Zakaj skrivaš pogled
Tančica trepalnic zasenčuje lepoto
Tvoje oči
tvoje oči barve oljke
ustavljene z očitkom v trenutku brstenja
Dvigni obraz in si zavihaj nasmeh vtkan globoko v nedrih
Odgrni tančico in se zaiskri
Smeh ti pristoji
Oči se zaiskrijo s svežino olja
in nebo se obarva s toplino svita
Narasle reke prinašajo življenje v pokrajino obraza
Pod gnilim listjem diši plodnost
Zemlja diha
Porodnica
Tančica trepalnic zasenčuje lepoto
Tvoje oči
tvoje oči barve spominčic
ustavljene v senci pokošenih hotenj
Dvigni
dvigni pogled visoko in v mislih obarvaj nebo
Odgrni tančico in se zaiskri
Misli ti barvajo obraz z nasmehom
Oči se zaiskrijo s svežino rose v pomladnih jutrih
Tančica trepalnic zasenčuje lepoto
Tvoje oči
tvoje oči barve kostanja
ustavljene v temi strahov v nočeh tavanj
Dvigni obraz in s krikom razparaj tančico
Zapoj iz upora
zapoj z močjo vetrov
odmevaj zavpij
odmevaj zavpij preko neba do svitanja
Šipa žvenketa
Veter cefra tišino v nanose šibkih vdihov hladu
in siv oblak drsi po gladini neba
Vse je zmedeno
Narava je pomotoma vsula ledu
na razcvetele veje španskih bezgov
Kot gledališka igra
v kateri se igralec ne znajde
igra se z besedami na hrbtu vetra
in ne zmore ujeti papirnatega zmaja
Vse je nevarno
Tudi brezvetrje skriva zobe ki
se z ledeno sapo zavrtinčijo v belino
Pogum je
v vetru
in v belini ledenih cvetov
sivih oblakov
REZBESEDJE
Danes odhajam iz pesmi
ogolela
bleda
z drhtečimi rokami
slačim še zadnjo besedo
Danes odhajam iz pesmi
ogrdela
potapljam se v spokoj brezbesedja
Dan je obarval ciprese z mlečnimi nanosi
zrak vlažen težek
ulica ne diha
Le kakšna ptica zaide
s prhutanjem kril razpara brezbesedje
in izgine
Danes so v vežo prinesli cvetje
oblekli belino
mladi umirajo z rokami iztegnjenimi proti nebu
V nedrih rastejo mladike novih svitanj
toda jaz danes odhajam iz pesmi
iz more iz sence
Danes bom gola
brez besed
brezbesedno
utihnila v pesmi
povsem ogoleli
povsem sivi
Pravijo, angeli imajo krila in dišijo po cvetnem prahu, razsutem po sanjskih vizijah. Moji angeli nimajo kril, njihove roke ne objemajo svojih mater, ko zjutraj bosonogi pohajkujejo po praznih hodnikih.
Oči imajo uprte v globino vprašaja.
Postavljajo neizgovorjena vprašanja v temi sobe, nezaščiteni pred bolečim spoznanjem lastne samote. Dneve, mesece, leta prisluškujejo korakom prihajajočih v pričakovanju odhoda.
Danes je dan, ko bodo neke roke izbrale enega angela, enega od enakih, ki z vprašujočim pogledom čaka odhod v neznano.
Velike oči, obarvane s strahom, opazujejo obraze tujcev, iščoč skrito misel, odblesk radosti, trepet sreče v približujočem se pogledu.
Razdvojeni v krhkih telesih, s strahom odhajanja, s strahom ostajanja, prisluškujejo lastnemu utripu. Nevidna marjetica v roki prešteva negotovost: grem, ne grem; grem, ne grem; grem …
Koliko cvetnih lističev v nedolžnih ročicah zadošča, v pogledu strahu in želja?
Živót prežema bolečina, želja po poletu, vprežena v voz, prepoln negotovosti.
Dom neznancev, sladka torta novega rojstva, ali še eno spotikanje nevajenih nožic? Kako naj odkrijejo zrno sreče?
Bom dovolj lep, da me opazijo?
Bom dovolj dober, da vzljubijo, dovolj njihov, da me zadržijo?
Telo je hladno in drget razkriva poplavo nemira, ki vrtinči misli angelov.
»Moji angeli nimajo kril
korakajo po zemlji
iščoč košček neba.
Brez nasmeška v očesu
narisanega na ustnicah
se zmečkani tiščijo v dan.«
Danes odhaja Ona. Velike oči kostanjeve barve, zamegljene s solzami, kotalijo strah in negotovost, medtem ko ustnice šepetajo upanje in radost. Opazuje znane obraze, ne zavedajoč se, kam jo peljejo. Premajhna da bi razumela, prevelika da je ne bi bolelo. Trdno se oklepa poznane tetine roke, da bi ohranila pogum.
»Moji angeli nimajo kril
prah zavrženih
upogiba nebogljene.
Le solza v očesu žene
ki opazuje prizor
ozari sivilo dneva.«
V kotu sobe, s pogledom v packo na tleh, sedi deček. Lahko bi imel sedem ali osem let. Premajhen, da bi razumel, prevelik, da bi ga izbrali. Solze kotalijo dan, medtem ko nevidni cvetni lističi marjetice padajo čez dlani. Topo udarjajo ob tla in odštevajo samo njemu slišno: grem, ne grem; grem, ne grem …
»Moji angeli nimajo kril
ne diši po beli kavi,
oni so le nadloga
zloščenih obzorij
le bledica jutra
ki kliče dan«
Molk, potlačena bolečina.
Obrat na vrhu prstov. Praznina ne obstaja, zapolnil jo je stok.
Zakaj skrivaš pogled
Tančica trepalnic zasenčuje lepoto
Tvoje oči
tvoje oči barve oljke
ustavljene z očitkom v trenutku brstenja
Dvigni obraz in si zavihaj nasmeh vtkan globoko v nedrih
Odgrni tančico in se zaiskri
Smeh ti pristoji
Oči se zaiskrijo s svežino olja
in nebo se obarva s toplino svita
Narasle reke prinašajo življenje v pokrajino obraza
Pod gnilim listjem diši plodnost
Zemlja diha
Porodnica
Tančica trepalnic zasenčuje lepoto
Tvoje oči
tvoje oči barve spominčic
ustavljene v senci pokošenih hotenj
Dvigni
dvigni pogled visoko in v mislih obarvaj nebo
Odgrni tančico in se zaiskri
Misli ti barvajo obraz z nasmehom
Oči se zaiskrijo s svežino rose v pomladnih jutrih
Tančica trepalnic zasenčuje lepoto
Tvoje oči
tvoje oči barve kostanja
ustavljene v temi strahov v nočeh tavanj
Dvigni obraz in s krikom razparaj tančico
Zapoj iz upora
zapoj z močjo vetrov
odmevaj zavpij
odmevaj zavpij preko neba do svitanja
Šipa žvenketa
Veter cefra tišino v nanose šibkih vdihov hladu
in siv oblak drsi po gladini neba
Vse je zmedeno
Narava je pomotoma vsula ledu
na razcvetele veje španskih bezgov
Kot gledališka igra
v kateri se igralec ne znajde
igra se z besedami na hrbtu vetra
in ne zmore ujeti papirnatega zmaja
Vse je nevarno
Tudi brezvetrje skriva zobe ki
se z ledeno sapo zavrtinčijo v belino
Pogum je
v vetru
in v belini ledenih cvetov
sivih oblakov
REZBESEDJE
Danes odhajam iz pesmi
ogolela
bleda
z drhtečimi rokami
slačim še zadnjo besedo
Danes odhajam iz pesmi
ogrdela
potapljam se v spokoj brezbesedja
Dan je obarval ciprese z mlečnimi nanosi
zrak vlažen težek
ulica ne diha
Le kakšna ptica zaide
s prhutanjem kril razpara brezbesedje
in izgine
Danes so v vežo prinesli cvetje
oblekli belino
mladi umirajo z rokami iztegnjenimi proti nebu
V nedrih rastejo mladike novih svitanj
toda jaz danes odhajam iz pesmi
iz more iz sence
Danes bom gola
brez besed
brezbesedno
utihnila v pesmi
povsem ogoleli
povsem sivi
Pravijo, angeli imajo krila in dišijo po cvetnem prahu, razsutem po sanjskih vizijah. Moji angeli nimajo kril, njihove roke ne objemajo svojih mater, ko zjutraj bosonogi pohajkujejo po praznih hodnikih.
Oči imajo uprte v globino vprašaja.
Postavljajo neizgovorjena vprašanja v temi sobe, nezaščiteni pred bolečim spoznanjem lastne samote. Dneve, mesece, leta prisluškujejo korakom prihajajočih v pričakovanju odhoda.
Danes je dan, ko bodo neke roke izbrale enega angela, enega od enakih, ki z vprašujočim pogledom čaka odhod v neznano.
Velike oči, obarvane s strahom, opazujejo obraze tujcev, iščoč skrito misel, odblesk radosti, trepet sreče v približujočem se pogledu.
Razdvojeni v krhkih telesih, s strahom odhajanja, s strahom ostajanja, prisluškujejo lastnemu utripu. Nevidna marjetica v roki prešteva negotovost: grem, ne grem; grem, ne grem; grem …
Koliko cvetnih lističev v nedolžnih ročicah zadošča, v pogledu strahu in želja?
Živót prežema bolečina, želja po poletu, vprežena v voz, prepoln negotovosti.
Dom neznancev, sladka torta novega rojstva, ali še eno spotikanje nevajenih nožic? Kako naj odkrijejo zrno sreče?
Bom dovolj lep, da me opazijo?
Bom dovolj dober, da vzljubijo, dovolj njihov, da me zadržijo?
Telo je hladno in drget razkriva poplavo nemira, ki vrtinči misli angelov.
»Moji angeli nimajo kril
korakajo po zemlji
iščoč košček neba.
Brez nasmeška v očesu
narisanega na ustnicah
se zmečkani tiščijo v dan.«
Danes odhaja Ona. Velike oči kostanjeve barve, zamegljene s solzami, kotalijo strah in negotovost, medtem ko ustnice šepetajo upanje in radost. Opazuje znane obraze, ne zavedajoč se, kam jo peljejo. Premajhna da bi razumela, prevelika da je ne bi bolelo. Trdno se oklepa poznane tetine roke, da bi ohranila pogum.
»Moji angeli nimajo kril
prah zavrženih
upogiba nebogljene.
Le solza v očesu žene
ki opazuje prizor
ozari sivilo dneva.«
V kotu sobe, s pogledom v packo na tleh, sedi deček. Lahko bi imel sedem ali osem let. Premajhen, da bi razumel, prevelik, da bi ga izbrali. Solze kotalijo dan, medtem ko nevidni cvetni lističi marjetice padajo čez dlani. Topo udarjajo ob tla in odštevajo samo njemu slišno: grem, ne grem; grem, ne grem …
»Moji angeli nimajo kril
ne diši po beli kavi,
oni so le nadloga
zloščenih obzorij
le bledica jutra
ki kliče dan«
Molk, potlačena bolečina.
Obrat na vrhu prstov. Praznina ne obstaja, zapolnil jo je stok.
