Zaprla bom dan bolj zgodaj,
dala ga bom v najtemnejši kot svoje sobe,
prekrila s kupom prašnih spominov,
trdno zaprla oči, da bi našla barve.
Zvita na levi strani postelje prisluškujem,
tišina … popolna tišina zapira dan.
Smešno, ne upira se preveč …
molče prenaša kazen
zaradi sivine, po kateri je taval.
Ni izpolnil niti ene naloge,
ni prinesel sonca na moji lici,
ni pustil dežju, da me boža,
niti vetra ni povabil na ples listja.
Tišina je, čutiš tišino, kako skeli,
molči … ne skáli misli.
Poglej me, kateri obraz danes nosim, me poznaš? Ne, ne boj se, dobro sem. Vedno sem dobro, nikoli odlično, a nikoli niti slabo. Pravijo, da podnevi nosim obleko moči in trme, pravijo, da sem bojevnik in da sem močno. Skoraj bi verjela vsemu, kar pravijo.
Kako bi bila žalostna, če ne bi bilo tega, če te ne bi poznala … vem, prihajaš samo, ko sem sama, varuješ me.
Ali imaš oči barve spominčice?
Mrak je, ne vidim dobro, a tako rada bi videla sijaj tvojih oči. Se dpominjaš, davno, tam na Krku, v Baški, se spominjaš, ko je mama prodajala klobuke in ti si z družbo zbijal šale. Bog, kako rada sem imela tisti malinovec, s katerim si kupoval molk. Se spomniš, dneve sem preživljala v morju … ni bilo pomembno, ali dežuje ali žge sonce … s pomečkanimi dlanmi in stopali sem tekala po vročem pesku. Bila sem samoprepričana o svojih potapljaških veščinah … tega leta, prav tega leta sem našla edini zaklad svojih potapljaških pohodih. Spomni se mojega navdušenja … po številnih poskusih se je v ročici zasvetlikal prstan.
Da, spominjam se, bil je velik, tisti moški, velikanski, da ne rečem grd …
Morda me je morje takrat zasnubilo.
Leta pozneje se vse bolj zavedam, da mu pripadam prav tako, kako pripadam tebi, da ba čutim, kako izvira v globinah mojih misli, prežeto s slanostjo mojih žil, stkano iz trenutka pred začetkom … tonem nevezana, prosta, s pajčolanom drobnega planktona izginjam pod lampijoni noči …
Morje je skelelo, migalo,
toplo ovito ob moje telo.
Noč je skrila sram,
razkrila nemir nagote v valu.
Samo zvezde so ljubosumno trepetale,
mesec je zdavnaj skril obraz,
pozna morje in njegove ljubice.
Veš, rada bi, da bi sedel k meni tako neviden in da mi šepetaš. Nikar, nikoli ne pozabi modre spominčice. Ne vem, če tam so, tam na drugi obali. Veš, ko bom odšla, bom vzela s seboj modre spominčice.
Zgleda, da je dan utonil v spanec … ne čutim nemira … samo tišina. Bog, kako rada bi videla, da zazvoni telefon, da predrami misel, da zavrže dvom.
Zakaj si tako tih, želiš, da te pustim? Kako bom brez tebe štela noči. Praviš, naučil si me že zdavnaj. Nisem več majhna, znam šteti …
Oprosti, toda želim biti majhna … želim, da mi pomagaš prešteti vse svoje radosti, da se obkrožim z njimi in da odidem iz sobe. Predolgo sem tukaj, preveč me stiskajo zidovi. Tesno mi je. Bojim se.
Ne, ne skrbi … samo želim si te zadržati … da še malo govoriva. Lepo je govoriti s teboj. Ti poznaš vse moje obraze. Ti me poznaš.
Povej mi, zakaj me Ona nikoli ni spoznala? Vem, težko življenje … na misel mi pade tista parola … »red, delo in disciplina«. Da, nisem se dovolj upognila. Ne, nočem nocoj, ne morem nocoj … Pogovarjala se bova o Njej nekoč drugič. Je grobo, ko rečem Ona … je vendar del mene … najgloblji del mene je stkan iz njenega imena. Boli, veš, preveč boli …
Strah me obhaja, hlad me prežema … dajva, zaigrajva na karte … spomni se, koliko si me goljufal na kartah … tako srečen si bil, ko si me premagal, a hitro sem bila močnejša od tebe …
Veš, jutri ti bom morda govorila o njem, ne, ne poznaš ga … a rada bi, da bi ga poznal. Nenavaden je, zelo nenavaden. Ima svoje škrate, ki ga varujejo, brez katerih ni popoln … nekoč mi jih je posodil za nekaj dni in zdaj so tu z menoj, ne znajo se vrniti. Pravi, da mu je težko brez njih, a jaz sem jih toliko vzljubila. Morda se bodo zdaj vrnili k njemu. Imam tebe.
Zebe me, koliko je ura … kdaj se tam leže. Nikoli ne spite? Reci, ali so tam barve. Kako naj obarvam svoje sanje …
Ne vem, če sem ti kdajkoli pripovedovala o svojih sanjah … nisva se prav dosti pogovarjala … ti si vse vedel brez besed.
Pogosto sem sanjala enake sanje … tako jasne in močne, da so me nosili dneve.
Sanje brez besed, brez zvokov … samo morje in njegova brezkončna modrina, nebo in jaz … z razširjenimi ročicami sem letela tik nad morjem, v katerem se je očrtavalo nebo … popolnost dotika … stapljanje v popolno celoto.
Glej … tudi zdaj čutim milino … čutim vonj alg, pesek prodira v vsako poro … stopala se potapljajo v žar s soncem obsijanega zaliva. Poldne je, vročina je pregnala še mačke z ulice … samo jaz tako bosa tekam v svojem svetu.
Mrak je, sence se mi približujejo … ne bojim se več … ne morejo mi nič …
Že dolgo znam ravnati s kriki. Vrisk počene noči je moj znanec. Srečala sva se nekajkrat. Ne more mi nič. Ve, da sem pripravljena, da ga čakam. Branila se bom s toploto, ki jo nosim kot tvoj dar.
Pretrgala sem vse verige davnih let. Ne morejo me več voditi na vrvici. Ne klanjam se nikomur, ne bojim se napokle zavesti.
Vidiš, vseeno sem se naučila, znam tudi vrteti palce v obeh smereh … koliko kilometrov si zvrtel na tistem stolu na vrhu stopnišča. Kako si modro molčal in čakal, da opravljam tvoje posle. Nisem porezala dovolj dobro, ne bo dovolj grozdja … vendar bo, veš, bo tudi preveč vina … nihče niti ne pije. Sama sva, otroci potujejo po svojih stezah, in jaz čakam, da odidem iz sobe z zamegljenimi okni.
Odrasle so, videvaš jih mimogrede … vem, ne smeš se jim oglasiti … paziš jih … vem, da jih paziš, kako si pazil mene …
Moram spati, noč je vroča, meni pa je hladno. Moram pobarvati zidove z neko toplo barvo. Kupila bom barve in obarvala. Naj obarvam s soncem, ki bo čuvati dan. Ali pa naj jih obarvam z nebom, tistim modrim nebom, a ne kakor tvoje oči.
Ne skrbi, dobro sem, saj samo misli norijo po nepreglednih prostranstvih moje podzavesti. Rada pobarvam krive podobe stvarnosti. Morda bom nocoj sanjala barve …
Zaprla bom dan bolj zgodaj,
dala ga bom v najtemnejši kot svoje sobe,
prekrila s kupom prašnih spominov,
trdno zaprla oči, da bi našla barve.
Zvita na levi strani postelje prisluškujem,
tišina … popolna tišina zapira dan.
Smešno, ne upira se preveč …
molče prenaša kazen
zaradi sivine, po kateri je taval.
Ni izpolnil niti ene naloge,
ni prinesel sonca na moji lici,
ni pustil dežju, da me boža,
niti vetra ni povabil na ples listja.
Tišina je, čutiš tišino, kako skeli,
molči … ne skáli misli.
Poglej me, kateri obraz danes nosim, me poznaš? Ne, ne boj se, dobro sem. Vedno sem dobro, nikoli odlično, a nikoli niti slabo. Pravijo, da podnevi nosim obleko moči in trme, pravijo, da sem bojevnik in da sem močno. Skoraj bi verjela vsemu, kar pravijo.
Kako bi bila žalostna, če ne bi bilo tega, če te ne bi poznala … vem, prihajaš samo, ko sem sama, varuješ me.
Ali imaš oči barve spominčice?
Mrak je, ne vidim dobro, a tako rada bi videla sijaj tvojih oči. Se dpominjaš, davno, tam na Krku, v Baški, se spominjaš, ko je mama prodajala klobuke in ti si z družbo zbijal šale. Bog, kako rada sem imela tisti malinovec, s katerim si kupoval molk. Se spomniš, dneve sem preživljala v morju … ni bilo pomembno, ali dežuje ali žge sonce … s pomečkanimi dlanmi in stopali sem tekala po vročem pesku. Bila sem samoprepričana o svojih potapljaških veščinah … tega leta, prav tega leta sem našla edini zaklad svojih potapljaških pohodih. Spomni se mojega navdušenja … po številnih poskusih se je v ročici zasvetlikal prstan.
Da, spominjam se, bil je velik, tisti moški, velikanski, da ne rečem grd …
Morda me je morje takrat zasnubilo.
Leta pozneje se vse bolj zavedam, da mu pripadam prav tako, kako pripadam tebi, da ba čutim, kako izvira v globinah mojih misli, prežeto s slanostjo mojih žil, stkano iz trenutka pred začetkom … tonem nevezana, prosta, s pajčolanom drobnega planktona izginjam pod lampijoni noči …
Morje je skelelo, migalo,
toplo ovito ob moje telo.
Noč je skrila sram,
razkrila nemir nagote v valu.
Samo zvezde so ljubosumno trepetale,
mesec je zdavnaj skril obraz,
pozna morje in njegove ljubice.
Veš, rada bi, da bi sedel k meni tako neviden in da mi šepetaš. Nikar, nikoli ne pozabi modre spominčice. Ne vem, če tam so, tam na drugi obali. Veš, ko bom odšla, bom vzela s seboj modre spominčice.
Zgleda, da je dan utonil v spanec … ne čutim nemira … samo tišina. Bog, kako rada bi videla, da zazvoni telefon, da predrami misel, da zavrže dvom.
Zakaj si tako tih, želiš, da te pustim? Kako bom brez tebe štela noči. Praviš, naučil si me že zdavnaj. Nisem več majhna, znam šteti …
Oprosti, toda želim biti majhna … želim, da mi pomagaš prešteti vse svoje radosti, da se obkrožim z njimi in da odidem iz sobe. Predolgo sem tukaj, preveč me stiskajo zidovi. Tesno mi je. Bojim se.
Ne, ne skrbi … samo želim si te zadržati … da še malo govoriva. Lepo je govoriti s teboj. Ti poznaš vse moje obraze. Ti me poznaš.
Povej mi, zakaj me Ona nikoli ni spoznala? Vem, težko življenje … na misel mi pade tista parola … »red, delo in disciplina«. Da, nisem se dovolj upognila. Ne, nočem nocoj, ne morem nocoj … Pogovarjala se bova o Njej nekoč drugič. Je grobo, ko rečem Ona … je vendar del mene … najgloblji del mene je stkan iz njenega imena. Boli, veš, preveč boli …
Strah me obhaja, hlad me prežema … dajva, zaigrajva na karte … spomni se, koliko si me goljufal na kartah … tako srečen si bil, ko si me premagal, a hitro sem bila močnejša od tebe …
Veš, jutri ti bom morda govorila o njem, ne, ne poznaš ga … a rada bi, da bi ga poznal. Nenavaden je, zelo nenavaden. Ima svoje škrate, ki ga varujejo, brez katerih ni popoln … nekoč mi jih je posodil za nekaj dni in zdaj so tu z menoj, ne znajo se vrniti. Pravi, da mu je težko brez njih, a jaz sem jih toliko vzljubila. Morda se bodo zdaj vrnili k njemu. Imam tebe.
Zebe me, koliko je ura … kdaj se tam leže. Nikoli ne spite? Reci, ali so tam barve. Kako naj obarvam svoje sanje …
Ne vem, če sem ti kdajkoli pripovedovala o svojih sanjah … nisva se prav dosti pogovarjala … ti si vse vedel brez besed.
Pogosto sem sanjala enake sanje … tako jasne in močne, da so me nosili dneve.
Sanje brez besed, brez zvokov … samo morje in njegova brezkončna modrina, nebo in jaz … z razširjenimi ročicami sem letela tik nad morjem, v katerem se je očrtavalo nebo … popolnost dotika … stapljanje v popolno celoto.
Glej … tudi zdaj čutim milino … čutim vonj alg, pesek prodira v vsako poro … stopala se potapljajo v žar s soncem obsijanega zaliva. Poldne je, vročina je pregnala še mačke z ulice … samo jaz tako bosa tekam v svojem svetu.
Mrak je, sence se mi približujejo … ne bojim se več … ne morejo mi nič …
Že dolgo znam ravnati s kriki. Vrisk počene noči je moj znanec. Srečala sva se nekajkrat. Ne more mi nič. Ve, da sem pripravljena, da ga čakam. Branila se bom s toploto, ki jo nosim kot tvoj dar.
Pretrgala sem vse verige davnih let. Ne morejo me več voditi na vrvici. Ne klanjam se nikomur, ne bojim se napokle zavesti.
Vidiš, vseeno sem se naučila, znam tudi vrteti palce v obeh smereh … koliko kilometrov si zvrtel na tistem stolu na vrhu stopnišča. Kako si modro molčal in čakal, da opravljam tvoje posle. Nisem porezala dovolj dobro, ne bo dovolj grozdja … vendar bo, veš, bo tudi preveč vina … nihče niti ne pije. Sama sva, otroci potujejo po svojih stezah, in jaz čakam, da odidem iz sobe z zamegljenimi okni.
Odrasle so, videvaš jih mimogrede … vem, ne smeš se jim oglasiti … paziš jih … vem, da jih paziš, kako si pazil mene …
Moram spati, noč je vroča, meni pa je hladno. Moram pobarvati zidove z neko toplo barvo. Kupila bom barve in obarvala. Naj obarvam s soncem, ki bo čuvati dan. Ali pa naj jih obarvam z nebom, tistim modrim nebom, a ne kakor tvoje oči.
Ne skrbi, dobro sem, saj samo misli norijo po nepreglednih prostranstvih moje podzavesti. Rada pobarvam krive podobe stvarnosti. Morda bom nocoj sanjala barve …
