
In tistega večera se je Kristijan namesto sna zazibal v nadvse prijetno pravljico.
Grela ga je.
Ker v njej očetje ne umirajo.
Sploh pa ne takšni dobrohotni orjaki.
Na očetovih ramenih je počival strop sobice, tiste, v kateri je Kristijan ležal na postelji. In ko ga je radovedno pogledoval tako od spodaj navzgor, je občutil rahlo nelagodje, ampak je že vedel, ta hrust mu ne bo storil ničesar zlega, zato ga ni bilo strah.
Še več, prepričan je bil, varoval ga bo pred vsem slabim, celo svoje življenje, saj je vendar najmočnejši človek na svetu.
In čim se bo povsem vzravnal, bo zastrl tudi mesec.
Ter sonce.
Nekoč mu ga bo kos za kosom razdal, če ga bo le želel.
In mati, krhka ženska, stala je nasproti njega ter se mu nasmihala. Niti sledu ni bilo o čemerkoli drugem, samo o zadovoljstvu.
Sreči.
To je bil najzgodnejši spomin, ki se je čvrsto zasidral v njegove možgane. Poleg njega, ne bi zares mogel reči, se je zgodilo prej, kasneje, ali pa je zgolj sanjal, je bil naslednji.
Bolj zabrisan.
Čepel je na tleh in neusmiljeno jokal, majhen kupček nesreče. Ob njem je potuhnjeno ždela prevrnjena posodica, ki je povzročila vse to. Na svetlečih ploščicah so se razširjale srage razlite juhe. Večji del nje se je vroče cedil po njegovem telesu.
Od vratu navzdol proti hrbtu.
Spomnil se je, da se je najprej kobacal, zatem pa plazil po kuhinji in se z ramenom zadel ob noge mize.
Potem pa je od vsepovsod vstala ostra, pekoča bolečina.
Tam je bil tudi njegov brat, štirinajst let starejši od njega. Ni vedel, bi bil jezen nanj, saj mu je uničil del kosila, ki ga je pripravil za vse (že takrat je včasih prijel za kuhalnico, sprva zaradi nuje, ker sta oba starša prihajala kasno domov, pozneje pa z veseljem), ali bi se mu smilil, v tako klavrnem stanju.
Še preden bi se odločil, sta se prikazala starša, ga na hitro pomirila, brata pa okregala, ker je tako nepremišljeno nastavil lonec s hrano. Opazila sta, cel hrbet je bil obarvan živo rdeče in hudo boleč, zato so se takoj odpravili k zdravniku v Ljubljano, da ga je dobro pregledal.
V zvezi z bratom se spomni tudi tega, kako sta mu ga starša nekega dne zaupala v varstvo, sama sta se odpravila na njivo. Kaj kmalu so prišli njegovi prijatelji in ga zvabili ven, na vaško igrišče, kjer so fantje tako radi igrali nogomet, dekleta pa jih občudujoče opazovale.
Ter glasno komentirale vsako njihovo potezo.
Seveda Kristijana (imel je tri ali štiri leta) ni mogel pustiti samega doma in ga je (sicer nerad) vzel s seboj. Prijatelji so se delali norca iz njega, neka punca pa je stopila k njemu in načela pogovor. Všeč ji je bilo, ker je tako skrbel zanj in mu je namenila nemajhno pozornost. On pa je naravnost cvetel.
Kajti edino to je štelo.
Da si opažen pri dekletih.
Nato pa je kar letel po travnati površini. Povsod ga je bilo polno in za svojo ekipo je dal gol. Zdelo se je, tisti dan bi težko bil bolj popoln. In ko se je tekma končala, se ji je posvetil.
Gluh in slep za vse.
Govorila sta o marsičem, se smejala in povsem pozabila na Kristijana. Nanj se je prva spomnila ona, precej kasneje:
»Kam pa je izginil tvoj bratec?«
Zmedeno se je oziral naokrog, a ga nikjer ni hotelo biti.
Ne ob maloštevilnih gledalcih, ki so še ostali.
Kje za božjo voljo je?
Kaj, če se je naveličal in zašel v gozd, ki se je razlegal nedaleč stran?
Ter se izgubil…
V srcu ga je pošastno stisnilo. Kaj bo rekel doma. Ne sme se vrniti brez njega. Ne sme. Starša ga zopet ne bosta razumela.
Že tako za vsako malenkost držita z njim.
Planil je v hosto, njo je pustil kar samo in imel v mislih le eno, za vsako ceno ga mora najti.
Drugače bo namreč hudo.
Od debla do debla, med listjem in krošnjami, v nizki travi, podrastju in gostolistnem grmovju, se je razlegal njegov glas. Spočetka hudo ukazovalen, nakar čedalje manj.
Bolj splašen.
Kristijan! Kristijan!
Nič. Zgolj odmev se je zvesto vračal k njemu. A tudi ta si je vzel čas.
Noč je že padla nad vas in on se je pošteno zbit odmajal domov. Vseskozi so ga obhajale zlovešče misli, ki se nikakor niso nameravale poleči. Še glasnejše so postajale, kolikor bolj se je bližal njihovi hiši.
Kaj jima bo rekel?
Kaj?
Že na daleč je videl luč v kuhinji, pa ga je tesnoba močneje zagrabila. Trudno, s sklonjeno glavo, je vstopil in prisluškoval tišini v prostoru, tako polnemu sape.
Najprej je srečal mater.
Čisto normalna se mu je zdela. Edino očitajoče ga je pogledala ter vprašala:
»Kje pa si ti bil?«
Ne da bi ji karkoli odgovoril, so se mu iz ust same od sebe izvile besede.
Je Kristijan tukaj?
Pokimala je in tiše dodala:
»Spi.«
Najprej se mu je glasno od srca odvalila cela gora, čim pa je izvedel, že dolgo je doma, ker se ga je pač naveličal gledati, ga je preplavila pošastna jeza. Odvihral je proti svoji sobi, hitro, da ga mati ni slišala, ko je sam pri sebi zarenčal.
Prekleti mulec, jaz ga pa iščem!
Bes se tudi čez noč ni razkadil, zato je Kristijan bil naslednjega dne deležen obilne porcije udarcev. In vnovič ni vedel, zakaj.
Ampak, kolikor bolj je to dogajanje zabrisano, se toliko jasneje lahko spomni dneva, ko se je prvič prikazal on.
In tudi ostal.
Bilo je na večer in imel je štiri leta. Mati mu je pravkar prebrala pravljico za lahko noč. Tisto o kraljeviču, ki je prehodil cel svet, da je našel svojo princesko. In na poti je moral premagati toliko nevarnosti.
Velikana.
Pa črno črnega zmaja. S tremi glavami.
Na koncu zgodbice se je ona poslovila in deček je ostal sam. Pripravljal se je na spanje in razmišljal, kaj bi naredil, če bi bil tak.
Tak…
Pred njegovimi očmi se je od stropa navzdol spustila krhka lestev, iz samega belega perja in se mu zazibala okrog nosu.
Prijel jo je.
Nič doslej ni čutil, da bi bilo mehkejše, bolj voljno, kakor prav ta. Tako prijetna je bila in zaradi tega se mu je kar milo storilo.
Kmalu pa se je ob njem izkristalizirala podoba mladeniča. Bil je zelo nevsakdanje oblečen, skoraj starinsko.
Stal je tam v suknjiču s kovinskimi pentljami, hlačami, med nogami prešitimi in polškornji ter s čudnim, polstenim klobukom, ki ga je uslužno privzdignil, na njegovo neizgovorjeno vprašanje, kdo da je.
»Moje ime je K. H.«
Široko se mu je nasmehnil, ga pogledal z očmi, bolj modrimi in sčiščenimi kot karkoli na tem svetu, potem pa pihnil proti njemu. Še isti hipec ga je njegova zlata sapa rahlo zadela v obraz in ga pobožala. Nežno.
Preden je izzvenel odmev, je oni nadaljeval:
»Prihajam iz dežele Dalečblizu.«
In pričel mu je pripovedovati o belih krajinah, najlepših gradovih, neprehodnih gozdovih, kjer prebivajo pravljične živali, vse dokler ni Kristijan zaspal.
Še prej pa si je zaželel, naj ostane z njim.
Tiho.
A oni je slišal tudi to in mu mehko, malone brezglasno odvrnil:
»Ostanem, kolikor si boš želel.«
Zjutraj (bila je nedelja in je lahko poležal nekoliko dlje; morda uro, ali dve več), ko se je predramil, je prisluškoval komaj vznikli svetlobi, da bi ujel vsaj kakšen, najmanjši njegov zvok. Toda ni ga hotelo biti. In že je pomislil, vse skupaj si je le domišljal.
Ali pa zgolj sanjal.
Žalostno je hotel vstati, a je čisto ob ušesu zaslišal znan šum:
»Dobro jutro, moj kraljevič!«
Globoko se je nasmehnil v prebujajoče se jutro. In smehljaj je vztrajal dolgo. Tudi še takrat, ko je fantiček materi pripovedoval o nočnem dogodku. Ona ga je pobožala, mu šla z roko čez lase ter domala neopazno prikimavala. Prav tako kakor je to počel oče.
Postala sta nerazdružljiva. In on se je scela zlil vanj. Z njim mu nikdar ni bilo dolgčas, saj sta družno počela neumnosti in bila junaka marsikatere pravljice, izsanjane samo zanju.
Tako Kristijan poslej nikoli ni bil sam.
Saj ne, da ne bi imel nobene družbe. V vrtcu jih je našel dosti (tedaj je K. H. molčal, ali pa zastrl sinjino svojih oči), najraje se je motal okoli Sabince, punčke, v katero je bil krepko zagledan in ji je sledil povsod, ona pa je hotela, da je vse po njeno. Ampak doma, ko ni bilo nikjer nobenega (mati je prišla po njega v vrtec iz službe in se nato urno odpravila na njivo), oče je tudi dolgo ostajal na delu, brat pa je bil že pri vojakih, je nastopil najlepši čas, rezerviran zgolj za njiju.
Njega ter valujoči azur.
Nekega dne sta na glavo prevrnila vsebino iz omare njegove matere. Hudo sta se zabavala, kajti pri sleherni stvari v njej, je bil vsaj del skrivnosti, ki sta jo nujno morala razvozlati, če sta se hotela iztrgati iz črnečega gozda in se prebiti v graščino ter rešiti deklico. Vendar, prej kot bi utegnila priti do nje, ju je zalotila mati. Obsijala ga je s svojimi žarečimi očmi (bile so lepe, rjave, a se niso mogle meriti z vzvalovljeno modrino v njem), ga prijela za rame, da je odpravila urok igre in ga potihoma vprašala:
»Ja, kaj si pa naredil iz moje omare?«
On ji je opravičujoče odvrnil:
»Saj nisem bil jaz. K. H. je bil.«
Pogledala ga je žalostno, utrujeno. Potem pa poudarjeno rekla:
»Kolikokrat sem ti že povedala, on ne obstaja. Dovolj si star, da ne moreš več videti tistega, česar ni.«
Deček se ni hotel prepirati z njo, nima prav. Ravno sedaj namreč stoji poleg nje in se ji čudi, kako ga ne more zagledati.
Najbrž je že prestara za kaj takega.
Ni trmoglavil. Celo pospravil je razdejanje za njima. In oni mu je pomagal.
Tudi ona je bila tam.
Čim so končali, se je postavila pred police in občudujoče dejala:
»Poglej, v kakšen red si jo spravil. Prav ponosna sem nate.«
V čisto zadnjem trenutku se je zadržal, da je ni popravil.
Sva jo uredila.
Vedel je, spet ga ne bi razumela. Zato je raje namesto tega pritrdil:
»Da, mati.«
Še zmeraj je ostajal z njim, kljub temu, da so drugi trdili, ni ga.
Ker ga nikdar ni bilo.
To je postala njuna majhna skrivnost.
Nekoč se je jutro razvleklo prav do njih, krvavo in vztrajajoče dolgo in bil je star deset let. Že davno je, kar je oče tistega dne odšel na delo, je namreč gozdar in mora zelo zgodaj od doma, da pride pravočasno tja, matere pa tudi ni bilo, ker je najbrž imela že kakšen opravek na njivi, ali okoli hiše. Vselej jih je bilo več kot dovolj.
Pojedel je svoj zajtrk ter se odpravil v šolo. Ko je stopil na plano, je vnovič začutil, kako modrina od zunaj odpira oči tudi v njem. Zaspano si jih je pomela in zažarela.
Široko …
Sijala je to pot nadvse vedro ves čas pouka.
Kakor venomer mu je podarjala opojne občutke pomembnosti ter nečesa več. Potovanja v še neraziskane kotičke. Z njo mu je bilo tako zelo prijetno, čeprav ostali pravijo, ne obstaja, ni je. A on dobro ve, motijo se.
Vsi po vrsti.
Nekajkrat se mu je že zgodilo, da je preslišal učiteljico, ko je zavzeto razlagala, pa mu je zastavila vprašanje in ni vedel, kakšno je bilo. Samo zdrznil se je, čim so se vsi zazrli vanj, pričakujoč odgovora, ki ga ni bilo. Ampak navadno ga je iz zagate rešil kar on, saj se je znal tako ljubko nasmehniti, pa mu nihče ni mogel nič.
Le ta pusta ženska, brez slehernega sledu o domišljiji, ki se je kakor strašilo bočila pred tablo, se ni dala kar tako preslepiti, zato sta bila starša pogosto klicana v šolo.
Naposled se je naučil, malo ga je, res čisto malenkostno izključil, toliko da je še slišal, o čem je ona napletala in mu obljubil, pozneje mu bo lahko povedal več.
O zebrah in levih.
Živalih, o katerih je bral v knjigah, ki jih je nadvse rad požiral ob brezdelnih večerih.
Potem se bosta pogovarjala. In on bo neustrašen pustolovec, nobeden mu ne bi mogel seči niti do kolena.
Vendar tistega dne ga kar ni mogel utišati. Na ves glas je bučal in to s takšnim užitkom, kot bi vedel, kaj se bo zgodilo.
Nato.
Neskončno se mu je že vlekel čas med enim in drugim odmorom, med prvo ter zadnjo uro, le s težavo je dočakal, da se je pouk končno zaključil in se je napotil domov.
Počasi.
Nikamor se mu ni mudilo.
Najprej bo stopil še na travnik pred poslopjem šole in pogledal, kaj se dogaja v mravljišču, ki ga je odkril pred kratkim in opazoval žuželke sredi vrvenja, kakor pravi raziskovalec, a se je uprl trenutnemu vzgibu, kajti zdelo se mu je, dokaj pozno je, mati je verjetno že pripravila kosilo in se bo zelo jezila, če ne pride domov pravočasno. Zato bi bilo dobro, če pohiti.
Opazovanje bo moralo počakati.
Toda ni se povsem strinjal s tem. Namesto tega se je raje prelevil v detektiva in v mislih mu je vstalo na stotine podob o lovljenju zlobnih ljudi ter neizmernem pogumu agenta, ki se jim je zoperstavil ter zmagal.
In vselej je bil to on.
Ter azur z njim …
Že od daleč se je videla njihova hiša, običajno se je širila, kot bi se vzpela na prste in oprezala, kod hodi. Ter ga priganjala, naj za božjo voljo stopi hitreje in se ne obira tako dolgo.
Ampak ne danes.
Zdaj se mu je zdelo, nekako potolčena je v zemljo. Kakor bi jo velikan s svojo ogromno pestjo zasadil globoko, globoko.
In bila je tako zelo nejevoljna, prav žalostna v svoji pozi.
S posebej nezmotljivo natančnostjo najbolj izkušenega preiskovalca je vedel, nekaj je hudo narobe, še preden je prišel domov, sedaj pa mora raziskati, kaj se je zgodilo. Pritihotapil se je na dvorišče.
Neslišno ter s privito sapo.
Obotavljal se je, da bi vstopil v notranjost, saj ni slišal niti najmanjšega zvoka, ko je na spolzek les nastavil uho in vztrajno prisluškoval. Kaj kmalu se je naveličal jalovega početja, kajti v želodcu mu je že pošteno krulilo. Kljub zlovešče razrasli slutnji, se je odločil nadaljevati pot.
Le tako bo izvedel, kaj se dogaja.
Sicer pa, tudi največji detektivi morajo jesti, mar ne?
Odprl je vrata in takoj je udarilo vanj turobno vzdušje, ki je vladalo notri. Povsem ga je preplavilo, tako močno, da je pozabil, kako zelo lačen je. Videl je mater, ki je sedela na stolu. Brez moči. Tudi njegov brat je bil prisoten in jo je podpiral. Pravzaprav ne, objel jo je.
Drugače bi bržkone padla.
Zgoščena žalost je vela iz slehernega kotička kuhinje, preveč intenzivna, da bi jo zmogel prenesti. Zadržal se je, da ni zacmihal.
Zdrznila se je. Komaj zdaj ga je opazila ter ga odsotno pogledala. Z ničemer ni pokazala, zares ga je videla.
Kot bi govorila sama sebi, je rekla:
»Tvoj oče. Umrl je.«
Samo to. Ničesar drugega ni več zmogla.
Brat ga je pogledal, kakor bi hotel potrditi, vse je res in Kristijan je videl, da ima čisto rdeče oči. Od joka.
Mahoma je vanj zavrtalo boleče spoznanje, nič več ni skrivni agent, ne neustrašen raziskovalec, temveč zgolj navaden deček. In čutil je, kako je modrina v njem globoko zaklenila oči in jih več ni odprla.
Kar nekaj časa.
Prestrašeno je pogledal naokrog.
Kaj se to pravi, očeta ni več? To ni res, ne more biti!
Nikdar!
On je vendar tako močen. In velik. Prevelik za ta svet.
Ter smrt…
Ves čas je tlelo v njem in vsakomur, tudi materi in bratu (njima morda še najbolj bučno), bi zavpil na ves glas, saj se bo vrnil.
Nekoč …
Nenadoma je začutil, kako ga vročina ščemi po obrazu. Pomel si ga je, kot bi že vnaprej ne vedel, to so vendar solze.
Videli boste, prišel bo nazaj!
Trmasto je ponavljal, tudi ko je ostal sam v svoji sobi in se je po hiši razširil nadležno težek vonj.
Po koncu.
Naslednjega dne so mu povedali, kaj se mu je zgodilo. Kako ga je padlo drevo ukleščilo. Toda on je vedel vse.
Kljubovalno jim je zrl v oči in odkimaval.
Še na pogrebu je vztrajal, oče ni umrl. Ne zares. On že ve, da jih ni zapustil. Le opazuje jih. In čim se bo tega naveličal, pride k njim.
Ja, tako bo.
K. H. mu je namreč povedal. In mu razložil, da je lahko razumel. Kajti bil je tam. Pravzaprav ga je zdaj čutil še posebno intenzivno, ob rami, ušesu, v glavi. Povsod se je nahajal.
Vseeno, kam bi pogledal.
Modrina naokrog.
In tistega večera se je Kristijan namesto sna zazibal v nadvse prijetno pravljico.
