POVRATEK NIRVANISTA IZ NAŠE ULICE

Povratek nirvanista iz naše ulice

Ko se je vrnil iz nirvane v našo ulico, so ga vprašali čemu se je vrnil in jim je odgovoril, da se je spozabil.

Enostavno je pozabil ostati blažen. O nirvani sicer nikdar ni izgubljal besed, a sedaj po vrnitvi iz nje in po povpraševanju po njej besedičenju ne more ubežati.

Da je lahko vstopil v nirvano, je moral nekoč biti alkoholik, balinar, jezuit, levičar, stric, evnuh, tat, romar, ljubimec, umetnik, brezdelnež in še marsikaj.

»Saj to v nirvani ne igra vloge!« Živel je več življenj in v vsakem je umrl. Enkrat je umiral s solato v ustih, ali pa je kot otrok brskal po odpadkih in naletel na staro, a rabno bombo. BUM!

Živel je že pred rojstvom in umrl je že pred rojstvom, vendar ga to sploh ne zanima.

»S čim se ukvarjate, gospod nirvanist?«

»Bolščim v prazno, vendar kmalu nameravam izdelovati plastična kolesa, če mi le kdo posodi dovolj začetnega kapitala.«

Da ni morebiti zato užival nirvane, da bi sedaj izdeloval plastična kolesa? Sicer pa se v nirvani ne uživa; le mirno kri, prosim!

»Ali je v nirvani kaj smešnega?«

»Zanima me predvsem dostava plastičnih koles na nevajeni trg.«

Nato so nekdanjemu nirvanistu filozofske in religiozne šole pošiljali učence k pouku izkustev, a jih je nirvanist zelo zmedel. S cigareto v roki se je sprehajal po sprejemnem prostoru in preklinjal davčne zakone z inkasantom vred.

Učence bi moral razsvetljevati na instant način, pa je le njega osvojilo srce neke mlade dame, dijakinje tretjega letnika.

Sedaj ji hodi naproti in jo spremlja na poti domov. Vsak delovni dan sedi v parku in z nogo križari po pesku ter živčno opazuje stolpno uro, da bi končno dočakal prihod mladoletnice. Takšnih prsi še ni videl.

Učenka se mu včasih po želji usede v naročje, mu liže lica in ga draži do spolne sle.

Zanj je ona minljivo bitje, o njej se ne izgublja besed.

Koles še ne izdeluje.

Ima manj kot štirideset let. Na oko soliden možakar, vendar brez sorodnikov, ki so ga zapustili, ko je odšel v nirvano, zdaj pa ga nihče več ne pozna.

Ravnokar je zataval med vrste hmelja in tam notri se zapleta, kroži in momlja. Zadaj sonce za nocoj zahaja, listi hmelja izkoristijo nekaj poznih barv zahoda in zašelestijo v rahlem vetriču. Zemlja nekoliko vlažna, zrak čist; mušice ga preletavajo. Kolesnice datumov ne omogočajo sprostitve, zato narava ostaja disciplinirana.

Poden visoko ali še en povratek nirvanista iz naše ulice (2.del)

Pred mnogimi leti je moj prijatelj P.D. storil samomor, nekaj let zatem pa sem ugotovil, da lahko z njim komuniciram, tako da občasno kakšno neobvezno rečeva. Pred leti sem nekaj stavkov najinega pogovora napisal v sestavku z naslovom Poden visoko, tokratni pogovor pa je potekal v teh časih, ko postajam starec in se mi smrt vse bolj približuje, zato sem tudi temo pogovora usmeril nanjo.

Eden od njegovih vzdevkov bi iz številnih razlogov lahko bil tudi Nirvanist, s katerim sva torej vzpostavila spontan dialog, ki ga tu navajam skoraj dobesedno, čeprav si lahko mislite, da pokojnež niti ni izgovarjal besed, niti mu ni bilo treba oblikovati stavkov.

Jaz: »Kje si prijatelj? Gotovo je odvečno vprašati, kako je tam pri tebi po toliko letih, saj je sigurno enako kot je bilo, zato te raje vprašam, če še kaj pomniš življenje?«

Nirvanist: »Življenje pomni mene.«

Jaz: »Trenutno uživam ob pitju kave in vinčka, pa še poslušam odlične Flat Earth Society. Ali ti kaj pogrešaš tovrstna zadovoljstva?«

Nirvanist: »Vse kar sem kdaj užival ali kar je kdaj užival kdorkoli, ni nikamor odšlo, niti se ni spremenilo. Enako velja za slabe stvari. Saj si lahko misliš (ali pač ne), da nič še vedno ne gre v nič, zato vse kar je kdaj bilo, ostane prav tam in prav takšno kot je bilo. Seveda sem jaz izločen iz trenutnosti, kar pa me ne more motiti ali obremenjevati.«

Jaz: »Si torej kaj bližje bogovom ali nebesom?«

Nirvanist: »Zame je vse hkratno in preživeto, tako teizem kot ateizem in ne boš verjel ali sprejel, ampak tudi zate je tako, le da to težje dojemaš. Lahko sem pri bogu kot tudi lahko nisem, saj je vsako predstavljanje ali imenovanje odveč. Nimaš pojma, koliko vsega je odveč, ko si mrtev.«

Jaz: »Kaj naj torej z vsemi temi mukoma pridobljenimi modrostmi, ki sem jih leta in leta iskal, zbiral, negoval, izumljal in častil?«

Nirvanist: »Spletaj mreže, ulovi se vanje in uživaj dalje ha ha!«

Jaz: »Malo si me zmedel. Z brezizhodnostjo se težko sprijaznim. Prav zares si (mrtev) dokaz, kako lahko smrt zmede življenje. Kaj mi torej svetuješ?«

Nirvanist: »Da bodi resničen. Res-ničen ha ha. Se pravi, priznaj, da je Bog in da ni Boga hkrati, priznaj da obstaja večnost in da je vse minljivo, priznaj da sta pojma dobro in slabo enega in istega vzroka in da sta tudi začetek in konec ena in isto. Priznaj torej in sprejmi, da ti vse to resnica stalno govori, saj drugače tako ali tako ne more biti in da je vse kar ti lahko storiš za časa življenja to, da resničiš, da se pogumno in ne brez jajc ha ha spoprimeš z resnico. Da ti olajšam zadevo, ti še povem, da resnica sploh ni različna od tebe ali tvojega življenja, torej iščeš in najdevaš nekaj, kar že je in tudi vedno bo.«

Jaz: »Lahko je tebi govoriti in se smejati, ti si odrešen in prost, jaz pa sem ukleščen in omejen.«

Nirvanist: »Meni je zato lahko govoriti, ker nisem. Edino življenje je lahko odrešeno, le ti si lahko odrešen.«

Jaz: »Torej lahko tebi, ker nisi, ampak zase nisem tako zelo prepričan, da bi hotel ne biti. V tem stanju raje sem, kot nisem, pa četudi sem omejen, omrežen in nebogljen. Ali bi ti mogoče raje (spet) bil?«

Nirvanist: »Verjemi mi (ali pa ne verjemi, kakor hočeš – ali pa oboje hkrati ha ha), da tudi v tem primeru prav tako sem kot nisem, tako da mi ravno tako nič ne uide. Midva se v tem pogovoru resda nanašava na določene opcije in niše, ampak prav zato je pogovor spet nekaj drugega kot sva dejansko midva in midva sva spet nekaj drugega kot je docela sprejeta resnica.«

Jaz: »Ne vem, od kod vse to jemlješ, glede na to, da te ni oziroma da si mrtev, ampak priznam, da se je s tabo še vedno zanimivo pogovarjati.«

Nirvanist: »Pravzaprav se ne pogovarjava midva, pogovarjata se smrt in življenje, odsotnost in prisotnost, praznina in vsebina.«

Jaz: »Ko sva že pri tem, bi ti rad povedal izkušnjo s smrtjo ali vsaj z njenim učinkom, kar sem že nekajkrat izkusil v spanju ali v napol spečem stanju. Enostavno zavem se, da me neizbežno čaka konec mene in to v objemu neskončne, večne praznine ali niči. Ker si seveda ne morem predstavljati sebe v niči in je moj nisem nemogoče »doživeti«, se vsakič prebudim. Tudi si ne znam razložiti, kako lahko nekaj, česar ni, vidi mene, ko sem bil. S čigavimi očmi ali »zavestjo« sem to sploh lahko uvidel? Ne znam ti povedati, kako srhljiva izkušnja je to za zavestnega mene in čeprav si ti že zdavnaj mrtev, ne vem, če si kdaj kot živ izkusil svojo smrt. Zdaj šele »vem«, kako me nikoli več ne bo in kako je tudi vsa dosedanjost v tej nemilosti. V zvezi s to izkušnjo se mi pojavi v razmislek tudi vprašanje o tem, kako neki naj bi bila praznina – smrt – ničnost nekaj večnega, če pa jo je že zgolj moj obstoj prekinil v njeni večnosti in jo zanikal. Četudi bi živel le eno šibko sekundo, bi ta trenutek postavil pod vprašaj večnost ne-biti oziroma same niči. Drugo razmišljanje se mi pojavlja ob spoznanju, da se ob vsakem trku zavestnega mene s smrtjo prebudim oziroma me takšen stik naplavi ali izvrže nazaj v budno življenje. Zato se sprašujem, mar ne povzroča vsaka smrt nekakšno naplavino nadaljnjega življenja?«

Nirvanist: »Seveda ti v tem življenju še nisi umrl. Zato je vsaka tvoja še tako ponotranjena izkušnja še vedno le predstava o tem, kako te ni ali te ne bo več, kar je seveda za samo zavestno življenje šokantno grozljivo. Na nek pristen način smrt ni nasprotje življenju, ampak rojstvu, zato ni čudno, če te brž po stiku z njo odvrže ali naplavi v življenje, saj te spet rodi.«

Jaz: »In kaj pa naj bi bilo potem nasprotje življenju, če to ni smrt?«

Nirvanist: »Nasprotje življenja je umiranje. Tako to vidim jaz kot mrtev, ha ha.«

Jaz: »Ja, ti se lahko hihitaš, ko si že onstran.«

Nirvanist: »Saj hihita se ti v tvoji glavi. Že takrat, ko sem bil še živ in sva skupaj pri meni doma poslušala glasbo Alice Coltrane, sva bila prav tako vsak v svoji glavi in tudi sva bila onstran za tostran. In Alice prav tako spet v njeni glavi – onstran. Le predstave se menjajo, spreminjajo, polnijo in praznijo, mažejo in čistijo. Tu imaš še nekaj od nasprotij, kar si lahko mirne duše poenostaviš in sprejmeš kot dvojnost enega, se pravi, da ti ni treba samo ločevati ali gledati ločeno, lahko tudi združuješ in povezuješ do enosti predstave, trenutka, razumevanja in spoznanja.«

Jaz: »Nisem siguren, če te dovolj razumem. Vi mrtvi zares poenostavljate, mi živi pa vse vidimo kot od sile zakomplicirano. Se pa še vedno sprašujem, kako naj se rešim ali živim s strahom od smrti. Saj vem, da bom moral oditi čez to reko, čez to končno planko. Saj sem še vedno avanturist, pustolovec po zanimanju, pa vendar. Mar ne grem to pot stran od sebe, od vsega, kar me je spominjalo in živelo? Ali ne grem s tem, ko grem stran od sebe, stran od čisto vsega? Kako naj bom ob tem brezskrben in malodušen, ko sem se pa ravno navadil na ta jutra, na to nebo in to zavest?«

Nirvanist: »Saj se spomniš, da sva se že kot mladca ukvarjala z navadami in s tem, kako se jih znebiti ali jih imeti pod nadzorom? Jaz sem se prav v zadnjem letu življenja nekaj zaobljubljal, da bom nehal popivati in ga biksati, da bom začel bolj zdravo živeti, čez par mesecev pa sem se že gugal na vislicah, ki sem si jih sam postavil. Vsake navade se lahko odvadi, na nek način prav zato so navade, da se odvadijo. Še eno navidezno nasprotje, ki to ni. Kar se navija, se odvija in kar se izvija, se razvija. Nič se bati odvaditi živeti, kot se tudi nisi bal navaditi. Smrt ti ni samo v nemoč, je tudi v pomoč.«

Jaz: »Tolažba pa taka. Se spomniš, kako smo si včasih govorili, da »iz svoje kože ne moreš«. No, ampak ko bom umrl, bom moral prav to: oditi iz svoje kože.«

Nirvanist: »Saj zato ti pravim, da ti bo smrt v pomoč ha ha.«

Jaz: »Lahko je tebi, ki si tam skupaj z Alice in ostalimi mački.«

Nirvanist: »Tega ne komentiram. Kar naprej goniš, kako da je lahko meni, obenem pa se na smrt oklepaš življenja in vseh njegovih pritiklin in navad. Si lahko misliš, da ne meni in ne Alice ni ne lahko in ne težko, saj težnosti ali tehtanj sploh ne premoreva. Niti nasprotij ne.«

Jaz: »Je že v redu, saj ti ne mislim zatežiti. Tu pri meni je namreč teža (težnost) še kako prisotna. Bodi dobro, kjerkoli in kakorkoli že si! Možno je, da te še kdaj, preden grem iz svoje kože, vklopim v dialog. Ne zameri moji omejenosti in nebogljenosti! Zdaj vem, da je dobro, da imam tudi onstran prave prijatelje in bitja, ki se spoznajo name, čeprav sem toliko let jokal, ker ste odšli. Kakor praviš, je vse v moji glavi (razen vsega tistega, kar v njej ni). Zato te v tem trenutku puščam v upanju, da kmalu spet zakomunicirava!«

Nirvanist: »Naj bo vse prosto!«

Povratek nirvanista iz naše ulice

Ko se je vrnil iz nirvane v našo ulico, so ga vprašali čemu se je vrnil in jim je odgovoril, da se je spozabil.

Enostavno je pozabil ostati blažen. O nirvani sicer nikdar ni izgubljal besed, a sedaj po vrnitvi iz nje in po povpraševanju po njej besedičenju ne more ubežati.

Da je lahko vstopil v nirvano, je moral nekoč biti alkoholik, balinar, jezuit, levičar, stric, evnuh, tat, romar, ljubimec, umetnik, brezdelnež in še marsikaj.

»Saj to v nirvani ne igra vloge!« Živel je več življenj in v vsakem je umrl. Enkrat je umiral s solato v ustih, ali pa je kot otrok brskal po odpadkih in naletel na staro, a rabno bombo. BUM!

Živel je že pred rojstvom in umrl je že pred rojstvom, vendar ga to sploh ne zanima.

»S čim se ukvarjate, gospod nirvanist?«

»Bolščim v prazno, vendar kmalu nameravam izdelovati plastična kolesa, če mi le kdo posodi dovolj začetnega kapitala.«

Da ni morebiti zato užival nirvane, da bi sedaj izdeloval plastična kolesa? Sicer pa se v nirvani ne uživa; le mirno kri, prosim!

»Ali je v nirvani kaj smešnega?«

»Zanima me predvsem dostava plastičnih koles na nevajeni trg.«

Nato so nekdanjemu nirvanistu filozofske in religiozne šole pošiljali učence k pouku izkustev, a jih je nirvanist zelo zmedel. S cigareto v roki se je sprehajal po sprejemnem prostoru in preklinjal davčne zakone z inkasantom vred.

Učence bi moral razsvetljevati na instant način, pa je le njega osvojilo srce neke mlade dame, dijakinje tretjega letnika.

Sedaj ji hodi naproti in jo spremlja na poti domov. Vsak delovni dan sedi v parku in z nogo križari po pesku ter živčno opazuje stolpno uro, da bi končno dočakal prihod mladoletnice. Takšnih prsi še ni videl.

Učenka se mu včasih po želji usede v naročje, mu liže lica in ga draži do spolne sle.

Zanj je ona minljivo bitje, o njej se ne izgublja besed.

Koles še ne izdeluje.

Ima manj kot štirideset let. Na oko soliden možakar, vendar brez sorodnikov, ki so ga zapustili, ko je odšel v nirvano, zdaj pa ga nihče več ne pozna.

Ravnokar je zataval med vrste hmelja in tam notri se zapleta, kroži in momlja. Zadaj sonce za nocoj zahaja, listi hmelja izkoristijo nekaj poznih barv zahoda in zašelestijo v rahlem vetriču. Zemlja nekoliko vlažna, zrak čist; mušice ga preletavajo. Kolesnice datumov ne omogočajo sprostitve, zato narava ostaja disciplinirana.

Poden visoko ali še en povratek nirvanista iz naše ulice (2.del)

Pred mnogimi leti je moj prijatelj P.D. storil samomor, nekaj let zatem pa sem ugotovil, da lahko z njim komuniciram, tako da občasno kakšno neobvezno rečeva. Pred leti sem nekaj stavkov najinega pogovora napisal v sestavku z naslovom Poden visoko, tokratni pogovor pa je potekal v teh časih, ko postajam starec in se mi smrt vse bolj približuje, zato sem tudi temo pogovora usmeril nanjo.

Eden od njegovih vzdevkov bi iz številnih razlogov lahko bil tudi Nirvanist, s katerim sva torej vzpostavila spontan dialog, ki ga tu navajam skoraj dobesedno, čeprav si lahko mislite, da pokojnež niti ni izgovarjal besed, niti mu ni bilo treba oblikovati stavkov.

Jaz: »Kje si prijatelj? Gotovo je odvečno vprašati, kako je tam pri tebi po toliko letih, saj je sigurno enako kot je bilo, zato te raje vprašam, če še kaj pomniš življenje?«

Nirvanist: »Življenje pomni mene.«

Jaz: »Trenutno uživam ob pitju kave in vinčka, pa še poslušam odlične Flat Earth Society. Ali ti kaj pogrešaš tovrstna zadovoljstva?«

Nirvanist: »Vse kar sem kdaj užival ali kar je kdaj užival kdorkoli, ni nikamor odšlo, niti se ni spremenilo. Enako velja za slabe stvari. Saj si lahko misliš (ali pač ne), da nič še vedno ne gre v nič, zato vse kar je kdaj bilo, ostane prav tam in prav takšno kot je bilo. Seveda sem jaz izločen iz trenutnosti, kar pa me ne more motiti ali obremenjevati.«

Jaz: »Si torej kaj bližje bogovom ali nebesom?«

Nirvanist: »Zame je vse hkratno in preživeto, tako teizem kot ateizem in ne boš verjel ali sprejel, ampak tudi zate je tako, le da to težje dojemaš. Lahko sem pri bogu kot tudi lahko nisem, saj je vsako predstavljanje ali imenovanje odveč. Nimaš pojma, koliko vsega je odveč, ko si mrtev.«

Jaz: »Kaj naj torej z vsemi temi mukoma pridobljenimi modrostmi, ki sem jih leta in leta iskal, zbiral, negoval, izumljal in častil?«

Nirvanist: »Spletaj mreže, ulovi se vanje in uživaj dalje ha ha!«

Jaz: »Malo si me zmedel. Z brezizhodnostjo se težko sprijaznim. Prav zares si (mrtev) dokaz, kako lahko smrt zmede življenje. Kaj mi torej svetuješ?«

Nirvanist: »Da bodi resničen. Res-ničen ha ha. Se pravi, priznaj, da je Bog in da ni Boga hkrati, priznaj da obstaja večnost in da je vse minljivo, priznaj da sta pojma dobro in slabo enega in istega vzroka in da sta tudi začetek in konec ena in isto. Priznaj torej in sprejmi, da ti vse to resnica stalno govori, saj drugače tako ali tako ne more biti in da je vse kar ti lahko storiš za časa življenja to, da resničiš, da se pogumno in ne brez jajc ha ha spoprimeš z resnico. Da ti olajšam zadevo, ti še povem, da resnica sploh ni različna od tebe ali tvojega življenja, torej iščeš in najdevaš nekaj, kar že je in tudi vedno bo.«

Jaz: »Lahko je tebi govoriti in se smejati, ti si odrešen in prost, jaz pa sem ukleščen in omejen.«

Nirvanist: »Meni je zato lahko govoriti, ker nisem. Edino življenje je lahko odrešeno, le ti si lahko odrešen.«

Jaz: »Torej lahko tebi, ker nisi, ampak zase nisem tako zelo prepričan, da bi hotel ne biti. V tem stanju raje sem, kot nisem, pa četudi sem omejen, omrežen in nebogljen. Ali bi ti mogoče raje (spet) bil?«

Nirvanist: »Verjemi mi (ali pa ne verjemi, kakor hočeš – ali pa oboje hkrati ha ha), da tudi v tem primeru prav tako sem kot nisem, tako da mi ravno tako nič ne uide. Midva se v tem pogovoru resda nanašava na določene opcije in niše, ampak prav zato je pogovor spet nekaj drugega kot sva dejansko midva in midva sva spet nekaj drugega kot je docela sprejeta resnica.«

Jaz: »Ne vem, od kod vse to jemlješ, glede na to, da te ni oziroma da si mrtev, ampak priznam, da se je s tabo še vedno zanimivo pogovarjati.«

Nirvanist: »Pravzaprav se ne pogovarjava midva, pogovarjata se smrt in življenje, odsotnost in prisotnost, praznina in vsebina.«

Jaz: »Ko sva že pri tem, bi ti rad povedal izkušnjo s smrtjo ali vsaj z njenim učinkom, kar sem že nekajkrat izkusil v spanju ali v napol spečem stanju. Enostavno zavem se, da me neizbežno čaka konec mene in to v objemu neskončne, večne praznine ali niči. Ker si seveda ne morem predstavljati sebe v niči in je moj nisem nemogoče »doživeti«, se vsakič prebudim. Tudi si ne znam razložiti, kako lahko nekaj, česar ni, vidi mene, ko sem bil. S čigavimi očmi ali »zavestjo« sem to sploh lahko uvidel? Ne znam ti povedati, kako srhljiva izkušnja je to za zavestnega mene in čeprav si ti že zdavnaj mrtev, ne vem, če si kdaj kot živ izkusil svojo smrt. Zdaj šele »vem«, kako me nikoli več ne bo in kako je tudi vsa dosedanjost v tej nemilosti. V zvezi s to izkušnjo se mi pojavi v razmislek tudi vprašanje o tem, kako neki naj bi bila praznina – smrt – ničnost nekaj večnega, če pa jo je že zgolj moj obstoj prekinil v njeni večnosti in jo zanikal. Četudi bi živel le eno šibko sekundo, bi ta trenutek postavil pod vprašaj večnost ne-biti oziroma same niči. Drugo razmišljanje se mi pojavlja ob spoznanju, da se ob vsakem trku zavestnega mene s smrtjo prebudim oziroma me takšen stik naplavi ali izvrže nazaj v budno življenje. Zato se sprašujem, mar ne povzroča vsaka smrt nekakšno naplavino nadaljnjega življenja?«

Nirvanist: »Seveda ti v tem življenju še nisi umrl. Zato je vsaka tvoja še tako ponotranjena izkušnja še vedno le predstava o tem, kako te ni ali te ne bo več, kar je seveda za samo zavestno življenje šokantno grozljivo. Na nek pristen način smrt ni nasprotje življenju, ampak rojstvu, zato ni čudno, če te brž po stiku z njo odvrže ali naplavi v življenje, saj te spet rodi.«

Jaz: »In kaj pa naj bi bilo potem nasprotje življenju, če to ni smrt?«

Nirvanist: »Nasprotje življenja je umiranje. Tako to vidim jaz kot mrtev, ha ha.«

Jaz: »Ja, ti se lahko hihitaš, ko si že onstran.«

Nirvanist: »Saj hihita se ti v tvoji glavi. Že takrat, ko sem bil še živ in sva skupaj pri meni doma poslušala glasbo Alice Coltrane, sva bila prav tako vsak v svoji glavi in tudi sva bila onstran za tostran. In Alice prav tako spet v njeni glavi – onstran. Le predstave se menjajo, spreminjajo, polnijo in praznijo, mažejo in čistijo. Tu imaš še nekaj od nasprotij, kar si lahko mirne duše poenostaviš in sprejmeš kot dvojnost enega, se pravi, da ti ni treba samo ločevati ali gledati ločeno, lahko tudi združuješ in povezuješ do enosti predstave, trenutka, razumevanja in spoznanja.«

Jaz: »Nisem siguren, če te dovolj razumem. Vi mrtvi zares poenostavljate, mi živi pa vse vidimo kot od sile zakomplicirano. Se pa še vedno sprašujem, kako naj se rešim ali živim s strahom od smrti. Saj vem, da bom moral oditi čez to reko, čez to končno planko. Saj sem še vedno avanturist, pustolovec po zanimanju, pa vendar. Mar ne grem to pot stran od sebe, od vsega, kar me je spominjalo in živelo? Ali ne grem s tem, ko grem stran od sebe, stran od čisto vsega? Kako naj bom ob tem brezskrben in malodušen, ko sem se pa ravno navadil na ta jutra, na to nebo in to zavest?«

Nirvanist: »Saj se spomniš, da sva se že kot mladca ukvarjala z navadami in s tem, kako se jih znebiti ali jih imeti pod nadzorom? Jaz sem se prav v zadnjem letu življenja nekaj zaobljubljal, da bom nehal popivati in ga biksati, da bom začel bolj zdravo živeti, čez par mesecev pa sem se že gugal na vislicah, ki sem si jih sam postavil. Vsake navade se lahko odvadi, na nek način prav zato so navade, da se odvadijo. Še eno navidezno nasprotje, ki to ni. Kar se navija, se odvija in kar se izvija, se razvija. Nič se bati odvaditi živeti, kot se tudi nisi bal navaditi. Smrt ti ni samo v nemoč, je tudi v pomoč.«

Jaz: »Tolažba pa taka. Se spomniš, kako smo si včasih govorili, da »iz svoje kože ne moreš«. No, ampak ko bom umrl, bom moral prav to: oditi iz svoje kože.«

Nirvanist: »Saj zato ti pravim, da ti bo smrt v pomoč ha ha.«

Jaz: »Lahko je tebi, ki si tam skupaj z Alice in ostalimi mački.«

Nirvanist: »Tega ne komentiram. Kar naprej goniš, kako da je lahko meni, obenem pa se na smrt oklepaš življenja in vseh njegovih pritiklin in navad. Si lahko misliš, da ne meni in ne Alice ni ne lahko in ne težko, saj težnosti ali tehtanj sploh ne premoreva. Niti nasprotij ne.«

Jaz: »Je že v redu, saj ti ne mislim zatežiti. Tu pri meni je namreč teža (težnost) še kako prisotna. Bodi dobro, kjerkoli in kakorkoli že si! Možno je, da te še kdaj, preden grem iz svoje kože, vklopim v dialog. Ne zameri moji omejenosti in nebogljenosti! Zdaj vem, da je dobro, da imam tudi onstran prave prijatelje in bitja, ki se spoznajo name, čeprav sem toliko let jokal, ker ste odšli. Kakor praviš, je vse v moji glavi (razen vsega tistega, kar v njej ni). Zato te v tem trenutku puščam v upanju, da kmalu spet zakomunicirava!«

Nirvanist: »Naj bo vse prosto!«