Ko ste prebrali naslov, ste verjetno najprej pomislili na Roberta de Nira in Jodie Foster ter Scorsesejev film Taksist. Morda še na Travisov monolog pred ogledalom iz tega filma: Govoriš meni? – V resnici je vožnja s taksijem kratka drama z dvema ali več nastopajočimi, z zasnovo (vstop, naročilo), zapletom (dialog ali molk, vožnja), vrhom (prišli smo na cilj), razsnovo (plačujemo brez pripomb ali s pripombami) in razpletom (pozdrav, komentarji). V tej kratki ali dolgi vožnji brez težav najdemo dramske, filmske, poetične, glasbene in kakršneželimo elemente, če dobro opazujemo ali če nimamo česa drugega početi kakor opazovati. – In: ali ni lahko tudi najkrajša pot pot v Damask?
Tudi iranski režiser Jafar Pahani se tej temi ni mogel upreti, zato je sam sédel za volan in posnel preprost film, v katerem vozi svoje stranke od vstopa v taksi do cilja in jih posluša. Več mu tudi treba ni, saj mu stranke same govorijo in gledalec se sprašuje, ali je taksist psiholog, psihiater, pogovarjalec ali res le nekdo, ki s prevozi služi svoj vsakdanji kruh. Snema sam, kamera je pritrjena na armaturno ploščo – tak Teheran ima vsak taksist lahko v svojem vozilu.
Seveda film Noč na Zemlji Jima Jarmuscha samo potrjuje možno dramsko zgodbo med taksistom in njegovo stranko, samo da so v tem primeru zgodbe komične in se vsaka zastavi, stopnjuje in konča na drugem koncu sveta.
Vem, predolg uvod, a tole le še moram dodati. Ko je pisatelj Janko Messner v času iskanja službe med drugim tudi taksiral po Celovcu (Zijaj zijaj / celovški zmaj / v mestni direndaj!)1 , je tudi marsikaj videl in slišal, še posebej, ker je vozil ponoči.
»Veš kaj,« je bil ob opisovanju te izkušnje presenetljivo zadržan, »naj spomini ostanejo med mano in strankami. Sploh pa mi najbrž ne bi verjela, če povem še imena. So bile pa nekatere vožnje stalne, do pol ure natančno odmerjene, tako da sem se v avtu lahko tudi odpočil, ko sem čakal.«
Blagor vam, če sedete v taksi za ples, v gledališče ali na večerjo s prijatelji, da po dogodku mirno spijete kozarček in ne iščete parkirišča. Sama se trenutno vozim iz zdravstvenih razlogov, da ne obremenjujem kar naprej domačih. Taksiste (in taksistko) sprejemam podobno kot kozmetičarko, še posebej, ker jih večina rada govori in tudi sprašujejo podobno:
»Kako ste danes? Bo šlo? Imate v redu dan? Se nama zelo mudi? Po kateri poti želite, da vas peljem? Saj niste čakali? Danes imamo pa lepo, kajne? Paziva malo, ker drsi …«
Za vsak slučaj imam s seboj vedno čokoladni bonbon: da vrnem pozornost. Taksisti v Ljubljani namreč ponudijo mentolove bonbone. Ne vem, ali so se tako dogovorili ali pa jih kupujejo na kakšni skupni postaji, so pa ti bonboni prav okusni.
Moje dobre izkušnje s tem načinom prevoza so se začele, ko se sama sploh nisem vozila s taksijem, saj sta bila avtobus in kolo tedaj zame povsem dovolj. Ne pa vedno za mojega sina. Nekajkrat je doma pozabil opremo za telovadbo, domačo nalogo ali izdelek za tehnični pouk. Priznam, da sem mu pozabljeno reč skrbno poslala s taksijem pred šolo. Ko sem enkrat rekla, da je s tem konec, sem se odločitve držala in je nehal pozabljati. Mi je pa kasneje povedal, da se je kot otrok čudil, kako mu je vsakič pozabljeno pripeljal drug taksist.
Kasneje sem enkrat peljala precej drag kristalni servís, že bogato aranžiran, na poslovilno večerjo, kolegica je odhajala v pokoj. Ko sem prevoznici plačala, sem ugotovila, da sem darilo pustila na zadnjem sedežu. Preden sem bila poiskala številko, se je taksistka že prismejala izza vogala:
»Sem naredila en krog, tako veliko darilo, pa ga pozabite. Lepo praznujte.«
Ampak imam tudi dva neprijazna spomina.
Včasih moram priti v službo zgodajzgodaj. Taksist tistega jutra ni imel drobiža in me je nadrl:
»Poslušajte, kako mi plačujete z dvajsetimi evri, saj nisem banka. Že deveta stranka brez drobiža, a se zmenite, da me za … ali kaj?«
Ni se mi zdelo, da je dvajset evrov ravno velik bankovec, sem se pa ustrašila taksista, kaj če sem njegova zadnja nočna stranka? Bil je besen. In sem se povzpela v tajništvo, dve nadstropji gor pa dve nazaj dol, da sem zmenjala in mu plačala njegove tri evre dvajset. Običajno vedno kasneje vem, kako bi bilo treba odreagirati, tudi tokrat je bilo tako … Temá, človek je razburjen – in sem uredila brez pripomb.
Ko sem čez leto dni en teden ravnala hrbtenico na ortopediji, so me v petek dopoldne spustili domov. Sedla sem v prvi taksi pred bolnišnico in gremo proti Bežigradu. Uglajeni gospod v črni dišeči limuzini je molčal, kar me sploh ni motilo. Počutila sem se kot predsednica, ki se vrača z neprijetnega, a uspešno opravljenega državniškega obiska. Pred blokom je rekel samo dve besedi:
»Trideset evrov.«
Jaz pa njemu eno:
»Nimam.«
Prestala sem razlago, da se je pred bolnico za tarifo treba zmeniti, a toliko še vedno nisem imela. Soseda, ki veliko gleda skozi okno, mi je prišla pomagat plezat v tretje nadstropje, založila je tudi denar, rekoč:
»Aja, ste z Brnika2, sem mislila, da ste bili v bolnici.«
Vsaka šola nekaj stane – po tej izkušnji sem končno vnesla številko izbranega taksija v imenik svojega mobija.
Zdaj vedno malo pričakujem, da bom vendarle sedla v Taksi z Jožetom3, da se vsaj kak kilometer peljem zastonj in ker je eden redkih inteligentnih tv-voditeljev, pa še kaj lahko mimogrede zaslužiš v njegovem taksikvizu – a te sreče doslej še ni bilo. Je pa včasih kaka drugačna sreča: zadnjič sem naletela na izredno govorljivega taksista, ki mi je razlagal hrvaško-srbske odnose. Morala sem ga opozoriti, da sva že na cilju, on pa mene, da sem pozabila plačati:
»Nič hudega, gospa, nikamor mi ne boste ušli, razen tega se pa res dobro spoznate na politiko (sama sem vso vožnjo molčala) in vas naslednjič prevoz částim, me pa pokličite raje na tole številko …«
In sem dobila listek s številko.
Naslednjič sem ravno izžepila mobitel, ko se ustavi pet centimetrov od moje noge hopin taksi. Tega sem videla prvič, sem pa bila obveščena, ker so reklame v zadnjem času tako agresivne, da se ti nekako vsilijo tudi v dnevno sobo. Torej:
»Nastavi filtre, potrdi svojo lokacijo, naroči. Najcenejši, najbližji, najboljša cena. Plačaj, kakor želiš, z gotovino, s kartico ali popolnoma brezplačno. Povabi svoje prijatelje. Dobropisi za vožnje. Popoln pregled nad svojimi naročili. Udobno in ugodno. Hopin taksi.«
Še med nameščanjem na sedež sem vprašala:
»Ste mogoče skregani s tistim, ki je stal za vami, da vam je tako trobil?«
»Mi nismo z nikomer skregani. Mi smo najboljši. Pa tudi najcenejši, skoraj brezplačni. Dobropisi za vožnje.«
Pričakovala sem tudi nadaljevanje, ki ga poznam z radia, a ni nadaljeval. Cena prevoza je bila tretjino višja kakor cena mojega izbranega podjetja, a sem jo plačala, nisem pa se dala vpisati na seznam. Naslednjič pokličem s svojega mobija, hopin naj lepo počaka v vrsti taksijev, da pride na vrsto za svojo vožnjo. Če je moja operativna čakalna vrsta iks mesecev, naj bo pa še njegova za vožnjo deset minut. Razen tega imam alergijo na agresivne reklame, na na črto zlikane uniforme, pretiravanje s parfumom in papagajstvo.
Povsem nedramatična pa je moja taksistka. Vesela sem, kadar me pelje ona, saj je predvidljiva in realna, vedno pove kaj o težavah v gospodinjstvu, saj oba z možema taksirata.
»Gledališče, terapija, mama, služba?«
Potí si zapomni, zato si lahko oddahnem od vljudnega kramljanja, politiziranja ali vsiljive glasbe.
Ker tudi pritoževanja in kritiziranja ne maram, lahko le ugotovim, da si taksi naročam za kratke in nujne vožnje, za tiste srčne pa ne. Na Koroško namreč trenutno ne zmorem, ne na predstavitve knjig v Mohorjevo ali v Hačka ne na koncerte in predstave, ne na obiske. Je to že pritoževanje?
Danes sem pisala prijateljici:
»Grozno mi je žal, da ne morem biti z vami! Jerneja, te lepo prosim, če objameš gospo Sabino in sebe; če čestitaš gospodu Mihi za dragoceni uvodnik v zadnji Nedelji in tudi za živahno, strokovno široko zastavljeno in aktualno rubriko Slovenščina vsak dan. Praprotnicam pa nujno povej, da mi njihova zgoščenka uporniških pesmi lepša dolge dneve. Med njimi je tudi Kokotov Upor. Objem.«
Čez dve minuti je že priletel odgovor:
»Bom. Objem.«
Kaj vse zamujam, mi kar naprej dajo vedeti tudi Janez Stergar, (hvala, prijatelj), Nedelja, Novice, dober dan, Koroška, fb … a nikoli ni isto, kakor če se srečaš osebno, če doživiš osebno.
Ko se nadiham in umirim, skušam najti hvaležnost, strpnost, pogum, prijaznost, odprtost in vero – le kam so se mi za trenutek skrili? In se zavem, da prav nikoli ne napišem, še domislim ne vsega, tako da se pod gladino napisanega vrtinči veliko neizrečenega, čaka in brbota, a na svetlo še ne more ali pa ne zna. In tudi tega se zavem, da se pri branju vedno jezim na zavajajoče naslove, zdaj je pa proti koncu zime moja kovačeva kobila kar bosa. Priznavam, da se ne dá vedno vsega kontrolirati, pa četudi bi človek rad. A po ovinkih vendarle vredno prideš do svoje téme ali bolečine – še sam ne veš, kdaj in kako.
Kažipoti, ki jih ni. Prav res, včasih v spominu in tudi v vsakdanu manjkajo kažipoti. Tako kakor jih resnično ni bilo na potovanju v študentskih časih v okolici Irkutska. Potovanje s Sibirsko železnico se je v Irkutsku končalo, iskanje dolgoletne dopisovalke je bilo možno le s taksijem, ta je vedel pot na pamet, »zaradi varnosti« kažipotov ni bilo; vozil je dramatično, tako da nisem imela nobene želje po pogovoru v ruščini, ki sem se ga bila prej veselila. Niti enega napisa, niti ene table, a veliko ovinkov, križišč in poti. Kaj če vozniku ne morem zaupati? Kaj če me ne pripelje več nazaj v hotel, kjer v vsakem nadstropju pazijo na goste kakor v kakšnem Hitchcockovem filmu in skušajo vtis popraviti s ponujanjem močnega čaja iz stalno vročih samovarjev?
– Ne, ne moreš vedno vplivati na svojo pot. In ko se vrneš, tvoja pot ni nikoli več enaka, ti si drugačen, a vendarle isti, predvsem pa še bolj resnično doma, kjer si res doma.
1 Valentin Polanšek: Činček in Čopka, mladje 7, Celovec, 1980.
2 Brnik je ljubljansko letališče, sedaj Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana.
3 TV-kviz ljubljanske televizije.
Ko ste prebrali naslov, ste verjetno najprej pomislili na Roberta de Nira in Jodie Foster ter Scorsesejev film Taksist. Morda še na Travisov monolog pred ogledalom iz tega filma: Govoriš meni? – V resnici je vožnja s taksijem kratka drama z dvema ali več nastopajočimi, z zasnovo (vstop, naročilo), zapletom (dialog ali molk, vožnja), vrhom (prišli smo na cilj), razsnovo (plačujemo brez pripomb ali s pripombami) in razpletom (pozdrav, komentarji). V tej kratki ali dolgi vožnji brez težav najdemo dramske, filmske, poetične, glasbene in kakršneželimo elemente, če dobro opazujemo ali če nimamo česa drugega početi kakor opazovati. – In: ali ni lahko tudi najkrajša pot pot v Damask?
Tudi iranski režiser Jafar Pahani se tej temi ni mogel upreti, zato je sam sédel za volan in posnel preprost film, v katerem vozi svoje stranke od vstopa v taksi do cilja in jih posluša. Več mu tudi treba ni, saj mu stranke same govorijo in gledalec se sprašuje, ali je taksist psiholog, psihiater, pogovarjalec ali res le nekdo, ki s prevozi služi svoj vsakdanji kruh. Snema sam, kamera je pritrjena na armaturno ploščo – tak Teheran ima vsak taksist lahko v svojem vozilu.
Seveda film Noč na Zemlji Jima Jarmuscha samo potrjuje možno dramsko zgodbo med taksistom in njegovo stranko, samo da so v tem primeru zgodbe komične in se vsaka zastavi, stopnjuje in konča na drugem koncu sveta.
Vem, predolg uvod, a tole le še moram dodati. Ko je pisatelj Janko Messner v času iskanja službe med drugim tudi taksiral po Celovcu (Zijaj zijaj / celovški zmaj / v mestni direndaj!)1 , je tudi marsikaj videl in slišal, še posebej, ker je vozil ponoči.
»Veš kaj,« je bil ob opisovanju te izkušnje presenetljivo zadržan, »naj spomini ostanejo med mano in strankami. Sploh pa mi najbrž ne bi verjela, če povem še imena. So bile pa nekatere vožnje stalne, do pol ure natančno odmerjene, tako da sem se v avtu lahko tudi odpočil, ko sem čakal.«
Blagor vam, če sedete v taksi za ples, v gledališče ali na večerjo s prijatelji, da po dogodku mirno spijete kozarček in ne iščete parkirišča. Sama se trenutno vozim iz zdravstvenih razlogov, da ne obremenjujem kar naprej domačih. Taksiste (in taksistko) sprejemam podobno kot kozmetičarko, še posebej, ker jih večina rada govori in tudi sprašujejo podobno:
»Kako ste danes? Bo šlo? Imate v redu dan? Se nama zelo mudi? Po kateri poti želite, da vas peljem? Saj niste čakali? Danes imamo pa lepo, kajne? Paziva malo, ker drsi …«
Za vsak slučaj imam s seboj vedno čokoladni bonbon: da vrnem pozornost. Taksisti v Ljubljani namreč ponudijo mentolove bonbone. Ne vem, ali so se tako dogovorili ali pa jih kupujejo na kakšni skupni postaji, so pa ti bonboni prav okusni.
Moje dobre izkušnje s tem načinom prevoza so se začele, ko se sama sploh nisem vozila s taksijem, saj sta bila avtobus in kolo tedaj zame povsem dovolj. Ne pa vedno za mojega sina. Nekajkrat je doma pozabil opremo za telovadbo, domačo nalogo ali izdelek za tehnični pouk. Priznam, da sem mu pozabljeno reč skrbno poslala s taksijem pred šolo. Ko sem enkrat rekla, da je s tem konec, sem se odločitve držala in je nehal pozabljati. Mi je pa kasneje povedal, da se je kot otrok čudil, kako mu je vsakič pozabljeno pripeljal drug taksist.
Kasneje sem enkrat peljala precej drag kristalni servís, že bogato aranžiran, na poslovilno večerjo, kolegica je odhajala v pokoj. Ko sem prevoznici plačala, sem ugotovila, da sem darilo pustila na zadnjem sedežu. Preden sem bila poiskala številko, se je taksistka že prismejala izza vogala:
»Sem naredila en krog, tako veliko darilo, pa ga pozabite. Lepo praznujte.«
Ampak imam tudi dva neprijazna spomina.
Včasih moram priti v službo zgodajzgodaj. Taksist tistega jutra ni imel drobiža in me je nadrl:
»Poslušajte, kako mi plačujete z dvajsetimi evri, saj nisem banka. Že deveta stranka brez drobiža, a se zmenite, da me za … ali kaj?«
Ni se mi zdelo, da je dvajset evrov ravno velik bankovec, sem se pa ustrašila taksista, kaj če sem njegova zadnja nočna stranka? Bil je besen. In sem se povzpela v tajništvo, dve nadstropji gor pa dve nazaj dol, da sem zmenjala in mu plačala njegove tri evre dvajset. Običajno vedno kasneje vem, kako bi bilo treba odreagirati, tudi tokrat je bilo tako … Temá, človek je razburjen – in sem uredila brez pripomb.
Ko sem čez leto dni en teden ravnala hrbtenico na ortopediji, so me v petek dopoldne spustili domov. Sedla sem v prvi taksi pred bolnišnico in gremo proti Bežigradu. Uglajeni gospod v črni dišeči limuzini je molčal, kar me sploh ni motilo. Počutila sem se kot predsednica, ki se vrača z neprijetnega, a uspešno opravljenega državniškega obiska. Pred blokom je rekel samo dve besedi:
»Trideset evrov.«
Jaz pa njemu eno:
»Nimam.«
Prestala sem razlago, da se je pred bolnico za tarifo treba zmeniti, a toliko še vedno nisem imela. Soseda, ki veliko gleda skozi okno, mi je prišla pomagat plezat v tretje nadstropje, založila je tudi denar, rekoč:
»Aja, ste z Brnika2, sem mislila, da ste bili v bolnici.«
Vsaka šola nekaj stane – po tej izkušnji sem končno vnesla številko izbranega taksija v imenik svojega mobija.
Zdaj vedno malo pričakujem, da bom vendarle sedla v Taksi z Jožetom3, da se vsaj kak kilometer peljem zastonj in ker je eden redkih inteligentnih tv-voditeljev, pa še kaj lahko mimogrede zaslužiš v njegovem taksikvizu – a te sreče doslej še ni bilo. Je pa včasih kaka drugačna sreča: zadnjič sem naletela na izredno govorljivega taksista, ki mi je razlagal hrvaško-srbske odnose. Morala sem ga opozoriti, da sva že na cilju, on pa mene, da sem pozabila plačati:
»Nič hudega, gospa, nikamor mi ne boste ušli, razen tega se pa res dobro spoznate na politiko (sama sem vso vožnjo molčala) in vas naslednjič prevoz částim, me pa pokličite raje na tole številko …«
In sem dobila listek s številko.
Naslednjič sem ravno izžepila mobitel, ko se ustavi pet centimetrov od moje noge hopin taksi. Tega sem videla prvič, sem pa bila obveščena, ker so reklame v zadnjem času tako agresivne, da se ti nekako vsilijo tudi v dnevno sobo. Torej:
»Nastavi filtre, potrdi svojo lokacijo, naroči. Najcenejši, najbližji, najboljša cena. Plačaj, kakor želiš, z gotovino, s kartico ali popolnoma brezplačno. Povabi svoje prijatelje. Dobropisi za vožnje. Popoln pregled nad svojimi naročili. Udobno in ugodno. Hopin taksi.«
Še med nameščanjem na sedež sem vprašala:
»Ste mogoče skregani s tistim, ki je stal za vami, da vam je tako trobil?«
»Mi nismo z nikomer skregani. Mi smo najboljši. Pa tudi najcenejši, skoraj brezplačni. Dobropisi za vožnje.«
Pričakovala sem tudi nadaljevanje, ki ga poznam z radia, a ni nadaljeval. Cena prevoza je bila tretjino višja kakor cena mojega izbranega podjetja, a sem jo plačala, nisem pa se dala vpisati na seznam. Naslednjič pokličem s svojega mobija, hopin naj lepo počaka v vrsti taksijev, da pride na vrsto za svojo vožnjo. Če je moja operativna čakalna vrsta iks mesecev, naj bo pa še njegova za vožnjo deset minut. Razen tega imam alergijo na agresivne reklame, na na črto zlikane uniforme, pretiravanje s parfumom in papagajstvo.
Povsem nedramatična pa je moja taksistka. Vesela sem, kadar me pelje ona, saj je predvidljiva in realna, vedno pove kaj o težavah v gospodinjstvu, saj oba z možema taksirata.
»Gledališče, terapija, mama, služba?«
Potí si zapomni, zato si lahko oddahnem od vljudnega kramljanja, politiziranja ali vsiljive glasbe.
Ker tudi pritoževanja in kritiziranja ne maram, lahko le ugotovim, da si taksi naročam za kratke in nujne vožnje, za tiste srčne pa ne. Na Koroško namreč trenutno ne zmorem, ne na predstavitve knjig v Mohorjevo ali v Hačka ne na koncerte in predstave, ne na obiske. Je to že pritoževanje?
Danes sem pisala prijateljici:
»Grozno mi je žal, da ne morem biti z vami! Jerneja, te lepo prosim, če objameš gospo Sabino in sebe; če čestitaš gospodu Mihi za dragoceni uvodnik v zadnji Nedelji in tudi za živahno, strokovno široko zastavljeno in aktualno rubriko Slovenščina vsak dan. Praprotnicam pa nujno povej, da mi njihova zgoščenka uporniških pesmi lepša dolge dneve. Med njimi je tudi Kokotov Upor. Objem.«
Čez dve minuti je že priletel odgovor:
»Bom. Objem.«
Kaj vse zamujam, mi kar naprej dajo vedeti tudi Janez Stergar, (hvala, prijatelj), Nedelja, Novice, dober dan, Koroška, fb … a nikoli ni isto, kakor če se srečaš osebno, če doživiš osebno.
Ko se nadiham in umirim, skušam najti hvaležnost, strpnost, pogum, prijaznost, odprtost in vero – le kam so se mi za trenutek skrili? In se zavem, da prav nikoli ne napišem, še domislim ne vsega, tako da se pod gladino napisanega vrtinči veliko neizrečenega, čaka in brbota, a na svetlo še ne more ali pa ne zna. In tudi tega se zavem, da se pri branju vedno jezim na zavajajoče naslove, zdaj je pa proti koncu zime moja kovačeva kobila kar bosa. Priznavam, da se ne dá vedno vsega kontrolirati, pa četudi bi človek rad. A po ovinkih vendarle vredno prideš do svoje téme ali bolečine – še sam ne veš, kdaj in kako.
Kažipoti, ki jih ni. Prav res, včasih v spominu in tudi v vsakdanu manjkajo kažipoti. Tako kakor jih resnično ni bilo na potovanju v študentskih časih v okolici Irkutska. Potovanje s Sibirsko železnico se je v Irkutsku končalo, iskanje dolgoletne dopisovalke je bilo možno le s taksijem, ta je vedel pot na pamet, »zaradi varnosti« kažipotov ni bilo; vozil je dramatično, tako da nisem imela nobene želje po pogovoru v ruščini, ki sem se ga bila prej veselila. Niti enega napisa, niti ene table, a veliko ovinkov, križišč in poti. Kaj če vozniku ne morem zaupati? Kaj če me ne pripelje več nazaj v hotel, kjer v vsakem nadstropju pazijo na goste kakor v kakšnem Hitchcockovem filmu in skušajo vtis popraviti s ponujanjem močnega čaja iz stalno vročih samovarjev?
– Ne, ne moreš vedno vplivati na svojo pot. In ko se vrneš, tvoja pot ni nikoli več enaka, ti si drugačen, a vendarle isti, predvsem pa še bolj resnično doma, kjer si res doma.
1 Valentin Polanšek: Činček in Čopka, mladje 7, Celovec, 1980.
2 Brnik je ljubljansko letališče, sedaj Letališče Jožeta Pučnika Ljubljana.
