DOMOV

Biti bolj izobčen od izobčencev. Že dolgo časa so naju vabili v njihovo komuno. Nekega poznega popoldneva je mene in prijatelja Petragrina tja peljal brat Školjko, ki pa se tam ni dolgo zadržal, ker ga je vleklo k neki mladenki. Komuna se je živela v neki stari, ogromni, a napol še nenaseljeni hiši v predmestju večjega mesta. Skoraj bi se lahko reklo, da je hiša na samem in prav tako so ji rekli tamkaj bivajoči. Žak, Kleni Vibič, Ljudmila, Vetrni Poden, Suha Rožca in še kdo so v tej hiši pred tremi meseci ustanovili komuno sobivajočih, potem ko so nekateri od njih ravno ušli iz prejšnje komune na podeželju, od koder so jih po pripovedovanju Jetrnika spodile slabe, takoimenovane negativne vibracije. Tam so jih zalezovali zli duhovi z zlimi mislimi, podgane so rogovilile po kuhinji, podstrešju in kleti ter se neskončno množile, povrhu vsega so jih ponoči pod strop nad njihovimi ležišči obiskovali netopirji, najslabše možno od vsega pa se je kopičilo in gnetlo med njimi samimi, saj so se neprestano prepirali. Tudi kadar so bili evforični in so plesali obredni ples, so se med samim plesom odrivali, se zaletavali, spotikali in se kdaj celo poškodovali. Podnevi so jih tlačile more, ponoči so se jim dogajale duhovne orgije, ki pa so jih utrujale do onemoglosti. V tej hiši ni bil nihče spočit. Vsi so bili izcuzani, neprespani, izsušeni in izrojeni. Enostavno so morali zbežati proč. Povrhu vsega se jim je v moških glavah mešalo zaradi deklet, ki so jih veselo in vztrajno obletavale, zvestobe do enega pa se itak ni častilo. Kljub nepisani prepovedi osebnega lastništva nad dekletom so se z ljubosumnostjo morili prav fantje.

»V tej komuni nočemo nobenih resnih punc!« je neuradno zapovedal Žak, čeprav zapovedi v komuni uradno sploh ni smelo biti in čeprav je ravno Žak priskrbel Jelčico, ki da bo »malo gospodinjila in kakšno zapela«, on pa si jo je prisvojil povsem zase. Bog ne daj, da bi se kdo preveč smukal okoli nje ali se je celo dotaknil! Žaka sem že kdaj srečal in nekoč mi je dal prebrati njegove bio ekološke liturgije, ki so po svoji idejni teoriji spominjali na morebitni rajski svet, po svoji realni izvedbeni plati pa je bolj spominjalo na brezupno naivni čvek. Žak je bil vse življenje nekakšen alternativec, venomer se je boril proti ustaljenim normam družbe, garal je, da mu ne bi bilo treba delati. Brenkal je po strunah kitare, vpil protestna gesla in šušmaril z raznimi mamili. Preživljal se je tudi s sezonskimi obiranji sadja, hmelja ali grozdja, pa tudi z raznimi prekupčevalskimi mešetarjenji v slogu: tu kupim ceneje, da tam dražje prodam. Tudi se je s prijatelji poizkušal v izdelovanju usnjenih torbic in sandal ali primitivnega nakita. Iz živalskih kož je krpal in šival lucidne brezrokavnike, ki jih je prodajal na črnem trgu ali jih menjal za mamila in živila. Ko sva s Petergrinom vpadla v hišo, je bil Žak vsaj navidezni poglavar komune, saj je tudi skrbel za najemnino hiše. Skrbel je tako, da je stalno žical za prispevke, pri čemer ni bil izbirčen in so bili za prostovoljne izdatke naprošeni tako sorodniki kot sosedi, podjetja, cerkev, politične stranke in celo klošarji. Naju še ni utegnil pobarati po prispevku, s čimer pa bi njegov ugled pri meni takoj utrpel škodo. Bil je ves rdečeličen in kar sopihal je, ko nama je izrekel dobrodošlico, kar je pomenilo, da je od marsičesa zadet. V njegovi bližini je na kavču bolj ležal kot sedel nihče drug kot Preperela Rampa, ki je poskusil že veliko komun. Njegova telesna shiranost je bila legendarna in vsi smo ga imeli za izvirneža, če pa si ga vprašal, od kod mu tako čudno ime, je ponosno povedal, da ga je prevzel v komuni od skupine s tem imenom. Živeli so nekakšno plemensko ureditev in se imenovali Preperele Rampe. Toliko o njegovi izvirnosti. Shirala so ga mamila z neredno in nekvalitetno prehrano, pa splošna vsemogočna pasivnost v njegovi glavi in pa seveda druženja s sebi podobnimi. Po nekaterih podatkih je bila njegova shiranost predestinirana skozi pezo genov njegovih sorodnikov. Bil pa je povsem neškodljiv in prikupen, nenavadno dobrotljiv. Ravnokar so si podajali cigaro s kanabisom in sva tako takoj prišla na vrsto. Petergrin je že prišel nekoliko potrjen, saj se je poprej doma nacejal z makedonskim vinom, zato je po nekaj dimih nehal brundati, začel pa je debelo gledati in s kazalcem žokati navzoče. Čez pol ure je že zavladal kaos, govorili so vsepovprek, ne da bi sploh kdo koga zares poslušal, neka punca je hkrati preklinjala in jokala, v enem od kotov precej prostorne sobe so se prepirali, v drugem šlatali. Nagovorilo me je precej suho bitje ženskega spola brez prsi in zadnjice, ki se je predstavilo kot Titi in ki se je pohvalila, da je bila že v številnih komunah. »Ali si že bil pri Tramu Povratniku? Ne poznaš Tramija? Tja moraš iti!« Že čez trenutek je Titi odvršala dalje in najbrž je ne bom nikoli več videl. Vse je bilo primerno tipičnemu dogajanju neke komune in pravzaprav ni bilo nič v nebo vpijočega, dokler se niso iz zvočnikov gramofona zaslišali Savoy Brown in podžgali Petragrina, da je začel plesati oziroma lomastiti svoj značilen medvedji ples. Počasi, a visoko je dvigoval nogi, vsekakor je zaostajal za ritmom in prav zares zanj svet naokrog ni več obstajal, vendar še danes ne vem, v čem se je pregrešil. Vse je bilo itak glasno in dogajalo se je v pritličju, tako da res ne vem, zakaj je Žak začel tako vneto protestirati. Drl se je, da bi vse prevpil in se repenčil ter žugal Petergrinu, naj neha in naj se skida. Če že jaz nisem vedel, za kaj se gre, potem je bilo Petergrinu še manj jasno. Žak je nenadoma ugasnil glasbo in začel pridigati, kako da tako ne gre in da Petergrin ne bi smel tako topotati z nogami, saj vsa hiša bobní zaradi njega. Ostali so se (razen ležeče medlečega Preperele Rampe) brž porazgubili, tako da sva naenkrat opazila, da stojiva sredi prostora, kjer nama o hrupu in nekulturnem obnašanju moralizira gostitelj Žak. Ker mu je bilo brž jasno, da Petergrinu ni nič jasno, je zadevo začel predavati meni in uspelo mu je me zamoriti. Že tako imam privzgojen nezaveden občutek nezaželenosti na tem meni tujem svetu in mi ni treba veliko prepričevanja in dokazov, da bi se me spodilo. Petragrina sem pograbil za rokav in mu pihal na dušo, da je čas za oditi, čeprav nisem vedel kam, saj sem poprej mislil, da bova tu prespala, ura pa je že nočna in bo za domov težko dobiti prevoz. Začudo je Petergrin v vsej tej sceni nekaj moral razumeti, saj me je tudi sam začel vleči proti izhodu. Kar naenkrat sva bila zunaj hiše, prežel naju je nočni hlad in še vedno nisem mogel razumeti, zakaj se je to zgodilo. Petergrin je tradicionalno molčal, tak je bil, jaz pa sem se najprej poskušal orientirati, saj mi ni bilo čisto jasno, kje sva. Na srečo sem se spomnil glavne smeri, ki vodi na glavno cesto, od koder smo se pripeljali. Noč je pritiskala na najino razpoloženje in vsaj jaz sem se počutil povoženo, kot da bi me izobčenci izobčili. Kaj mi torej sploh še preostane, s kom naj se družim, kam naj grem? Petergrinu je bilo toliko lažje, ker o teh stvareh ni pretirano tuhtal. V življenju se mu je že marsikaj zalomilo in je postal nekako otopel. Na vsake nekaj časa je nekaj zajavkal, zahropel ali tudi zapel, hodil pa je še dokaj v redu, zato sva strumno stopila proti glavni prometni žili. Bolj ko sva hodila, bolj sva gledala v zvezde in bolj ko sva gledala v zvezde, bolj sva se počutila tujca na tem svetu. Počutila sva se skrajno nepomembna. Vesolje nama je razgrinjalo najino odtujenost in ujetost. Seveda, midva sva vandrovca in zato sva tujca. Na misel mi je prišlo besedilo iz Tolkienovega Gospodarja prstanov, ki ga tule prepisujem v srbohrvaškem prevodu Zorana Stanojeviča: Nov put ili tajna kapija neka;
I, mada ih često prođoh do sada,
Dan će konačno doći kada
Će, zapadne od meseca, staze skrivene
I istočno od sunca biti za mene.«

Bila sva popotnika skozi tujost in srhljivo me je prešinilo spoznanje o tem, kakšna tujca šele sva si med sabo! Nič čudnega, če se v vesolju vse oddaljuje, od nas in drugo od drugega. Nič čudnega, če ne veš kam, ne od kod ali zakaj. Če komaj veš zase. V vsej najini izgubljenosti sem pomislil, da bi mogoče res poizkusila obiskati tistega Tramija in njegovo komuno. Če mi izgine vsaka možnost bivanja v sožitju, bi šel (seveda brez Petragrina) k Tramiju med griče, kaj pa bo potem, naj me ne skrbi. Štopanje nama ni šlo. Ko sva prišla do glavne ceste, sva zaman dvigovala palec. Očitno sva mimo vozečim predstavljala prikazni. Našel se je celo nekdo, ki je pritisnil na gas in zapeljal naravnost v naju, da sva še zadnji hip komaj odskočila. Nočni hlad nama ni pustil obmirovati, zato sva se zanesla le še na najino hojo.

Domov. Zemljišče za gradnjo je bilo dano od prednikov. Temelji za večgeneracijsko družinsko hišo so se postavili kar sami in overovljeni lastnik je Tramij Ogen Povratnik. Rahlo močnejše postave, črnolas in brkat mladenič, dobrodušnež po značaju in družaben v krvi. Njemu se ni manjkalo prijateljev, imel jih je celo med starci. Punce so si ga že leta ogledovale, vendar so med seboj vselej gojili le čista čustva in neoporečen odnos. Trami se je najraje kopal v čisti vesti in najraje je gojil zaupljivost. Nihče se več ne spomni, kdaj je prišlo do zamisli zgraditi hišo. Tramijevi starši in prastarši niso živeli daleč in travniki z gozdovi so bili posejani z najlepšimi spomini na otroštvo. V teh gozdovih se je pasla Tramijeva duša in pri teh kmečkih opravilih sodelovanja z naravo se je utrjevalo njegovo telo. Trami sprva ni imel pojma, kako zgraditi hišo, vsak od bližnjih pa je doprinesel nekaj zanjo. Nekdo znanje, nekdo opeko, nekdo les ali malico. Nekaj naivnega je buhtelo ob tej gradnji že od samega začetka. Trami se je več ali manj smehljal, nikoli pa ga ni povsem zapustila resnost. Ob večerih je s  prijatelji rad posedal na nedograjeni terasi, kadil pipo in modroval o svojem neznanju.  Vse ga je navduševalo, tudi gradbeni stroji in arhitektovi načrti. Ni docela vedel, kaj bo nastalo iz vsega tega, vedel pa je, da bo zagotovo zrasel dom in da iz vsega tega dogajanja pač nekaj mora zrasti. Bil je vernik, saj je verjel v sadove svojega dela.

Čumnati Gon je bil vzdevek njegovega prijatelja, s katerim sta tako rada kadila travo in se pogovarjala. Čumnati mu je dejal, da ga ta gradnja hiše spominja na izdelovanje čolna ali ladje, saj je vsako pravo domovanje pravzaprav nekakšno potovanje. Doma se staraš, spreminjaš, doživljaš in preživljaš. Nobeno jutro ni enako drugemu jutru, kar pomeni, da nikoli ne obtičiš, vedno potuješ. Je pa hvalevredno, da ti doma ni treba hiteti, le živiš in vandraš po trenutkih in dogajanju. Plovba te nagrajuje z izkušnjami in izzivi, obenem ti odstira obzorja duhovnih ugank in spoznanj; tako malo potrebuješ, ko si enkrat doma.

»No, saj zato gradim dom« je brž pripomnil Tramij »in za druge moje bližnje, da bomo lahko čim več časa skupaj!«

To je bila ena od tipičnih Tramijevih izjav. Seveda mu je Čumnati ponudil pomoč pri gradnji, čeprav je imel revež dve levi roki in vulkan težko ukrotljive domišljije. Ko je prenašal vedro vode, ga je med potjo pol zlil, če je porival samokolnico, jo je stresel še pred ciljem, najraje pa je imel čas za malico in večere po delu, ko se je družba delavnih zbrala ob odprtem ognju in je zadišala pečenka, postreglo pa se je tudi s pivom.

Med prijatelji so bili tudi garači, ki so preznojili hektolitre dobronamernega znoja in jih velikokrat nisi mogel zaustaviti. Zagnali so se v delo in se izčrpavali do onemoglosti. Nekaj velepridnih deklet je bilo med njimi, lepih na pogled in skrajno plemenitih vrlin. Ko si jih opazoval med marljivim delom, si se utrudil. Trami se je neuspešno trudil, da bi jih poplačal. Zina je bila vsa popraskana od trebljenja divjih grmovnic in podrasti, krvave srage so ji polzele po golih nogah in rokah, pa se je od Tramija pustila poplačati le z limonado.

Človek bi se vprašal, le kaj je družilo vse te duše, da so se na tako prostovoljen način udinjali in zgrinjali okrog tega objekta, ki se mu je reklo bodoča hiša? Nič posebnega, pa vendar pravljična naveza volje in pripadnosti. Seveda je že sama gradnja hiše en sam lep simbol, ki sam zase pripoveduje lepe zgodbe o smislu in vzrokih. Temu primerne so bile Tramijeve občasne izpovedi, v katerih je izražal svojo željo, da bi nekoč lahko vsi navzoči živeli v tej »njegovi« hiši. Vedno je poudarjal narekovaje, ko je izgovoril »moje«. Hiša naj bi bila last vseh sodelujočih, pa še mnogih ostalih sorodnih in pripadnih. Trami je o domu kot domovanju gojil posebne predstave, katere je rad razlagal bližnjim. Po njegovem si mnogi dom razlagajo napačno, saj jim predstavlja nekakšen miren kotiček, zaprto zavetišče, zatočišče, kamor se zatečeš pred številnimi vplivi in obtičiš, zato tudi sploh ni čudno, če marsikoga dom utesnjuje in se v njem počuti ujet. Tramijeva vizija doma pa govori o tem, da se ravno doma potuje, da je dom planjava raznolikih izletov in duhovnih spoznanj. V hiši bi si uredil sobo knjig, kjer bi se lahko bralo vse od priročnikov za sajenje in popravila ter rokovanja z orodjem, pa do besedne umetnosti Roberta Walsera ali modrosti Lao Ceja. Potem bi v hiši uredil sobo glasbe, kjer bi bila na voljo različna glasbila, vse od lutnje do rababa. Police bi bile polne glasbenih nosilcev, vse od gramofonskih plošč do USB ključkov, od glasbenih poslastic pa bi bila zastopana raznolika imena, kot so: M. H. Kushnawaz, Emtidi, Folklords, Philippe de Vitry, Brother Ah itd. Obstajal bi tudi prostor za ustvarjanje, kjer bi se slikalo, komponiralo, kiparilo, igralo gledališke igre. Seveda bi se omislilo tudi prostor za meditacijo v vseh njenih inačicah in praoblikah. Hiša bo z razlogi dvonadstropna s pritličjem s pokrito teraso, podstrešno in podkleteno etažo, »da o vrtu sploh ne bi izgubljali besed«, kakor je dodala Sila, še ena brhka, pridna in samovoljna Tramijeva družica. Sila je bila Tramijeva vila. Vse čase zvesta, zanesljiva, do dna duše pronicljiva in nezahtevna. Zase ni želela nič, razen občasne pozornosti, blagega odnosa in iskrenosti. V nekem trenutku, ko je ob gradnji hiše primanjkovalo močnih in pridnih rok za zidavo, je Tramija presenetil prizor, ko je Sila poskušala dvigniti 50 kg težko vrečo cementa. Ko je ni mogla dvigniti, jo je vlekla po tleh, nato pa je že Trami posegel vmes in ji prepovedal takšne obremenitve. Nakurila ga je in nahrulila, naj se ne vtika v domene njenih zmožnosti, sam pa se je tudi kmalu prepričal, da je moč volje vse kaj drugega, kot moč mišic. Bila pa je Sila tudi od sile pretanjenega značaja in bistrega, izkušenega estetskega okusa. Njej si lahko zaupal, da ve kaj je lepo. Za vsak okus je lepo nekaj drugega, Sila pa je občutila lepoto, ki je predirala meje lokalnih ali osebnih omejenosti. Drevo kot drevo je bilo zanjo naprimer dovršena lepota, ne da bi za kaj takega potrebovalo potrditve, ocene ali poustvaritve. Povsem odgovorno je stala ob strani Tramijevega življenja in tudi njegovih prijateljev, ne da bi bilo govora ali načrtov o kaki uradno potrjeni zvezi ali odnosu. Živela je več ali manj pri Tramiju v kolibi, čeprav ni bila prijavljena, spala je z njim, ne da bi načrtovala poroko ali družino. Več ji je bilo do naravnanosti in privrženosti, kot do deklariranih zapriseg in predpisanih vedenj. Če je zalivala cvetje, to še ne pomeni, da jo je za to kdo zadolžil in če je že zalivala rože, to še ne pomeni, da jih ne bi kdaj enostavno prenehala zalivati. Pri Tramiju je najbolj cenila nepokvarjeno poštenost. Saj ji je tudi njegova domišljija podžigala stopala in razpirala krila, ampak za zvesto druženje in občudovanje je zadostovalo že poštenje. »Poštenega človeka prepoznaš brez velikih besed ali dejanj. Že ko z njim piješ kavo, ti je vse jasno.«

»Potovati pomeni domovati« so besede Tramijevega prijatelja Vrona Vrena Vrojenca, ki je večidel svojega odraslega obdobja življenja potoval. Na potovanjih je najbolj ljubil neskončne ceste, ki so se stalno nadaljevale v druge ceste tja proti neskončnosti, sovražil pa je najbolj turizem.

»V mojih rodnih krajih raste veliko borovcev. Ko pridem v daljno in tujo deželo in zagledam bor, se takoj počutim domače. Če zagledam v tujci na drugem koncu sveta iskrico duše v očeh, mi takoj postane domač, zato je zame dom povsod in nikjer.«

Trami:

»Zdi se mi, da naivno govoriš in razmišljaš, pa nič za to, to je tvoja miselnost in tvoj pogled na svet in življenje. Tudi pri meni se boš lahko počutil doma, kadar boš hotel. Upam le, da si tudi v mojih očeh kdaj videl tisto iskrico duše!«

Vron:

»Ha ha, seveda. Sam veš, da sva si midva domača po še marsičem drugem. Je že res, da se jaz ne bi nikoli tako koreninil, kot se zdaj misliš ti s to hišo, ampak saj govoriva o istih občutkih domačnosti in razumevanja.«

Trami:

»Ti si iz družine Vrojencev in si nekaj te potovalne žilice nasledil od dedovine, kot sem jaz od svojih nasledil praželjo po svojem kotičku ali ognjišču, kjer lahko rodim, živim in umrem. Ne bi želel, da bi me ti ocenjeval kot ljubitelja lastnine ali fanatika sigurnosti. Ljubezen do tvoje popotne palice je enaki moji ljubezni do kuhinjske omarice. Sam se zavedam minljivosti in spremenljivosti vsega prav tako, kot ti. Te hiše po smrti vsekakor ne bom odnesel s sabo. Podedovali jo bodo moji najbližji, ampak dokler pa se zavedam tega veličastnega življenja, imam rad ta občutek domačega ognjišča in svoje zemlje, kjer lahko vsaj v začasnem miru ustvarjaš in živiš z izbranimi ljubljenimi. Sicer pa bodo ti dnevi, kadar boš ti živel tu z nami, popolnoma tvoja prostovoljna izbira. Nikoli ti ne bom zameril, ko boš odšel in nikoli se ne bo zgodilo, da te ne bi spet sprejel, ko boš prišel!« Tako nekako sta modrovala Tramij Ogen in Vren Vrojenec, pa ne iz razloga, da bi si krajšala čas, ampak iz čistega užitka zaradi volje po medsebojnem razumevanju.

Vron:

»Vsakič ko je nastopil mesec junij, tam v njegovi prvi polovici, smo začeli polniti nahrbtnike in pripravljati popotne potrebščine. Kar nagnala nas je neka skrivnostna sila, da smo dvigovali palec. Ne le, da nas je vleklo ven in proč, enostavno sunilo nas je poletno. S prihodom poletja in dolgih dni ter toplih noči nas je do neovrgljivosti obsedlo po svobodi. Ker naša pričakovanja še zdaleč niso bila definirana, je bilo v skrivnostnosti potovanja preprivlačen čar, saj je razum odpovedal. Četudi se ni zbralo zadosti sredstev ali ni bilo na voljo dovolj dopusta ali počitnic, smo se odtrgali od vsakdanjosti in odneslo nas je z lahkoto.«

Je že tako, da se Tramu ni bilo treba nikomur opravičevati ali mu razlagati zaradi gradnje hiše. Nikomur ni bilo treba pojasnjevati o smislu prijateljstva, o družini pod isto streho ali o etiki složnosti. Za vse to sploh ni bilo potrebe, ne časa. Čemu bi vrednotil delo, saj ga ni na novo izumil? Zakaj bi pel hvalnico druženje, saj je skupno življenje različnih bitij že od nekdaj dovolj izpovedno in prepričljivo. Vseeno pa je Trami rad priznal, da so mu večerni trenutki razgovorov ob še nedograjenem domu predstavljali poseben užitek. Rad je delal, rad pa je tudi miroval. Zgodilo se je tudi, da je kdaj počival ob delu in garal med mirovanjem.

Prijatelju peripatetiku Vronu Vrojencu je rekel:

»Ko bom vse postoril in bo dom dograjen, bom ustoličen. Vsi vi me boste osmišljevali skupaj z mojim naraščajem in plodovi duhovnih svetov. Če vašega zadovoljstva ne bo in če ne bo občutja domačnosti pod to streho, se bo vse podrlo sámo. Jaz nisem samomorilski tip in življenju ne bom rekel zbogom, dokler mi ono ne bo izpolnilo slovo, ampak lahko si bom rekel, da sem storil svoje in da sem se potrudil uresničiti idejo, zraslo iz iskrenih občutkov. Kdaj pa kdaj se sprašujem, kaj je tisto, kar me je ob tem mojem delu zaznalo? Ali je ta kaj nekdo?«

Zgodilo se je, da sem tudi sam obiskal Tramija. Sredi gradnje hiše me je tja na svojem izposojenem, močnem in odsluženem motorju pripeljal moj stari življenjski sopotnik na raznorazne proge Džozi. Med vožnjo je bil potrjeno zadet in sva se po tistih hribovitih ovinkih in dokaj slabi cesti dvakrat skoraj zvrnila. Ko sva planila v hišo, je bil Trami ravno v elementu na terasi, kjer je opazoval sončni zahod, poslušal Axise in si preračunaval tekoče stroške nakupa gradbenih surovin. Mene je sploh prvič videl, a me je takoj sprejel za družinskega prijatelja in člana njegovega tropa. Njegov občutek za dobrodošel sprejem ni bil toliko v gestah, besedah ali simbolih. Enostavno začutil si, da je tvoj brat in da si ga moral že nekoč poznati in se z njim družiti. Topel človek brez zahrbtnih ali dvoličnih nagnjenj. Vse skupaj v zvezi z njim je zvenelo nekam zelo naivno, vendar to ni motilo. Vse to bi bilo seveda zaman, če ne bi tudi jaz začutil toplino do njega in bil enako dobronameren. V filozofskem smislu se mi je zdel Trami prava šleva, v odtrganih svetovih bi se (za razliko od druženj z Džozijem) nad njim zjokal, saj ni predstavljal duhovnih izzivov in si z dvomom nista bila v sorodstvu, v praktičnih pogledih pa sem mrzel pred njim. Najine skupne ali podobne lastnosti so v okvirih sočutja, sožitja in sobitja. Džozi je brž po prihodu in po bratskih objemih na mizo odvrgel vrsto poživil in psihotropnih naravnih zmesi, Trami pa je poklical Silo in ji naročil, naj prinese preostanek nocojšnje kisle solate iz kumaric, krompirja, čebule, kisa in olja. Džozi je to solato brezupno popopral, kar je bilo popolnoma v skladu z njegovo naravnanostjo, po kateri je vsaka stvar, ki ne zadane, bleda in brez okusa. Kako je lahko sploh še živ? Po kruhu je potresal drobtinice hašiševe strnjenke. Ta ne bo živel dolgo, ampak saj tudi jaz ne bom, pa čeprav bi živel 150 let. Za nameček je nekaj božal Siline lase in se je dotikal po bokih. Sila mu je le porozno pozorno pogledala v oči, da se je zdrznil in umaknil roke. Začel sem razpredati, da večnosti, razen v trenutku in da je ravno ta sedanji trenutek tu na terasi pri Tramiju odraz in primer večnosti. Začudo mi ni nihče nasprotoval. Na bližnjo cev ograje je priletela ptica in za taisti hip obmirovala. Sonce je zašlo.

Je pa bil v tistem trenutku pri Tramiju tudi mrk možakar, resen fant, ki je bil sicer zadolžen za elektro napeljavo v nastajajoči hiši. On ni maral Džozijeve robe, ga je pa od strani pazljivo študiral in v njem prepoznaval lastno nasprotje. Preučeval je njegove nalete energije in njegovo aktivnost občevanja. Ni mogel verjeti, da lahko kaj takega kot je Džozi, sploh hodi po svetu. Do tega trenutka ni vedel, da obstaja takšno bitje. Še ni vedel, da je imel Džozi potihoma in skrivaj najraje prav takšne mrke, tihe in tuhtajoče tipe. Svoje empatije do njih ni nikoli izražal, ampak jaz sem ga že zdavnaj razkrinkal in sem to edini vedel. Mrki tip ni bil sposoben izustiti niti ene poštene misli, medtem ko je Džozi ob spremljavi lastnih vzklikov začel plesati na glasbo Foolov. Kmalu v temi nisi več vedel ali je medved ali kobilica. Kar zvijalo ga je in mestoma je tudi leže trzal. Trami mi je bil všeč tudi zaradi strpnosti do raznovrstnih čudes in izgredov, ne da bi kaj grajal, obsojal ali zavračal. Je tudi res, da ga je prav vse zanimalo, pa naj bo to elektro omarica ali zvočni pejsaži melotrona. Džozi je vedel, da si lahko privošči in si dopusti svobodno obnašanje, ampak je pa tudi res, da si je drugače velikokrat privoščil marsikaj skrajnega, čeprav ni mogel računati na sprejemljivost. Trenutek večnosti se nam je še kar dogajal in tudi Sila je po nekaj dimih pristala v tem nadstanju. Postalo ji je vseeno za vse. Najmanj to. In za kaj takega mora biti izpolnjenih veliko pogojev. Sila je bila predvsem odgovorna oseba in prav zato ji je tako odgovarjal ta čas. Vse zunanje je sprejemala kot prazna posoda in zato se je imelo v tem kotličku še marsikaj skuhati. Vseeno si je morala priznati, da jo je Džozi že ob tem prvem obisku globoko zrevoltiral. O meni si sploh ni gradila mnenja, všeč ji je bilo, da ne tiščim vanjo. Tako vsaj mislim. Džozi je Tramija spoznal na neki tržnici, ko ga je ta žical za denar, pri čemer se je Trami tako dobrotljivo odzval, da ga je Džozi komaj zaustavil. Takrat je imel Trami petnajst do šestnajst let in se je že začel rahlo rediti, pa tudi brčice je že pustil rasti. Lasje so mu že segali preko ušes in čela. Ne le, da je Džoziju dal ves denar, ki ga je imel pri sebi, vabil ga je tudi k premožnejšemu znancu in celo k očetu, kjer bi zagotovo več dobil ali se vsaj pošteno najedel in naspal. Ker je Džoziju zaupal naslov domovanja svojih staršev, kjer je takrat živel, je čez mesec in pol dni dobil nenavaden obisk. V kombiju sta se pripeljala Džozi in njegova preverjena in preizkušena prijateljica Niki Niki, ki je slovela po svoji radodarnosti. Bila je tako darežljiva, da so jo številni imeli za lahko, nezvesto in žgečkljivo. Bila je tako darežljiva, se je nihče ni želel resnično lastiti. Tako je Trami pri komaj šestnajstih letih izgubil nedolžnost, ne da bi se Niki Niki kaj namučila. Kaj več o tistem odnosu tudi jaz nisem nikoli zvedel.

Ko smo tako sedeli na terasi in uživali prostost, me je Trami nenadno pogledal in odločno vprašal:

»Kakšna je tvoja življenjska zgodba?«

Seveda me je zdrznil in presenetil z vprašanjem, ki ga niti približno nisem pričakoval, pa tudi nisem imel nobene svoje življenjske zgodbe. Kljub vsemu sem se samemu sebi začudil, ko so mi privreli stavki moje strnjene preteklosti:

»Rodil sem se v rahlo asocialno družino in že od otroštva dalje sem se počutil tujec vsemu svetu, tako sorodnikom kot sosedom ali šoli. Znosno in spokojno mi je bilo le z drevesi, oblaki in cvetjem. V šoli sem se počutil ko vesoljec, niti nisem utegnil ugotoviti čemu služi, razen da mi predstavlja hud pritisk in mi dela silo. Iz teh razlogov niti osnovne šole nisem dokončal. Ker me domači itak niso bili zmožni preživljati in ker nisem maral biti od nikogar odvisen, sem se pri petnajstih letih starosti zaposlil kot delavec v tovarni, kjer sem nato 40 let delal nekaj, kar nisem maral. Potem naenkrat sem se zavedal, da sem star in da je že za marsikaj prepozno. S svetom okrog sebe se nisem uspel udomačiti. Še vedno sem tujec. Na nek način vse skupaj vedno manj razumem. Ni mi uspelo v sebi najti orodij ali talentov, s katerimi bi komuniciral s svetom ali bil v njem koristen in realiziran. Ostal sem izobčen. Zdaj bi rad dosegel nekakšno spravo z življenjem nasploh. Rad bi do njega ohranil odnos spoštovanja brez zamere in rad bi do njega čutil ljubezniv, prijateljski odnos, da bi bil čim manj v napoto in da ne bi škodoval. Prepuščam se tistemu, kar me je poslalo sem, da me bo tudi odvzelo od tu. Kar je minljivega v meni, je tako ali drugače obsojeno na razkroj, kar pa je večnega, za večno ostane.«

Trami te moje življenjske zgodbe ni komentiral. Na misel mi je prišlo, kako on pravzaprav ne more razumeti mojega vseživljenjskega občutka odtujenosti, prav zato on lahko gradi svoj dom, svoj hram domačnosti, ker je že od otroštva dalje cenil, okušal in negoval to toplino znane, bližnje, tople in spravljive domačnosti. Vse kar si še lahko želi je, da bi v nadalje ta dom delil še z drugimi. In prav to počne s to gradnjo.

Sta pa ta moj občutek osebne odtujenosti nevtralizirala komentarja s strani Džozija in Sile. Džozi je rekel:

»Kaj pa, če smo se vsi mi v tem življenju pojavili kot tujci in se vsa naša naloga sestoji v tem, da ta občutek odtujenosti prebrodimo in ga, kot da bi bili nekakšni vrtičkarji, predrugračimo oziroma nadgradimo v domače?«

Sila se je obregnila v neko podrobnost, ki je tu sploh nisem zabeležil in sem jo izrekel mimogrede. Že zgodaj v otroštvu pri treh letih moje starosti nas je namreč zapustil oče in Sila je iz tega podatka naredila celo zgodbo:

»Seveda si se počutil odtujenega, saj si odraščal brez očeta. Kasneje si ga iskal v veroizpovedih, med bogovi in pri drugih višjih silah, iskal si odrešitve v končni tolažbi in popolnosti v vseobsegajočem objemu ljubezni. Nič od tega ti ni popolnoma uspelo, ker si v bistvu iskal le svojega pravega očeta in njegovo očetovsko ljubezen. Zdaj si lahko le še domišljaš, da ga boš srečal po smrti. Moje mnenje je, da se lahko odrešiš teh tavanj in blodenj ter tujosti, če prepoznaš in sprejmeš očeta v sebi.«

Moram priznati, da sta mi tako Džozi kot Sila dala misliti. Ne da bi mi povedala kaj čisto novega, vendar sta mi v tem kontekstu Tramijevega poslanstva in navzočnosti pomagala vsaj delno se osvoboditi skrajno subjektivnega pogleda, saj mi je Džozi odprl opcijo, po kateri sploh nisem edini ali sam, Sila pa mi je predstavila, da četudi sem čisto sam, sem prav zato v tem edinem vesolju na nek način vsemogočen: sebi oče, sebi sin.

Trami moje zgodbe ni komentiral, saj ni imel teh težav z odtujenostjo. Starši mu še vedno stojijo ob strani in zdaj ga je le še lažje razumeti, kako da mu je toliko do izgradnje hiše, hiša v njegovem primeru zares ni le zgradba, ampak je dom. Trami že ve, kaj dela. Kar se mene tiče, verjamem v Tramija, ker on verjame v domovanje.

Globoko v meni je vtisnjena slika Tramija med pripovedovanjem moje zgodbe ali tudi zgodb in dogajanj ali dilem koga drugega. Ko si pogledal Tramija in pričakoval njegovo misel, njegov odziv, si ga zagledal strmečega nekam v dalj. Bil je pozoren nate z ušesi, z očmi pa je zrl v panoramo okolja, tako da pravzaprav nisi vedel, kaj si misli. To njegovo motrenje ni bilo kar tako, iz njega je govorec črpal prosto pot navdihu, saj ga Trami niti s pogledom nanj ni motil. Kakor da je z zrenjem v prostranost odpošiljal tvoje, moje misli in jih z vso pozorno resnostjo pospremil s svojo navzočnostjo. Kam je zrl Trami in kaj je gledal? Iz te njegove terase je bil res lep razgled. Lokacija parcele je bila nekoliko dvignjena nad okolico in videlo se je daleč skoraj na vse strani, razen za hrbet nastajajoče hiše, kjer se je bohotil gost gozd, ki je hribovito obdajal tudi okoliške griče. Ampak kdo bi imel kaj proti pogledu na lep, pol divji gozd? (Tudi takšni se najdejo.) Trami je zrl po grapah, po gričih, ki so bili ponekod porasli z drevjem, drugje pa zeleni od jas. Trami je gledal veliko neba! Kaj vse je lahko gledal ponoči! Daleč od svetlobne onesnaženosti elektrifikacije so se mu galaksije z ozvezdji bližale in bliskale v ogled. Parobki, košenine, grebeni, temačne globeli in robovi med nebom in zemljo so bili poslastica njegovemu motrenju. Ko se je zazrl v dalj, bi ga prav lahko posrkalo, saj se je izgubil v teh prostranstvih. In kako lepo se je izgubljati ob polnosti življenjskih pripovedi svojih obiskovalcev! Ko je Trami nekoč tako zrl v prostranost, mu je naivno nevedni Džozi zaklical:

»Ej Trampi, kaj in kam gledaš?«

Džozi se je seveda zbal, da je Trami odsoten, ampak Trami ni niti trznil na ta klic, le z gibom glave je mignil proti daljam in še nas povedel v tišino pozornega sožitja z okoljem. Še celo nemiren in duhovno požrešen Džozi se je ovedel in se Tramiju pustil odvesti v razgled. Presunilo me je, kako se Trami ob vzkliku sploh ni zdrznil, saj sploh ni bil nikjer drugje kot tu, on je bil doma in tu, obenem pa tudi daleč v nebu in na vseh teh oblih gričih, v vseh tistih krošnjah in s pticami med zvezdami. Bil je hkrati v vseh teh stanjih in zato ga nisi mogel premotiti. Bil je vsenavzoč na tej terasi svojega nastajajočega domovanja, saj se je (le) zakoreninil na poti v neskončno. Tako minljivo kot večno, tako posamezno kot splošno mu je bilo isto in le pot med obema mu je bila doživetje. Nič ga ni zdrznilo, kadar je bil tako popoln.

Manj je znano, da je Džozi k Tramiju nekoč pripeljal glasbeno skupino z imenom Nikoli Se Ne Ve, katero so sestavljali Frikk Nilson, ki je s seboj prinesel portativne orgle, saz in kljunasto flavto, pa Tin Pletilnik, ki je s sabo prenašal mandolo in drumeljce, družbo pa jima je delala še Tissa s tarabukami, tamburinom in raznimi kraguljčki. Posedli so na blazine in zaigrali nekakšno zvočno improvizacijo, na katero si občasno lahko meditiral, občasno pa zaplesal. Ko jih je Trami vprašal, kaj so igrali, mu je Frikk odgovoril, da je bila to glasba z naslovom Z glavo na nebu in z nogami na zemlji, izhaja pa iz njihovi nagnjenj, ki so tako potovalno raziskovalnega značaja kot realistično stvarnega podstavka. Radi tako eksperimentirajo kot tudi poslušajo naravo okoli sebe ali naravo preprostosti v sebi. Ljubijo tako ljudsko izročilo kot romanja v podzavest. Radi pohajajo po tisti stezici v gozd, pa tudi v vesolje jih mika bloditi. Enako ljubijo zoro kot zarjo in ko sem že pri tem, bi pristavil, da nekateri obiskovalci pravijo, kako da je pogled iz terase na zahodno stran neba in da so opazovali čudovite sončne zahode, drugi pa pravijo, da ni nič tako čudovitega kot sončni vzhodi, gledani in doživeti prav s te iste Tramijeve terase. Za razumevanje razgleda s te terase je bolje, da ne omenjam različna videnja ozvezdij in galaksij ponoči, nekateri pa so jih prištevno in temeljito gledali celo podnevi.

Ko na vso to gradnjo Tramijevega doma gledam iz časovne in tudi prostorske razdalje, lahko dodam, da je Džozi že zdavnaj odšel iz mojega življenja, pa tudi ostale bande ni več. Niki Niki je tiho izginila, ne da bi kdaj okusila sad materinstva ali da bi se umirila. Jaz pa zase razmišljam, da bi mi v prihodnosti prišel prav prav en tak dom, eno tako zatočišče, kakor je Tramijev projekt. To bi bila končno komuna zame, družina, v kateri bi želel ostati in mi ne bila le eno od začasnih postajališč. Hiša, v kateri b razprostrl svoje energijske smernice in ustvarjal svoj nekaj iz nič. Se pa tudi v tem primeru sprašujem, kakšen ali kolikšen bi bil lahko moj delež, kaj, kako ali koliko bi lahko pripomogel in koristil skupnosti pod to streho? Ob tem se mi poraja veliko dvomov vase. Ne bi bil rad zajedalec tam med poštenimi in marljivimi ljudmi. Prav o tem moram še premisliti in pretehtati, da pa so mi Tramijevega vrata ne glede na vse odprta, mi je v veliko vzpodbudo in navdih.

Biti bolj izobčen od izobčencev. Že dolgo časa so naju vabili v njihovo komuno. Nekega poznega popoldneva je mene in prijatelja Petragrina tja peljal brat Školjko, ki pa se tam ni dolgo zadržal, ker ga je vleklo k neki mladenki. Komuna se je živela v neki stari, ogromni, a napol še nenaseljeni hiši v predmestju večjega mesta. Skoraj bi se lahko reklo, da je hiša na samem in prav tako so ji rekli tamkaj bivajoči. Žak, Kleni Vibič, Ljudmila, Vetrni Poden, Suha Rožca in še kdo so v tej hiši pred tremi meseci ustanovili komuno sobivajočih, potem ko so nekateri od njih ravno ušli iz prejšnje komune na podeželju, od koder so jih po pripovedovanju Jetrnika spodile slabe, takoimenovane negativne vibracije. Tam so jih zalezovali zli duhovi z zlimi mislimi, podgane so rogovilile po kuhinji, podstrešju in kleti ter se neskončno množile, povrhu vsega so jih ponoči pod strop nad njihovimi ležišči obiskovali netopirji, najslabše možno od vsega pa se je kopičilo in gnetlo med njimi samimi, saj so se neprestano prepirali. Tudi kadar so bili evforični in so plesali obredni ples, so se med samim plesom odrivali, se zaletavali, spotikali in se kdaj celo poškodovali. Podnevi so jih tlačile more, ponoči so se jim dogajale duhovne orgije, ki pa so jih utrujale do onemoglosti. V tej hiši ni bil nihče spočit. Vsi so bili izcuzani, neprespani, izsušeni in izrojeni. Enostavno so morali zbežati proč. Povrhu vsega se jim je v moških glavah mešalo zaradi deklet, ki so jih veselo in vztrajno obletavale, zvestobe do enega pa se itak ni častilo. Kljub nepisani prepovedi osebnega lastništva nad dekletom so se z ljubosumnostjo morili prav fantje.

»V tej komuni nočemo nobenih resnih punc!« je neuradno zapovedal Žak, čeprav zapovedi v komuni uradno sploh ni smelo biti in čeprav je ravno Žak priskrbel Jelčico, ki da bo »malo gospodinjila in kakšno zapela«, on pa si jo je prisvojil povsem zase. Bog ne daj, da bi se kdo preveč smukal okoli nje ali se je celo dotaknil! Žaka sem že kdaj srečal in nekoč mi je dal prebrati njegove bio ekološke liturgije, ki so po svoji idejni teoriji spominjali na morebitni rajski svet, po svoji realni izvedbeni plati pa je bolj spominjalo na brezupno naivni čvek. Žak je bil vse življenje nekakšen alternativec, venomer se je boril proti ustaljenim normam družbe, garal je, da mu ne bi bilo treba delati. Brenkal je po strunah kitare, vpil protestna gesla in šušmaril z raznimi mamili. Preživljal se je tudi s sezonskimi obiranji sadja, hmelja ali grozdja, pa tudi z raznimi prekupčevalskimi mešetarjenji v slogu: tu kupim ceneje, da tam dražje prodam. Tudi se je s prijatelji poizkušal v izdelovanju usnjenih torbic in sandal ali primitivnega nakita. Iz živalskih kož je krpal in šival lucidne brezrokavnike, ki jih je prodajal na črnem trgu ali jih menjal za mamila in živila. Ko sva s Petergrinom vpadla v hišo, je bil Žak vsaj navidezni poglavar komune, saj je tudi skrbel za najemnino hiše. Skrbel je tako, da je stalno žical za prispevke, pri čemer ni bil izbirčen in so bili za prostovoljne izdatke naprošeni tako sorodniki kot sosedi, podjetja, cerkev, politične stranke in celo klošarji. Naju še ni utegnil pobarati po prispevku, s čimer pa bi njegov ugled pri meni takoj utrpel škodo. Bil je ves rdečeličen in kar sopihal je, ko nama je izrekel dobrodošlico, kar je pomenilo, da je od marsičesa zadet. V njegovi bližini je na kavču bolj ležal kot sedel nihče drug kot Preperela Rampa, ki je poskusil že veliko komun. Njegova telesna shiranost je bila legendarna in vsi smo ga imeli za izvirneža, če pa si ga vprašal, od kod mu tako čudno ime, je ponosno povedal, da ga je prevzel v komuni od skupine s tem imenom. Živeli so nekakšno plemensko ureditev in se imenovali Preperele Rampe. Toliko o njegovi izvirnosti. Shirala so ga mamila z neredno in nekvalitetno prehrano, pa splošna vsemogočna pasivnost v njegovi glavi in pa seveda druženja s sebi podobnimi. Po nekaterih podatkih je bila njegova shiranost predestinirana skozi pezo genov njegovih sorodnikov. Bil pa je povsem neškodljiv in prikupen, nenavadno dobrotljiv. Ravnokar so si podajali cigaro s kanabisom in sva tako takoj prišla na vrsto. Petergrin je že prišel nekoliko potrjen, saj se je poprej doma nacejal z makedonskim vinom, zato je po nekaj dimih nehal brundati, začel pa je debelo gledati in s kazalcem žokati navzoče. Čez pol ure je že zavladal kaos, govorili so vsepovprek, ne da bi sploh kdo koga zares poslušal, neka punca je hkrati preklinjala in jokala, v enem od kotov precej prostorne sobe so se prepirali, v drugem šlatali. Nagovorilo me je precej suho bitje ženskega spola brez prsi in zadnjice, ki se je predstavilo kot Titi in ki se je pohvalila, da je bila že v številnih komunah. »Ali si že bil pri Tramu Povratniku? Ne poznaš Tramija? Tja moraš iti!« Že čez trenutek je Titi odvršala dalje in najbrž je ne bom nikoli več videl. Vse je bilo primerno tipičnemu dogajanju neke komune in pravzaprav ni bilo nič v nebo vpijočega, dokler se niso iz zvočnikov gramofona zaslišali Savoy Brown in podžgali Petragrina, da je začel plesati oziroma lomastiti svoj značilen medvedji ples. Počasi, a visoko je dvigoval nogi, vsekakor je zaostajal za ritmom in prav zares zanj svet naokrog ni več obstajal, vendar še danes ne vem, v čem se je pregrešil. Vse je bilo itak glasno in dogajalo se je v pritličju, tako da res ne vem, zakaj je Žak začel tako vneto protestirati. Drl se je, da bi vse prevpil in se repenčil ter žugal Petergrinu, naj neha in naj se skida. Če že jaz nisem vedel, za kaj se gre, potem je bilo Petergrinu še manj jasno. Žak je nenadoma ugasnil glasbo in začel pridigati, kako da tako ne gre in da Petergrin ne bi smel tako topotati z nogami, saj vsa hiša bobní zaradi njega. Ostali so se (razen ležeče medlečega Preperele Rampe) brž porazgubili, tako da sva naenkrat opazila, da stojiva sredi prostora, kjer nama o hrupu in nekulturnem obnašanju moralizira gostitelj Žak. Ker mu je bilo brž jasno, da Petergrinu ni nič jasno, je zadevo začel predavati meni in uspelo mu je me zamoriti. Že tako imam privzgojen nezaveden občutek nezaželenosti na tem meni tujem svetu in mi ni treba veliko prepričevanja in dokazov, da bi se me spodilo. Petragrina sem pograbil za rokav in mu pihal na dušo, da je čas za oditi, čeprav nisem vedel kam, saj sem poprej mislil, da bova tu prespala, ura pa je že nočna in bo za domov težko dobiti prevoz. Začudo je Petergrin v vsej tej sceni nekaj moral razumeti, saj me je tudi sam začel vleči proti izhodu. Kar naenkrat sva bila zunaj hiše, prežel naju je nočni hlad in še vedno nisem mogel razumeti, zakaj se je to zgodilo. Petergrin je tradicionalno molčal, tak je bil, jaz pa sem se najprej poskušal orientirati, saj mi ni bilo čisto jasno, kje sva. Na srečo sem se spomnil glavne smeri, ki vodi na glavno cesto, od koder smo se pripeljali. Noč je pritiskala na najino razpoloženje in vsaj jaz sem se počutil povoženo, kot da bi me izobčenci izobčili. Kaj mi torej sploh še preostane, s kom naj se družim, kam naj grem? Petergrinu je bilo toliko lažje, ker o teh stvareh ni pretirano tuhtal. V življenju se mu je že marsikaj zalomilo in je postal nekako otopel. Na vsake nekaj časa je nekaj zajavkal, zahropel ali tudi zapel, hodil pa je še dokaj v redu, zato sva strumno stopila proti glavni prometni žili. Bolj ko sva hodila, bolj sva gledala v zvezde in bolj ko sva gledala v zvezde, bolj sva se počutila tujca na tem svetu. Počutila sva se skrajno nepomembna. Vesolje nama je razgrinjalo najino odtujenost in ujetost. Seveda, midva sva vandrovca in zato sva tujca. Na misel mi je prišlo besedilo iz Tolkienovega Gospodarja prstanov, ki ga tule prepisujem v srbohrvaškem prevodu Zorana Stanojeviča: Nov put ili tajna kapija neka;
I, mada ih često prođoh do sada,
Dan će konačno doći kada
Će, zapadne od meseca, staze skrivene
I istočno od sunca biti za mene.«

Bila sva popotnika skozi tujost in srhljivo me je prešinilo spoznanje o tem, kakšna tujca šele sva si med sabo! Nič čudnega, če se v vesolju vse oddaljuje, od nas in drugo od drugega. Nič čudnega, če ne veš kam, ne od kod ali zakaj. Če komaj veš zase. V vsej najini izgubljenosti sem pomislil, da bi mogoče res poizkusila obiskati tistega Tramija in njegovo komuno. Če mi izgine vsaka možnost bivanja v sožitju, bi šel (seveda brez Petragrina) k Tramiju med griče, kaj pa bo potem, naj me ne skrbi. Štopanje nama ni šlo. Ko sva prišla do glavne ceste, sva zaman dvigovala palec. Očitno sva mimo vozečim predstavljala prikazni. Našel se je celo nekdo, ki je pritisnil na gas in zapeljal naravnost v naju, da sva še zadnji hip komaj odskočila. Nočni hlad nama ni pustil obmirovati, zato sva se zanesla le še na najino hojo.

Domov. Zemljišče za gradnjo je bilo dano od prednikov. Temelji za večgeneracijsko družinsko hišo so se postavili kar sami in overovljeni lastnik je Tramij Ogen Povratnik. Rahlo močnejše postave, črnolas in brkat mladenič, dobrodušnež po značaju in družaben v krvi. Njemu se ni manjkalo prijateljev, imel jih je celo med starci. Punce so si ga že leta ogledovale, vendar so med seboj vselej gojili le čista čustva in neoporečen odnos. Trami se je najraje kopal v čisti vesti in najraje je gojil zaupljivost. Nihče se več ne spomni, kdaj je prišlo do zamisli zgraditi hišo. Tramijevi starši in prastarši niso živeli daleč in travniki z gozdovi so bili posejani z najlepšimi spomini na otroštvo. V teh gozdovih se je pasla Tramijeva duša in pri teh kmečkih opravilih sodelovanja z naravo se je utrjevalo njegovo telo. Trami sprva ni imel pojma, kako zgraditi hišo, vsak od bližnjih pa je doprinesel nekaj zanjo. Nekdo znanje, nekdo opeko, nekdo les ali malico. Nekaj naivnega je buhtelo ob tej gradnji že od samega začetka. Trami se je več ali manj smehljal, nikoli pa ga ni povsem zapustila resnost. Ob večerih je s  prijatelji rad posedal na nedograjeni terasi, kadil pipo in modroval o svojem neznanju.  Vse ga je navduševalo, tudi gradbeni stroji in arhitektovi načrti. Ni docela vedel, kaj bo nastalo iz vsega tega, vedel pa je, da bo zagotovo zrasel dom in da iz vsega tega dogajanja pač nekaj mora zrasti. Bil je vernik, saj je verjel v sadove svojega dela.

Čumnati Gon je bil vzdevek njegovega prijatelja, s katerim sta tako rada kadila travo in se pogovarjala. Čumnati mu je dejal, da ga ta gradnja hiše spominja na izdelovanje čolna ali ladje, saj je vsako pravo domovanje pravzaprav nekakšno potovanje. Doma se staraš, spreminjaš, doživljaš in preživljaš. Nobeno jutro ni enako drugemu jutru, kar pomeni, da nikoli ne obtičiš, vedno potuješ. Je pa hvalevredno, da ti doma ni treba hiteti, le živiš in vandraš po trenutkih in dogajanju. Plovba te nagrajuje z izkušnjami in izzivi, obenem ti odstira obzorja duhovnih ugank in spoznanj; tako malo potrebuješ, ko si enkrat doma.

»No, saj zato gradim dom« je brž pripomnil Tramij »in za druge moje bližnje, da bomo lahko čim več časa skupaj!«

To je bila ena od tipičnih Tramijevih izjav. Seveda mu je Čumnati ponudil pomoč pri gradnji, čeprav je imel revež dve levi roki in vulkan težko ukrotljive domišljije. Ko je prenašal vedro vode, ga je med potjo pol zlil, če je porival samokolnico, jo je stresel še pred ciljem, najraje pa je imel čas za malico in večere po delu, ko se je družba delavnih zbrala ob odprtem ognju in je zadišala pečenka, postreglo pa se je tudi s pivom.

Med prijatelji so bili tudi garači, ki so preznojili hektolitre dobronamernega znoja in jih velikokrat nisi mogel zaustaviti. Zagnali so se v delo in se izčrpavali do onemoglosti. Nekaj velepridnih deklet je bilo med njimi, lepih na pogled in skrajno plemenitih vrlin. Ko si jih opazoval med marljivim delom, si se utrudil. Trami se je neuspešno trudil, da bi jih poplačal. Zina je bila vsa popraskana od trebljenja divjih grmovnic in podrasti, krvave srage so ji polzele po golih nogah in rokah, pa se je od Tramija pustila poplačati le z limonado.

Človek bi se vprašal, le kaj je družilo vse te duše, da so se na tako prostovoljen način udinjali in zgrinjali okrog tega objekta, ki se mu je reklo bodoča hiša? Nič posebnega, pa vendar pravljična naveza volje in pripadnosti. Seveda je že sama gradnja hiše en sam lep simbol, ki sam zase pripoveduje lepe zgodbe o smislu in vzrokih. Temu primerne so bile Tramijeve občasne izpovedi, v katerih je izražal svojo željo, da bi nekoč lahko vsi navzoči živeli v tej »njegovi« hiši. Vedno je poudarjal narekovaje, ko je izgovoril »moje«. Hiša naj bi bila last vseh sodelujočih, pa še mnogih ostalih sorodnih in pripadnih. Trami je o domu kot domovanju gojil posebne predstave, katere je rad razlagal bližnjim. Po njegovem si mnogi dom razlagajo napačno, saj jim predstavlja nekakšen miren kotiček, zaprto zavetišče, zatočišče, kamor se zatečeš pred številnimi vplivi in obtičiš, zato tudi sploh ni čudno, če marsikoga dom utesnjuje in se v njem počuti ujet. Tramijeva vizija doma pa govori o tem, da se ravno doma potuje, da je dom planjava raznolikih izletov in duhovnih spoznanj. V hiši bi si uredil sobo knjig, kjer bi se lahko bralo vse od priročnikov za sajenje in popravila ter rokovanja z orodjem, pa do besedne umetnosti Roberta Walsera ali modrosti Lao Ceja. Potem bi v hiši uredil sobo glasbe, kjer bi bila na voljo različna glasbila, vse od lutnje do rababa. Police bi bile polne glasbenih nosilcev, vse od gramofonskih plošč do USB ključkov, od glasbenih poslastic pa bi bila zastopana raznolika imena, kot so: M. H. Kushnawaz, Emtidi, Folklords, Philippe de Vitry, Brother Ah itd. Obstajal bi tudi prostor za ustvarjanje, kjer bi se slikalo, komponiralo, kiparilo, igralo gledališke igre. Seveda bi se omislilo tudi prostor za meditacijo v vseh njenih inačicah in praoblikah. Hiša bo z razlogi dvonadstropna s pritličjem s pokrito teraso, podstrešno in podkleteno etažo, »da o vrtu sploh ne bi izgubljali besed«, kakor je dodala Sila, še ena brhka, pridna in samovoljna Tramijeva družica. Sila je bila Tramijeva vila. Vse čase zvesta, zanesljiva, do dna duše pronicljiva in nezahtevna. Zase ni želela nič, razen občasne pozornosti, blagega odnosa in iskrenosti. V nekem trenutku, ko je ob gradnji hiše primanjkovalo močnih in pridnih rok za zidavo, je Tramija presenetil prizor, ko je Sila poskušala dvigniti 50 kg težko vrečo cementa. Ko je ni mogla dvigniti, jo je vlekla po tleh, nato pa je že Trami posegel vmes in ji prepovedal takšne obremenitve. Nakurila ga je in nahrulila, naj se ne vtika v domene njenih zmožnosti, sam pa se je tudi kmalu prepričal, da je moč volje vse kaj drugega, kot moč mišic. Bila pa je Sila tudi od sile pretanjenega značaja in bistrega, izkušenega estetskega okusa. Njej si lahko zaupal, da ve kaj je lepo. Za vsak okus je lepo nekaj drugega, Sila pa je občutila lepoto, ki je predirala meje lokalnih ali osebnih omejenosti. Drevo kot drevo je bilo zanjo naprimer dovršena lepota, ne da bi za kaj takega potrebovalo potrditve, ocene ali poustvaritve. Povsem odgovorno je stala ob strani Tramijevega življenja in tudi njegovih prijateljev, ne da bi bilo govora ali načrtov o kaki uradno potrjeni zvezi ali odnosu. Živela je več ali manj pri Tramiju v kolibi, čeprav ni bila prijavljena, spala je z njim, ne da bi načrtovala poroko ali družino. Več ji je bilo do naravnanosti in privrženosti, kot do deklariranih zapriseg in predpisanih vedenj. Če je zalivala cvetje, to še ne pomeni, da jo je za to kdo zadolžil in če je že zalivala rože, to še ne pomeni, da jih ne bi kdaj enostavno prenehala zalivati. Pri Tramiju je najbolj cenila nepokvarjeno poštenost. Saj ji je tudi njegova domišljija podžigala stopala in razpirala krila, ampak za zvesto druženje in občudovanje je zadostovalo že poštenje. »Poštenega človeka prepoznaš brez velikih besed ali dejanj. Že ko z njim piješ kavo, ti je vse jasno.«

»Potovati pomeni domovati« so besede Tramijevega prijatelja Vrona Vrena Vrojenca, ki je večidel svojega odraslega obdobja življenja potoval. Na potovanjih je najbolj ljubil neskončne ceste, ki so se stalno nadaljevale v druge ceste tja proti neskončnosti, sovražil pa je najbolj turizem.

»V mojih rodnih krajih raste veliko borovcev. Ko pridem v daljno in tujo deželo in zagledam bor, se takoj počutim domače. Če zagledam v tujci na drugem koncu sveta iskrico duše v očeh, mi takoj postane domač, zato je zame dom povsod in nikjer.«

Trami:

»Zdi se mi, da naivno govoriš in razmišljaš, pa nič za to, to je tvoja miselnost in tvoj pogled na svet in življenje. Tudi pri meni se boš lahko počutil doma, kadar boš hotel. Upam le, da si tudi v mojih očeh kdaj videl tisto iskrico duše!«

Vron:

»Ha ha, seveda. Sam veš, da sva si midva domača po še marsičem drugem. Je že res, da se jaz ne bi nikoli tako koreninil, kot se zdaj misliš ti s to hišo, ampak saj govoriva o istih občutkih domačnosti in razumevanja.«

Trami:

»Ti si iz družine Vrojencev in si nekaj te potovalne žilice nasledil od dedovine, kot sem jaz od svojih nasledil praželjo po svojem kotičku ali ognjišču, kjer lahko rodim, živim in umrem. Ne bi želel, da bi me ti ocenjeval kot ljubitelja lastnine ali fanatika sigurnosti. Ljubezen do tvoje popotne palice je enaki moji ljubezni do kuhinjske omarice. Sam se zavedam minljivosti in spremenljivosti vsega prav tako, kot ti. Te hiše po smrti vsekakor ne bom odnesel s sabo. Podedovali jo bodo moji najbližji, ampak dokler pa se zavedam tega veličastnega življenja, imam rad ta občutek domačega ognjišča in svoje zemlje, kjer lahko vsaj v začasnem miru ustvarjaš in živiš z izbranimi ljubljenimi. Sicer pa bodo ti dnevi, kadar boš ti živel tu z nami, popolnoma tvoja prostovoljna izbira. Nikoli ti ne bom zameril, ko boš odšel in nikoli se ne bo zgodilo, da te ne bi spet sprejel, ko boš prišel!« Tako nekako sta modrovala Tramij Ogen in Vren Vrojenec, pa ne iz razloga, da bi si krajšala čas, ampak iz čistega užitka zaradi volje po medsebojnem razumevanju.

Vron:

»Vsakič ko je nastopil mesec junij, tam v njegovi prvi polovici, smo začeli polniti nahrbtnike in pripravljati popotne potrebščine. Kar nagnala nas je neka skrivnostna sila, da smo dvigovali palec. Ne le, da nas je vleklo ven in proč, enostavno sunilo nas je poletno. S prihodom poletja in dolgih dni ter toplih noči nas je do neovrgljivosti obsedlo po svobodi. Ker naša pričakovanja še zdaleč niso bila definirana, je bilo v skrivnostnosti potovanja preprivlačen čar, saj je razum odpovedal. Četudi se ni zbralo zadosti sredstev ali ni bilo na voljo dovolj dopusta ali počitnic, smo se odtrgali od vsakdanjosti in odneslo nas je z lahkoto.«

Je že tako, da se Tramu ni bilo treba nikomur opravičevati ali mu razlagati zaradi gradnje hiše. Nikomur ni bilo treba pojasnjevati o smislu prijateljstva, o družini pod isto streho ali o etiki složnosti. Za vse to sploh ni bilo potrebe, ne časa. Čemu bi vrednotil delo, saj ga ni na novo izumil? Zakaj bi pel hvalnico druženje, saj je skupno življenje različnih bitij že od nekdaj dovolj izpovedno in prepričljivo. Vseeno pa je Trami rad priznal, da so mu večerni trenutki razgovorov ob še nedograjenem domu predstavljali poseben užitek. Rad je delal, rad pa je tudi miroval. Zgodilo se je tudi, da je kdaj počival ob delu in garal med mirovanjem.

Prijatelju peripatetiku Vronu Vrojencu je rekel:

»Ko bom vse postoril in bo dom dograjen, bom ustoličen. Vsi vi me boste osmišljevali skupaj z mojim naraščajem in plodovi duhovnih svetov. Če vašega zadovoljstva ne bo in če ne bo občutja domačnosti pod to streho, se bo vse podrlo sámo. Jaz nisem samomorilski tip in življenju ne bom rekel zbogom, dokler mi ono ne bo izpolnilo slovo, ampak lahko si bom rekel, da sem storil svoje in da sem se potrudil uresničiti idejo, zraslo iz iskrenih občutkov. Kdaj pa kdaj se sprašujem, kaj je tisto, kar me je ob tem mojem delu zaznalo? Ali je ta kaj nekdo?«

Zgodilo se je, da sem tudi sam obiskal Tramija. Sredi gradnje hiše me je tja na svojem izposojenem, močnem in odsluženem motorju pripeljal moj stari življenjski sopotnik na raznorazne proge Džozi. Med vožnjo je bil potrjeno zadet in sva se po tistih hribovitih ovinkih in dokaj slabi cesti dvakrat skoraj zvrnila. Ko sva planila v hišo, je bil Trami ravno v elementu na terasi, kjer je opazoval sončni zahod, poslušal Axise in si preračunaval tekoče stroške nakupa gradbenih surovin. Mene je sploh prvič videl, a me je takoj sprejel za družinskega prijatelja in člana njegovega tropa. Njegov občutek za dobrodošel sprejem ni bil toliko v gestah, besedah ali simbolih. Enostavno začutil si, da je tvoj brat in da si ga moral že nekoč poznati in se z njim družiti. Topel človek brez zahrbtnih ali dvoličnih nagnjenj. Vse skupaj v zvezi z njim je zvenelo nekam zelo naivno, vendar to ni motilo. Vse to bi bilo seveda zaman, če ne bi tudi jaz začutil toplino do njega in bil enako dobronameren. V filozofskem smislu se mi je zdel Trami prava šleva, v odtrganih svetovih bi se (za razliko od druženj z Džozijem) nad njim zjokal, saj ni predstavljal duhovnih izzivov in si z dvomom nista bila v sorodstvu, v praktičnih pogledih pa sem mrzel pred njim. Najine skupne ali podobne lastnosti so v okvirih sočutja, sožitja in sobitja. Džozi je brž po prihodu in po bratskih objemih na mizo odvrgel vrsto poživil in psihotropnih naravnih zmesi, Trami pa je poklical Silo in ji naročil, naj prinese preostanek nocojšnje kisle solate iz kumaric, krompirja, čebule, kisa in olja. Džozi je to solato brezupno popopral, kar je bilo popolnoma v skladu z njegovo naravnanostjo, po kateri je vsaka stvar, ki ne zadane, bleda in brez okusa. Kako je lahko sploh še živ? Po kruhu je potresal drobtinice hašiševe strnjenke. Ta ne bo živel dolgo, ampak saj tudi jaz ne bom, pa čeprav bi živel 150 let. Za nameček je nekaj božal Siline lase in se je dotikal po bokih. Sila mu je le porozno pozorno pogledala v oči, da se je zdrznil in umaknil roke. Začel sem razpredati, da večnosti, razen v trenutku in da je ravno ta sedanji trenutek tu na terasi pri Tramiju odraz in primer večnosti. Začudo mi ni nihče nasprotoval. Na bližnjo cev ograje je priletela ptica in za taisti hip obmirovala. Sonce je zašlo.

Je pa bil v tistem trenutku pri Tramiju tudi mrk možakar, resen fant, ki je bil sicer zadolžen za elektro napeljavo v nastajajoči hiši. On ni maral Džozijeve robe, ga je pa od strani pazljivo študiral in v njem prepoznaval lastno nasprotje. Preučeval je njegove nalete energije in njegovo aktivnost občevanja. Ni mogel verjeti, da lahko kaj takega kot je Džozi, sploh hodi po svetu. Do tega trenutka ni vedel, da obstaja takšno bitje. Še ni vedel, da je imel Džozi potihoma in skrivaj najraje prav takšne mrke, tihe in tuhtajoče tipe. Svoje empatije do njih ni nikoli izražal, ampak jaz sem ga že zdavnaj razkrinkal in sem to edini vedel. Mrki tip ni bil sposoben izustiti niti ene poštene misli, medtem ko je Džozi ob spremljavi lastnih vzklikov začel plesati na glasbo Foolov. Kmalu v temi nisi več vedel ali je medved ali kobilica. Kar zvijalo ga je in mestoma je tudi leže trzal. Trami mi je bil všeč tudi zaradi strpnosti do raznovrstnih čudes in izgredov, ne da bi kaj grajal, obsojal ali zavračal. Je tudi res, da ga je prav vse zanimalo, pa naj bo to elektro omarica ali zvočni pejsaži melotrona. Džozi je vedel, da si lahko privošči in si dopusti svobodno obnašanje, ampak je pa tudi res, da si je drugače velikokrat privoščil marsikaj skrajnega, čeprav ni mogel računati na sprejemljivost. Trenutek večnosti se nam je še kar dogajal in tudi Sila je po nekaj dimih pristala v tem nadstanju. Postalo ji je vseeno za vse. Najmanj to. In za kaj takega mora biti izpolnjenih veliko pogojev. Sila je bila predvsem odgovorna oseba in prav zato ji je tako odgovarjal ta čas. Vse zunanje je sprejemala kot prazna posoda in zato se je imelo v tem kotličku še marsikaj skuhati. Vseeno si je morala priznati, da jo je Džozi že ob tem prvem obisku globoko zrevoltiral. O meni si sploh ni gradila mnenja, všeč ji je bilo, da ne tiščim vanjo. Tako vsaj mislim. Džozi je Tramija spoznal na neki tržnici, ko ga je ta žical za denar, pri čemer se je Trami tako dobrotljivo odzval, da ga je Džozi komaj zaustavil. Takrat je imel Trami petnajst do šestnajst let in se je že začel rahlo rediti, pa tudi brčice je že pustil rasti. Lasje so mu že segali preko ušes in čela. Ne le, da je Džoziju dal ves denar, ki ga je imel pri sebi, vabil ga je tudi k premožnejšemu znancu in celo k očetu, kjer bi zagotovo več dobil ali se vsaj pošteno najedel in naspal. Ker je Džoziju zaupal naslov domovanja svojih staršev, kjer je takrat živel, je čez mesec in pol dni dobil nenavaden obisk. V kombiju sta se pripeljala Džozi in njegova preverjena in preizkušena prijateljica Niki Niki, ki je slovela po svoji radodarnosti. Bila je tako darežljiva, da so jo številni imeli za lahko, nezvesto in žgečkljivo. Bila je tako darežljiva, se je nihče ni želel resnično lastiti. Tako je Trami pri komaj šestnajstih letih izgubil nedolžnost, ne da bi se Niki Niki kaj namučila. Kaj več o tistem odnosu tudi jaz nisem nikoli zvedel.

Ko smo tako sedeli na terasi in uživali prostost, me je Trami nenadno pogledal in odločno vprašal:

»Kakšna je tvoja življenjska zgodba?«

Seveda me je zdrznil in presenetil z vprašanjem, ki ga niti približno nisem pričakoval, pa tudi nisem imel nobene svoje življenjske zgodbe. Kljub vsemu sem se samemu sebi začudil, ko so mi privreli stavki moje strnjene preteklosti:

»Rodil sem se v rahlo asocialno družino in že od otroštva dalje sem se počutil tujec vsemu svetu, tako sorodnikom kot sosedom ali šoli. Znosno in spokojno mi je bilo le z drevesi, oblaki in cvetjem. V šoli sem se počutil ko vesoljec, niti nisem utegnil ugotoviti čemu služi, razen da mi predstavlja hud pritisk in mi dela silo. Iz teh razlogov niti osnovne šole nisem dokončal. Ker me domači itak niso bili zmožni preživljati in ker nisem maral biti od nikogar odvisen, sem se pri petnajstih letih starosti zaposlil kot delavec v tovarni, kjer sem nato 40 let delal nekaj, kar nisem maral. Potem naenkrat sem se zavedal, da sem star in da je že za marsikaj prepozno. S svetom okrog sebe se nisem uspel udomačiti. Še vedno sem tujec. Na nek način vse skupaj vedno manj razumem. Ni mi uspelo v sebi najti orodij ali talentov, s katerimi bi komuniciral s svetom ali bil v njem koristen in realiziran. Ostal sem izobčen. Zdaj bi rad dosegel nekakšno spravo z življenjem nasploh. Rad bi do njega ohranil odnos spoštovanja brez zamere in rad bi do njega čutil ljubezniv, prijateljski odnos, da bi bil čim manj v napoto in da ne bi škodoval. Prepuščam se tistemu, kar me je poslalo sem, da me bo tudi odvzelo od tu. Kar je minljivega v meni, je tako ali drugače obsojeno na razkroj, kar pa je večnega, za večno ostane.«

Trami te moje življenjske zgodbe ni komentiral. Na misel mi je prišlo, kako on pravzaprav ne more razumeti mojega vseživljenjskega občutka odtujenosti, prav zato on lahko gradi svoj dom, svoj hram domačnosti, ker je že od otroštva dalje cenil, okušal in negoval to toplino znane, bližnje, tople in spravljive domačnosti. Vse kar si še lahko želi je, da bi v nadalje ta dom delil še z drugimi. In prav to počne s to gradnjo.

Sta pa ta moj občutek osebne odtujenosti nevtralizirala komentarja s strani Džozija in Sile. Džozi je rekel:

»Kaj pa, če smo se vsi mi v tem življenju pojavili kot tujci in se vsa naša naloga sestoji v tem, da ta občutek odtujenosti prebrodimo in ga, kot da bi bili nekakšni vrtičkarji, predrugračimo oziroma nadgradimo v domače?«

Sila se je obregnila v neko podrobnost, ki je tu sploh nisem zabeležil in sem jo izrekel mimogrede. Že zgodaj v otroštvu pri treh letih moje starosti nas je namreč zapustil oče in Sila je iz tega podatka naredila celo zgodbo:

»Seveda si se počutil odtujenega, saj si odraščal brez očeta. Kasneje si ga iskal v veroizpovedih, med bogovi in pri drugih višjih silah, iskal si odrešitve v končni tolažbi in popolnosti v vseobsegajočem objemu ljubezni. Nič od tega ti ni popolnoma uspelo, ker si v bistvu iskal le svojega pravega očeta in njegovo očetovsko ljubezen. Zdaj si lahko le še domišljaš, da ga boš srečal po smrti. Moje mnenje je, da se lahko odrešiš teh tavanj in blodenj ter tujosti, če prepoznaš in sprejmeš očeta v sebi.«

Moram priznati, da sta mi tako Džozi kot Sila dala misliti. Ne da bi mi povedala kaj čisto novega, vendar sta mi v tem kontekstu Tramijevega poslanstva in navzočnosti pomagala vsaj delno se osvoboditi skrajno subjektivnega pogleda, saj mi je Džozi odprl opcijo, po kateri sploh nisem edini ali sam, Sila pa mi je predstavila, da četudi sem čisto sam, sem prav zato v tem edinem vesolju na nek način vsemogočen: sebi oče, sebi sin.

Trami moje zgodbe ni komentiral, saj ni imel teh težav z odtujenostjo. Starši mu še vedno stojijo ob strani in zdaj ga je le še lažje razumeti, kako da mu je toliko do izgradnje hiše, hiša v njegovem primeru zares ni le zgradba, ampak je dom. Trami že ve, kaj dela. Kar se mene tiče, verjamem v Tramija, ker on verjame v domovanje.

Globoko v meni je vtisnjena slika Tramija med pripovedovanjem moje zgodbe ali tudi zgodb in dogajanj ali dilem koga drugega. Ko si pogledal Tramija in pričakoval njegovo misel, njegov odziv, si ga zagledal strmečega nekam v dalj. Bil je pozoren nate z ušesi, z očmi pa je zrl v panoramo okolja, tako da pravzaprav nisi vedel, kaj si misli. To njegovo motrenje ni bilo kar tako, iz njega je govorec črpal prosto pot navdihu, saj ga Trami niti s pogledom nanj ni motil. Kakor da je z zrenjem v prostranost odpošiljal tvoje, moje misli in jih z vso pozorno resnostjo pospremil s svojo navzočnostjo. Kam je zrl Trami in kaj je gledal? Iz te njegove terase je bil res lep razgled. Lokacija parcele je bila nekoliko dvignjena nad okolico in videlo se je daleč skoraj na vse strani, razen za hrbet nastajajoče hiše, kjer se je bohotil gost gozd, ki je hribovito obdajal tudi okoliške griče. Ampak kdo bi imel kaj proti pogledu na lep, pol divji gozd? (Tudi takšni se najdejo.) Trami je zrl po grapah, po gričih, ki so bili ponekod porasli z drevjem, drugje pa zeleni od jas. Trami je gledal veliko neba! Kaj vse je lahko gledal ponoči! Daleč od svetlobne onesnaženosti elektrifikacije so se mu galaksije z ozvezdji bližale in bliskale v ogled. Parobki, košenine, grebeni, temačne globeli in robovi med nebom in zemljo so bili poslastica njegovemu motrenju. Ko se je zazrl v dalj, bi ga prav lahko posrkalo, saj se je izgubil v teh prostranstvih. In kako lepo se je izgubljati ob polnosti življenjskih pripovedi svojih obiskovalcev! Ko je Trami nekoč tako zrl v prostranost, mu je naivno nevedni Džozi zaklical:

»Ej Trampi, kaj in kam gledaš?«

Džozi se je seveda zbal, da je Trami odsoten, ampak Trami ni niti trznil na ta klic, le z gibom glave je mignil proti daljam in še nas povedel v tišino pozornega sožitja z okoljem. Še celo nemiren in duhovno požrešen Džozi se je ovedel in se Tramiju pustil odvesti v razgled. Presunilo me je, kako se Trami ob vzkliku sploh ni zdrznil, saj sploh ni bil nikjer drugje kot tu, on je bil doma in tu, obenem pa tudi daleč v nebu in na vseh teh oblih gričih, v vseh tistih krošnjah in s pticami med zvezdami. Bil je hkrati v vseh teh stanjih in zato ga nisi mogel premotiti. Bil je vsenavzoč na tej terasi svojega nastajajočega domovanja, saj se je (le) zakoreninil na poti v neskončno. Tako minljivo kot večno, tako posamezno kot splošno mu je bilo isto in le pot med obema mu je bila doživetje. Nič ga ni zdrznilo, kadar je bil tako popoln.

Manj je znano, da je Džozi k Tramiju nekoč pripeljal glasbeno skupino z imenom Nikoli Se Ne Ve, katero so sestavljali Frikk Nilson, ki je s seboj prinesel portativne orgle, saz in kljunasto flavto, pa Tin Pletilnik, ki je s sabo prenašal mandolo in drumeljce, družbo pa jima je delala še Tissa s tarabukami, tamburinom in raznimi kraguljčki. Posedli so na blazine in zaigrali nekakšno zvočno improvizacijo, na katero si občasno lahko meditiral, občasno pa zaplesal. Ko jih je Trami vprašal, kaj so igrali, mu je Frikk odgovoril, da je bila to glasba z naslovom Z glavo na nebu in z nogami na zemlji, izhaja pa iz njihovi nagnjenj, ki so tako potovalno raziskovalnega značaja kot realistično stvarnega podstavka. Radi tako eksperimentirajo kot tudi poslušajo naravo okoli sebe ali naravo preprostosti v sebi. Ljubijo tako ljudsko izročilo kot romanja v podzavest. Radi pohajajo po tisti stezici v gozd, pa tudi v vesolje jih mika bloditi. Enako ljubijo zoro kot zarjo in ko sem že pri tem, bi pristavil, da nekateri obiskovalci pravijo, kako da je pogled iz terase na zahodno stran neba in da so opazovali čudovite sončne zahode, drugi pa pravijo, da ni nič tako čudovitega kot sončni vzhodi, gledani in doživeti prav s te iste Tramijeve terase. Za razumevanje razgleda s te terase je bolje, da ne omenjam različna videnja ozvezdij in galaksij ponoči, nekateri pa so jih prištevno in temeljito gledali celo podnevi.

Ko na vso to gradnjo Tramijevega doma gledam iz časovne in tudi prostorske razdalje, lahko dodam, da je Džozi že zdavnaj odšel iz mojega življenja, pa tudi ostale bande ni več. Niki Niki je tiho izginila, ne da bi kdaj okusila sad materinstva ali da bi se umirila. Jaz pa zase razmišljam, da bi mi v prihodnosti prišel prav prav en tak dom, eno tako zatočišče, kakor je Tramijev projekt. To bi bila končno komuna zame, družina, v kateri bi želel ostati in mi ne bila le eno od začasnih postajališč. Hiša, v kateri b razprostrl svoje energijske smernice in ustvarjal svoj nekaj iz nič. Se pa tudi v tem primeru sprašujem, kakšen ali kolikšen bi bil lahko moj delež, kaj, kako ali koliko bi lahko pripomogel in koristil skupnosti pod to streho? Ob tem se mi poraja veliko dvomov vase. Ne bi bil rad zajedalec tam med poštenimi in marljivimi ljudmi. Prav o tem moram še premisliti in pretehtati, da pa so mi Tramijevega vrata ne glede na vse odprta, mi je v veliko vzpodbudo in navdih.