Rosé (Vinoplod – vinarija Šibenik): Le katere grozdne jagode tako zmaličijo uravnoteženost splošnega okusa, ko se v svoji posameznosti krčevito obirajo, stiskajo in cmarijo, ne da bi komu kdaj prišlo na misel, da so posamezne, da so poškodovane, skoraj jedke, skoraj sitne. Z grenčino kot podlago tudi ta rose osvaja v prid vsebine, tako da si že skoraj zaželiš še več grenkosti. Vino, ki je še pri nekaterih lastnostih skoraj. Pijem ga na otoku Rabu 9.9.2017 v silno silnem vremenu, zapolnjenem s sunkovitim vetrom, hrumečimi valovi morja in občasnim deževjem. Vino prija, ker zamuja sonce in ga več ne potrebuje, jaz pa ga začutim v njegovem priokusu in v barvi. Spet je ista tista kislost, ki pomenljivo pomenkuje s samo pitnostjo, ko te odrešuje klasične vodenosti. Izrazitost včasih ždi v jagodičevju posameznih, ki s svojimi usodami prispevajo k razmerjem.
Vino Laguna – Terra Rossa: V okusu tega vina vriskajo bleščeče entitete, ki bogatijo zmožnost polnosti vsebine. Zgodba je preprosta in izvira iz Istre. Tu ni skvarjenosti ali cinizma, le odločnost navala na požirek, ki omogoči pot, dejanje. S takim vinom greš tako rekoč na delo. Osvežilno je le v vabljivem, vabljivo je v gostoti. Svetlo je v temnem, rdeče skozi črno. Nekaj podobnega sem pil že v drugih deželah, vendar ne v tako skromnem nastopu in tako prikriti samohvali. Vse te kičaste besedne navlake na nalepki steklenice bi me tako zlahka odbile, če ne bi moj »nos« in sama dostopnost cene prijeli zanjo. Pri takšnih vinih je pomanjkanje osebne note pohvalno, saj ne buri v uravnoteženost gmotnega stanja preverjenega okusa.
Burlwood – Ruby cabernet (2015) California: Nikoli v vseh svojih razkošnih vinskih okušanjih še nisem, kot tokrat, naletel na oholost. V tem okusu je ohol, odločen in v cvetju priokusov odločilen voditelj, ki ni brez vsebine ali barve, še zdaleč ne, te pa vendar pritisne obse in predstavi v polno in enkratno. Zaznamuje te s sabo, ker ne pozna nežnosti, čeprav sem si kalifornijsko podnebje vselej drugače predstavljal. To vino je poudarjen osebek in prenaša svoj prezenten jaz. Do 3.11.2017 ga še nikdar nisem okusil. Seveda je pojem oholosti možno secirati, ga razslojiti, saj je okus resnično večslojen. Očitno od pivca nekaj zahteva, pa naj bo to priznanje ali odklop. To vino se ne plaši zavrnitve. Ko ga že nekoliko popiješ, ti izpriča jagodno svetlobo, ne brez gromke trpkosti in čemerne samozaverovanosti, vendar kljubuje zatohlosti ali prištevni določenosti. Vino potrebuje klenega iskalca, pripravljenega na sunke osebnosti in krčevite trdoživosti. Z vinom se zmeni!
Grandi Mori – vino Rosso d’Italia: Prvo pitje: Že po prvem okušanju, ki je kaj kmalu privedlo do požirka, se je zaznala izkušnja zorenja ali pa se je temu le tako zdelo. Vso trpkost letnih časov in njih posledic, pa vzročnosti vinogradnikovega obdelovanja in vmešavanja v naravno pot, vse to se je začutilo z majhno pomočjo jezika in možganov. Ko človek pije vino, si umišlja, da ga je izumil in da je namenjeno njemu, da mu je usojeno in da ga lahko le on razume. Le zakaj-čemu bi se temu oporekalo? Človeško je tisto, kar se ukvarja s počutji in obravnavo pritiklin letnih časov, spotoma pa se še sprašuje o smislu večplastnosti dognanj in tudi užitkov. Da se je človeško pobratilo s trto, je dokazilo tudi v tem italijanskem rdečem vinu, ki je zmes sort in delegacija sporočil priokusov in dokaj uravnoteženih predstav okusov. Že prvič se ga pije, kot da se ga pozna. Ni odljudeno, zarotniško izobčeno, saj ni preosebno gravitacijsko prepoudarjeno in le zase, ampak se plasira skozi odtenek svetlosti v čvrstem, kar vse je sámo doživelo in v kar se ne podvomi.
Drugo pitje: Drugo polovico steklenice pijem čez en teden in v tem času se je sicer zaprto vino vseeno nadihalo in naživelo zaradi pretakanja in zračnih vdorov. Tudi meni se je skozi teden marsikaj pretočilo, dogodilo in nadihalo, tako da vino drugače okušam in drugače interpretiram. Jagodni okus že prvega požirka ostaja, ker pa se je čez noč pretirano hladil na balkonu, se ga jezik zaradi požiralnika v goltancu boji, okus pa zaradi premoči mrzlosti trpi. Če ga bom pil počasi, se bo nekoliko ogrel na sobno temperaturo. Z vinom se ta čas vsekakor že tikava. Poznam ga in blagohotno sprejemam, on pa mi polzi skozi telo in greje dušo. Grenčine v okusu so pravzaprav tiste, ki navdajajo z gotovostjo kakovosti. Grenkost je, ki ji godi uravnoteženost kislosti, vodenosti in prihuljenega sladkorja. Šele v grenkosti se prepozna bogastvo celosti vina. Zdaj ko sem ga spoznal, ni več izziva, razen če ga spijem čez mero, ki pa je itak nimam. Sámo bo izteklo in mi doreklo svoj jaz v moj arhiv poznanstev in užitnih druženj.
Vino El Emperador – cabernet Carmenere 2017 (Chile): Nekaj v tem grozdnem okusu me je spomnilo na sonce. Navedlo me je na primerjavo, po kateri so sonca grozdi, pa to ni bila halucinacija ali prenapeta domišljija, saj se mi je to videnje pripetilo s prvim požirkom. Všeč mi je, ker ne prenaša osladnosti ali šibke razvajenosti, kot posledice številnih sončnih žarkov. Ostaja strogo, identično in pripovedno, naznanjajoč svetlobo v mračnem, sinje v trpkem. Vino ki že na prvi okus oznanjuje odnos, kar ne zmoreš zanemarjati.
Maiastru – Rose (Romunija): Pitnost rožne tekočine me je zaobjela po okusu, ko sem na dopustu sam sedel, na tihem sem pričakovanju spil požirek, ko me v um prešine, da sem za to pitje vina ravno zrel. Pitnost, ki podrazumeva dušno žejo in se rada napaja z osvežilnim, kar ta rosé premore in podžiga. To poletje, sploh ta poletni dan tu na balkonu ne bo nikdar brez tega vina, zedinila sva se v okušanju ta čas in vino, podarjeno od bližnjih, ki so se potepali po Romuniji. Sam okus ne grozi s sladkobo, niti se pretirano ne ponaša s kislostjo, zmerno je v svežini, medtem ko vodenosti ne mara. Odpečatilo mi je trenutek, ko je spolzelo po grlu in je prvi požirek povabil k drugemu. Grenčina, dobrodošla za podčrtanost zaledja povezane celotnosti okusa, da se vse zaokroži na nečem in ne na ničemer. Ker je vino jasno, to pomeni, da več ko ga bom izpil, manj bo o njem govora. Jasnost prinaša odprtost in lahkost dojemanja, zavest ne zadrema, ampak le izbistri nezavedno. Kljub lahkosti vina priporočam njegovo pitje po malih odmerkih, skoraj tako kot pri likerju. Če se ga pije iz telesne žeje, se izrodi. Po okusu je neposredno deklarativno, po učinku ni sivno. Temu vinu se rad udinjam, s tem vinom se strinjam.
Cabernet sauvignon – Luis Felipe Edwards – Čile (2016): Čeprav odraščal in dozorel v Čilu, ne preseneča. Ima svoj značilen značaj, svoj nastop, ki ga poznam že iz domačih logov, saj podobnega okušam iz Goriških Brd. Čilsko je še strožje, a ne zagreni, ne odpodi. Nagovarja te na ti, vendar vikam njegove zmogljivosti, ko se ti po ustih veličastno bohotijo in te bogatijo že z obstojem. Poznaš ga in sta si najmanj družabnika v sporazumevanju. Je kraljevsko vino, pri čemer kralji niso zgolj vladarji, ampak so tudi junaki, so vrhunski deležniki vsebine, s katero oplajajo in košatijo čute. Posebne vrste kraljevsko vino, ki si ne domišlja, da je plavokrvno, saj mu rdečina prav mikavno dene in zna pristopiti vsakomur, ne da bi se zbalo zavrnitve. Kdor v njem išče alkohol, ga najde. Kakor že znam naložiti, sem v Čilu bil z osličkom in se pasel prav med temi trtami v dolini Colchagua. Še se spomnim osenčenih gričev ob zahodu sonca, ko me je skrbela prenočitev in sem se ravno spraševal o vinu teh trt, ampak ga takrat še nisem pil, saj sem bil drugi jaz in v drugačnem kontekstu doživljanja življenjskih okoliščin. Bila je le domišljija in dozdevna želja po nečem, kar mi ni (bilo) dosegljivo. Zdaj pa ga tu svobodno pijem, bolj okušam, in si mislim svoje o sedanjosti, ki me ravno isto bega, saj sem si zagotov le v tem, da ni oslička, medtem ko me vino tistih trt obdaja s svojim jazom. Po nadaljnjem pitju mu strogost omilim z blagostjo svežih priokusov v kislem in dopadljivem, ko ti pijača postane hrana in si hvaležen stvarstvu. Z lahkoto zdaj razbijem strogost ali vsaj njeno negativno plat, če bi ta obstajala pri tem vinu ali če bi koga odločnost vina premotila pri nesamokritičnem crkljanju. Obstaja sončna stran tistih gričev, kjer svetloba pušča sledove v okusu, ta pa pušča semena voljni duši.
Festigia cabernet sauvignon – Istra (2016)
Zapelo mi je to vino na jeziku in se potopilo vame, da sem se vprašal ali ni bilo že od nekdaj v meni? Kaj je bilo tisto nekaj že pred mojim, tvojim in njegovim rojstvom, kar je že na več načinov bilo? Vsekakor je tisto nekaj nam še vedno skupno. Festigia premore zadosti osebnosti in lastnega okusa, da zavzame svojstveni prostor svojemu rodu in med vsemi drugimi okusi. Nič manj ne pripada večnosti kot vse, učinkuje pa predvsem v tej razvpiti neulovljivi sedanjosti, kjer ga bo v sleherni steklenici vedno manj, v dušah in srcih žejnih pa bo prepevalo in razodevalo smotre poživitve in vedrih čutenj. Zdaj če bi razčlenil plasti okusov, bi prišel do slastne kislosti in spoštljive sladkosti, grenkost pa bi označil za dobrohotno in povezujočo. Na kaj vse me okus spominja, ni pomembno, saj so spomini dokaj zavajajoči in neprištevni, bolj pa se zanašam na konkretnost rezkega k požirku, ki udejanja in uprizarja užitek. Kaj vse naj bi se jedlo poleg? Jaz v tej sedanjosti ne jem ničesar, jedel pa bi vse tisto, kar prispeva in ne odvzema. Nič ne bi imel proti kozjemu siru iz Paga in tudi ne bi nasprotoval posušeni salami ali divjačinskemu golažu. Čeprav to vino pijem prvič, se poznava od prej, od istega, ki nama je predhodil, od kogar sva rojena in v to sedanjost zavedena in pogojena. Najino druženje podpira vrhovna globina brezmejnih višav, najine istosti ne demantira niti osnovna prvina teh dobrodejnih izmenjav.
San Zenone – Toscana Rosso:
Prilomastili smo v nekakšnem kimpežu, s katerega smo radoživo popadali v kamnito hišo sredi vinogradov in nekam suhih njiv. Sončka smo si le želeli, saj nas je vožnja prezebla, da smo se tresli od mraza, pa tudi od žeje in lakote. Gospodar hiše nas ni toplo sprejel, saj je bil že od nekdaj in po značaju zadirčen, vseeno pa nas je njegova ženica razporedila po klopeh za dolgo mizo in nam brž natočila vino. Prijatelju Zepu so se zaiskrile oči, čeprav sploh ni bil pijanec in je bolj kot vino ljubil marihuano, ampak pljunil ga pa tudi nikdar ni. Prijatelj Darman je bil poznavalec vin, ampak popil je vsako vino, četudi gorenjsko kislico ali sparjen sekt. Ženica je ponudila še pladenj mesnih dobrot, da smo se spogledali in si s pogledi izrekli srečo in hvaležnost. Jaz nisem bil nek strašen poznavalec, bil pa sem znan in razvpit uživalec. Gospodar je skoraj zaprtih ust bleknil, da bomo morali piti lansko Toskana rosso, ker nam trenutno kaj drugega ne bo ponudil. Nihče od nas ni zajokal, le objeli bi ga najraje in polizali od hvaležnosti. Prvi ga je srknil Zvedavi Pamž, kakor smo mu že od nekdaj rekli in njegova degustacija je pričala o poznavalcu vsega živega, vključno grenkosladke kislosti življenja. Ni se namrdnil, le pokušal je po odmerjenih požirkih in zaploskal z očmi. Potem je prišla vrsta name in že prvi požirek mi je razodel, da to ni voda, pa še, da je daleč od nje, kar pomeni, da je pravi kotel osredinjenih okusov, ki niansirajo od grenko rezke notice do osončene žlahtnosti pitne privlačnosti. »S tem vinom ni zajebancije« sem slavnostno izrekel in sprostil hrabrost ostalim pivcem, ki se te pokušine niti niso pretirano branili. Zep ga je izpil cel kozarec na dušek in še s kretnjo nakazal sledečega. Zep: »Kot bi pil meso«. Nihče me ne bi prepričal, da v tem vinu ni bilo krvi, življenjskega soka, ki po svojih poslanstvih ni le sok, ampak živa živost in pretok prvinske energije. Darman si je poznavalsko na rezine črnega kruha nalagal skomine zapeljivega pršuta, vmes pa se božajoče napajal s priokusi Toskane rosso, ne da bi kaj modroval, le kimal je z glavo in to rdečo tekočino obračal po ustih, da smo že mislili, da se mu je kaj zataknilo. Pritaknil ga je okus tega vina, tako zedinjeno s podnebjem in pridelovalskim znanjem številnih rodov te hiše. Gospodar nas je vse bolj mrko zrl, nakar je vstal od mize in če nam je doslej točil iz nekakšnega etno štefančka, je kmalu dospel z galono. Še prej nam je Zvedavi Pamž rekel, da je po nas, saj nas gospodar zapušča, ker mu smrdimo ali pa se mu ne zdimo pravi pivci. Namesto kola ali kose za odganjanje pa je prišel z galono vina in le njegove mišičaste šape so lahko točile v naše čaše, gospodarica pa je ta čas narezala še sira in salame. Zunaj je zapel petelin, znotraj nas pa živi ogenj apetitov. Zdaj nas nič več ni moglo zaustaviti. Zep si je brundal v brado, Darman objemal gospodarjevo ženico, jaz sem se brzdal in disciplinirano zadrževal, saj sem ga že krepko čutil, Zvedavi Pamž pa je zaplesal solo ples brez glasbe.
Že prišli smo primerno ogreti za primerno ohlajeno vino. Zdaj smo se mu prepustili, naj nas zanese in ponese neznano kam. Njegovemu okusu in barvi se nismo začudili, le njegova krepkost in vsebinskost nas je sprva zdrznila, dokler nas ni prevzelo v tok. To toskansko vino nas združuje s pitjem do občutkov oziroma z občutki, ki nas združujejo v soncu, ki tako privlačno uvidevno vpliva na trto te pestre pokrajine. Že do tega dne smo zadosti spoznali, da smo vedeli, da kar nas združuje, nas nikdar ne loči. S tem vinom smo se sprijaznili in udomačili. Nenazadnje smo nazdravili gospodarju, nato pa še temu njegovemu pridelku.
Rosé (Vinoplod – vinarija Šibenik): Le katere grozdne jagode tako zmaličijo uravnoteženost splošnega okusa, ko se v svoji posameznosti krčevito obirajo, stiskajo in cmarijo, ne da bi komu kdaj prišlo na misel, da so posamezne, da so poškodovane, skoraj jedke, skoraj sitne. Z grenčino kot podlago tudi ta rose osvaja v prid vsebine, tako da si že skoraj zaželiš še več grenkosti. Vino, ki je še pri nekaterih lastnostih skoraj. Pijem ga na otoku Rabu 9.9.2017 v silno silnem vremenu, zapolnjenem s sunkovitim vetrom, hrumečimi valovi morja in občasnim deževjem. Vino prija, ker zamuja sonce in ga več ne potrebuje, jaz pa ga začutim v njegovem priokusu in v barvi. Spet je ista tista kislost, ki pomenljivo pomenkuje s samo pitnostjo, ko te odrešuje klasične vodenosti. Izrazitost včasih ždi v jagodičevju posameznih, ki s svojimi usodami prispevajo k razmerjem.
Vino Laguna – Terra Rossa: V okusu tega vina vriskajo bleščeče entitete, ki bogatijo zmožnost polnosti vsebine. Zgodba je preprosta in izvira iz Istre. Tu ni skvarjenosti ali cinizma, le odločnost navala na požirek, ki omogoči pot, dejanje. S takim vinom greš tako rekoč na delo. Osvežilno je le v vabljivem, vabljivo je v gostoti. Svetlo je v temnem, rdeče skozi črno. Nekaj podobnega sem pil že v drugih deželah, vendar ne v tako skromnem nastopu in tako prikriti samohvali. Vse te kičaste besedne navlake na nalepki steklenice bi me tako zlahka odbile, če ne bi moj »nos« in sama dostopnost cene prijeli zanjo. Pri takšnih vinih je pomanjkanje osebne note pohvalno, saj ne buri v uravnoteženost gmotnega stanja preverjenega okusa.
Burlwood – Ruby cabernet (2015) California: Nikoli v vseh svojih razkošnih vinskih okušanjih še nisem, kot tokrat, naletel na oholost. V tem okusu je ohol, odločen in v cvetju priokusov odločilen voditelj, ki ni brez vsebine ali barve, še zdaleč ne, te pa vendar pritisne obse in predstavi v polno in enkratno. Zaznamuje te s sabo, ker ne pozna nežnosti, čeprav sem si kalifornijsko podnebje vselej drugače predstavljal. To vino je poudarjen osebek in prenaša svoj prezenten jaz. Do 3.11.2017 ga še nikdar nisem okusil. Seveda je pojem oholosti možno secirati, ga razslojiti, saj je okus resnično večslojen. Očitno od pivca nekaj zahteva, pa naj bo to priznanje ali odklop. To vino se ne plaši zavrnitve. Ko ga že nekoliko popiješ, ti izpriča jagodno svetlobo, ne brez gromke trpkosti in čemerne samozaverovanosti, vendar kljubuje zatohlosti ali prištevni določenosti. Vino potrebuje klenega iskalca, pripravljenega na sunke osebnosti in krčevite trdoživosti. Z vinom se zmeni!
Grandi Mori – vino Rosso d’Italia: Prvo pitje: Že po prvem okušanju, ki je kaj kmalu privedlo do požirka, se je zaznala izkušnja zorenja ali pa se je temu le tako zdelo. Vso trpkost letnih časov in njih posledic, pa vzročnosti vinogradnikovega obdelovanja in vmešavanja v naravno pot, vse to se je začutilo z majhno pomočjo jezika in možganov. Ko človek pije vino, si umišlja, da ga je izumil in da je namenjeno njemu, da mu je usojeno in da ga lahko le on razume. Le zakaj-čemu bi se temu oporekalo? Človeško je tisto, kar se ukvarja s počutji in obravnavo pritiklin letnih časov, spotoma pa se še sprašuje o smislu večplastnosti dognanj in tudi užitkov. Da se je človeško pobratilo s trto, je dokazilo tudi v tem italijanskem rdečem vinu, ki je zmes sort in delegacija sporočil priokusov in dokaj uravnoteženih predstav okusov. Že prvič se ga pije, kot da se ga pozna. Ni odljudeno, zarotniško izobčeno, saj ni preosebno gravitacijsko prepoudarjeno in le zase, ampak se plasira skozi odtenek svetlosti v čvrstem, kar vse je sámo doživelo in v kar se ne podvomi.
Drugo pitje: Drugo polovico steklenice pijem čez en teden in v tem času se je sicer zaprto vino vseeno nadihalo in naživelo zaradi pretakanja in zračnih vdorov. Tudi meni se je skozi teden marsikaj pretočilo, dogodilo in nadihalo, tako da vino drugače okušam in drugače interpretiram. Jagodni okus že prvega požirka ostaja, ker pa se je čez noč pretirano hladil na balkonu, se ga jezik zaradi požiralnika v goltancu boji, okus pa zaradi premoči mrzlosti trpi. Če ga bom pil počasi, se bo nekoliko ogrel na sobno temperaturo. Z vinom se ta čas vsekakor že tikava. Poznam ga in blagohotno sprejemam, on pa mi polzi skozi telo in greje dušo. Grenčine v okusu so pravzaprav tiste, ki navdajajo z gotovostjo kakovosti. Grenkost je, ki ji godi uravnoteženost kislosti, vodenosti in prihuljenega sladkorja. Šele v grenkosti se prepozna bogastvo celosti vina. Zdaj ko sem ga spoznal, ni več izziva, razen če ga spijem čez mero, ki pa je itak nimam. Sámo bo izteklo in mi doreklo svoj jaz v moj arhiv poznanstev in užitnih druženj.
Vino El Emperador – cabernet Carmenere 2017 (Chile): Nekaj v tem grozdnem okusu me je spomnilo na sonce. Navedlo me je na primerjavo, po kateri so sonca grozdi, pa to ni bila halucinacija ali prenapeta domišljija, saj se mi je to videnje pripetilo s prvim požirkom. Všeč mi je, ker ne prenaša osladnosti ali šibke razvajenosti, kot posledice številnih sončnih žarkov. Ostaja strogo, identično in pripovedno, naznanjajoč svetlobo v mračnem, sinje v trpkem. Vino ki že na prvi okus oznanjuje odnos, kar ne zmoreš zanemarjati.
Maiastru – Rose (Romunija): Pitnost rožne tekočine me je zaobjela po okusu, ko sem na dopustu sam sedel, na tihem sem pričakovanju spil požirek, ko me v um prešine, da sem za to pitje vina ravno zrel. Pitnost, ki podrazumeva dušno žejo in se rada napaja z osvežilnim, kar ta rosé premore in podžiga. To poletje, sploh ta poletni dan tu na balkonu ne bo nikdar brez tega vina, zedinila sva se v okušanju ta čas in vino, podarjeno od bližnjih, ki so se potepali po Romuniji. Sam okus ne grozi s sladkobo, niti se pretirano ne ponaša s kislostjo, zmerno je v svežini, medtem ko vodenosti ne mara. Odpečatilo mi je trenutek, ko je spolzelo po grlu in je prvi požirek povabil k drugemu. Grenčina, dobrodošla za podčrtanost zaledja povezane celotnosti okusa, da se vse zaokroži na nečem in ne na ničemer. Ker je vino jasno, to pomeni, da več ko ga bom izpil, manj bo o njem govora. Jasnost prinaša odprtost in lahkost dojemanja, zavest ne zadrema, ampak le izbistri nezavedno. Kljub lahkosti vina priporočam njegovo pitje po malih odmerkih, skoraj tako kot pri likerju. Če se ga pije iz telesne žeje, se izrodi. Po okusu je neposredno deklarativno, po učinku ni sivno. Temu vinu se rad udinjam, s tem vinom se strinjam.
Cabernet sauvignon – Luis Felipe Edwards – Čile (2016): Čeprav odraščal in dozorel v Čilu, ne preseneča. Ima svoj značilen značaj, svoj nastop, ki ga poznam že iz domačih logov, saj podobnega okušam iz Goriških Brd. Čilsko je še strožje, a ne zagreni, ne odpodi. Nagovarja te na ti, vendar vikam njegove zmogljivosti, ko se ti po ustih veličastno bohotijo in te bogatijo že z obstojem. Poznaš ga in sta si najmanj družabnika v sporazumevanju. Je kraljevsko vino, pri čemer kralji niso zgolj vladarji, ampak so tudi junaki, so vrhunski deležniki vsebine, s katero oplajajo in košatijo čute. Posebne vrste kraljevsko vino, ki si ne domišlja, da je plavokrvno, saj mu rdečina prav mikavno dene in zna pristopiti vsakomur, ne da bi se zbalo zavrnitve. Kdor v njem išče alkohol, ga najde. Kakor že znam naložiti, sem v Čilu bil z osličkom in se pasel prav med temi trtami v dolini Colchagua. Še se spomnim osenčenih gričev ob zahodu sonca, ko me je skrbela prenočitev in sem se ravno spraševal o vinu teh trt, ampak ga takrat še nisem pil, saj sem bil drugi jaz in v drugačnem kontekstu doživljanja življenjskih okoliščin. Bila je le domišljija in dozdevna želja po nečem, kar mi ni (bilo) dosegljivo. Zdaj pa ga tu svobodno pijem, bolj okušam, in si mislim svoje o sedanjosti, ki me ravno isto bega, saj sem si zagotov le v tem, da ni oslička, medtem ko me vino tistih trt obdaja s svojim jazom. Po nadaljnjem pitju mu strogost omilim z blagostjo svežih priokusov v kislem in dopadljivem, ko ti pijača postane hrana in si hvaležen stvarstvu. Z lahkoto zdaj razbijem strogost ali vsaj njeno negativno plat, če bi ta obstajala pri tem vinu ali če bi koga odločnost vina premotila pri nesamokritičnem crkljanju. Obstaja sončna stran tistih gričev, kjer svetloba pušča sledove v okusu, ta pa pušča semena voljni duši.
Festigia cabernet sauvignon – Istra (2016)
Zapelo mi je to vino na jeziku in se potopilo vame, da sem se vprašal ali ni bilo že od nekdaj v meni? Kaj je bilo tisto nekaj že pred mojim, tvojim in njegovim rojstvom, kar je že na več načinov bilo? Vsekakor je tisto nekaj nam še vedno skupno. Festigia premore zadosti osebnosti in lastnega okusa, da zavzame svojstveni prostor svojemu rodu in med vsemi drugimi okusi. Nič manj ne pripada večnosti kot vse, učinkuje pa predvsem v tej razvpiti neulovljivi sedanjosti, kjer ga bo v sleherni steklenici vedno manj, v dušah in srcih žejnih pa bo prepevalo in razodevalo smotre poživitve in vedrih čutenj. Zdaj če bi razčlenil plasti okusov, bi prišel do slastne kislosti in spoštljive sladkosti, grenkost pa bi označil za dobrohotno in povezujočo. Na kaj vse me okus spominja, ni pomembno, saj so spomini dokaj zavajajoči in neprištevni, bolj pa se zanašam na konkretnost rezkega k požirku, ki udejanja in uprizarja užitek. Kaj vse naj bi se jedlo poleg? Jaz v tej sedanjosti ne jem ničesar, jedel pa bi vse tisto, kar prispeva in ne odvzema. Nič ne bi imel proti kozjemu siru iz Paga in tudi ne bi nasprotoval posušeni salami ali divjačinskemu golažu. Čeprav to vino pijem prvič, se poznava od prej, od istega, ki nama je predhodil, od kogar sva rojena in v to sedanjost zavedena in pogojena. Najino druženje podpira vrhovna globina brezmejnih višav, najine istosti ne demantira niti osnovna prvina teh dobrodejnih izmenjav.
San Zenone – Toscana Rosso:
Prilomastili smo v nekakšnem kimpežu, s katerega smo radoživo popadali v kamnito hišo sredi vinogradov in nekam suhih njiv. Sončka smo si le želeli, saj nas je vožnja prezebla, da smo se tresli od mraza, pa tudi od žeje in lakote. Gospodar hiše nas ni toplo sprejel, saj je bil že od nekdaj in po značaju zadirčen, vseeno pa nas je njegova ženica razporedila po klopeh za dolgo mizo in nam brž natočila vino. Prijatelju Zepu so se zaiskrile oči, čeprav sploh ni bil pijanec in je bolj kot vino ljubil marihuano, ampak pljunil ga pa tudi nikdar ni. Prijatelj Darman je bil poznavalec vin, ampak popil je vsako vino, četudi gorenjsko kislico ali sparjen sekt. Ženica je ponudila še pladenj mesnih dobrot, da smo se spogledali in si s pogledi izrekli srečo in hvaležnost. Jaz nisem bil nek strašen poznavalec, bil pa sem znan in razvpit uživalec. Gospodar je skoraj zaprtih ust bleknil, da bomo morali piti lansko Toskana rosso, ker nam trenutno kaj drugega ne bo ponudil. Nihče od nas ni zajokal, le objeli bi ga najraje in polizali od hvaležnosti. Prvi ga je srknil Zvedavi Pamž, kakor smo mu že od nekdaj rekli in njegova degustacija je pričala o poznavalcu vsega živega, vključno grenkosladke kislosti življenja. Ni se namrdnil, le pokušal je po odmerjenih požirkih in zaploskal z očmi. Potem je prišla vrsta name in že prvi požirek mi je razodel, da to ni voda, pa še, da je daleč od nje, kar pomeni, da je pravi kotel osredinjenih okusov, ki niansirajo od grenko rezke notice do osončene žlahtnosti pitne privlačnosti. »S tem vinom ni zajebancije« sem slavnostno izrekel in sprostil hrabrost ostalim pivcem, ki se te pokušine niti niso pretirano branili. Zep ga je izpil cel kozarec na dušek in še s kretnjo nakazal sledečega. Zep: »Kot bi pil meso«. Nihče me ne bi prepričal, da v tem vinu ni bilo krvi, življenjskega soka, ki po svojih poslanstvih ni le sok, ampak živa živost in pretok prvinske energije. Darman si je poznavalsko na rezine črnega kruha nalagal skomine zapeljivega pršuta, vmes pa se božajoče napajal s priokusi Toskane rosso, ne da bi kaj modroval, le kimal je z glavo in to rdečo tekočino obračal po ustih, da smo že mislili, da se mu je kaj zataknilo. Pritaknil ga je okus tega vina, tako zedinjeno s podnebjem in pridelovalskim znanjem številnih rodov te hiše. Gospodar nas je vse bolj mrko zrl, nakar je vstal od mize in če nam je doslej točil iz nekakšnega etno štefančka, je kmalu dospel z galono. Še prej nam je Zvedavi Pamž rekel, da je po nas, saj nas gospodar zapušča, ker mu smrdimo ali pa se mu ne zdimo pravi pivci. Namesto kola ali kose za odganjanje pa je prišel z galono vina in le njegove mišičaste šape so lahko točile v naše čaše, gospodarica pa je ta čas narezala še sira in salame. Zunaj je zapel petelin, znotraj nas pa živi ogenj apetitov. Zdaj nas nič več ni moglo zaustaviti. Zep si je brundal v brado, Darman objemal gospodarjevo ženico, jaz sem se brzdal in disciplinirano zadrževal, saj sem ga že krepko čutil, Zvedavi Pamž pa je zaplesal solo ples brez glasbe.
Že prišli smo primerno ogreti za primerno ohlajeno vino. Zdaj smo se mu prepustili, naj nas zanese in ponese neznano kam. Njegovemu okusu in barvi se nismo začudili, le njegova krepkost in vsebinskost nas je sprva zdrznila, dokler nas ni prevzelo v tok. To toskansko vino nas združuje s pitjem do občutkov oziroma z občutki, ki nas združujejo v soncu, ki tako privlačno uvidevno vpliva na trto te pestre pokrajine. Že do tega dne smo zadosti spoznali, da smo vedeli, da kar nas združuje, nas nikdar ne loči. S tem vinom smo se sprijaznili in udomačili. Nenazadnje smo nazdravili gospodarju, nato pa še temu njegovemu pridelku.
