VALDARKE ALI ČUDEŽNO POPOTOVANJE NEKE REALNE KNJIGE
Iz dnevnika
23. 7. 2019
V Valdarke na Lošinju prideš kakor domov, a je toliko izboljšav, da prve dni le raziskuješ: nov sončnik, ki ga lahko sam naviješ in zapreš; nov srebrn hladilnik, velika pipa za vodo, omarica v kopalnici, nova posteljnina, druga kombinacija slik na steni nad posteljo, nova stola in mizica na terasi. Pajek je izgleda isti: rad se zadržuje nad obešenim perilom, ko pa se mu približa le tvoja senca, izgine neznano kam. (Daljše opazovanje iz zasede končno razkrije, da bliskovito izgine na šibki bor, ko le zasluti kako bližajočo se senco). Med M. in V. (Lošinjem) so postavili oštevilčene visoke svetilke, tako da v večernih urah ne nosiš več baterije s seboj; vseh svetilk je okoli šestdeset, vhod v »naš« apartma je pri številki 11, dogovarjanje za srečanja z morske strani bo sedaj občutno lažje. Novost so tudi ločujoči zabojniki za smeti ob glavni cesti: če pozabiš kartico za odpiranje, lahko smeti neseš nazaj v apartma(jček).
Nenad se je malo zredil, najbrž tudi on isto misli o naju.
Italijana na obali se še vedno pražita tudi ob dvanajstih, mož me s pripombami, da bosta šokirana, ker čez dan ne hodim po plaži niti ne plavam in bosta sklepala, da sva se ločila, ne premakne iz (tudi vročega) zavetja. Ko se srečamo na poti proti Velemu, sta v kopalkah, po tem veva, da se nista nič spremenila. Ko se bova midva naučila italijansko, se bomo lahko pogovarjali še kako drugače kot z rokami.
Raziskujem novi prenosnik in počasi bo vse delovalo. Razen fb, ker sem pozabila geslo.
Izbrala sva vsakodnevno kavarnico za pitje kave: dosežek dneva.
Nenavadno je vsakič dejstvo, da sama razpolagam s svojim časom. To je najbolj praznično občutje tega sveta.
Še vedno se ne morem navaditi dejstva, da moj dragi ne zdrži, da bi bil kak delček hladilnika prost: že po sedemurni vožnji je odbrzel v Konzum in novi hladilnik napolnil do zadnjega kotička. Visokoenergetski soprog ne more več vplivati na moje odločitve o preživljanju dopusta, ker so se moje zmogljivosti zmanjšale in ker sem ugotovila, da se nič ne spremeni, če se zelo potrudim za njegove cilje: nikoli ni dovolj.
Tako sem končno sproščena, vesela in radovedna, kaj mi bo prinesla naslednja ura dopusta, jutri pa mi je še predaleč.
Seveda sem poduhala že vse knjige, ki jih imava s seboj, izgleda, da vseh ne bom použila. Za učenje nemščine sem prinesla kar primerno lažje čtivo in debel zvezek za ponavljanje in utrjevanje.
Samo brez pretiravanja!
Na zdravje, dolge morske počitnice v ljubih Valdarkah.
24. 7.
Običajna usklajevanja vedno pripeljejo k plavanju ali branju. V sosednjem apartmaju kakor vsako leto v tem času letuje mama z dvema otrokoma, do lani je z njima hodil tudi soprog. Mladenič je sedaj prevzel vlogo očeta: nemočnega brata nosi k vodi, nabavlja, ne gre nikamor. Drugi mladostniki hodijo plesat, se vozit s čolnom in visijo na računalniku, on streže svojega brata. Invalidnost je zanj dejstvo, s katerim živi od šestega leta. Risanke, ki jih gleda ta brat, po glasovih sosedje poznamo na pamet. Vemo, da gredo ob petih na plažo in da nemočni brat ne more premikati tankih nogic. In da komunicira s samoglasniki.
Danes žalostno joka in cvili, kot kužek. Iščemo telefonsko številko Zdravstvenega doma in sprašujemo, če ima ta ZD dvigalo; zobozdravnik je namreč v drugem nadstropju.
Voda je topla in mirna za vse. Poznamo se po imenih in se objemamo za dobrodošlico. Starejši brat možato nese nebogljenega brata v vodo, hitro sprosti edino stopnico, da se gremo ohladit tudi drugi. – Nekateri morajo odrasti hitro in nevidno. Njegov stisk roke je čvrst in istočasno te pogleda v oči. Še vedno mi je žal, da mu knjižice nisem dala.
25. 7.
Opustila misel na literarno branje v hotelu. Lansko v novi mestni knjižnici je bilo prelepo in odzivno. Hvala knjižničarke, hvala Ivana. Hotelom manj zaupam, utrujena sem od težkega leta. Nekaj knjig bom podarila, to je tako prijetno in mi polepša dneve bolj, kakor bi jih lahko nastop pred razvajenimi turisti, vsaj sama jih prav upravičeno tako doživljam. Le zakaj bi se človek kopal v bazenu, če je toplo mirno morje sto korakov stran? Le zakaj bi se moral voziti z barko in s taksiji: kako boš tako spoznal domačine in naravo? Kako boš dal možnost presenečenju, da te poišče? Le zakaj bi za kosilo jedel tri jedi, ko je domače olivno olje na kruhu in zdrav paradižnik za to vročino povsem dovolj? Naj se lepo imajo v svojem svetu, kar žal mi je toliko starejših osamljenih ljudi. – Zadnjič sem srečala mladca, ki je učil nordijsko hojo obilno Angležinjo. Obrnila sta se na pol poti med Malim in Velim.
Knjižico sva najprej podarila Níkoli, v njegovo restavracijo greva na kosilo enkrat med počitnicami: kadar ujameva odprto na poti s trajekta. Tokrat sva imela srečo: »O moji Slovenci, zdravo. Vidiš, zdaj samo gledam, drugi pa delajo. A lahko knjigo pokažem tisti mizi?«
Miza se najde v enem od besedil: »Zovko (zvonček), to je naš zovko, a veste, da so nam ga ukradli eno zimo? In nismo kupili novega. Kdo? Ne vemo. O, saj midve se pa poznava, iz morja v Valdarkah? Imate še kako, bi jo radi dali sinu v Londonu, ker je tudi v angleščini. Res morate priti na obisk, kar določimo dan … Da, to sem jaz, profesorka fizike, jutranja plavanja, se spomnite?«
Sosednji apartma. Dva doraščajoča fanta, skrbna, prijetno okrogla oče in mama. Komunicirajo nemško. Vesela sta: »Premalo se vidimo kot družina, samo delava … Cenimo skupaj preživete dneve. Vrbsko jezero, tam se ustavimo na poti domov …« Zvečer dobiva pečene kalamare.
Lekarna. »A niso Valdarke lepe, s kolesom se vozim na delo od tam, drugače sem iz Zagreba, pa sem prišla pomagat med dopusti. Čakajte, bova izbrali kak cenejši tonik, pa eno kremico … testerje … Morda se pa kaj vidimo, na kateri številki ste? A niste lani brali v naši knjižnici?«
Dekleti, od kod sta, ko tako mešata nemščino in ruščino?
»Iz Kazahstana, pa že devetnajst let živiva v Berlinu, medicinski sestri. V Valdarkah sva že drugič. Najčudovitejši kotiček za kopanje in sprehode, pa ne povejte preveč ljudem,« se smejeta. – Pokažem knjigo: »Saj to je pa tukaj, prav tule. Je tudi v ruščini?« –Je, jo vama podarim.« Hvala, slovanke se objamejo, kot da se ne bi bile spoznale pred tremi minutami na sprehodu iz ML v Valdarke, na tistih stopnicah v hladu visokih starih dreves.
»Herman sem, gospa, bil sem na vaši Zelenici, kako lepe hribe imate!« Res imam na sebi zeleno majčko z napisom Zelena pravljica, 1536 m. Ob šestih zjutraj se sprehajam med Valdarkami in VL, menda ja to ni nevarno? Škoda te misli, ne moreš videti povsod le strahov. Končno sprožim roko: »Prav imate, naše planine so čudovite. A je tudi tu lepo …«
»Eden vaših je pisal o Rovenski …«
»Da, Drago Jančar, Prikazen iz Rovenske, o meksikajnarjih in gradnji valobrana, od tu ga prav dobro vidiva.« – Res bi bila čudaška, če po tem uvodu ne bi pokazala knjižice o Valdarkah. In jo podarila. »Pridite k nam v Rovensko, na ribe, takih v Lošinju ne znajo speči.«
In ko se po ozkih ulicah povzpenjaš proti Rovenski, še pred spustom, veš, na katerem nabiralniku so štirje slovenski priimki. Toliko let se že sprehajaš tod, da ne rabiš več kakor pet minut, da pročelje najdeš in tudi zaslišiš slovensko prebujanje: »Mi daš še nekaj minut miru, da odspim?« V nabiralnik zdrsne knjiga. Poti ne nadaljujem, prevroče je in predaleč za danes. V enem naslednjih dni.
Prav praviš, pesnik Ivan Volarič Feo: zjutraj so jutra najlepša, pa tudi, da te je pesnika naredil prazen list papirja. Nenormalno bi bilo, če Lošinj ne bi rodil nobene pesmi, če že pesnika ali pesnice ne. Danes dežuje in v Čikatu niti sprehod ni možen. Visoki valovi ližejo kopice ležalnikov, kavarnice se odpro ob desetih, kavo si lahko le umisliš. Nekaj mamic z malimi radovedneži raziskuje sprehajališče nad razpenjenim morjem, otroci vestno vlačijo zase prevelike polomljene veje borov na rob sprehajališča. Slovenska govorica, bravo raziskovalci juter; dež nas vse skupaj prežene, z globoko vdihanim aromaterapevtskim vonjem po morju, soli, borovcih. Ali bugenvilije dišijo?
Tema
mi je odkrila
najlepše slike.
Tišina
mi je podarila
posluh
kakor
me je prazen bel list papirja
naredil za pesnika.
(Samopodoba iz PZ Žalostna sova, 2006)
*
Jutra so za sprehode najlepša, trenutno pa edino možna, saj je podnevi več kot 33 stopinj. Eno jutro grem proti VL, naslednje proti ML. Danes koračim v svojem tempu in se mi zdi, da gre nekdo prav potiho za mano. Ko se ozrem, pravi gospa: »Nič, nič, grem kar za vami, greste ravno prav. Ali pa če greva skupaj.« Ugotoviva, da to ne bo šlo, zato jo spustim naprej: »Ne, to pa ne.« Ustaviva se, se predstaviva in rokujeva. Ker ima danes god, ji čestitam (Ana je, 26. 7.). Stoje si poveva svoji usodi, prav neverjetno, prvič se vidiva, pa toliko podobnosti! Izmenjava telefonski. Podarim ji knjigo. »Res morate priti k nama v Lošinj, tik nad slaščičarno imamo hišo, … zvečer me je začelo glasno klepetanje motiti, a bo že.«
Ker sem zmenjena na kavi, se objameva in posloviva, da ne bom zamujala. In nasmejiva, saj sva debatirali na soncu in zraven klopce.
Eno in edino pravilo podarjanja knjižic o Valdarkah v Valdarkah: poslušaj svojo intuicijo, edino ona se nikoli ne zmoti. Pa ne mislim tistih osnovnih: med tekom, po možnosti s slušalkami in merilcem utripa, ljudje ne vidijo in ne slišijo; oprtani z vrečkami in rukzaki želijo le domov, oprtani z dvema jokajočima otrokoma tudi … ampak bolj sofisiticirana vprašanja: po pol ure skupnega sedenja začeti pogovor ali ne, ob četrtem srečanju le stegniti roko v pozdrav; ko se ne spomniš imena že znanega človeka, vprašati ali ne … V vseh primerih naj ima končno besedo intuicija! Zapri oči in ji prisluhni, Ona je nezmotljiva.
Nazaj grede in ML v Valdarke sedem v cerkvico pred prehodom v Valdarke. Ni hladna, prej zadušljiva, a potrebujem samoto za pogovor s sabo in z Njim, za intenzivne želje in molitev za najbližje. Zase, da bi znala čakati in biti hvaležna tudi za darila, ki se mi trenutno ne kažejo ravno darila. V prvi klopi pustim knjižico Valdarke.
Ko se grem končno osvežit v Valeškuro, dva mlada Italijana, parček, skušata narediti sebek z otočkom v ozadju. Ravno brišeta neuspele posnetke, ko grem mimo: zakaj ne bi napravila običajnega posnetka z želenim motivom, ju slikam, prav vešče pozirata. Z Italijani se menim z rokami, a nikoli nimam težav. Je pa res, da slabo razumem njihovo angleščino. Pokažem jima fotografijo na naslovnici, takoj ju zanima, če je tudi v italijanščini. Vprašata, koliko stane. To je bolj običajno za ljudi, ki imajo manj pod palcem kakor za tiste, ki se v denarju kopljejo.
Po viharni noči moram v VL plezati čez dve podrti drevesi (nazaj ne več), po igličevju pa drsi; zrak diši do korenin pljučnih mešičkov, hodiš kot v gozdni komori, ki ji dovajajo borove dišave. Nasproti pekarne Zlatni klas sedem vsako jutro k isti mizi, isti tajmig ima tudi slovenski par, ki ob pol osmih prikolesari s svetega Martina nad Valdarkami. Končno se ogovorimo, pride pa tudi Ana, ki sem jo bila spoznala včeraj. Gazdarica kavarnice pozdravi svoje Slovence, Ana vse skupaj povabi na kavo, a Jasmina postreže danes vse skupaj zastonj. Za stalne stranke je včasih treba, se široko smeji, ko sestavljamo mize. Ana omeni mojo knjigo, žal imam s seboj le eno in jo dam kolesarjema. Za jutri naročita še eno za prijatelje, to pa hočeta res plačati.
Dragan prodaja zelenjavo na poti v ML, na desni ob zadnjem spustu, nesramežljiva privatna konkurenca pravi tržnici. Če slučajno nič ne kupiš, ga pač moraš vsaj pozdraviti, je antišvaler z elementi protipredsodkarstva, (okrogel, bogato kosmat, plešast, vesel; če ne streže, vedno bere; pazi: ne časopisov in revij, on bere pesmi). Niste se zmotili!
Ime ima vtetovirano na notranji strani desne roke; če ga pozabiš, pogledaš. »Pol kile sliv in pol kile breskev in pol kile paradajza?«
»Ne, danes sem jaz vam nekaj prinesla.«
Ko pokažem knjigo, se namršči: »Hvala, oprostite, ampak jaz berem poezijo.«
»Pa saj to je poezija.«
»Potem pa daj.«
Naslednji dan me zanima, če je prebral.
»Nisem, je prišel sosed, stalna stranka, tu je doma, mi je hotel plačati za knjigo … kaj sem hotel? Imaš še katero s seboj?«
»Nimam, jutri prinesem.«
»Ti meni vedno plačaš, evo ti tvoje sadje, jutri prinesi knjigo in zadaj piše, sem izračunal v kunah. Se zmeniva.«
Če me pa kaj zanima, me zanima njegovo mnenje!
»Veš kaj, pesmi je bolj malo. Če ne bi bilo v šestih jezikih, bi bilo več pesmi. Ti kar prinesi.«
Družina. Govorijo nemško, s šeneenoleto staro deklico, ki se ves čas zvonko smeji: če je cela mokra, če napol spi, če skače, pade, je ali posluša pesmice, kar naprej se smeji. Človek je prav razočaran, da so že nevidno spakirali in res mlada starša vlečeta kovčka k avtu. Deklica zvoni z nogami in čaka, da odneseta še njo. Maha mi in poje. Mamici dam knjigo: Valdarke, je presenečena, mala pa v smeh, darkedarkedarke.
…
Hvala, spoštovani dragi urednik Samo, čeprav delam proti tvoji volji, ko knjige podarjam. Hvala, Žiga, za res profesionalno oblikovanje, hvala vsem petim prevajalcem. Z dolgotrajne bolniške ste me postavili na noge in na sonce, ki je včasih prevroče, včasih pa se za dolgo skrije. Je pa tu, nekje zelo blizu.
Ta knjiga me je spomnila, kako je darovati neskončno lepše kakor prejemati.
Valdarke, julija 2019
Iz dnevnika
23. 7. 2019
V Valdarke na Lošinju prideš kakor domov, a je toliko izboljšav, da prve dni le raziskuješ: nov sončnik, ki ga lahko sam naviješ in zapreš; nov srebrn hladilnik, velika pipa za vodo, omarica v kopalnici, nova posteljnina, druga kombinacija slik na steni nad posteljo, nova stola in mizica na terasi. Pajek je izgleda isti: rad se zadržuje nad obešenim perilom, ko pa se mu približa le tvoja senca, izgine neznano kam. (Daljše opazovanje iz zasede končno razkrije, da bliskovito izgine na šibki bor, ko le zasluti kako bližajočo se senco). Med M. in V. (Lošinjem) so postavili oštevilčene visoke svetilke, tako da v večernih urah ne nosiš več baterije s seboj; vseh svetilk je okoli šestdeset, vhod v »naš« apartma je pri številki 11, dogovarjanje za srečanja z morske strani bo sedaj občutno lažje. Novost so tudi ločujoči zabojniki za smeti ob glavni cesti: če pozabiš kartico za odpiranje, lahko smeti neseš nazaj v apartma(jček).
Nenad se je malo zredil, najbrž tudi on isto misli o naju.
Italijana na obali se še vedno pražita tudi ob dvanajstih, mož me s pripombami, da bosta šokirana, ker čez dan ne hodim po plaži niti ne plavam in bosta sklepala, da sva se ločila, ne premakne iz (tudi vročega) zavetja. Ko se srečamo na poti proti Velemu, sta v kopalkah, po tem veva, da se nista nič spremenila. Ko se bova midva naučila italijansko, se bomo lahko pogovarjali še kako drugače kot z rokami.
Raziskujem novi prenosnik in počasi bo vse delovalo. Razen fb, ker sem pozabila geslo.
Izbrala sva vsakodnevno kavarnico za pitje kave: dosežek dneva.
Nenavadno je vsakič dejstvo, da sama razpolagam s svojim časom. To je najbolj praznično občutje tega sveta.
Še vedno se ne morem navaditi dejstva, da moj dragi ne zdrži, da bi bil kak delček hladilnika prost: že po sedemurni vožnji je odbrzel v Konzum in novi hladilnik napolnil do zadnjega kotička. Visokoenergetski soprog ne more več vplivati na moje odločitve o preživljanju dopusta, ker so se moje zmogljivosti zmanjšale in ker sem ugotovila, da se nič ne spremeni, če se zelo potrudim za njegove cilje: nikoli ni dovolj.
Tako sem končno sproščena, vesela in radovedna, kaj mi bo prinesla naslednja ura dopusta, jutri pa mi je še predaleč.
Seveda sem poduhala že vse knjige, ki jih imava s seboj, izgleda, da vseh ne bom použila. Za učenje nemščine sem prinesla kar primerno lažje čtivo in debel zvezek za ponavljanje in utrjevanje.
Samo brez pretiravanja!
Na zdravje, dolge morske počitnice v ljubih Valdarkah.
24. 7.
Običajna usklajevanja vedno pripeljejo k plavanju ali branju. V sosednjem apartmaju kakor vsako leto v tem času letuje mama z dvema otrokoma, do lani je z njima hodil tudi soprog. Mladenič je sedaj prevzel vlogo očeta: nemočnega brata nosi k vodi, nabavlja, ne gre nikamor. Drugi mladostniki hodijo plesat, se vozit s čolnom in visijo na računalniku, on streže svojega brata. Invalidnost je zanj dejstvo, s katerim živi od šestega leta. Risanke, ki jih gleda ta brat, po glasovih sosedje poznamo na pamet. Vemo, da gredo ob petih na plažo in da nemočni brat ne more premikati tankih nogic. In da komunicira s samoglasniki.
Danes žalostno joka in cvili, kot kužek. Iščemo telefonsko številko Zdravstvenega doma in sprašujemo, če ima ta ZD dvigalo; zobozdravnik je namreč v drugem nadstropju.
Voda je topla in mirna za vse. Poznamo se po imenih in se objemamo za dobrodošlico. Starejši brat možato nese nebogljenega brata v vodo, hitro sprosti edino stopnico, da se gremo ohladit tudi drugi. – Nekateri morajo odrasti hitro in nevidno. Njegov stisk roke je čvrst in istočasno te pogleda v oči. Še vedno mi je žal, da mu knjižice nisem dala.
25. 7.
Opustila misel na literarno branje v hotelu. Lansko v novi mestni knjižnici je bilo prelepo in odzivno. Hvala knjižničarke, hvala Ivana. Hotelom manj zaupam, utrujena sem od težkega leta. Nekaj knjig bom podarila, to je tako prijetno in mi polepša dneve bolj, kakor bi jih lahko nastop pred razvajenimi turisti, vsaj sama jih prav upravičeno tako doživljam. Le zakaj bi se človek kopal v bazenu, če je toplo mirno morje sto korakov stran? Le zakaj bi se moral voziti z barko in s taksiji: kako boš tako spoznal domačine in naravo? Kako boš dal možnost presenečenju, da te poišče? Le zakaj bi za kosilo jedel tri jedi, ko je domače olivno olje na kruhu in zdrav paradižnik za to vročino povsem dovolj? Naj se lepo imajo v svojem svetu, kar žal mi je toliko starejših osamljenih ljudi. – Zadnjič sem srečala mladca, ki je učil nordijsko hojo obilno Angležinjo. Obrnila sta se na pol poti med Malim in Velim.
Knjižico sva najprej podarila Níkoli, v njegovo restavracijo greva na kosilo enkrat med počitnicami: kadar ujameva odprto na poti s trajekta. Tokrat sva imela srečo: »O moji Slovenci, zdravo. Vidiš, zdaj samo gledam, drugi pa delajo. A lahko knjigo pokažem tisti mizi?«
Miza se najde v enem od besedil: »Zovko (zvonček), to je naš zovko, a veste, da so nam ga ukradli eno zimo? In nismo kupili novega. Kdo? Ne vemo. O, saj midve se pa poznava, iz morja v Valdarkah? Imate še kako, bi jo radi dali sinu v Londonu, ker je tudi v angleščini. Res morate priti na obisk, kar določimo dan … Da, to sem jaz, profesorka fizike, jutranja plavanja, se spomnite?«
Sosednji apartma. Dva doraščajoča fanta, skrbna, prijetno okrogla oče in mama. Komunicirajo nemško. Vesela sta: »Premalo se vidimo kot družina, samo delava … Cenimo skupaj preživete dneve. Vrbsko jezero, tam se ustavimo na poti domov …« Zvečer dobiva pečene kalamare.
Lekarna. »A niso Valdarke lepe, s kolesom se vozim na delo od tam, drugače sem iz Zagreba, pa sem prišla pomagat med dopusti. Čakajte, bova izbrali kak cenejši tonik, pa eno kremico … testerje … Morda se pa kaj vidimo, na kateri številki ste? A niste lani brali v naši knjižnici?«
Dekleti, od kod sta, ko tako mešata nemščino in ruščino?
»Iz Kazahstana, pa že devetnajst let živiva v Berlinu, medicinski sestri. V Valdarkah sva že drugič. Najčudovitejši kotiček za kopanje in sprehode, pa ne povejte preveč ljudem,« se smejeta. – Pokažem knjigo: »Saj to je pa tukaj, prav tule. Je tudi v ruščini?« –Je, jo vama podarim.« Hvala, slovanke se objamejo, kot da se ne bi bile spoznale pred tremi minutami na sprehodu iz ML v Valdarke, na tistih stopnicah v hladu visokih starih dreves.
»Herman sem, gospa, bil sem na vaši Zelenici, kako lepe hribe imate!« Res imam na sebi zeleno majčko z napisom Zelena pravljica, 1536 m. Ob šestih zjutraj se sprehajam med Valdarkami in VL, menda ja to ni nevarno? Škoda te misli, ne moreš videti povsod le strahov. Končno sprožim roko: »Prav imate, naše planine so čudovite. A je tudi tu lepo …«
»Eden vaših je pisal o Rovenski …«
»Da, Drago Jančar, Prikazen iz Rovenske, o meksikajnarjih in gradnji valobrana, od tu ga prav dobro vidiva.« – Res bi bila čudaška, če po tem uvodu ne bi pokazala knjižice o Valdarkah. In jo podarila. »Pridite k nam v Rovensko, na ribe, takih v Lošinju ne znajo speči.«
In ko se po ozkih ulicah povzpenjaš proti Rovenski, še pred spustom, veš, na katerem nabiralniku so štirje slovenski priimki. Toliko let se že sprehajaš tod, da ne rabiš več kakor pet minut, da pročelje najdeš in tudi zaslišiš slovensko prebujanje: »Mi daš še nekaj minut miru, da odspim?« V nabiralnik zdrsne knjiga. Poti ne nadaljujem, prevroče je in predaleč za danes. V enem naslednjih dni.
Prav praviš, pesnik Ivan Volarič Feo: zjutraj so jutra najlepša, pa tudi, da te je pesnika naredil prazen list papirja. Nenormalno bi bilo, če Lošinj ne bi rodil nobene pesmi, če že pesnika ali pesnice ne. Danes dežuje in v Čikatu niti sprehod ni možen. Visoki valovi ližejo kopice ležalnikov, kavarnice se odpro ob desetih, kavo si lahko le umisliš. Nekaj mamic z malimi radovedneži raziskuje sprehajališče nad razpenjenim morjem, otroci vestno vlačijo zase prevelike polomljene veje borov na rob sprehajališča. Slovenska govorica, bravo raziskovalci juter; dež nas vse skupaj prežene, z globoko vdihanim aromaterapevtskim vonjem po morju, soli, borovcih. Ali bugenvilije dišijo?
Tema
mi je odkrila
najlepše slike.
Tišina
mi je podarila
posluh
kakor
me je prazen bel list papirja
naredil za pesnika.
(Samopodoba iz PZ Žalostna sova, 2006)
*
Jutra so za sprehode najlepša, trenutno pa edino možna, saj je podnevi več kot 33 stopinj. Eno jutro grem proti VL, naslednje proti ML. Danes koračim v svojem tempu in se mi zdi, da gre nekdo prav potiho za mano. Ko se ozrem, pravi gospa: »Nič, nič, grem kar za vami, greste ravno prav. Ali pa če greva skupaj.« Ugotoviva, da to ne bo šlo, zato jo spustim naprej: »Ne, to pa ne.« Ustaviva se, se predstaviva in rokujeva. Ker ima danes god, ji čestitam (Ana je, 26. 7.). Stoje si poveva svoji usodi, prav neverjetno, prvič se vidiva, pa toliko podobnosti! Izmenjava telefonski. Podarim ji knjigo. »Res morate priti k nama v Lošinj, tik nad slaščičarno imamo hišo, … zvečer me je začelo glasno klepetanje motiti, a bo že.«
Ker sem zmenjena na kavi, se objameva in posloviva, da ne bom zamujala. In nasmejiva, saj sva debatirali na soncu in zraven klopce.
Eno in edino pravilo podarjanja knjižic o Valdarkah v Valdarkah: poslušaj svojo intuicijo, edino ona se nikoli ne zmoti. Pa ne mislim tistih osnovnih: med tekom, po možnosti s slušalkami in merilcem utripa, ljudje ne vidijo in ne slišijo; oprtani z vrečkami in rukzaki želijo le domov, oprtani z dvema jokajočima otrokoma tudi … ampak bolj sofisiticirana vprašanja: po pol ure skupnega sedenja začeti pogovor ali ne, ob četrtem srečanju le stegniti roko v pozdrav; ko se ne spomniš imena že znanega človeka, vprašati ali ne … V vseh primerih naj ima končno besedo intuicija! Zapri oči in ji prisluhni, Ona je nezmotljiva.
Nazaj grede in ML v Valdarke sedem v cerkvico pred prehodom v Valdarke. Ni hladna, prej zadušljiva, a potrebujem samoto za pogovor s sabo in z Njim, za intenzivne želje in molitev za najbližje. Zase, da bi znala čakati in biti hvaležna tudi za darila, ki se mi trenutno ne kažejo ravno darila. V prvi klopi pustim knjižico Valdarke.
Ko se grem končno osvežit v Valeškuro, dva mlada Italijana, parček, skušata narediti sebek z otočkom v ozadju. Ravno brišeta neuspele posnetke, ko grem mimo: zakaj ne bi napravila običajnega posnetka z želenim motivom, ju slikam, prav vešče pozirata. Z Italijani se menim z rokami, a nikoli nimam težav. Je pa res, da slabo razumem njihovo angleščino. Pokažem jima fotografijo na naslovnici, takoj ju zanima, če je tudi v italijanščini. Vprašata, koliko stane. To je bolj običajno za ljudi, ki imajo manj pod palcem kakor za tiste, ki se v denarju kopljejo.
Po viharni noči moram v VL plezati čez dve podrti drevesi (nazaj ne več), po igličevju pa drsi; zrak diši do korenin pljučnih mešičkov, hodiš kot v gozdni komori, ki ji dovajajo borove dišave. Nasproti pekarne Zlatni klas sedem vsako jutro k isti mizi, isti tajmig ima tudi slovenski par, ki ob pol osmih prikolesari s svetega Martina nad Valdarkami. Končno se ogovorimo, pride pa tudi Ana, ki sem jo bila spoznala včeraj. Gazdarica kavarnice pozdravi svoje Slovence, Ana vse skupaj povabi na kavo, a Jasmina postreže danes vse skupaj zastonj. Za stalne stranke je včasih treba, se široko smeji, ko sestavljamo mize. Ana omeni mojo knjigo, žal imam s seboj le eno in jo dam kolesarjema. Za jutri naročita še eno za prijatelje, to pa hočeta res plačati.
Dragan prodaja zelenjavo na poti v ML, na desni ob zadnjem spustu, nesramežljiva privatna konkurenca pravi tržnici. Če slučajno nič ne kupiš, ga pač moraš vsaj pozdraviti, je antišvaler z elementi protipredsodkarstva, (okrogel, bogato kosmat, plešast, vesel; če ne streže, vedno bere; pazi: ne časopisov in revij, on bere pesmi). Niste se zmotili!
Ime ima vtetovirano na notranji strani desne roke; če ga pozabiš, pogledaš. »Pol kile sliv in pol kile breskev in pol kile paradajza?«
»Ne, danes sem jaz vam nekaj prinesla.«
Ko pokažem knjigo, se namršči: »Hvala, oprostite, ampak jaz berem poezijo.«
»Pa saj to je poezija.«
»Potem pa daj.«
Naslednji dan me zanima, če je prebral.
»Nisem, je prišel sosed, stalna stranka, tu je doma, mi je hotel plačati za knjigo … kaj sem hotel? Imaš še katero s seboj?«
»Nimam, jutri prinesem.«
»Ti meni vedno plačaš, evo ti tvoje sadje, jutri prinesi knjigo in zadaj piše, sem izračunal v kunah. Se zmeniva.«
Če me pa kaj zanima, me zanima njegovo mnenje!
»Veš kaj, pesmi je bolj malo. Če ne bi bilo v šestih jezikih, bi bilo več pesmi. Ti kar prinesi.«
Družina. Govorijo nemško, s šeneenoleto staro deklico, ki se ves čas zvonko smeji: če je cela mokra, če napol spi, če skače, pade, je ali posluša pesmice, kar naprej se smeji. Človek je prav razočaran, da so že nevidno spakirali in res mlada starša vlečeta kovčka k avtu. Deklica zvoni z nogami in čaka, da odneseta še njo. Maha mi in poje. Mamici dam knjigo: Valdarke, je presenečena, mala pa v smeh, darkedarkedarke.
…
Hvala, spoštovani dragi urednik Samo, čeprav delam proti tvoji volji, ko knjige podarjam. Hvala, Žiga, za res profesionalno oblikovanje, hvala vsem petim prevajalcem. Z dolgotrajne bolniške ste me postavili na noge in na sonce, ki je včasih prevroče, včasih pa se za dolgo skrije. Je pa tu, nekje zelo blizu.
Ta knjiga me je spomnila, kako je darovati neskončno lepše kakor prejemati.
