TIKTAKANJA

Ščemenja

Pričelo

nas je srbeti nebo
pa z njim vred tudi zvezde

in mesec
ki je hranil čisto vse

zato

smo se morali preseliti ter ga ukrasti
drugim

od takrat vedno spimo le še z odklenjenimi vekami.

Površnik

navadno

v omari sprehaja sonce
in drobtinaste vitice zemlje

zraven pa tudi nekam na debelo
ter bahavo

razmazan strah

vseskozi si ga že ogleduješ
takole od daleč
kajti kdor ga navleče nase – je izgubljen.

Nekaj kot strah (I.)

Od samega začetka
že obstaja,

a tega še ne veš.

Navidezno se skriva
v plamenečih gmajnah tvojih pljuč
in kolibah jezika.

Morda ga prikleneš na verigo ter zapustiš,
pa vendar te nekega dne
znova najde.

Takrat bodo vsa tvoja nebja zanj veliko premajhna.

Nekaj kot strah (II.)

Tisti čas smo še živeli deloma na nebu
in deloma v morju

ter poselili
zemljo z glasovi

besedami

ko je nenadoma
prišlo k nam nočit nekaj granitnega

in se razlilo v gosto molčanje.

Nekaj kot strah (III.)

Z molkom
smo si kazali pot

in utripali smo
(glasno).

Nekaj kot strah (IV.)

Potem
se je med nami nastanila pesem
a nihče ni vedel

od kod je

in bila je majhna
skoraj še čisto membranasta

mrcvarili smo jo
vsak po svoje s postanimi neglasovi
ker sploh nismo hoteli razumeti

kako na hitro smo oglušeli.

Pejsaži človeka I. (Eno rebro)

Globoko

v sebi je prenašala eno samo rebro
a ji je bilo pretežko

zato ga je prijela in izruvala
ter si iz njega
naposled zgradila hišo

koščeno

takšno z enim rebrom
na sredini.

Pejsaži človeka II. (Dva jezika)

Že dolgo tega

kar je živela starka
ki je pestovala mačke in svoja dva jezika

nekega večera je vzela krajec samote
in z njim nahranila prav vse

potem pa se je nanjo
spustilo nebo ter ji obliznilo
lica in oči

kajti imelo je dva jezika.

Pejsaži človeka III. (Tri kože)

Nekje

se je rodil človek
s tremi kožami

prvo je porabil za mladost in drugo
za starost

tretjo pa za bolezen
ko se je ta nezadržno povabila v goste

ter ostala
ker je bila še edina

ki je lahko nosila tri kože.

Pejsaži človeka IV. (Štiri noge)

Pri hoji

je zmeraj uporabljal štiri noge
tudi ko je ostarel in so ga stežka prenašale

nekega dne pa je občemel
s tišino v dlaneh
ter temo

na obrazu

tako je lahko samo še čutil
da se je tisto leto jesen priklatila veliko prej

saj so jo gnale štiri noge.

Pejsaži človeka V. (Petero pljuč)

Dihal

je s petimi pljuči
pa tega sploh nihče ni vedel

najbrž še sam ne

vse
dokler ga ni ogenj temeljito prežaril

takrat
se je namreč izkazalo
da je tudi nič okrog njega

sestavljen iz petih pljuč.

Pejsaži človeka VI. (Šest oči)

Odprl je šest oči

pa je z njimi ure dolgo opazoval
kako plameni trava

smejali so se mu
ko je spregovoril o tem

in ga naposled zakopali globoko v raskav pesek
da ga nihče ne bi slišal
niti videl

a vendar ga je

veter
s svojimi šestimi očmi.

Pejsaži človeka VII. (Sedem src)

Sprva

sem le sanjal o ženski
ki je imela pravokotne oči
in sedem src

pa so ji nekoč pokradli čisto vse gibe
ter ukazali naj vendar
že enkrat odide

tako se je plazila
dokler ni nekega dne prišla živet vame

od takrat naprej ima tudi moja senca
pravokotne oči in sedem src.

Tihosti

Med njegovo odsotnostjo
mu je pognalo
osem rok

ko se jih je nekoč naveličal
jih je vse prodal ter si kupil nov avto
da so ga lahko prevažali od ene ostarele obale
do druge

takrat
se je prvič zavedel
kako strašljivo slaboviden je postal

tačas.

Lesenjača

Pred ljudmi

se je umaknil v brezgrbi gozd
in zajel plešasti molk
ter ponovno naselil poseko svoje besede

da bi nekoč
izhlapel tudi od tod

a vendar ni

kajti kmalu mu je začel otekati jezik
ravno tisti s katerim
je potem leto za letom vdano
gradil lesenjačo

nekam preveč polno njegovega lastnega golčanja.

Pogoltnjeno vesolje

Nekoč sem poznal človeka
ki je použil
celotno naše vesolje

z vsemi pripadajočimi zvezdami
vred

svet je stemnel
in mestne luči so morale
žareti še živahneje

šele tedaj smo spoznali
prav nič bolj drugačen ni od nas
samo njegova senca – tako zelo obilna.

Tiktakanja

Dolg

je že od tedaj,
kar smo bili veliki, in je poletje bučalo v nas.

A zdaj je jesen, mi pa smo majhni.
In ogromna
je edino še naša usoda.

Tako vsaj vemo,

nič drugega ni potrebno,
kakor le čimbolj sveže utripati čez to zimo,

vse do prihodnje,
z vonjem vznikle vere prepojene

pomladi.

Raznašanja

Zavrgel

sem sipek pesek
nikdar obdelanih dolin

in vsa preostala
življenja
v katerih sem zgolj še molčanje

da bi prenesel
tiste zadnje sadike
besede

ravno tako lahkonogo kakor dež našo usodo.

Nekoč

se končno razplameni

tisti čas
še maloprej nekam zabrisan
in tako zelo oddaljen

ko si na vogalu let

prav strašljivo počasi obuješ čevlje
svoje usode

pa četudi samo zato

da se potem nikdar več
ne vrneš.

Menjave

Iz hiše svojih gozdov
odneseš svilnato prostranost

in jo zamenjaš
za grobo tkano platno
bližin

ter z njim pregrneš vse komaj še viseče dneve
da vsaj za odlušček hipa pozabiš
kako hitro lahko tudi čas

ovdovi.

Starinarnica let

Odsotno
se sprehajaš po starinarnici šepetavih let

in med prsti pretakaš morja
ki si jih zapustil
ter prav vsa tista mesta v katerih

si plamenel

ko bi le vsaj še nekaj časa ostala tako ohranjena
da bi tudi drugi vanje zanesli svoj vonj

in svojo navzočnost.

Iz zbirke Nekaj kot strah (delovni naslov) pred izidom.