To hišo zebe.
Ni rož na oknih, zavese sivijo.
Pajki plezajo po kotih in pohištvu
in se nikogar ne bojijo.
To hišo zebe v dno njene duše:
nikjer nobenega glasu,
le od soseda se skozi odprto okno
sliši parkiranje avta, sprehajanje kosilnice,
vabljenje h kosilu in poročilaobenih.
To hišo zebe: okna zaprta,
omet se lušči, le vztrajna vrtnica
pred garažo
kar naprej rojeva popke,
vzcveteva in na daleč diši po malinah.
Izabela rojeva in nekdo jo pride obrat.
Pa paradižnike, letos črnikaste.
Pa beli fižol za boranjo in slastne hruške
s spomini nanjo, na hišo.
To hišo zebe. Ali je ni vedno zeblo,
z vso to skrbjo za polno klet, za vrt
in za zidove, za zdravo streho,
za rezervo strešnikov s podstrehe,
za vzoren vrt, sijoč in zeleneč
na tri strani,
za polne stalaže marmelad,
kompotov in skrbno vkuhanih sokov?
Ali je ni zeblo vsaj na tri strani?
Zato tu nikogar več ni.
Nikogar ni domov.
*
Odpri in zatisni oči.
Odprem oči in potem
stisnem veke.
Ali vidim isto kakor ti? Vajo lahko vsakdo ponovi.
Če hoče.
Kolikorkrat želi.
Vidi isto kakor ti?
Vidi, kar videti noče?
*
Septembrska megla nas je pobožala.
V mislih pošiljam pisma,
da bi vas, vsa svetla,
čim prej dosegla.
Največ jih oddam vam,
vase zazrtim,
s celim svetom sprtim.
Da bi ga – namesto prekleli –
spet odprtega srca objeli.
*
Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. Miljana Cunta
Te stranpoti, nekatere dokončno zavožene …
Bolje je ne se gristi skoznje, ne prevečkrat,
ne kar naprej, ne se izgubljati po njih.
Predelala jih je misel, razdelal stih.
Kajbičebi poti. Toliko stezic vodi do njih
in od njih tudi. Raje se zbudi:
Sonce je visoko in blagodejni,
rodovitni dež in boter Mesec –
včeraj sta se poslovila dva prijatelja,
v enem dnevu, sredi koraka, dva
dragocena, neprecenljiva.
To je bilo hitro slovo,
ne kar neko, po dolgem kavoklepetu,
brez stiska roke, stisnilo ju je pri srcu,
zavedno slovo.
Res kratka je njiva. Zareži, poglôbi
svojo novo brazdo. Svojo. Novo.
Brazdo.
*
Zakaj toliko časa traja, zakaj mora
uvid
priti od zunaj,
zakaj morda prepozno:
Če je na eni strani moč,
premoč, tiha in očitna agresija,
je na drugi strani Strah
Strah strahstrahstrah.
V agresiji ni vsebine,
le želja po premoči.
Zato se moč
neko noč
prestraši
in se že
seseda v prah
Prah
Prah
Veter ga odnese,
dež pa spere.
Zakaj je toliko časa trajalo?
*
To hišo zebe.
Ni rož na oknih, zavese sivijo.
Pajki plezajo po kotih in pohištvu
in se nikogar ne bojijo.
To hišo zebe v dno njene duše:
nikjer nobenega glasu,
le od soseda se skozi odprto okno
sliši parkiranje avta, sprehajanje kosilnice,
vabljenje h kosilu in poročilaobenih.
To hišo zebe: okna zaprta,
omet se lušči, le vztrajna vrtnica
pred garažo
kar naprej rojeva popke,
vzcveteva in na daleč diši po malinah.
Izabela rojeva in nekdo jo pride obrat.
Pa paradižnike, letos črnikaste.
Pa beli fižol za boranjo in slastne hruške
s spomini nanjo, na hišo.
To hišo zebe. Ali je ni vedno zeblo,
z vso to skrbjo za polno klet, za vrt
in za zidove, za zdravo streho,
za rezervo strešnikov s podstrehe,
za vzoren vrt, sijoč in zeleneč
na tri strani,
za polne stalaže marmelad,
kompotov in skrbno vkuhanih sokov?
Ali je ni zeblo vsaj na tri strani?
Zato tu nikogar več ni.
Nikogar ni domov.
*
Odpri in zatisni oči.
Odprem oči in potem
stisnem veke.
Ali vidim isto kakor ti? Vajo lahko vsakdo ponovi.
Če hoče.
Kolikorkrat želi.
Vidi isto kakor ti?
Vidi, kar videti noče?
*
Septembrska megla nas je pobožala.
V mislih pošiljam pisma,
da bi vas, vsa svetla,
čim prej dosegla.
Največ jih oddam vam,
vase zazrtim,
s celim svetom sprtim.
Da bi ga – namesto prekleli –
spet odprtega srca objeli.
*
Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo. Miljana Cunta
Te stranpoti, nekatere dokončno zavožene …
Bolje je ne se gristi skoznje, ne prevečkrat,
ne kar naprej, ne se izgubljati po njih.
Predelala jih je misel, razdelal stih.
Kajbičebi poti. Toliko stezic vodi do njih
in od njih tudi. Raje se zbudi:
Sonce je visoko in blagodejni,
rodovitni dež in boter Mesec –
včeraj sta se poslovila dva prijatelja,
v enem dnevu, sredi koraka, dva
dragocena, neprecenljiva.
To je bilo hitro slovo,
ne kar neko, po dolgem kavoklepetu,
brez stiska roke, stisnilo ju je pri srcu,
zavedno slovo.
Res kratka je njiva. Zareži, poglôbi
svojo novo brazdo. Svojo. Novo.
Brazdo.
*
Zakaj toliko časa traja, zakaj mora
uvid
priti od zunaj,
zakaj morda prepozno:
Če je na eni strani moč,
premoč, tiha in očitna agresija,
je na drugi strani Strah
Strah strahstrahstrah.
V agresiji ni vsebine,
le želja po premoči.
Zato se moč
neko noč
prestraši
in se že
seseda v prah
