Za zavest ni dvoma o obstoju kot takem, kot nečem kar ima težo, vsebino in naboj. Obstoj ponuja toliko raznolikih pomenov, pojmovanj in podstati, da se zavest dotično o njem pravzaprav ne sprašuje ali pa se sprašuje le v zvezi z bitjem. Zavest si kaj hitro domišlja, da je vse ustvarjeno zanjo in da je prav ona končna realizacija obstoja. Zavest si ni zmožna predstavljati, da lahko nekaj, marsikaj ali celo vse obstaja brez nje. Izredno težavno ali celo nemogoče si je zavesti predstavljati, da je ni. Njen lastni neobstoj je nezamisljiv in zatorej neobstoječ. Pri dojemanju svojega morebitnega neobstoja ji nič kaj dosti ne pomaga niti tako imenovana podzavest, še manj pa nezavest. Vse, na kar posije luč, razkriva in zaživi v zavesti, če pa se kaj nikoli ne razkrije, potem tega za zavest ni. Kadar nekaj za zavest ni, se s tem ne ukvarja, saj ne registrira in ne prizna. Kako bi bilo torej možno govoriti (ali celo delovati) o obstoju brez zavesti?
Ali torej nekaj obstaja pod pogojem, da to nekaj nekdo ali nekaj zazna? Mar ne obstaja tudi nekaj, kar ni nikomur in ničemer odkrito? Ali obstajati pomeni biti ali samo skrajno tiho, nevidno in v breztežnosti ne-čuječe ne-biti? Seveda bi se obstajanju dobro zdelo, če bi vase vključilo tudi neobstajanje in le predvidene morebitne danosti. Obstoj, katerega nič ne zazna, zase ne potrebuje potrditve. Ali pa obstoj zase sploh kaj potrebuje? Vse kaže in izkazuje, da bi bil obstoj lahko obstoječ tudi brez vsake zaznave in brez vsega predstavljivega. Na nek način je tisto, kar stoji ob njem čista nič, kar pa obstoju že zadostuje. Zato ne potrebuje nujno ne zaznave, ne življenja kot takega (kot si ga predstavljamo bitja) in ne zavesti.
Zavest naj se vpraša: »Kaj je tisto kar jaz nisem?« in se ji bo odgovorilo, da je to vse tisto, od česar je sploh prišlo do nje. Kar ni malo. Seveda pa zavest ne gre iz sebe, da ostaja zavest. Da se zavest sploh kdaj sprašuje o sebi ali celo o nečem kar ni, je njen skrajni domet. Takšnost pritiče vsemu, kar se določi ali s čimer se rokuje. Če obstoj še nadalje namerava biti obstoj, je to njegova takšnost. Če se določenosti spremenijo v nedoločenosti, so tudi takšnosti odveč oziroma se spremenijo. Takšnost je odveč le v primeru izrecnega vztrajanja pri skrajni nedoločenosti, pa še tam se bo pri resnično trmasti vztrajnosti izvrgla takšnost nedoločenosti.
Obstoj takšnosti. Četudi brez zavesti in brez nezavesti nekaj kljub vsemu nekako je. Ta nekako pomeni na katerikoli način, naboj, pritisk, vsebnost ali pristop. Nekako pomeni na način, ki ni bistven za sklepanje, predstavlja le ponazoritev neabsolutnosti takšnosti, prežete z dogajanjem, ki se nadaljuje v ta sprejem razmišljanja nekega zavestnega bitja, ki ne pade ven, ampak pade noter v umsko. Tudi to je tisto nekako takšnosti. Ko pač prideš do niči, te hipoma izpljune v danost, saj le tako sprejemaš. Zavest je »nekako« pristan takšnosti obstoja, pri čemer pristan ni treba precenjevati, saj so pristani vse točke in vse zvezde, pa tudi vsakršne skrčenosti vse do krčev krčevitih tkiv in tkanj, so pa tudi vse tarče in fokusi določenosti in stremljenj. Ker si bil izpljunjen, ti ni težko biti ozaveščen in individualiziran, kar pomeni, da skoraj neprestano iščeš zadostitve v osredinjenju in smislu težnostne pike, same razklenitve z odrešitvijo v izvornem.
Tudi zato je težko sklepati o obstoju, ker ne stoji, ampak se gibanja ne tiče. Če pa se ne tiče gibanja, se ne tiče časa in če se ne tiče časa, potem ni čudno, če se ga ne tičejo zaznavanja (zavesti). Z zavestjo se obstoj lahko definira le v zavestnem, kar pomeni, da ostaja izven nje (kot tudi izven definicij). Četudi se obstoju ničesar ne nalaga, je bil, je in bo tudi posledica, nasledek vsega nedoločenega in tako rekoč ničnega, kar ga ne razbremeni občasnih obravnav, zajedanj in zajetij. Obstoj ni več nedolžen. Vse od kar si se rodil ali se je rodilo in zaživelo, zadehtelo, onemelo ali ovenelo, je obstoj zajelo.
Ker je že sámo bitje točka in osrediščenost, si le stežka nadeja proste zaobjetosti vseobsegajoče takšnosti. Stežka, ker nasprotja v svojih skrajnostih povzročajo pritisk, ki povzroča težo, ki povzroča vsebino in tudi snov (za snovanja). Ne obstaja nezavedno razumevajoče, tako kot ne obstaja osrediščena takšnost.
Kadar ni razumevanja in ne osrediščenosti ali kadar tudi ni nikakršnih zaznav, v čem je torej takšnost oziroma obstoj? Če zares ni zaznave, je ravno tako nezaznavajoče dogajanje, čeprav zanj nič ne ve in je zato takšna takšnost enaka niči oziroma praznini. Takšna nič na nič ne meji in se na nič ne nanaša, ko pa je ravno takšna kot je, jo prav njena takšnost izničuje. Ko pa jo izničuje, nastopi nekaj oziroma je, kar vodi do obstoja prve zaznave in nato vsega. Ko ni ni, je. Ko se nič izničuje, se nekaj odstira.
Obstoj nečesa oziroma vsega tako temelji na prvi zaznavi, ki temelji na praznini odsotnosti. Seveda vse zaznave ne vodijo do zavesti ali pa k njej privedejo skozi stopnje raznoterih čutenj in čutil. Ko zavest nazaj v nič tišči, se ves potek obstoja nadgradi.
Najbrž res ni pravilno rečeno, da si mora nezavedno ozavestiti svoj lasten nič, saj vsaka ozaveščenost nič prepodi. Bolje rečeno bi bilo, da se mora nezavedno »zavedno« izenačiti s seboj, biti povsem takšno kot je, pa četudi to pomeni ne-biti. Šele takrat nastopi nadgradnja ali preporod, nov svet brez časa in prostora, zato tudi vsebine ne potrebuje. Z odsotnostjo obstoja se še ne razume odsotnosti dogajanja, saj je to že v sami vzročnosti praznine. Če nekaj nekaj ne razume, še vseeno sestavlja krožno. Če nekaj tu zdaj v teh besedah ne pojasni takšnosti, jo le sestavlja in v podrobnostih izoblikuje, saj se po izbruhu vse uvija k sebi, nič pa do sebe ne pride enako.
Takšnost podrazumeva potek in na nek način celo razvoj. Podrazumeva celó zgodbo in vsebino, obstaja pa tudi brez vsega, saj izhaja iz nič. Na nek način je vloga praznine prav v vlaganju. Tudi ti si vloga. Nič se ne more v nič izgubiti, kakor tudi ne zmore nič obstati v takšnosti, ne da bi doživelo, izživelo in preživelo.
Če takšnost tako je kot ni, potem enako velja za obstoj.
Za zavest ni dvoma o obstoju kot takem, kot nečem kar ima težo, vsebino in naboj. Obstoj ponuja toliko raznolikih pomenov, pojmovanj in podstati, da se zavest dotično o njem pravzaprav ne sprašuje ali pa se sprašuje le v zvezi z bitjem. Zavest si kaj hitro domišlja, da je vse ustvarjeno zanjo in da je prav ona končna realizacija obstoja. Zavest si ni zmožna predstavljati, da lahko nekaj, marsikaj ali celo vse obstaja brez nje. Izredno težavno ali celo nemogoče si je zavesti predstavljati, da je ni. Njen lastni neobstoj je nezamisljiv in zatorej neobstoječ. Pri dojemanju svojega morebitnega neobstoja ji nič kaj dosti ne pomaga niti tako imenovana podzavest, še manj pa nezavest. Vse, na kar posije luč, razkriva in zaživi v zavesti, če pa se kaj nikoli ne razkrije, potem tega za zavest ni. Kadar nekaj za zavest ni, se s tem ne ukvarja, saj ne registrira in ne prizna. Kako bi bilo torej možno govoriti (ali celo delovati) o obstoju brez zavesti?
Ali torej nekaj obstaja pod pogojem, da to nekaj nekdo ali nekaj zazna? Mar ne obstaja tudi nekaj, kar ni nikomur in ničemer odkrito? Ali obstajati pomeni biti ali samo skrajno tiho, nevidno in v breztežnosti ne-čuječe ne-biti? Seveda bi se obstajanju dobro zdelo, če bi vase vključilo tudi neobstajanje in le predvidene morebitne danosti. Obstoj, katerega nič ne zazna, zase ne potrebuje potrditve. Ali pa obstoj zase sploh kaj potrebuje? Vse kaže in izkazuje, da bi bil obstoj lahko obstoječ tudi brez vsake zaznave in brez vsega predstavljivega. Na nek način je tisto, kar stoji ob njem čista nič, kar pa obstoju že zadostuje. Zato ne potrebuje nujno ne zaznave, ne življenja kot takega (kot si ga predstavljamo bitja) in ne zavesti.
Zavest naj se vpraša: »Kaj je tisto kar jaz nisem?« in se ji bo odgovorilo, da je to vse tisto, od česar je sploh prišlo do nje. Kar ni malo. Seveda pa zavest ne gre iz sebe, da ostaja zavest. Da se zavest sploh kdaj sprašuje o sebi ali celo o nečem kar ni, je njen skrajni domet. Takšnost pritiče vsemu, kar se določi ali s čimer se rokuje. Če obstoj še nadalje namerava biti obstoj, je to njegova takšnost. Če se določenosti spremenijo v nedoločenosti, so tudi takšnosti odveč oziroma se spremenijo. Takšnost je odveč le v primeru izrecnega vztrajanja pri skrajni nedoločenosti, pa še tam se bo pri resnično trmasti vztrajnosti izvrgla takšnost nedoločenosti.
Obstoj takšnosti. Četudi brez zavesti in brez nezavesti nekaj kljub vsemu nekako je. Ta nekako pomeni na katerikoli način, naboj, pritisk, vsebnost ali pristop. Nekako pomeni na način, ki ni bistven za sklepanje, predstavlja le ponazoritev neabsolutnosti takšnosti, prežete z dogajanjem, ki se nadaljuje v ta sprejem razmišljanja nekega zavestnega bitja, ki ne pade ven, ampak pade noter v umsko. Tudi to je tisto nekako takšnosti. Ko pač prideš do niči, te hipoma izpljune v danost, saj le tako sprejemaš. Zavest je »nekako« pristan takšnosti obstoja, pri čemer pristan ni treba precenjevati, saj so pristani vse točke in vse zvezde, pa tudi vsakršne skrčenosti vse do krčev krčevitih tkiv in tkanj, so pa tudi vse tarče in fokusi določenosti in stremljenj. Ker si bil izpljunjen, ti ni težko biti ozaveščen in individualiziran, kar pomeni, da skoraj neprestano iščeš zadostitve v osredinjenju in smislu težnostne pike, same razklenitve z odrešitvijo v izvornem.
Tudi zato je težko sklepati o obstoju, ker ne stoji, ampak se gibanja ne tiče. Če pa se ne tiče gibanja, se ne tiče časa in če se ne tiče časa, potem ni čudno, če se ga ne tičejo zaznavanja (zavesti). Z zavestjo se obstoj lahko definira le v zavestnem, kar pomeni, da ostaja izven nje (kot tudi izven definicij). Četudi se obstoju ničesar ne nalaga, je bil, je in bo tudi posledica, nasledek vsega nedoločenega in tako rekoč ničnega, kar ga ne razbremeni občasnih obravnav, zajedanj in zajetij. Obstoj ni več nedolžen. Vse od kar si se rodil ali se je rodilo in zaživelo, zadehtelo, onemelo ali ovenelo, je obstoj zajelo.
Ker je že sámo bitje točka in osrediščenost, si le stežka nadeja proste zaobjetosti vseobsegajoče takšnosti. Stežka, ker nasprotja v svojih skrajnostih povzročajo pritisk, ki povzroča težo, ki povzroča vsebino in tudi snov (za snovanja). Ne obstaja nezavedno razumevajoče, tako kot ne obstaja osrediščena takšnost.
Kadar ni razumevanja in ne osrediščenosti ali kadar tudi ni nikakršnih zaznav, v čem je torej takšnost oziroma obstoj? Če zares ni zaznave, je ravno tako nezaznavajoče dogajanje, čeprav zanj nič ne ve in je zato takšna takšnost enaka niči oziroma praznini. Takšna nič na nič ne meji in se na nič ne nanaša, ko pa je ravno takšna kot je, jo prav njena takšnost izničuje. Ko pa jo izničuje, nastopi nekaj oziroma je, kar vodi do obstoja prve zaznave in nato vsega. Ko ni ni, je. Ko se nič izničuje, se nekaj odstira.
Obstoj nečesa oziroma vsega tako temelji na prvi zaznavi, ki temelji na praznini odsotnosti. Seveda vse zaznave ne vodijo do zavesti ali pa k njej privedejo skozi stopnje raznoterih čutenj in čutil. Ko zavest nazaj v nič tišči, se ves potek obstoja nadgradi.
Najbrž res ni pravilno rečeno, da si mora nezavedno ozavestiti svoj lasten nič, saj vsaka ozaveščenost nič prepodi. Bolje rečeno bi bilo, da se mora nezavedno »zavedno« izenačiti s seboj, biti povsem takšno kot je, pa četudi to pomeni ne-biti. Šele takrat nastopi nadgradnja ali preporod, nov svet brez časa in prostora, zato tudi vsebine ne potrebuje. Z odsotnostjo obstoja se še ne razume odsotnosti dogajanja, saj je to že v sami vzročnosti praznine. Če nekaj nekaj ne razume, še vseeno sestavlja krožno. Če nekaj tu zdaj v teh besedah ne pojasni takšnosti, jo le sestavlja in v podrobnostih izoblikuje, saj se po izbruhu vse uvija k sebi, nič pa do sebe ne pride enako.
Takšnost podrazumeva potek in na nek način celo razvoj. Podrazumeva celó zgodbo in vsebino, obstaja pa tudi brez vsega, saj izhaja iz nič. Na nek način je vloga praznine prav v vlaganju. Tudi ti si vloga. Nič se ne more v nič izgubiti, kakor tudi ne zmore nič obstati v takšnosti, ne da bi doživelo, izživelo in preživelo.
Če takšnost tako je kot ni, potem enako velja za obstoj.
