Otvorih jutro pogledom znatiželje
navukoh danu cipele
i krenusmo ja i moj dan
uhodanim putevima dosade.
Odjednom puknu vidici
razlije se krošnjost mirisnih lipa
u njedrima htijenja,
zamiriše svježi kruh
sjećanjem na pregaču umrljanu brašnom.
Šetamo tako, ja i moj dan,
obilazimo grad zvonika,
tražeći izgubljen osmijeh
zatvorenika vlastite zablude.
Zavirujemo u košare prepune voća
tražeći neubran plod na granama djetinjstva.
Ponekad mi se pričini
neko poznato lice
neka nabujala emocija gane usne
u jedva primjetan osmijeh.
Šuti moj dan, šutim i ja,
u dvoje je nekako i šutjeti lakše.
TIŠINA
Nikada nisam priznala
kako se tvoja tišina razlijeva
niz moja pleća
niz uvojke u kojima se ugnijezde tvoji prsti
niz grudi
otežano disanje
niz stopala
Kako se ugnijezdi u njedrima
uspava na usnama
i zagluši sve nemire
sve uzdahe
sve neizgovorene riječi
Onako tiha
topla
meka
zadrijema na ramenu
i osmjehuje se
gotovo čujno
na usnama razumijevanja
Nikada nisam priznala
da postoji ta tvoja tišina
u mojoj tišini ugniježđena
ČRV
Spet riješ po moji glavi
dolbeš kot kašen črv
Ne daš mi miru
slišim jok
Nekdo joče
ne ve da ga slišiva
dolgo
in zvoki joka se igrajo na hrbtu vetra
naenkrat so močnejši
iz skoraj
neslišnega
zazvonijo kot zvon
jekleno
Zunaj dežuje
zvoki postajajo šibkejši
In jaz zvonim
moja koža je mehka
in moje roke so nežne
brezupno polzijo po lepoti obraza
Deklice ni
Ujeli so jo
ji vsadili naloge
in jo naučili
jokati pod glasom
in da je v njeni glavi črv
ki rije
in ji sledi
in je oče njenih misli
skrbi za njene korake
Zunaj dežuje
spet riješ po moji glavi
deklice ni
ujeli so jo
BOJIŠTE
Noćas su krijesnice uzaludno osvjetljivale tamu
Grubi nanosi boja
Platno prošarano rezovima
Livade pokapane krvavim tragovima ratnika
Zvona sa seoske Notre Dame
rasjekoše muk
na tisuće mukova razbacanih tamnim kolutima pogleda
Nebom putuju svjetovi
Neznani junaci jurišaju
pogled zamućen
Muk zaglavi riječi
Noćas su krijesnice uzaludno osvjetljivale tamu
pjesma pobjednika pobijeđenog zaboli
a bol se strmoglavila
u njedra
u prepone
u stopala
ne može se dalje
Nebo je razotkrilo prijevaru
život je rasut gar istine
Ratnici umorni drijemaju na stratištu ljudskosti
a krijesnice
BESEDA METULJA
Šla sem po poti
čisto sama
in
tudi z mnoštvom
Slišala sem besede
tuje besede
ene so zvonile
kot zvon na katedrali
in so bile močne
zelo močne
ene so zvonile kot pesem
in so se igrale
z oblaki
z vetrom
ene so bile komaj slišne
in sem jih čutila
kot dotik
metuljevih kril
kot trepalnice otroka
na prsih
Šla sem po poti
čisto sama
dolgo
počasno
Potem sem se zbudila
z metuljem na dlani
PRESENEČENJE
Vsak korak je presenečenje
Vsak dan je presenečenje
Vsaka beseda je presenečenje
ko jo izgovoriš nenadoma
in jo začutiš kot pisk
ali topot
ali brezšumno
kot dotik
in se razprostre po obrežju
in prevzame vonj zemlje
po kateri polzijo kaplje
srebrne kaplje
upa in radovednosti
lepote in strahu
Vsak korak je presenečenje
Vsak dan je presenečenje
Vsaka beseda je presenečenje
Lepote ni nikoli dovolj
rojeva se in rojeva
in poti se gozd
in solzijo smreke
in lesketa se listje brez
Beseda nikoli ni dovolj močna
nikoli ni dovolj nežna
ni dovolj polna
da bi objela presenečenje
….
SREBRNE NITI POVEZUJU
Srebrne niti povezuju
zemlja diše umivena rosom
meškolje se probuđene vlati
nježno klizi kap
Sunce izranja iznad krošnja
koje se blago rumene
u jesenjem jutru
Miriše na punoću zrelosti
na pokošene godine
na trajanje
miriše na snagu ispisanih misli
na ljepotu dodira
na noći nesana
miriše
Bože kako miriše
jesenje jutro
u grudima
a u meni godine
svaka ispisana bojama
raspuklim granama jorgovana
valovima nemira
sočnim bobicama
iskričavom bjelinom
srebrom protkanih vlati
Srebrne niti povezuju
korake znatiželje
korake stvaranja
i korake spoznaje
TOLMUN
Če gre za norost
je tudi norost moja izbira
zaprta v ognju
Gori le spomin na tiste ki so bili
del ognja
del cvetoče besede
o priložnosti
o upu
o skrivnosti
Če gre za norost
je tudi norost moja izbira
utopljena v tolmun
ki sedi
dolbe
orje misel
sredi nemirne vode
in čaka objem
čistote
a voda nosi brezup
poganskost
in mrzloto
Nosi spomine
solze in lepoto besed
Če gre za norost
je tudi norost moja izbira
in sem tolmun
ki čaka
in sem skrivnost
ki dolbe
v vodi
in v globini
Če gre za norost
je tudi norost v meni skrita
in sem nemirna voda
in goreči ogenj
in tolmun
ki čaka pesem
U DVOJE
Otvorih jutro pogledom znatiželje
navukoh danu cipele
i krenusmo ja i moj dan
uhodanim putevima dosade.
Odjednom puknu vidici
razlije se krošnjost mirisnih lipa
u njedrima htijenja,
zamiriše svježi kruh
sjećanjem na pregaču umrljanu brašnom.
Šetamo tako, ja i moj dan,
obilazimo grad zvonika,
tražeći izgubljen osmijeh
zatvorenika vlastite zablude.
Zavirujemo u košare prepune voća
tražeći neubran plod na granama djetinjstva.
Ponekad mi se pričini
neko poznato lice
neka nabujala emocija gane usne
u jedva primjetan osmijeh.
Šuti moj dan, šutim i ja,
u dvoje je nekako i šutjeti lakše.
TIŠINA
Nikada nisam priznala
kako se tvoja tišina razlijeva
niz moja pleća
niz uvojke u kojima se ugnijezde tvoji prsti
niz grudi
otežano disanje
niz stopala
Kako se ugnijezdi u njedrima
uspava na usnama
i zagluši sve nemire
sve uzdahe
sve neizgovorene riječi
Onako tiha
topla
meka
zadrijema na ramenu
i osmjehuje se
gotovo čujno
na usnama razumijevanja
Nikada nisam priznala
da postoji ta tvoja tišina
u mojoj tišini ugniježđena
ČRV
Spet riješ po moji glavi
dolbeš kot kašen črv
Ne daš mi miru
slišim jok
Nekdo joče
ne ve da ga slišiva
dolgo
in zvoki joka se igrajo na hrbtu vetra
naenkrat so močnejši
iz skoraj
neslišnega
zazvonijo kot zvon
jekleno
Zunaj dežuje
zvoki postajajo šibkejši
In jaz zvonim
moja koža je mehka
in moje roke so nežne
brezupno polzijo po lepoti obraza
Deklice ni
Ujeli so jo
ji vsadili naloge
in jo naučili
jokati pod glasom
in da je v njeni glavi črv
ki rije
in ji sledi
in je oče njenih misli
skrbi za njene korake
Zunaj dežuje
spet riješ po moji glavi
deklice ni
ujeli so jo
BOJIŠTE
Noćas su krijesnice uzaludno osvjetljivale tamu
Grubi nanosi boja
Platno prošarano rezovima
Livade pokapane krvavim tragovima ratnika
Zvona sa seoske Notre Dame
rasjekoše muk
na tisuće mukova razbacanih tamnim kolutima pogleda
Nebom putuju svjetovi
Neznani junaci jurišaju
pogled zamućen
Muk zaglavi riječi
Noćas su krijesnice uzaludno osvjetljivale tamu
pjesma pobjednika pobijeđenog zaboli
a bol se strmoglavila
u njedra
u prepone
u stopala
ne može se dalje
Nebo je razotkrilo prijevaru
život je rasut gar istine
Ratnici umorni drijemaju na stratištu ljudskosti
a krijesnice
BESEDA METULJA
Šla sem po poti
čisto sama
in
tudi z mnoštvom
Slišala sem besede
tuje besede
ene so zvonile
kot zvon na katedrali
in so bile močne
zelo močne
ene so zvonile kot pesem
in so se igrale
z oblaki
z vetrom
ene so bile komaj slišne
in sem jih čutila
kot dotik
metuljevih kril
kot trepalnice otroka
na prsih
Šla sem po poti
čisto sama
dolgo
počasno
Potem sem se zbudila
z metuljem na dlani
PRESENEČENJE
Vsak korak je presenečenje
Vsak dan je presenečenje
Vsaka beseda je presenečenje
ko jo izgovoriš nenadoma
in jo začutiš kot pisk
ali topot
ali brezšumno
kot dotik
in se razprostre po obrežju
in prevzame vonj zemlje
po kateri polzijo kaplje
srebrne kaplje
upa in radovednosti
lepote in strahu
Vsak korak je presenečenje
Vsak dan je presenečenje
Vsaka beseda je presenečenje
Lepote ni nikoli dovolj
rojeva se in rojeva
in poti se gozd
in solzijo smreke
in lesketa se listje brez
Beseda nikoli ni dovolj močna
nikoli ni dovolj nežna
ni dovolj polna
da bi objela presenečenje
….
SREBRNE NITI POVEZUJU
Srebrne niti povezuju
zemlja diše umivena rosom
meškolje se probuđene vlati
nježno klizi kap
Sunce izranja iznad krošnja
koje se blago rumene
u jesenjem jutru
Miriše na punoću zrelosti
na pokošene godine
na trajanje
miriše na snagu ispisanih misli
na ljepotu dodira
na noći nesana
miriše
Bože kako miriše
jesenje jutro
u grudima
a u meni godine
svaka ispisana bojama
raspuklim granama jorgovana
valovima nemira
sočnim bobicama
iskričavom bjelinom
srebrom protkanih vlati
Srebrne niti povezuju
korake znatiželje
korake stvaranja
i korake spoznaje
TOLMUN
Če gre za norost
je tudi norost moja izbira
zaprta v ognju
Gori le spomin na tiste ki so bili
del ognja
del cvetoče besede
o priložnosti
o upu
o skrivnosti
Če gre za norost
je tudi norost moja izbira
utopljena v tolmun
ki sedi
dolbe
orje misel
sredi nemirne vode
in čaka objem
čistote
a voda nosi brezup
poganskost
in mrzloto
Nosi spomine
solze in lepoto besed
Če gre za norost
je tudi norost moja izbira
in sem tolmun
ki čaka
in sem skrivnost
ki dolbe
v vodi
in v globini
Če gre za norost
je tudi norost v meni skrita
in sem nemirna voda
in goreči ogenj
in tolmun
ki čaka pesem
