In potem se čistiš:
ugašaš radio in TV,
ne odgovarjaš na mejle,
ne greš na kavo,
prespiš kosilo in kopanje,
pozabljaš kode, gesla,
skoraj vse naslove
in telefonske številke.
Ne napolniš prenosnika.
ne veš, če je mobi še živ.
Ne razumeš želje po hahljanju
v veliki znani druščini.
Gre za veliko čiščenje,
samo po sebi te zagrne
s svojim plaščem.
Neverjetna varnost pred
žalostjo, jezo, užaljenostjo,
informacijami, idejami
in strahovi.
V rahlo segreto čistino
že vstopa nepovabljen
nepozabljen, znan
občutek: kaj prinaša,
kaj nakazuje, na kaj namiguje?
Nikar:
čistina še počiva od prepolnosti,
še ni globoko zadihala,
ni se še sebi nasmihala,
ni se še odpočila, ni še vrat
zaklenila, ni se še vase zleknila
in hvaležna na mehko pokleknila.
Slutiš, kaj občutek napoveduje.
Zdaj že veš.
Vzdihneš in nikamor ne greš.
Sprejmeš. Veš.
*
Jezikovni spletovalec,
lahko tudi svetovalec,
opozarja in popravlja
in splavi na plano,
(brbunka, mižka in pripetek),
razlaga in prilaga
povzetek razlage;
namiguje
na simpatičen način,
nepapirnato in živo.
Zato se vračaš vanj
kakor v prijetno hladno morje
in na lepo zrahljano njivo.
Naj še naprej zdravo rodi
in zanimivo komentira,
da nobena jezikovna zagata
sploh nam ni ovira.
Gremo ga brat,
saj je živahen škrat,
ne pa kakšen diktat.
*
Od vseh
katastrofičnih novic
te ure
tega dne
tega meseca
tega leta
tega ….
je najlepša,
da se je Tarantino
(pri šestinpetdesetih)
da se je naša Andreja
(pri tridesetih)
da se je …
kdo odločil
imeti dete
zanj skrbeti
ljubiti
*
Ko se ti nalepijo oči,
ko se ti spočije srce na citatu, kjerkoli, kateremkoli,
ti ni vedno jasno,
kaj ti to pove o sebi.
Zdaj bi ti že lahko bilo.
Roman Vandima:
»Dolg do sebe z leti spodje še tako trdno razmerje.«
Jutri te osebno spoznam,
Tomaž. Ne vem, če ti povem,
kako krvavo prav imaš.
*
Tako si me navdušil,
Boštjan Narat,
da te sredi noči tikam.
Pozdravljaš šoferje
in zavračaš
hešteg kulturo
namesto ukvarjanja
s pomenom.
V enajstih urah
čakanja na urgenci
z očetom,
ki za sončnimi očali,
ležé na visoki postelji,
skriva svoje bolečine
in strahove,
se pogovarjam tudi s tabo.
Zdravniki, ma dejte jih nehat kritizirat,
vedo, kaj so spoštovanje, strpnost
in dialog. Boštjan, tvoje pisanje
razume našo bedo in njeno preseganje.
Je ponovno učlovečevanje.
*
Premalo časa se dotikamo
sonca na Radišah,
da bi počeli stvari, ki jih ne maramo,
da bi stregli ljudem, ki nas ne spoštujejo,
da bi tožili nad bolečinami, namesto
da bi jih skušali premagovati,
da bi tolažili neutolažljive,
da bi žalovali za nehvaležnimi,
da bi se naprezali za materialnim,
da se ne bi soočali, soočali, soočali,
da ne bi sprejemali neizbežnega,
da ne bi prepoznavali ljubezni,
da ne bi ljubili,
da ne bi bili preprosti in zvesti.
Hvala, sonce na Radišah.
In vsem, ki vas greje.
*
In potem se čistiš:
ugašaš radio in TV,
ne odgovarjaš na mejle,
ne greš na kavo,
prespiš kosilo in kopanje,
pozabljaš kode, gesla,
skoraj vse naslove
in telefonske številke.
Ne napolniš prenosnika.
ne veš, če je mobi še živ.
Ne razumeš želje po hahljanju
v veliki znani druščini.
Gre za veliko čiščenje,
samo po sebi te zagrne
s svojim plaščem.
Neverjetna varnost pred
žalostjo, jezo, užaljenostjo,
informacijami, idejami
in strahovi.
V rahlo segreto čistino
že vstopa nepovabljen
nepozabljen, znan
občutek: kaj prinaša,
kaj nakazuje, na kaj namiguje?
Nikar:
čistina še počiva od prepolnosti,
še ni globoko zadihala,
ni se še sebi nasmihala,
ni se še odpočila, ni še vrat
zaklenila, ni se še vase zleknila
in hvaležna na mehko pokleknila.
Slutiš, kaj občutek napoveduje.
Zdaj že veš.
Vzdihneš in nikamor ne greš.
Sprejmeš. Veš.
*
Jezikovni spletovalec,
lahko tudi svetovalec,
opozarja in popravlja
in splavi na plano,
(brbunka, mižka in pripetek),
razlaga in prilaga
povzetek razlage;
namiguje
na simpatičen način,
nepapirnato in živo.
Zato se vračaš vanj
kakor v prijetno hladno morje
in na lepo zrahljano njivo.
Naj še naprej zdravo rodi
in zanimivo komentira,
da nobena jezikovna zagata
sploh nam ni ovira.
Gremo ga brat,
saj je živahen škrat,
ne pa kakšen diktat.
*
Od vseh
katastrofičnih novic
te ure
tega dne
tega meseca
tega leta
tega ….
je najlepša,
da se je Tarantino
(pri šestinpetdesetih)
da se je naša Andreja
(pri tridesetih)
da se je …
kdo odločil
imeti dete
zanj skrbeti
ljubiti
*
Ko se ti nalepijo oči,
ko se ti spočije srce na citatu, kjerkoli, kateremkoli,
ti ni vedno jasno,
kaj ti to pove o sebi.
Zdaj bi ti že lahko bilo.
Roman Vandima:
»Dolg do sebe z leti spodje še tako trdno razmerje.«
Jutri te osebno spoznam,
Tomaž. Ne vem, če ti povem,
kako krvavo prav imaš.
*
Tako si me navdušil,
Boštjan Narat,
da te sredi noči tikam.
Pozdravljaš šoferje
in zavračaš
hešteg kulturo
namesto ukvarjanja
s pomenom.
V enajstih urah
čakanja na urgenci
z očetom,
ki za sončnimi očali,
ležé na visoki postelji,
skriva svoje bolečine
in strahove,
se pogovarjam tudi s tabo.
Zdravniki, ma dejte jih nehat kritizirat,
vedo, kaj so spoštovanje, strpnost
in dialog. Boštjan, tvoje pisanje
razume našo bedo in njeno preseganje.
Je ponovno učlovečevanje.
*
Premalo časa se dotikamo
sonca na Radišah,
da bi počeli stvari, ki jih ne maramo,
da bi stregli ljudem, ki nas ne spoštujejo,
da bi tožili nad bolečinami, namesto
da bi jih skušali premagovati,
da bi tolažili neutolažljive,
da bi žalovali za nehvaležnimi,
da bi se naprezali za materialnim,
da se ne bi soočali, soočali, soočali,
da ne bi sprejemali neizbežnega,
da ne bi prepoznavali ljubezni,
da ne bi ljubili,
da ne bi bili preprosti in zvesti.
