Obravnavanje nastopi že po nujnosti razmer, kjer niso vprašljive prioritete, saj so se vrednostne lestvice postavile same po sebi glede na okoliščine. Ravno obravnavanje je tisto, ki se mora najprej ukvarjati s prednostnimi temami, ki pa jih mora najprej izbrati. Kam naj se vtakne prst in le kam naj se zagleda oko? Kateri snop pozornosti naj obvladuje ostale snope? Že vsa ta blagodejna vprašanja so plod selektivnega prodiranja skozi snovi. Blagodejno je zato, ker vsako vprašanje pripomore k umeščanju posameznosti nagnetene gmote podatkov in sil. Kakor se nekaj vpraša, se že na nekaj posebnega nanaša, zato se vzpostavljajo koraki doživetih spoznanj, ko vsaka točka zanimanja postaja ozaveščen del živega tkiva in še gradivo za netivo pustolovske čudi.
Razvrstitve nabranosti po kategorijah omogočajo prikladen pristop k ugotavljanju razmerij. Kategorije kot nekakšni razredi, ki so kot zaključeni oddelki, ki se tudi zaradi prepoznavne samostojnosti odločijo negovati lestvico stopenj, da bi bile razvrščenosti prepoznavne in med seboj določene po lastnostih, naboju in poslanstvu. Nabor tovrstnih razvrščenosti omogoča napredovanje in razgled. Ugotavljanje pride do sebe in se takisto razvrsti v selektivnost dejanj. Tudi ko ugotovitve utihnejo, se afirmirajo sile, ki se zlagoma izživljajo do rojstev bitij, oseb in seveda nujnih danosti.
Fragmentiranje naj ne onemogoča same zbranosti, ko se celota šibi od mogočnosti in nepreglednega razkošja. Luknjaste so razdalje, da je zares očitna razlika med enim in drugim krajem ene in iste stvari. Seveda stvar ni nikoli pokojna ali nebogljena, saj je vedno le element in priložnostna entiteta, ki s svojim obstojem posega v vse, kar jo trpi.
Vse bolj naj se upošteva redukcija. Kjer se ideje bohotno množijo, tam naj jih vse bolj izbirčen izbor kroti in odslavlja. Odstaviti posledice prehodnega koraka, da bi se v naslednji korak prišlo brez navlake. Vsaka stopinja naj bo sama sebi zakon in izgotovljenost!
Vse bi lahko prišlo prav in vse ideje bi načenjale nove svetove novih idej, a če se je zmožno zaustaviti in ne prepuščati toliko teh domislekov, potem ostaja le čisti izraz začetnega izbruha. Preudarnost naslavlja racionalnost, ki se tiče zmernosti in spogledljive preglednosti.
Ko se minimalizira izraznost idej in se dopusti le majhno prgišče likov ali potez, se brž brez posebnega napora ugotovi, da je še to dosedanje preveč in da bi bil vtis še boljši, če bi se zmoglo odnehati še prej.
Kakor da je vtis tisti cilj, h kateremu stremi kompozicija, ne da bi kdorkoli vtis definiral ali mu dodal vrednosti. Zaupati vtisu pomeni pravo pravcato vero, ko se v skladu z notranjo potrebo nekako uresničuje zunanje. Istovetenje, ki podrazumeva številne skrivne kote in nikoli do obisti analizirane pojavnosti.
V resnici o vtisu sploh ni nobenega razpravljanja, saj sam izid ne potrebuje debate, razen če bi se lahko s samo debato razširila vplivnost izdelka. Točka, na kateri se določen korak ustvarjalnosti konča, razumeva sama po sebi, da je razumljena in zato dokončana. Obstajajo intence, ki v zvezi z dovršenostjo z uvidevno lahkostjo predvidevajo tudi zanke in skrivnosti do takrat še neznanih, nedoumljivih področij, vklopljenih v sam koncept izdelka, torej samega koraka kot povzročitelja istovetenja.
Gledišča so tista, ki se zanimajo za odziv. Gledišča, ki jih ne zanima pravovernost, poklicnost ali politika. Gledišča kot izdelki. Na kaj računa ustvarjanje, če ne na nič? Na odobritev, na priznanje, na sprejem in na kritiko in tudi na nič od vsega tega. Gledišča kot nezavedna vrelišča. Ko navdih iz nič povzroča nekaj.
Črpajoč iz naključnega nabora, skromnega po elementih in razkošnega po pomenljivosti.
Blokirati hordo idej in razpašenih vrinkov, da bi preostalo le razvidno in čisto.
Čeprav naključja ne ljubijo reda, nered občasno stremi k redu oziroma ga tja privede ista sila, ki ga je naključno vzpostavila.
Ker bi se vedno lahko še kaj dodalo, se lahko tu pri tej edinstveni priči zaključi.
Čačka še ni podpis, podpis pa je lahko čačka.
Vložiti sedanji trenutek in pri tem čez čas dočakati sedanjost, ki ni več ista prejšnji sebi.
Zato času najbolj zaupati, kadar ga odmisliti.
Zaupati ustvarjalnosti, četudi zase ničesar ne zahteva in nima poklicnih ambicij, saj je zgolj nuja, potrebna afirmacije.
Predati se nagibom, kjer vznik domiselnosti orje skozi belino in pušča sledi.
To si le misliti, da »črpajoč iz naključnega nabora«, saj že zdavnaj stremeti k ubeseditvi vsega živega, kjer pa potemtakem ni več realnega prostora za naključno.
Idejno se ne more blokirati, razen horde idej, saj je že samo blokiranje posledica ideje.
Tudi nered je že brez vmešavanja reda podvržen odmrtju, zato niti urejenost ne zmore sposobnosti ovekovečenja.
Ker bi se lahko pri meni priči zdaj brž zaključilo, tu pridam nekaj prostora za pripombe mimoidočim prenašalcem izkušenj.
Če nečesa ni moč razbrati, še ne pomeni, da ni berljivo.
Ustaliti se v sedanjosti ali izhajati iz določene točke, ki je lastna ustvarjalcu.
Zato času odpustiti mimobežnost.
Zato živeti dalje, čeprav ne ustvarjati, saj je že dihanje pihanje na dušo in ima vera v prihajajoče silno težo, vsebinsko bogato in polno odprtih možnosti.
Ne le razkrivati dano, temveč še iz sebe izluščiti žar razsvetljenosti, kar dodati, izživeti in obroditi.
Tudi usmeritve se nekje ovekovečijo. Takrat obstanejo kot edine ustrezne izbire in nihče jih več ne ubira, le namigovanja pričajo o prometu sil.
Kadar ni nikogar, ki bi ga skrbela oblika, se razvratne črte stikajo v navzkrižjih ali pa se več teles navzame priložnostnih vsebin, vse skupaj pa je videti kot čačka pri čački, vse pa so ovenčane z barvnimi priveski ali pa jih upravičujejo nekatera znamenja.
Pičle nabranosti, razkosane po ključu kracanja, kjer ne pametuje razum in je odsotno sicer vajeno razumevanje. Če ni uvida v vsaj nekaj dražestnega ali pomenljivo čarnega, je stvaritev ista. Zaživela je svoje meniško življenje, kjer ne šteje čas in se nikogar za nič ne moleduje.
Nekaj prevratnega zna bivati v brezbrižju nagonsko uveljavljenih sil, realiziranih za prazen nič in brez računov. Kadar nastopi izkušena neizobraženost, stroka zmiguje, a ne obupuje. Spontanost okrasi poti z biseri osvetljenih zamisli.
Če že ni lepo za oko, je lahko učinkovito za premislek. Zaustavi neprestanost spreminjanja, da se lahko položijo karte in se nadejajo ideje. Ustvarjanje je še vedno tudi igra.
Zakaj je tako težko verjeti, da obstajajo risbe, črte ali cele stvaritve, ki nič nočejo in ničesar ne podrazumevajo? Le energija se afirmira skozi obelodanitev. Energija ima sredstva oziroma energija je sredstvo. Ne pričakuje aplavza ali žvižgov. Pod neizmernim vodstvom nuje dolbe, jezdi, izraža, ropoče in obstaja. Tudi urejenost ni odveč, če je posledica nuje.
Hoja za idejami povzroča pričakovanja, ki povzročajo razočaranja. Pričakovanja stremijo k idealizmu, do katerega izpolnitve ni nikoli dovolj dosežkov.
Ni težko povleči črte, ko pa ti ni všeč, jo poskušaš popraviti, kar prinaša obžalovanje. Popravki povzročijo zmedo, madež, gnečo in spopad, zato se povleče nova črta novih dokazovanj. Kaj bo zdaj tisto, ki bo zadovoljno z risom?
Sam ustvarjalec ni odvisen le od sebe, saj se napaja iz navdiha nepoznanega izvora in tudi sam je bil rojen od dveh različnih staršev. Če bi se mu reklo poustvarjalec, bi bilo bolj res. Na nek način je bolj izvajalec ali celo podizvajalec, kar vse pa ni malo in ni zanemarljivo.
Premleti liki premletih črt in premleta mnenja o že mnogokrat premletih rečeh. Vsakič je posebno v mnogoterem, kjer se bori za uveljavitev.
In vendar so obžalovanja tako koristna in vzpodbudna, ko zamorijo vest, ki pritisne na domišljijo, ki rohni in vrta, dokler se ne izcimi nekaj novega in drugačnega. Razvoj, izhajajoč iz iskrenega obžalovanja, ker se niso izpolnila pričakovanja in so ideje obvisele nekje v nedokončanem. Razvoj nadaljevanja ustvarjalnih teženj.
Dokončanost, ki spominja na smrt. Izrečenost, ki se zaokroži s piko. Do popolnosti brez predsodkov. Če je črta za nekaj uspela, potem je prav to nekaj zaokroženo v zavesti o razvijajočem, kar vse pripomore k čisti vesti. S črto in piko dalje do nedokončane večnosti!
Hoja za idejami povzroča pričakovanja, ki povzročajo obžalovanja. Saj je vseeno, če črte ne povlečem dalje. Zakaj misliš, da je vseeno, ko pa jo bi lahko še povlekel proti zahodu ali jo zakrivil v spiralnem slogu? Mogoče bi bilo vseeno tudi, če bi jo vlekel. V vseenosti ni nujno brezbrižnost. Ni stvar le v tem ali se mi zahoče vleči dalje, stvar je tudi v tem, da največkrat delujem po občutku, ki pa je sestavljen iz številnih danosti in je podvržen okoliščinam. Kako zaupati nepredvidljivemu občutku, ko pa lahko v enem hipu izgine ali pa se pretopi v slutnjo in celo dvom? Zakaj naj bi si črta zaslužila zaupanje in čemu ga sploh potrebuje? Ali je zares potrebno za vsak ris zaupanje? Nekakšna vera v dobrobit potez in slehernega poteka pronica v vsak posamičen ukrep.
Lahko pa venomer ustavljaš, obstojiš in nato čez nedoločen čas spet nadaljuješ, kakor da zastojev ni bilo ali pa vsaj niso pomenili nič skrajno dokončnega. Nadaljuješ, dokler te ne zaustavi višja sila, ki ti onemogoči dihanje. Takrat ti pisalo pade iz roke, oči pa ne zaznavajo več odseva. Nihče več ne priča o prazni belini in čisti čistini, kakor da je nikoli ni bilo. Kar bo dalje povleklo črto, bo spet tisto, kar jo je vleklo že od davnine. Pridružiti se davnini, kot da si del vsega ali da je ona del tebe. Ne le pridružiti, ampak uporabljati svojo moč, domišljijo in usmeritev, kakor da si svojstven zeljnik, na katerem buhti snov za nova življenja.
Obravnavanje nastopi že po nujnosti razmer, kjer niso vprašljive prioritete, saj so se vrednostne lestvice postavile same po sebi glede na okoliščine. Ravno obravnavanje je tisto, ki se mora najprej ukvarjati s prednostnimi temami, ki pa jih mora najprej izbrati. Kam naj se vtakne prst in le kam naj se zagleda oko? Kateri snop pozornosti naj obvladuje ostale snope? Že vsa ta blagodejna vprašanja so plod selektivnega prodiranja skozi snovi. Blagodejno je zato, ker vsako vprašanje pripomore k umeščanju posameznosti nagnetene gmote podatkov in sil. Kakor se nekaj vpraša, se že na nekaj posebnega nanaša, zato se vzpostavljajo koraki doživetih spoznanj, ko vsaka točka zanimanja postaja ozaveščen del živega tkiva in še gradivo za netivo pustolovske čudi.
Razvrstitve nabranosti po kategorijah omogočajo prikladen pristop k ugotavljanju razmerij. Kategorije kot nekakšni razredi, ki so kot zaključeni oddelki, ki se tudi zaradi prepoznavne samostojnosti odločijo negovati lestvico stopenj, da bi bile razvrščenosti prepoznavne in med seboj določene po lastnostih, naboju in poslanstvu. Nabor tovrstnih razvrščenosti omogoča napredovanje in razgled. Ugotavljanje pride do sebe in se takisto razvrsti v selektivnost dejanj. Tudi ko ugotovitve utihnejo, se afirmirajo sile, ki se zlagoma izživljajo do rojstev bitij, oseb in seveda nujnih danosti.
Fragmentiranje naj ne onemogoča same zbranosti, ko se celota šibi od mogočnosti in nepreglednega razkošja. Luknjaste so razdalje, da je zares očitna razlika med enim in drugim krajem ene in iste stvari. Seveda stvar ni nikoli pokojna ali nebogljena, saj je vedno le element in priložnostna entiteta, ki s svojim obstojem posega v vse, kar jo trpi.
Vse bolj naj se upošteva redukcija. Kjer se ideje bohotno množijo, tam naj jih vse bolj izbirčen izbor kroti in odslavlja. Odstaviti posledice prehodnega koraka, da bi se v naslednji korak prišlo brez navlake. Vsaka stopinja naj bo sama sebi zakon in izgotovljenost!
Vse bi lahko prišlo prav in vse ideje bi načenjale nove svetove novih idej, a če se je zmožno zaustaviti in ne prepuščati toliko teh domislekov, potem ostaja le čisti izraz začetnega izbruha. Preudarnost naslavlja racionalnost, ki se tiče zmernosti in spogledljive preglednosti.
Ko se minimalizira izraznost idej in se dopusti le majhno prgišče likov ali potez, se brž brez posebnega napora ugotovi, da je še to dosedanje preveč in da bi bil vtis še boljši, če bi se zmoglo odnehati še prej.
Kakor da je vtis tisti cilj, h kateremu stremi kompozicija, ne da bi kdorkoli vtis definiral ali mu dodal vrednosti. Zaupati vtisu pomeni pravo pravcato vero, ko se v skladu z notranjo potrebo nekako uresničuje zunanje. Istovetenje, ki podrazumeva številne skrivne kote in nikoli do obisti analizirane pojavnosti.
V resnici o vtisu sploh ni nobenega razpravljanja, saj sam izid ne potrebuje debate, razen če bi se lahko s samo debato razširila vplivnost izdelka. Točka, na kateri se določen korak ustvarjalnosti konča, razumeva sama po sebi, da je razumljena in zato dokončana. Obstajajo intence, ki v zvezi z dovršenostjo z uvidevno lahkostjo predvidevajo tudi zanke in skrivnosti do takrat še neznanih, nedoumljivih področij, vklopljenih v sam koncept izdelka, torej samega koraka kot povzročitelja istovetenja.
Gledišča so tista, ki se zanimajo za odziv. Gledišča, ki jih ne zanima pravovernost, poklicnost ali politika. Gledišča kot izdelki. Na kaj računa ustvarjanje, če ne na nič? Na odobritev, na priznanje, na sprejem in na kritiko in tudi na nič od vsega tega. Gledišča kot nezavedna vrelišča. Ko navdih iz nič povzroča nekaj.
Črpajoč iz naključnega nabora, skromnega po elementih in razkošnega po pomenljivosti.
Blokirati hordo idej in razpašenih vrinkov, da bi preostalo le razvidno in čisto.
Čeprav naključja ne ljubijo reda, nered občasno stremi k redu oziroma ga tja privede ista sila, ki ga je naključno vzpostavila.
Ker bi se vedno lahko še kaj dodalo, se lahko tu pri tej edinstveni priči zaključi.
Čačka še ni podpis, podpis pa je lahko čačka.
Vložiti sedanji trenutek in pri tem čez čas dočakati sedanjost, ki ni več ista prejšnji sebi.
Zato času najbolj zaupati, kadar ga odmisliti.
Zaupati ustvarjalnosti, četudi zase ničesar ne zahteva in nima poklicnih ambicij, saj je zgolj nuja, potrebna afirmacije.
Predati se nagibom, kjer vznik domiselnosti orje skozi belino in pušča sledi.
To si le misliti, da »črpajoč iz naključnega nabora«, saj že zdavnaj stremeti k ubeseditvi vsega živega, kjer pa potemtakem ni več realnega prostora za naključno.
Idejno se ne more blokirati, razen horde idej, saj je že samo blokiranje posledica ideje.
Tudi nered je že brez vmešavanja reda podvržen odmrtju, zato niti urejenost ne zmore sposobnosti ovekovečenja.
Ker bi se lahko pri meni priči zdaj brž zaključilo, tu pridam nekaj prostora za pripombe mimoidočim prenašalcem izkušenj.
Če nečesa ni moč razbrati, še ne pomeni, da ni berljivo.
Ustaliti se v sedanjosti ali izhajati iz določene točke, ki je lastna ustvarjalcu.
Zato času odpustiti mimobežnost.
Zato živeti dalje, čeprav ne ustvarjati, saj je že dihanje pihanje na dušo in ima vera v prihajajoče silno težo, vsebinsko bogato in polno odprtih možnosti.
Ne le razkrivati dano, temveč še iz sebe izluščiti žar razsvetljenosti, kar dodati, izživeti in obroditi.
Tudi usmeritve se nekje ovekovečijo. Takrat obstanejo kot edine ustrezne izbire in nihče jih več ne ubira, le namigovanja pričajo o prometu sil.
Kadar ni nikogar, ki bi ga skrbela oblika, se razvratne črte stikajo v navzkrižjih ali pa se več teles navzame priložnostnih vsebin, vse skupaj pa je videti kot čačka pri čački, vse pa so ovenčane z barvnimi priveski ali pa jih upravičujejo nekatera znamenja.
Pičle nabranosti, razkosane po ključu kracanja, kjer ne pametuje razum in je odsotno sicer vajeno razumevanje. Če ni uvida v vsaj nekaj dražestnega ali pomenljivo čarnega, je stvaritev ista. Zaživela je svoje meniško življenje, kjer ne šteje čas in se nikogar za nič ne moleduje.
Nekaj prevratnega zna bivati v brezbrižju nagonsko uveljavljenih sil, realiziranih za prazen nič in brez računov. Kadar nastopi izkušena neizobraženost, stroka zmiguje, a ne obupuje. Spontanost okrasi poti z biseri osvetljenih zamisli.
Če že ni lepo za oko, je lahko učinkovito za premislek. Zaustavi neprestanost spreminjanja, da se lahko položijo karte in se nadejajo ideje. Ustvarjanje je še vedno tudi igra.
Zakaj je tako težko verjeti, da obstajajo risbe, črte ali cele stvaritve, ki nič nočejo in ničesar ne podrazumevajo? Le energija se afirmira skozi obelodanitev. Energija ima sredstva oziroma energija je sredstvo. Ne pričakuje aplavza ali žvižgov. Pod neizmernim vodstvom nuje dolbe, jezdi, izraža, ropoče in obstaja. Tudi urejenost ni odveč, če je posledica nuje.
Hoja za idejami povzroča pričakovanja, ki povzročajo razočaranja. Pričakovanja stremijo k idealizmu, do katerega izpolnitve ni nikoli dovolj dosežkov.
Ni težko povleči črte, ko pa ti ni všeč, jo poskušaš popraviti, kar prinaša obžalovanje. Popravki povzročijo zmedo, madež, gnečo in spopad, zato se povleče nova črta novih dokazovanj. Kaj bo zdaj tisto, ki bo zadovoljno z risom?
Sam ustvarjalec ni odvisen le od sebe, saj se napaja iz navdiha nepoznanega izvora in tudi sam je bil rojen od dveh različnih staršev. Če bi se mu reklo poustvarjalec, bi bilo bolj res. Na nek način je bolj izvajalec ali celo podizvajalec, kar vse pa ni malo in ni zanemarljivo.
Premleti liki premletih črt in premleta mnenja o že mnogokrat premletih rečeh. Vsakič je posebno v mnogoterem, kjer se bori za uveljavitev.
In vendar so obžalovanja tako koristna in vzpodbudna, ko zamorijo vest, ki pritisne na domišljijo, ki rohni in vrta, dokler se ne izcimi nekaj novega in drugačnega. Razvoj, izhajajoč iz iskrenega obžalovanja, ker se niso izpolnila pričakovanja in so ideje obvisele nekje v nedokončanem. Razvoj nadaljevanja ustvarjalnih teženj.
Dokončanost, ki spominja na smrt. Izrečenost, ki se zaokroži s piko. Do popolnosti brez predsodkov. Če je črta za nekaj uspela, potem je prav to nekaj zaokroženo v zavesti o razvijajočem, kar vse pripomore k čisti vesti. S črto in piko dalje do nedokončane večnosti!
Hoja za idejami povzroča pričakovanja, ki povzročajo obžalovanja. Saj je vseeno, če črte ne povlečem dalje. Zakaj misliš, da je vseeno, ko pa jo bi lahko še povlekel proti zahodu ali jo zakrivil v spiralnem slogu? Mogoče bi bilo vseeno tudi, če bi jo vlekel. V vseenosti ni nujno brezbrižnost. Ni stvar le v tem ali se mi zahoče vleči dalje, stvar je tudi v tem, da največkrat delujem po občutku, ki pa je sestavljen iz številnih danosti in je podvržen okoliščinam. Kako zaupati nepredvidljivemu občutku, ko pa lahko v enem hipu izgine ali pa se pretopi v slutnjo in celo dvom? Zakaj naj bi si črta zaslužila zaupanje in čemu ga sploh potrebuje? Ali je zares potrebno za vsak ris zaupanje? Nekakšna vera v dobrobit potez in slehernega poteka pronica v vsak posamičen ukrep.
Lahko pa venomer ustavljaš, obstojiš in nato čez nedoločen čas spet nadaljuješ, kakor da zastojev ni bilo ali pa vsaj niso pomenili nič skrajno dokončnega. Nadaljuješ, dokler te ne zaustavi višja sila, ki ti onemogoči dihanje. Takrat ti pisalo pade iz roke, oči pa ne zaznavajo več odseva. Nihče več ne priča o prazni belini in čisti čistini, kakor da je nikoli ni bilo. Kar bo dalje povleklo črto, bo spet tisto, kar jo je vleklo že od davnine. Pridružiti se davnini, kot da si del vsega ali da je ona del tebe. Ne le pridružiti, ampak uporabljati svojo moč, domišljijo in usmeritev, kakor da si svojstven zeljnik, na katerem buhti snov za nova življenja.
Obravnavanje nastopi že po nujnosti razmer, kjer niso vprašljive prioritete, saj so se vrednostne lestvice postavile same po sebi glede na okoliščine. Ravno obravnavanje je tisto, ki se mora najprej ukvarjati s prednostnimi temami, ki pa jih mora najprej izbrati. Kam naj se vtakne prst in le kam naj se zagleda oko? Kateri snop pozornosti naj obvladuje ostale snope? Že vsa ta blagodejna vprašanja so plod selektivnega prodiranja skozi snovi. Blagodejno je zato, ker vsako vprašanje pripomore k umeščanju posameznosti nagnetene gmote podatkov in sil. Kakor se nekaj vpraša, se že na nekaj posebnega nanaša, zato se vzpostavljajo koraki doživetih spoznanj, ko vsaka točka zanimanja postaja ozaveščen del živega tkiva in še gradivo za netivo pustolovske čudi.
Razvrstitve nabranosti po kategorijah omogočajo prikladen pristop k ugotavljanju razmerij. Kategorije kot nekakšni razredi, ki so kot zaključeni oddelki, ki se tudi zaradi prepoznavne samostojnosti odločijo negovati lestvico stopenj, da bi bile razvrščenosti prepoznavne in med seboj določene po lastnostih, naboju in poslanstvu. Nabor tovrstnih razvrščenosti omogoča napredovanje in razgled. Ugotavljanje pride do sebe in se takisto razvrsti v selektivnost dejanj. Tudi ko ugotovitve utihnejo, se afirmirajo sile, ki se zlagoma izživljajo do rojstev bitij, oseb in seveda nujnih danosti.
Fragmentiranje naj ne onemogoča same zbranosti, ko se celota šibi od mogočnosti in nepreglednega razkošja. Luknjaste so razdalje, da je zares očitna razlika med enim in drugim krajem ene in iste stvari. Seveda stvar ni nikoli pokojna ali nebogljena, saj je vedno le element in priložnostna entiteta, ki s svojim obstojem posega v vse, kar jo trpi.
Vse bolj naj se upošteva redukcija. Kjer se ideje bohotno množijo, tam naj jih vse bolj izbirčen izbor kroti in odslavlja. Odstaviti posledice prehodnega koraka, da bi se v naslednji korak prišlo brez navlake. Vsaka stopinja naj bo sama sebi zakon in izgotovljenost!
Vse bi lahko prišlo prav in vse ideje bi načenjale nove svetove novih idej, a če se je zmožno zaustaviti in ne prepuščati toliko teh domislekov, potem ostaja le čisti izraz začetnega izbruha. Preudarnost naslavlja racionalnost, ki se tiče zmernosti in spogledljive preglednosti.
Ko se minimalizira izraznost idej in se dopusti le majhno prgišče likov ali potez, se brž brez posebnega napora ugotovi, da je še to dosedanje preveč in da bi bil vtis še boljši, če bi se zmoglo odnehati še prej.
Kakor da je vtis tisti cilj, h kateremu stremi kompozicija, ne da bi kdorkoli vtis definiral ali mu dodal vrednosti. Zaupati vtisu pomeni pravo pravcato vero, ko se v skladu z notranjo potrebo nekako uresničuje zunanje. Istovetenje, ki podrazumeva številne skrivne kote in nikoli do obisti analizirane pojavnosti.
V resnici o vtisu sploh ni nobenega razpravljanja, saj sam izid ne potrebuje debate, razen če bi se lahko s samo debato razširila vplivnost izdelka. Točka, na kateri se določen korak ustvarjalnosti konča, razumeva sama po sebi, da je razumljena in zato dokončana. Obstajajo intence, ki v zvezi z dovršenostjo z uvidevno lahkostjo predvidevajo tudi zanke in skrivnosti do takrat še neznanih, nedoumljivih področij, vklopljenih v sam koncept izdelka, torej samega koraka kot povzročitelja istovetenja.
Gledišča so tista, ki se zanimajo za odziv. Gledišča, ki jih ne zanima pravovernost, poklicnost ali politika. Gledišča kot izdelki. Na kaj računa ustvarjanje, če ne na nič? Na odobritev, na priznanje, na sprejem in na kritiko in tudi na nič od vsega tega. Gledišča kot nezavedna vrelišča. Ko navdih iz nič povzroča nekaj.
Črpajoč iz naključnega nabora, skromnega po elementih in razkošnega po pomenljivosti.
Blokirati hordo idej in razpašenih vrinkov, da bi preostalo le razvidno in čisto.
Čeprav naključja ne ljubijo reda, nered občasno stremi k redu oziroma ga tja privede ista sila, ki ga je naključno vzpostavila.
Ker bi se vedno lahko še kaj dodalo, se lahko tu pri tej edinstveni priči zaključi.
Čačka še ni podpis, podpis pa je lahko čačka.
Vložiti sedanji trenutek in pri tem čez čas dočakati sedanjost, ki ni več ista prejšnji sebi.
Zato času najbolj zaupati, kadar ga odmisliti.
Zaupati ustvarjalnosti, četudi zase ničesar ne zahteva in nima poklicnih ambicij, saj je zgolj nuja, potrebna afirmacije.
Predati se nagibom, kjer vznik domiselnosti orje skozi belino in pušča sledi.
To si le misliti, da »črpajoč iz naključnega nabora«, saj že zdavnaj stremeti k ubeseditvi vsega živega, kjer pa potemtakem ni več realnega prostora za naključno.
Idejno se ne more blokirati, razen horde idej, saj je že samo blokiranje posledica ideje.
Tudi nered je že brez vmešavanja reda podvržen odmrtju, zato niti urejenost ne zmore sposobnosti ovekovečenja.
Ker bi se lahko pri meni priči zdaj brž zaključilo, tu pridam nekaj prostora za pripombe mimoidočim prenašalcem izkušenj.
Če nečesa ni moč razbrati, še ne pomeni, da ni berljivo.
Ustaliti se v sedanjosti ali izhajati iz določene točke, ki je lastna ustvarjalcu.
Zato času odpustiti mimobežnost.
Zato živeti dalje, čeprav ne ustvarjati, saj je že dihanje pihanje na dušo in ima vera v prihajajoče silno težo, vsebinsko bogato in polno odprtih možnosti.
Ne le razkrivati dano, temveč še iz sebe izluščiti žar razsvetljenosti, kar dodati, izživeti in obroditi.
Tudi usmeritve se nekje ovekovečijo. Takrat obstanejo kot edine ustrezne izbire in nihče jih več ne ubira, le namigovanja pričajo o prometu sil.
Kadar ni nikogar, ki bi ga skrbela oblika, se razvratne črte stikajo v navzkrižjih ali pa se več teles navzame priložnostnih vsebin, vse skupaj pa je videti kot čačka pri čački, vse pa so ovenčane z barvnimi priveski ali pa jih upravičujejo nekatera znamenja.
Pičle nabranosti, razkosane po ključu kracanja, kjer ne pametuje razum in je odsotno sicer vajeno razumevanje. Če ni uvida v vsaj nekaj dražestnega ali pomenljivo čarnega, je stvaritev ista. Zaživela je svoje meniško življenje, kjer ne šteje čas in se nikogar za nič ne moleduje.
Nekaj prevratnega zna bivati v brezbrižju nagonsko uveljavljenih sil, realiziranih za prazen nič in brez računov. Kadar nastopi izkušena neizobraženost, stroka zmiguje, a ne obupuje. Spontanost okrasi poti z biseri osvetljenih zamisli.
Če že ni lepo za oko, je lahko učinkovito za premislek. Zaustavi neprestanost spreminjanja, da se lahko položijo karte in se nadejajo ideje. Ustvarjanje je še vedno tudi igra.
Zakaj je tako težko verjeti, da obstajajo risbe, črte ali cele stvaritve, ki nič nočejo in ničesar ne podrazumevajo? Le energija se afirmira skozi obelodanitev. Energija ima sredstva oziroma energija je sredstvo. Ne pričakuje aplavza ali žvižgov. Pod neizmernim vodstvom nuje dolbe, jezdi, izraža, ropoče in obstaja. Tudi urejenost ni odveč, če je posledica nuje.
Hoja za idejami povzroča pričakovanja, ki povzročajo razočaranja. Pričakovanja stremijo k idealizmu, do katerega izpolnitve ni nikoli dovolj dosežkov.
Ni težko povleči črte, ko pa ti ni všeč, jo poskušaš popraviti, kar prinaša obžalovanje. Popravki povzročijo zmedo, madež, gnečo in spopad, zato se povleče nova črta novih dokazovanj. Kaj bo zdaj tisto, ki bo zadovoljno z risom?
Sam ustvarjalec ni odvisen le od sebe, saj se napaja iz navdiha nepoznanega izvora in tudi sam je bil rojen od dveh različnih staršev. Če bi se mu reklo poustvarjalec, bi bilo bolj res. Na nek način je bolj izvajalec ali celo podizvajalec, kar vse pa ni malo in ni zanemarljivo.
Premleti liki premletih črt in premleta mnenja o že mnogokrat premletih rečeh. Vsakič je posebno v mnogoterem, kjer se bori za uveljavitev.
In vendar so obžalovanja tako koristna in vzpodbudna, ko zamorijo vest, ki pritisne na domišljijo, ki rohni in vrta, dokler se ne izcimi nekaj novega in drugačnega. Razvoj, izhajajoč iz iskrenega obžalovanja, ker se niso izpolnila pričakovanja in so ideje obvisele nekje v nedokončanem. Razvoj nadaljevanja ustvarjalnih teženj.
Dokončanost, ki spominja na smrt. Izrečenost, ki se zaokroži s piko. Do popolnosti brez predsodkov. Če je črta za nekaj uspela, potem je prav to nekaj zaokroženo v zavesti o razvijajočem, kar vse pripomore k čisti vesti. S črto in piko dalje do nedokončane večnosti!
Hoja za idejami povzroča pričakovanja, ki povzročajo obžalovanja. Saj je vseeno, če črte ne povlečem dalje. Zakaj misliš, da je vseeno, ko pa jo bi lahko še povlekel proti zahodu ali jo zakrivil v spiralnem slogu? Mogoče bi bilo vseeno tudi, če bi jo vlekel. V vseenosti ni nujno brezbrižnost. Ni stvar le v tem ali se mi zahoče vleči dalje, stvar je tudi v tem, da največkrat delujem po občutku, ki pa je sestavljen iz številnih danosti in je podvržen okoliščinam. Kako zaupati nepredvidljivemu občutku, ko pa lahko v enem hipu izgine ali pa se pretopi v slutnjo in celo dvom? Zakaj naj bi si črta zaslužila zaupanje in čemu ga sploh potrebuje? Ali je zares potrebno za vsak ris zaupanje? Nekakšna vera v dobrobit potez in slehernega poteka pronica v vsak posamičen ukrep.
Lahko pa venomer ustavljaš, obstojiš in nato čez nedoločen čas spet nadaljuješ, kakor da zastojev ni bilo ali pa vsaj niso pomenili nič skrajno dokončnega. Nadaljuješ, dokler te ne zaustavi višja sila, ki ti onemogoči dihanje. Takrat ti pisalo pade iz roke, oči pa ne zaznavajo več odseva. Nihče več ne priča o prazni belini in čisti čistini, kakor da je nikoli ni bilo. Kar bo dalje povleklo črto, bo spet tisto, kar jo je vleklo že od davnine. Pridružiti se davnini, kot da si del vsega ali da je ona del tebe. Ne le pridružiti, ampak uporabljati svojo moč, domišljijo in usmeritev, kakor da si svojstven zeljnik, na katerem buhti snov za nova življenja.
Obravnavanje nastopi že po nujnosti razmer, kjer niso vprašljive prioritete, saj so se vrednostne lestvice postavile same po sebi glede na okoliščine. Ravno obravnavanje je tisto, ki se mora najprej ukvarjati s prednostnimi temami, ki pa jih mora najprej izbrati. Kam naj se vtakne prst in le kam naj se zagleda oko? Kateri snop pozornosti naj obvladuje ostale snope? Že vsa ta blagodejna vprašanja so plod selektivnega prodiranja skozi snovi. Blagodejno je zato, ker vsako vprašanje pripomore k umeščanju posameznosti nagnetene gmote podatkov in sil. Kakor se nekaj vpraša, se že na nekaj posebnega nanaša, zato se vzpostavljajo koraki doživetih spoznanj, ko vsaka točka zanimanja postaja ozaveščen del živega tkiva in še gradivo za netivo pustolovske čudi.
Razvrstitve nabranosti po kategorijah omogočajo prikladen pristop k ugotavljanju razmerij. Kategorije kot nekakšni razredi, ki so kot zaključeni oddelki, ki se tudi zaradi prepoznavne samostojnosti odločijo negovati lestvico stopenj, da bi bile razvrščenosti prepoznavne in med seboj določene po lastnostih, naboju in poslanstvu. Nabor tovrstnih razvrščenosti omogoča napredovanje in razgled. Ugotavljanje pride do sebe in se takisto razvrsti v selektivnost dejanj. Tudi ko ugotovitve utihnejo, se afirmirajo sile, ki se zlagoma izživljajo do rojstev bitij, oseb in seveda nujnih danosti.
Fragmentiranje naj ne onemogoča same zbranosti, ko se celota šibi od mogočnosti in nepreglednega razkošja. Luknjaste so razdalje, da je zares očitna razlika med enim in drugim krajem ene in iste stvari. Seveda stvar ni nikoli pokojna ali nebogljena, saj je vedno le element in priložnostna entiteta, ki s svojim obstojem posega v vse, kar jo trpi.
Vse bolj naj se upošteva redukcija. Kjer se ideje bohotno množijo, tam naj jih vse bolj izbirčen izbor kroti in odslavlja. Odstaviti posledice prehodnega koraka, da bi se v naslednji korak prišlo brez navlake. Vsaka stopinja naj bo sama sebi zakon in izgotovljenost!
Vse bi lahko prišlo prav in vse ideje bi načenjale nove svetove novih idej, a če se je zmožno zaustaviti in ne prepuščati toliko teh domislekov, potem ostaja le čisti izraz začetnega izbruha. Preudarnost naslavlja racionalnost, ki se tiče zmernosti in spogledljive preglednosti.
Ko se minimalizira izraznost idej in se dopusti le majhno prgišče likov ali potez, se brž brez posebnega napora ugotovi, da je še to dosedanje preveč in da bi bil vtis še boljši, če bi se zmoglo odnehati še prej.
Kakor da je vtis tisti cilj, h kateremu stremi kompozicija, ne da bi kdorkoli vtis definiral ali mu dodal vrednosti. Zaupati vtisu pomeni pravo pravcato vero, ko se v skladu z notranjo potrebo nekako uresničuje zunanje. Istovetenje, ki podrazumeva številne skrivne kote in nikoli do obisti analizirane pojavnosti.
V resnici o vtisu sploh ni nobenega razpravljanja, saj sam izid ne potrebuje debate, razen če bi se lahko s samo debato razširila vplivnost izdelka. Točka, na kateri se določen korak ustvarjalnosti konča, razumeva sama po sebi, da je razumljena in zato dokončana. Obstajajo intence, ki v zvezi z dovršenostjo z uvidevno lahkostjo predvidevajo tudi zanke in skrivnosti do takrat še neznanih, nedoumljivih področij, vklopljenih v sam koncept izdelka, torej samega koraka kot povzročitelja istovetenja.
Gledišča so tista, ki se zanimajo za odziv. Gledišča, ki jih ne zanima pravovernost, poklicnost ali politika. Gledišča kot izdelki. Na kaj računa ustvarjanje, če ne na nič? Na odobritev, na priznanje, na sprejem in na kritiko in tudi na nič od vsega tega. Gledišča kot nezavedna vrelišča. Ko navdih iz nič povzroča nekaj.
Črpajoč iz naključnega nabora, skromnega po elementih in razkošnega po pomenljivosti.
Blokirati hordo idej in razpašenih vrinkov, da bi preostalo le razvidno in čisto.
Čeprav naključja ne ljubijo reda, nered občasno stremi k redu oziroma ga tja privede ista sila, ki ga je naključno vzpostavila.
Ker bi se vedno lahko še kaj dodalo, se lahko tu pri tej edinstveni priči zaključi.
Čačka še ni podpis, podpis pa je lahko čačka.
Vložiti sedanji trenutek in pri tem čez čas dočakati sedanjost, ki ni več ista prejšnji sebi.
Zato času najbolj zaupati, kadar ga odmisliti.
Zaupati ustvarjalnosti, četudi zase ničesar ne zahteva in nima poklicnih ambicij, saj je zgolj nuja, potrebna afirmacije.
Predati se nagibom, kjer vznik domiselnosti orje skozi belino in pušča sledi.
To si le misliti, da »črpajoč iz naključnega nabora«, saj že zdavnaj stremeti k ubeseditvi vsega živega, kjer pa potemtakem ni več realnega prostora za naključno.
Idejno se ne more blokirati, razen horde idej, saj je že samo blokiranje posledica ideje.
Tudi nered je že brez vmešavanja reda podvržen odmrtju, zato niti urejenost ne zmore sposobnosti ovekovečenja.
Ker bi se lahko pri meni priči zdaj brž zaključilo, tu pridam nekaj prostora za pripombe mimoidočim prenašalcem izkušenj.
Če nečesa ni moč razbrati, še ne pomeni, da ni berljivo.
Ustaliti se v sedanjosti ali izhajati iz določene točke, ki je lastna ustvarjalcu.
Zato času odpustiti mimobežnost.
Zato živeti dalje, čeprav ne ustvarjati, saj je že dihanje pihanje na dušo in ima vera v prihajajoče silno težo, vsebinsko bogato in polno odprtih možnosti.
Ne le razkrivati dano, temveč še iz sebe izluščiti žar razsvetljenosti, kar dodati, izživeti in obroditi.
Tudi usmeritve se nekje ovekovečijo. Takrat obstanejo kot edine ustrezne izbire in nihče jih več ne ubira, le namigovanja pričajo o prometu sil.
Kadar ni nikogar, ki bi ga skrbela oblika, se razvratne črte stikajo v navzkrižjih ali pa se več teles navzame priložnostnih vsebin, vse skupaj pa je videti kot čačka pri čački, vse pa so ovenčane z barvnimi priveski ali pa jih upravičujejo nekatera znamenja.
Pičle nabranosti, razkosane po ključu kracanja, kjer ne pametuje razum in je odsotno sicer vajeno razumevanje. Če ni uvida v vsaj nekaj dražestnega ali pomenljivo čarnega, je stvaritev ista. Zaživela je svoje meniško življenje, kjer ne šteje čas in se nikogar za nič ne moleduje.
Nekaj prevratnega zna bivati v brezbrižju nagonsko uveljavljenih sil, realiziranih za prazen nič in brez računov. Kadar nastopi izkušena neizobraženost, stroka zmiguje, a ne obupuje. Spontanost okrasi poti z biseri osvetljenih zamisli.
Če že ni lepo za oko, je lahko učinkovito za premislek. Zaustavi neprestanost spreminjanja, da se lahko položijo karte in se nadejajo ideje. Ustvarjanje je še vedno tudi igra.
Zakaj je tako težko verjeti, da obstajajo risbe, črte ali cele stvaritve, ki nič nočejo in ničesar ne podrazumevajo? Le energija se afirmira skozi obelodanitev. Energija ima sredstva oziroma energija je sredstvo. Ne pričakuje aplavza ali žvižgov. Pod neizmernim vodstvom nuje dolbe, jezdi, izraža, ropoče in obstaja. Tudi urejenost ni odveč, če je posledica nuje.
Hoja za idejami povzroča pričakovanja, ki povzročajo razočaranja. Pričakovanja stremijo k idealizmu, do katerega izpolnitve ni nikoli dovolj dosežkov.
Ni težko povleči črte, ko pa ti ni všeč, jo poskušaš popraviti, kar prinaša obžalovanje. Popravki povzročijo zmedo, madež, gnečo in spopad, zato se povleče nova črta novih dokazovanj. Kaj bo zdaj tisto, ki bo zadovoljno z risom?
Sam ustvarjalec ni odvisen le od sebe, saj se napaja iz navdiha nepoznanega izvora in tudi sam je bil rojen od dveh različnih staršev. Če bi se mu reklo poustvarjalec, bi bilo bolj res. Na nek način je bolj izvajalec ali celo podizvajalec, kar vse pa ni malo in ni zanemarljivo.
Premleti liki premletih črt in premleta mnenja o že mnogokrat premletih rečeh. Vsakič je posebno v mnogoterem, kjer se bori za uveljavitev.
In vendar so obžalovanja tako koristna in vzpodbudna, ko zamorijo vest, ki pritisne na domišljijo, ki rohni in vrta, dokler se ne izcimi nekaj novega in drugačnega. Razvoj, izhajajoč iz iskrenega obžalovanja, ker se niso izpolnila pričakovanja in so ideje obvisele nekje v nedokončanem. Razvoj nadaljevanja ustvarjalnih teženj.
Dokončanost, ki spominja na smrt. Izrečenost, ki se zaokroži s piko. Do popolnosti brez predsodkov. Če je črta za nekaj uspela, potem je prav to nekaj zaokroženo v zavesti o razvijajočem, kar vse pripomore k čisti vesti. S črto in piko dalje do nedokončane večnosti!
Hoja za idejami povzroča pričakovanja, ki povzročajo obžalovanja. Saj je vseeno, če črte ne povlečem dalje. Zakaj misliš, da je vseeno, ko pa jo bi lahko še povlekel proti zahodu ali jo zakrivil v spiralnem slogu? Mogoče bi bilo vseeno tudi, če bi jo vlekel. V vseenosti ni nujno brezbrižnost. Ni stvar le v tem ali se mi zahoče vleči dalje, stvar je tudi v tem, da največkrat delujem po občutku, ki pa je sestavljen iz številnih danosti in je podvržen okoliščinam. Kako zaupati nepredvidljivemu občutku, ko pa lahko v enem hipu izgine ali pa se pretopi v slutnjo in celo dvom? Zakaj naj bi si črta zaslužila zaupanje in čemu ga sploh potrebuje? Ali je zares potrebno za vsak ris zaupanje? Nekakšna vera v dobrobit potez in slehernega poteka pronica v vsak posamičen ukrep.
Lahko pa venomer ustavljaš, obstojiš in nato čez nedoločen čas spet nadaljuješ, kakor da zastojev ni bilo ali pa vsaj niso pomenili nič skrajno dokončnega. Nadaljuješ, dokler te ne zaustavi višja sila, ki ti onemogoči dihanje. Takrat ti pisalo pade iz roke, oči pa ne zaznavajo več odseva. Nihče več ne priča o prazni belini in čisti čistini, kakor da je nikoli ni bilo. Kar bo dalje povleklo črto, bo spet tisto, kar jo je vleklo že od davnine. Pridružiti se davnini, kot da si del vsega ali da je ona del tebe. Ne le pridružiti, ampak uporabljati svojo moč, domišljijo in usmeritev, kakor da si svojstven zeljnik, na katerem buhti snov za nova življenja.
