Ravno obe lepenski šoli,
kar naprej moram
moram do njiju
brez vprašanj zakaj.
Odsekana lipa (ne hrast)
poganja leže in molče
zame in zate novo rast.
Včasih morda rekvijem
za sanje, danes
verjetje vanje.
* * *
Poznaš ljudi,
da živijo za dva in za več ljudi
v enem življenju,
na polno, skromno, pogumno,
pogubno naporno, brez pritoževanja,
z glasbo v grozečem okolju,
odpuščajoče tudi do odkritih nasprotnikov,
z vizijo
od zvestobe svitanicam do počitka:
Svečan in svetovljan Inzko,
Britanec in svetovljan Chaplin.
Morda ti.
* * *
Železna Kapla 29. 5. ob 19. uri,
pred cerkvijo.
Visok topel dan.
Za polkrogom gledalcev
se lovita dva fantka.
Znata se loviti tiho,
so jima bili najbrž naročili tako.
Težak motor ob klopci pri zidu.
Karl Vouk spoštljivo odkrije spominsko ploščo:
svetlo, umirjeno, še vedno radovedno
nas od strani iz zelene praproti
gleda Angela,
v njenem poševnem pogledu
Krakovski gozd, Robanov kot,
Triglavski narodni park
pa tudi Lobnik in njen Ključ,
uspešnica kot Janežičeva slovnica.
Ravensbrück in Jezersko v pogledu
pobožata pevce, govornike,
trg pred Svetim Mihaelom.
Angela zamiži in z nami zavzdihne,
v očeh svetla solza
veselja, žalostnega spomina,
potrditve?
Oči takoj spet odpre in se v nas
zazre.
* * *
V rajnki Avstriji in stari Jugoslaviji Blaža Reichmana,
Zgodovinski spomin na Reberco Ožbolta Ilauniga,
Spomini Josipa Šašla,
Valentin Inzko,
Glasnik sožitja
Grape/Graben Birgitt Sommer …
Pa tudi NA KOROŠKO
NATOROG-a IL ŠANZOP-a,
Koroškega Čedermaca Ignaca Murija.
Sami koncerti v dvorani
Pri Cingelcu.
* * *
Pisanje čestitk, praznično delo,
kot peka potice, obiski in
vonj po kadilu.
Ena od čestitk ne bo potovala
na Koroško, na Sojnico.
Tvoj duh, kralj Luka,
pa živi med Samovimi potomci
in godrnja in se jezi,
kadar ne hodimo dovolj pokonci.
* * *
Tišina …
je bila slišna daleč naokoli.
Globel ni več vračala odmeva.
Ime se je obrnilo vase,
krčevito čakanje in garanje
je usihalo kot nagelj,
rdeče perutnice njegovega
cveta se razprejo, razširijo, povesijo.
Na svitkih listov se še držijo,
a visijo nepovezane, brez barve in soka.
Tišina brez odmeva, pričakovanja, prisluškovanja.
Njeno bobnenje v gluhi lozi.
Vselej bolje pameten molk
ko na celem švigašvaga z jezikom
čez dva praga.
Beseda ni kobila, ki si jo izposodiš
in jo vrneš po tem, ko si z njo preoral njivo.
(Ob predihavanju Lipuša.)
* * *
Tale pesem se čudno začne
in ima šele na koncu ime.
Podobna je dvema Andrejema:
Tarkovskemu in Končalovskemu,
tudi pogumna je tako,
kakor ime Andrej pove.
Devet tisoč prostovoljnih (nad)ur.
milijone glasno zapetih not
domu podarjenih nedelj in sobot,
dolga prehojena samozavestna pot
(ne na strmi Grlovec po šopih trave,
ne le za željne preproste zabave) –
za misli, tone in marnve prave,
za koncert in za ples in za igro
za domačo besedo, za sosedo
in soseda, ki sva tukaj doma
in še naprej za to delujeva,
da se tu srečujeva, nasmejiva,
si dušo izpleševa, izpojeva
in zadihava, tebe pa zraven povabiva.
Brater, za te:
na Trati in med drugimi brati.
* * *
Ni pravi ciklus za to pesem?
Mogoče pa vendarle je.
Pred okroglim letom je z vami govorila
na Obirskem. Dolgo, nedokončano.
Morda se sploh ne spominjate.
Mislila je bila, da kaj ve
o zgodovini in ljudeh Koroške.
Pa ve premalo: več ko ve, manj ve.
Sijočih oči ste govorili, s pravimi
besedami in pravim tonom.
Še vedno čaka nadaljevanje.
* * *
Iz Kajzaz je lep pogled na Dravo
in čez njo v Zerzerjeve Sveče
(da so tudi njegove, v vodniku nam ne reče),
dom Einspielerjevih, Inzkov, Mihe Andreaša,
– kako daleč misel nas odnaša –
Gregorja Kerčeta, Antona Feiniga,
Matije Verdnika, galerija sveške republike,
ki jo je Gorše seveda prepoznal
in logično nadaljeval.
Čebula svetega Lamberta
se sveti do Kajzaz in daleč čez,
zdaj, ko se megla dviga
in iz stisk nam miga.
* * *
Pod lipo se marsikje poje,
a kakor pod Vrtačo,
pod lipo Podnarjevo,
pod zastorom koroških vojvod,
da pesem iz vetra priveje,
– pa tudi od drugod –
tako se poje samo tod.
Naj vse nas pesem dviga
in naša srca vžiga,
ker smo zbrali se …
je vedel Valentin Polanšek.
* * *
Pesnica iz Šentlenarta pri Sedmih studencih
živi od vsakdanjih čudežev.
Biseri vsakdana se bleščijo
in kotrljajo od naših jutranjih
do večernih zarij,
čvrsti, neenakomerno
veliki, presvetljeni
iz različnih kotov,
pisani in zahtevni.
Včasih nehote prekrijejo
vizije, odgovornosti,
poklicanosti, ljubezni,
svetli, skromni, večni
pisani biseri,
bistrejši od Bistirce,
starejši Drave,
globlji od Vrbskega jezera.
* * *
V ozare mojih dni le redko
znana ptica prileti, domače sede
in kar obsedi. Ne ustraši
se moje nebogljenosti
in hvaležnosti drobižu
vsakdanjosti.
Njen je travnat konec njive,
tu čaka, da se dan prevesi,
in me v neizpolnjeni večer tolaži,
tako da maličke vsakdanjosti
učasi in spreminja v bisere.
S ptico se gledava od strani in si jih dovoliva videti.
(M. Hrobath)
* * *
V poletni sparini se spomniš
največjih neumnosti:
Ruski gozd prebrati v 24 urah,
pri 37 ° stopinjah v senci teči maraton
ali poganjati pedala v napet klanec
ali pa morda razumeti, kako je
Svinja planina iz svinčeve
Svinja postala.
* * *
V eni Polanškovi pesmi
družina in sosedje hrustajo sonce,
porazdelijo si ga med sabo
ga pomnožijo in delijo na vse konce.
Če si deljenje zamudil
ali pa misliš, da si ga,
pomisli, poišči, odlomi
in deli, vsaj kosca dva.
Kadar sonce iz morja vzhaja,
na tej strani morskega raja
ne vemo,
kako nad vencem gora je vzšlo.
* * *
Kaj ti lahko požlahtni že tako lep dan?
Daleč nekje v Ljubljani
sin in hči in babica
skupaj gredo prižgat svečo,
blagoslovljeno na koroškem žegnanju,
pradedku Franju in naši prababici Unci,
danes godovnici.
* * *
Ravno obe lepenski šoli,
kar naprej moram
moram do njiju
brez vprašanj zakaj.
Odsekana lipa (ne hrast)
poganja leže in molče
zame in zate novo rast.
Včasih morda rekvijem
za sanje, danes
verjetje vanje.
* * *
Poznaš ljudi,
da živijo za dva in za več ljudi
v enem življenju,
na polno, skromno, pogumno,
pogubno naporno, brez pritoževanja,
z glasbo v grozečem okolju,
odpuščajoče tudi do odkritih nasprotnikov,
z vizijo
od zvestobe svitanicam do počitka:
Svečan in svetovljan Inzko,
Britanec in svetovljan Chaplin.
Morda ti.
* * *
Železna Kapla 29. 5. ob 19. uri,
pred cerkvijo.
Visok topel dan.
Za polkrogom gledalcev
se lovita dva fantka.
Znata se loviti tiho,
so jima bili najbrž naročili tako.
Težak motor ob klopci pri zidu.
Karl Vouk spoštljivo odkrije spominsko ploščo:
svetlo, umirjeno, še vedno radovedno
nas od strani iz zelene praproti
gleda Angela,
v njenem poševnem pogledu
Krakovski gozd, Robanov kot,
Triglavski narodni park
pa tudi Lobnik in njen Ključ,
uspešnica kot Janežičeva slovnica.
Ravensbrück in Jezersko v pogledu
pobožata pevce, govornike,
trg pred Svetim Mihaelom.
Angela zamiži in z nami zavzdihne,
v očeh svetla solza
veselja, žalostnega spomina,
potrditve?
Oči takoj spet odpre in se v nas
zazre.
* * *
V rajnki Avstriji in stari Jugoslaviji Blaža Reichmana,
Zgodovinski spomin na Reberco Ožbolta Ilauniga,
Spomini Josipa Šašla,
Valentin Inzko,
Glasnik sožitja
Grape/Graben Birgitt Sommer …
Pa tudi NA KOROŠKO
NATOROG-a IL ŠANZOP-a,
Koroškega Čedermaca Ignaca Murija.
Sami koncerti v dvorani
Pri Cingelcu.
* * *
Pisanje čestitk, praznično delo,
kot peka potice, obiski in
vonj po kadilu.
Ena od čestitk ne bo potovala
na Koroško, na Sojnico.
Tvoj duh, kralj Luka,
pa živi med Samovimi potomci
in godrnja in se jezi,
kadar ne hodimo dovolj pokonci.
* * *
Tišina …
je bila slišna daleč naokoli.
Globel ni več vračala odmeva.
Ime se je obrnilo vase,
krčevito čakanje in garanje
je usihalo kot nagelj,
rdeče perutnice njegovega
cveta se razprejo, razširijo, povesijo.
Na svitkih listov se še držijo,
a visijo nepovezane, brez barve in soka.
Tišina brez odmeva, pričakovanja, prisluškovanja.
Njeno bobnenje v gluhi lozi.
Vselej bolje pameten molk
ko na celem švigašvaga z jezikom
čez dva praga.
Beseda ni kobila, ki si jo izposodiš
in jo vrneš po tem, ko si z njo preoral njivo.
(Ob predihavanju Lipuša.)
* * *
Tale pesem se čudno začne
in ima šele na koncu ime.
Podobna je dvema Andrejema:
Tarkovskemu in Končalovskemu,
tudi pogumna je tako,
kakor ime Andrej pove.
Devet tisoč prostovoljnih (nad)ur.
milijone glasno zapetih not
domu podarjenih nedelj in sobot,
dolga prehojena samozavestna pot
(ne na strmi Grlovec po šopih trave,
ne le za željne preproste zabave) –
za misli, tone in marnve prave,
za koncert in za ples in za igro
za domačo besedo, za sosedo
in soseda, ki sva tukaj doma
in še naprej za to delujeva,
da se tu srečujeva, nasmejiva,
si dušo izpleševa, izpojeva
in zadihava, tebe pa zraven povabiva.
Brater, za te:
na Trati in med drugimi brati.
* * *
Ni pravi ciklus za to pesem?
Mogoče pa vendarle je.
Pred okroglim letom je z vami govorila
na Obirskem. Dolgo, nedokončano.
Morda se sploh ne spominjate.
Mislila je bila, da kaj ve
o zgodovini in ljudeh Koroške.
Pa ve premalo: več ko ve, manj ve.
Sijočih oči ste govorili, s pravimi
besedami in pravim tonom.
Še vedno čaka nadaljevanje.
* * *
Iz Kajzaz je lep pogled na Dravo
in čez njo v Zerzerjeve Sveče
(da so tudi njegove, v vodniku nam ne reče),
dom Einspielerjevih, Inzkov, Mihe Andreaša,
– kako daleč misel nas odnaša –
Gregorja Kerčeta, Antona Feiniga,
Matije Verdnika, galerija sveške republike,
ki jo je Gorše seveda prepoznal
in logično nadaljeval.
Čebula svetega Lamberta
se sveti do Kajzaz in daleč čez,
zdaj, ko se megla dviga
in iz stisk nam miga.
* * *
Pod lipo se marsikje poje,
a kakor pod Vrtačo,
pod lipo Podnarjevo,
pod zastorom koroških vojvod,
da pesem iz vetra priveje,
– pa tudi od drugod –
tako se poje samo tod.
Naj vse nas pesem dviga
in naša srca vžiga,
ker smo zbrali se …
je vedel Valentin Polanšek.
* * *
Pesnica iz Šentlenarta pri Sedmih studencih
živi od vsakdanjih čudežev.
Biseri vsakdana se bleščijo
in kotrljajo od naših jutranjih
do večernih zarij,
čvrsti, neenakomerno
veliki, presvetljeni
iz različnih kotov,
pisani in zahtevni.
Včasih nehote prekrijejo
vizije, odgovornosti,
poklicanosti, ljubezni,
svetli, skromni, večni
pisani biseri,
bistrejši od Bistirce,
starejši Drave,
globlji od Vrbskega jezera.
* * *
V ozare mojih dni le redko
znana ptica prileti, domače sede
in kar obsedi. Ne ustraši
se moje nebogljenosti
in hvaležnosti drobižu
vsakdanjosti.
Njen je travnat konec njive,
tu čaka, da se dan prevesi,
in me v neizpolnjeni večer tolaži,
tako da maličke vsakdanjosti
učasi in spreminja v bisere.
S ptico se gledava od strani in si jih dovoliva videti.
(M. Hrobath)
* * *
V poletni sparini se spomniš
največjih neumnosti:
Ruski gozd prebrati v 24 urah,
pri 37 ° stopinjah v senci teči maraton
ali poganjati pedala v napet klanec
ali pa morda razumeti, kako je
Svinja planina iz svinčeve
Svinja postala.
* * *
V eni Polanškovi pesmi
družina in sosedje hrustajo sonce,
porazdelijo si ga med sabo
ga pomnožijo in delijo na vse konce.
Če si deljenje zamudil
ali pa misliš, da si ga,
pomisli, poišči, odlomi
in deli, vsaj kosca dva.
Kadar sonce iz morja vzhaja,
na tej strani morskega raja
ne vemo,
kako nad vencem gora je vzšlo.
* * *
Kaj ti lahko požlahtni že tako lep dan?
Daleč nekje v Ljubljani
sin in hči in babica
skupaj gredo prižgat svečo,
blagoslovljeno na koroškem žegnanju,
pradedku Franju in naši prababici Unci,
danes godovnici.
