Po prašni cesti, utrjeni z zbitim gramozom, in po okoliških livadah in poljih se je od vzhoda sem k nam, k našemu mestecu, počasi ob občasnih sunkih spomladanskega vetra, valila motorizirana kolona. Pozneje sem od nekaterih poznavalcev zvedel, da nekje v velikosti polka. In prav tako množica vpreg v spremstvu moških in žensk, pešcev, v zelenkastih uniformah. Nad glavami jim je sočasno krožilo nekoliko letal, mogoče strmoglavcev, lovcev ali enomotorna letala R5 – »lavočke«, a jaz se nisem spoznal na letala. Imela so propeler v nosu, na spodnjih površinah kril in bokih pa so bila označena z rdečimi petkrakimi zvezdami. So bili to nekakšni izvidniki? Letala so vodili od spodaj, z zemlje, z nekakšnim posebej označenim usmerjevalcem. Ta se je zadrževal na čelu te premikajoče se kolone in od časa do časa izstrelil iz signalne pištole oranžno signalno svetlobno raketo, da bi tako označil čelo te nepravilne vojaške formacije zmagovalne vojske. Bratislavsko - brnska operacija, kot so temu pozneje učeno rekli, se je tu, očitno prelivala tudi čez jug Morave.
Že nekoliko dni na šolo ni bilo niti pomisliti. Gospod ravnatelj je izpustil učence vseh razredov domov. Tako sem lahko dogajanjem v okolju dobro sledil. Po lesenih stopnicah sem se povzpel na podstrešje do obokane strehe naše stare graščine. Brž ko sem zavzel mesto na nekem višje ležečem tesanem tramu, sem videl skozi odprto strešno okence v daljavo na to z naftnim dimom zakajeno gomazenje avtov in tankov in z te višine tudi gibanje človečkov v neizrazito zelenih uniformah. Vsa ta truma Rdeče armade se je počasi približevala. V nekem trenutku je od nekje iznenada prižvižgala krogla. Po resnici, bolj sem jo slutil kot slišal. Označevalec, ki je bil na čelu te grupacije, je še uspel izstreliti k zamračenemu nebu svetlobno raketo, se je zgrudil na zemljo. To sem v tem trenutku videl s starim daljnogledom, naskrivaj pred sposojenem iz skrivališča v očetovi skrinji, ki je stala v kotu našega stanovanja. Na malem trgu pred graščino se je zbrala velika množica sosedov in ljudi iz bližnjih vasi. V tej množici je bila dobro vidna tudi krhka postave moje rdečelase mamice, ki se je iz pritličja odtrgala od priprav za kosilo, kar tako v predpasniku. Prav tako sem videl tudi sem ter tja premikajočo se potlačeno čepico na glavi mojega očeta. Ta dva sta mi izpolnjevala moje otroštvo. Bila sta dobra in razumevajoča, na oba sem se lahko v življenjskih negotovostih svoje mladosti popolnoma zanesel, čeprav je bil oče nekoliko trši, kot je to v navadi pri moških. Množica je radostno vzklikala in nekateri za dobrodošlico mahali z na hitro natrganimi vejicami razcvetelega španskega bezga iz bližnjega graščinskega vrta.
Bilo je zgodaj dopoldne osmega maja petinštiridesetega, nad nami je bilo puščobno in oblačno nebo. Kdo od nas se v teh napetih trenutkih v duši ne bi veselil tega, da bo že konec vojne. Konec armade, katera se je sedaj v vojaški obliki že osiromašena, obupana umikala in bežala na zahod k Budějovicam, k Američanom. Konec tega slavnega »Wermachta« in prav tako tudi njihovega »Geheime Staatspolizei,« torej »Gestapa.« Konec prepovedi poslušanja londonskega BBC, konec te minidržavice, tega posranega Protektorata Bohmen und Mahren. Konec tega vohljanja pri sosedih, če ni nekdo, Bog ne daj, rekel nekaj protidržavnega, protinemškega. Pomenilo je tudi konec mnogih krajevnih nemčurjev, ki so goreče dvigovali desnico in pozdravljali s fanatičnim izrazom na obrazu »Heil Hitler!«. O vsem tem smo se s prijatelji skrivnostno pogovarjali v bližnji opekarni. Tu smo se ob nedeljah pod večer na spomlad sestajali V vojni so bili Nemci, kot smo že mi mladi videli, brez dvoma v riti. Starši so bili pred mano pri govorjenju zelo previdni, da se ne bi sedaj v poslednjih dneh v šoli nehote karkoli zarekel.
Vsa ta truma, ta velika množica vojaštva in tehnike se je od vzhoda končno približala na dogled doli pred graščino. Oprt v spodnji trdni okvir strešnega okna sem imel sedaj vse kot na dlani. Veliki množici naših se je pridružilo na malem trgu pred graščino in v okolici v umazanih, prepranih rumenozelenih uniformah nekaj deset Rusov z gizdalinsko posajenimi kapami na glavah ali pa v čeladah. Naraščalo je tudi njihovo močno vpitje, posebno se je izdvajal njihov poveljnik. Zmerjal je svoje podrejene s poveljniškimi navodili tako, da sem jih slišal prav gori sem do mojega opazovališča.
»Kak eto vozmožno, vy duraki, vy v pizdu idite, kto eto sdelal,« ali pa okoli stoječim našim kmetom z okolice »Zdravstvujte rebjata, davaj popiť.«
Lajanju domačih psov se je pridružilo vriskanje naših ljudi, ki so prišleke gostili z dolgo skrivanim domačim žganjem:
»Na zdarově, na zdraví.«
Nekateri Rusi so v teh trenutkih dragocenega postanka, namenjenega počitku, po dolgem pohodu, polnem bojev in drobnih spopadov začeli kazati svoje plesno znanje. Množica domačinov je napravila krog in na tako izpraznjeni ploščadi so začeli vojaki plesati. Kaj plesati, več, v spremstvu male harmonike so v počepu plesali kazačok! Nekoliko jih je začelo peti njim dobro znano pesmico. Začela se je z besedicami »Kde eta ulica ...« Pesem me je prevzela, ujel sem samo nekaj začetnih besed: » Kde eta ulica, kde etot dom, kde eta devočka, čto ja vljubljon, ej rozkoša ty moja …« naprej teh besed nisem več razumel. Bila je zelo melodična, prav take sem si te Ruse pravzaprav predstavljal. Ta melodija in ples sta mi bila zelo všeč, česa takšnega še nisem videl, to so bili vendar plesni mojstri, nekaj takega bi kdo od naših težko napravil. Na koncu se je okoli njih v kolu razvrstilo, pod vodstvom mlade Rusinje, dekletca v vojaški obleki, iz samega veselja tudi nekoliko naših mladih deklet. V svoji podstrešni opazovalnici sem doživljal enkratnost teh trenutkov, ki jih bom, kot sem si tedaj neumnež mislil, kot dragocenost nosil v glavi najbrž prav do svoje smrti. Veliki trušč in ropot se je zdaj pri prihodu cele kolone avtov, vozov in tankov z odprtimi linami pred graščino še povečal. Ljudje so se morali med seboj prevpiti, poleg češčine se je tu slišala tudi druga govorica, glasna ruščina in morda tudi kaj neslovanskega. Takšni so fantje, prihajajoč z fronte najbrž bili, bili so navajeni med seboj glasno in izrazito govoriti, da bi se pri tem hrumenju delujočih motorjev avtov in tankov in pri ropotu in škripanju tankovskih verig, ki so pritiskale na kamniti tlak, sploh slišali. Ob tem pa so še nad glavami hrumeli motorji nekaj letal, ki so zasledovala umikajoče se na zahod.
Iz zamišljenosti in tega vsesplošnega hrupa ter obilo veselja teh spodaj, me je iztrgala močna detonacija. Ta udarec je prišel nekje izza graščine, a preden sem se dodobra zavedel, kaj bi to v resnici bilo, je treščila nedaleč od graščinskega vrta daljša eksplozija. Fi! Iz svojega opazovališča sem videl, kako se je visoko razpršila črna zemlja iz gredic in kako je pri eksploziji nastal v zemlji globok krater. Bomba. O bog! Sila zvoka in tlačni val obeh teh eksplozij se je prenesel na graščino. Stara stekla v oknih so se tresla in izpadala. Udarec sem občutil tudi jaz. Streslo se je celo staro ostrešje. Kruci, trdi šok, zgrozil sem se in pri tej močni detonaciji mi je nehote ušla voda. Tako močno eksplozijo sem doživel in slišal pravzaprav prvič v vsej vojni. Obe letali sta takoj, ko sta se olajšali, v naraščajočem rohnenju motorjev pri vzpenjanju, postopoma zaokrožili nad graščino, pomahali s krili in naglo odleteli proti zahodu. Po nekaj trenutkih sem zaslišal gromoviti odmev, ki je prihajal iz bližnjih gozdov. Na srečo bom nista odvrgli direktno na graščino, to bi bila velika nesreča.
Takoj za tem, ko te misli še nisem utegnil domisliti, je stresla graščino daljša detonacija, ki pa se s prvima dvema nekako ni dala izenačiti. Tokrat se mi je zdelo, kot da bi bomba padla direktno na enega od štirih kril graščine. Na srečo se to ni zgodilo. Ali res na srečo? V naslednjem trenutku sem dojel, da je padla na trg naravnost pred graščino. Tja, kjer so bili popolnoma vsi. Eksplozija je oglušila vse, tudi ropot motorjev tankov se je ustavil, potem pa je nastala čisto kratka, resnično kratka grobna tišina. Rjoveče vibracije letala, ki je odvrglo bombo, so se mešale s hrupom eksplozije bombe.
Ali se sploh da popisati, kaj je v nekaj trenutkih sledilo? Ali se sploh da na četrtinki papirja na kratko opisati, kaj se je v tem trenutku časa pri norem padcu bombe in eksploziji sploh zgodilo? Kako je bomba zopet naredila velik krater, kako je do velike višine brizgnila pod trgom izruvana zemlja in kako se je v grudah ter grudicah pomešana s kamenjem vsula prav na streho in do moje opazovalnice, da mi je to vzelo sapo, kako je vse okoli zajel pekoč dim, kako so se drobci kovinskega oklepa bombe - šrapneli – razleteli med zbrane ljudi? In kako je po tej kratki tišini, katera je sledila po padcu bombe, nastalo nečloveško rjovenje množice, teh, ki so še živeli, bili še pri zavesti in pri tem bili nekako prizadeti, gluhi, s počenimi ušesnimi bobenčki, ali teh, kateri so se sami reševali, videli na primer svojega soseda skalpiranega do nerazpoznavnosti, z okrvavljeno glavo in odtrganimi ušesi, ali našo znanko, gospo Starkovo, ki se je tu še pred nekaj trenutki glasno smejala, z odtrganimi rokami. Kako trpeče in s poslednjimi močmi so hrzali pravzaprav stokali zadeti vojaški belci! Povsod je bilo polno krvi z raztrganih človeških teles teh, kateri so se še pred nekaj trenutki veselili in šalili. Tako nepričakovano in bliskovito pride neizprosna smrt. To vse sem doumel šele pozneje, ko sem preskakujoč po dve in dve leseni stopnici z drugega nadstropja pritekel doli na naš mali trg. Bil sem premlad, bil sem še otrok, da bi smel ali da bi lahko v samo malem trenutku videl takšno grozo, takšen pokol, kateri se nemara ni mogel primerjati niti z mnogimi grozotami na fronti. Je bilo res potrebno storiti to ljudem, ki so zdaj naenkrat čudno izkrivljeni, z razparanimi trebuhi in izpadlim črevesjem, raztrganimi udi, razbitimi glavami in nerazpoznavni, mrtvi? Ljudje, ti še živi, ti samo lahko ranjeni, so z začudeno osuplostjo, ki se je mešala z bolečo jezo, ogledovali, kaj se je pravzaprav zgodilo. Kateri hudič je pravzaprav v resnici, v enem samem trenutku mirno pobil te desetine svojcev. Videl sem, kako so vse mogoče cape visele z nagnjenih in osmukanih, okleščenih, okoliških sadnih dreves, ki so se pripravlja k cvetenju.
Bežal sem doli in v brezglavem divjem diru preskakoval stopnice. Nisem hotel videti tega ogromnega večmetrskega kraterja niti ne te strašljive grmade raztreščenih človeških teles. Hotel sem videti svoja bližnja, mamo in očeta. Obstal sem v izruvanih vhodnih hrastovih vratih naše graščine. Pri tem sem do popolne norosti rjul kot blazen ati, ati, mami, mami, mami. V tem na novo nastalem vsesplošnem rjovenju cele množice ranjenih nisem slišal odgovora. A sem le z oslabelim glasom jokal, čeprav sem si mislil, da rjovem in me resnično nihče ni mogel slišati, samo hlipal sem, moj glas se mi je v grlu zadušil. Tedaj pa me je v tej zmedi v oči treščilo najhujše, to, česar si nisem mogel niti predstaviti, to kar sploh nisem hotel najti. Blizu roba kraterja je ležalo nekaj kar me je na njega spominjalo. Prišel sem bliže in zagledal očetov čisto raztrgan stari površnik, ki ga je nosil pri delu po graščini in s krvjo poškropljeno , negibno razgaljeno telo brez kape.
Dotaknil sem se njegovih las, ni se več gibal. Oče! Nekaj časa je trajalo, da sem se zbral in so se mi zopet kolikor toliko povrnile sile, sem se trudil ogledati okoli sebe, če kje blizu ne vidim ležati rdeče lase moje mamice. Dosti se nisem mogel ogledovati. Od tega šoka, s katerim se preprosto ne da prav nič primerjati, mi je postalo slabo, dvignil se mi je želodec. Opotekel sem se in s hrbtom obrnjen k vratom začel bruhati. Prav v tem trenutku pa sem, oprto ob baročni kamniti portal, z očmi polnimi prahu in solz, zagledal v vratih stoječo tako zelo znano postavo. Njeno glavo je krasila krona v čop spletenih in zavitih rdečih las. Mama. Planil sem k njej in pritisnil svojo skuštrano, umazano in razjokano glavo med njeno nedrje. Z vso silo me je celega objela in pritisnila k sebi. Mami! Jeníčku! Kot mi je pozneje rekla, je tik pred trenutkom, ko je padla bomba, stekla v kuhinjo k štedilniku in dokončevala kuhanje dobrega kosila, juho iz sveže zaklane kokoši z zelenjavo in rezanci ter slavnostni del iz pljučne pečenke, na takšno kosilo smo se vsi trije veselili. Nisem hotel , da bi mati videla očeta. Tudi jaz ga nisem hotel ponovno videti. Hotel sem si ga zapomniti takšnega, kakršnega sem poznal od malega, takšnega kot sem ga videl vsak dan. Ljubeznivega, nasmejanega in pri dobrem razpoloženju šaljivega z mamo, z menoj in s tistimi, katere je srečaval.
Sosedje so si svoje sorodnike in poznane mrtve, ali dele njihovih teles, v kolikor so jih sploh našli, počasi in postopoma razvrščali ter jih na samokolnicah, na katerih se je večinoma s polja vozila krma za živino, odvažali. Razvažali so jih do bližnjih kmetij, na hladna mesta mlatišč tamkajšnjih skednjev. Takoj nato so mizarji iz okoliških vasi začeli kot na tekmovanju, iz pooblanih colaric izdelovati množico običajnih, nepobarvanih krst raznih velikosti. Prišli so tudi kopači in pričeli v naslednjih dneh na obeh pokopališčih kopati globoke grobove.
Dva dni potem se je v domači romanski cerkvici, z oboki prepojenimi z dišavami kadil opravljala latinsko peta zadušna maša z mnogimi ministranti v črnih koretljih in belih avbah. Cerkev je bila nabito polna, poslovit so se prišli sorodniki in prebivalci oddaljenejših vasi. Skozi odprta vrata cerkve se je do široke okolice razlegal slavnostni napev cerkvenega zbora Te Deum laudamus in Gloria in exelsis Deo. Po maši je bil pogreb na obeh pokopališčih, teh več kot sto mrtvih, ki so jih delno položili v skupne grobove. O minljivosti in večkrat boleče kratkosti človeškega življenja in posebej o sedanjem neskončnem vojnem trpljenju ter na temo Pridi k nam tvoje kraljestvo je spregovoril na malem povzdigovanju z ganljivo pridigo mlajši duhovnik, dekan iz bližnjega mesta v preprostem črnem ornatu. Nad grobovi in nad množico žalujočih pogrebcev se je z okoliških grmov širil sladko dišeč vonj španskega bezga. Med igranjem žalostink domače godbe so nad njimi veselo poletavali kosi. Requiscat in pacem. Mašo za Ruse je opravljal iz Kraja poklicani pravoslavni duhovnik z dolgo Panichydo - pridigo s pravoslavnim žalnim obredom, Kyrie eleison, Christe eleison. Na pokopališču so bili pokopani domači, v zemljo evangelističnega pokopališča, ob spremljavi strelov slavnostnih salv iz avtomatskih pušk, Gospodin pomiluj ny, Jezuskriste pomiluj ny, pa mnogi Rusi.
Tudi krsto z mojim očetom so ob maminem neutolažljivem stokajočem joku spustili v sveže izkopan grob. Vanj so naši že nekaj leti pokopali njegovo mati.
S to slovesnostjo smo pričakali pomlad v letu petinštiridesetem.
Prevedla: František Vícha in Frančišek Vončina.
Zgodbo je inspiriral tragični dogodek, do katerega je prišlo v Hrotovicích v kraju Třebíč, na Češkem.
Po prašni cesti, utrjeni z zbitim gramozom, in po okoliških livadah in poljih se je od vzhoda sem k nam, k našemu mestecu, počasi ob občasnih sunkih spomladanskega vetra, valila motorizirana kolona. Pozneje sem od nekaterih poznavalcev zvedel, da nekje v velikosti polka. In prav tako množica vpreg v spremstvu moških in žensk, pešcev, v zelenkastih uniformah. Nad glavami jim je sočasno krožilo nekoliko letal, mogoče strmoglavcev, lovcev ali enomotorna letala R5 – »lavočke«, a jaz se nisem spoznal na letala. Imela so propeler v nosu, na spodnjih površinah kril in bokih pa so bila označena z rdečimi petkrakimi zvezdami. So bili to nekakšni izvidniki? Letala so vodili od spodaj, z zemlje, z nekakšnim posebej označenim usmerjevalcem. Ta se je zadrževal na čelu te premikajoče se kolone in od časa do časa izstrelil iz signalne pištole oranžno signalno svetlobno raketo, da bi tako označil čelo te nepravilne vojaške formacije zmagovalne vojske. Bratislavsko - brnska operacija, kot so temu pozneje učeno rekli, se je tu, očitno prelivala tudi čez jug Morave.
Že nekoliko dni na šolo ni bilo niti pomisliti. Gospod ravnatelj je izpustil učence vseh razredov domov. Tako sem lahko dogajanjem v okolju dobro sledil. Po lesenih stopnicah sem se povzpel na podstrešje do obokane strehe naše stare graščine. Brž ko sem zavzel mesto na nekem višje ležečem tesanem tramu, sem videl skozi odprto strešno okence v daljavo na to z naftnim dimom zakajeno gomazenje avtov in tankov in z te višine tudi gibanje človečkov v neizrazito zelenih uniformah. Vsa ta truma Rdeče armade se je počasi približevala. V nekem trenutku je od nekje iznenada prižvižgala krogla. Po resnici, bolj sem jo slutil kot slišal. Označevalec, ki je bil na čelu te grupacije, je še uspel izstreliti k zamračenemu nebu svetlobno raketo, se je zgrudil na zemljo. To sem v tem trenutku videl s starim daljnogledom, naskrivaj pred sposojenem iz skrivališča v očetovi skrinji, ki je stala v kotu našega stanovanja. Na malem trgu pred graščino se je zbrala velika množica sosedov in ljudi iz bližnjih vasi. V tej množici je bila dobro vidna tudi krhka postave moje rdečelase mamice, ki se je iz pritličja odtrgala od priprav za kosilo, kar tako v predpasniku. Prav tako sem videl tudi sem ter tja premikajočo se potlačeno čepico na glavi mojega očeta. Ta dva sta mi izpolnjevala moje otroštvo. Bila sta dobra in razumevajoča, na oba sem se lahko v življenjskih negotovostih svoje mladosti popolnoma zanesel, čeprav je bil oče nekoliko trši, kot je to v navadi pri moških. Množica je radostno vzklikala in nekateri za dobrodošlico mahali z na hitro natrganimi vejicami razcvetelega španskega bezga iz bližnjega graščinskega vrta.
Bilo je zgodaj dopoldne osmega maja petinštiridesetega, nad nami je bilo puščobno in oblačno nebo. Kdo od nas se v teh napetih trenutkih v duši ne bi veselil tega, da bo že konec vojne. Konec armade, katera se je sedaj v vojaški obliki že osiromašena, obupana umikala in bežala na zahod k Budějovicam, k Američanom. Konec tega slavnega »Wermachta« in prav tako tudi njihovega »Geheime Staatspolizei,« torej »Gestapa.« Konec prepovedi poslušanja londonskega BBC, konec te minidržavice, tega posranega Protektorata Bohmen und Mahren. Konec tega vohljanja pri sosedih, če ni nekdo, Bog ne daj, rekel nekaj protidržavnega, protinemškega. Pomenilo je tudi konec mnogih krajevnih nemčurjev, ki so goreče dvigovali desnico in pozdravljali s fanatičnim izrazom na obrazu »Heil Hitler!«. O vsem tem smo se s prijatelji skrivnostno pogovarjali v bližnji opekarni. Tu smo se ob nedeljah pod večer na spomlad sestajali V vojni so bili Nemci, kot smo že mi mladi videli, brez dvoma v riti. Starši so bili pred mano pri govorjenju zelo previdni, da se ne bi sedaj v poslednjih dneh v šoli nehote karkoli zarekel.
Vsa ta truma, ta velika množica vojaštva in tehnike se je od vzhoda končno približala na dogled doli pred graščino. Oprt v spodnji trdni okvir strešnega okna sem imel sedaj vse kot na dlani. Veliki množici naših se je pridružilo na malem trgu pred graščino in v okolici v umazanih, prepranih rumenozelenih uniformah nekaj deset Rusov z gizdalinsko posajenimi kapami na glavah ali pa v čeladah. Naraščalo je tudi njihovo močno vpitje, posebno se je izdvajal njihov poveljnik. Zmerjal je svoje podrejene s poveljniškimi navodili tako, da sem jih slišal prav gori sem do mojega opazovališča.
»Kak eto vozmožno, vy duraki, vy v pizdu idite, kto eto sdelal,« ali pa okoli stoječim našim kmetom z okolice »Zdravstvujte rebjata, davaj popiť.«
Lajanju domačih psov se je pridružilo vriskanje naših ljudi, ki so prišleke gostili z dolgo skrivanim domačim žganjem:
»Na zdarově, na zdraví.«
Nekateri Rusi so v teh trenutkih dragocenega postanka, namenjenega počitku, po dolgem pohodu, polnem bojev in drobnih spopadov začeli kazati svoje plesno znanje. Množica domačinov je napravila krog in na tako izpraznjeni ploščadi so začeli vojaki plesati. Kaj plesati, več, v spremstvu male harmonike so v počepu plesali kazačok! Nekoliko jih je začelo peti njim dobro znano pesmico. Začela se je z besedicami »Kde eta ulica ...« Pesem me je prevzela, ujel sem samo nekaj začetnih besed: » Kde eta ulica, kde etot dom, kde eta devočka, čto ja vljubljon, ej rozkoša ty moja …« naprej teh besed nisem več razumel. Bila je zelo melodična, prav take sem si te Ruse pravzaprav predstavljal. Ta melodija in ples sta mi bila zelo všeč, česa takšnega še nisem videl, to so bili vendar plesni mojstri, nekaj takega bi kdo od naših težko napravil. Na koncu se je okoli njih v kolu razvrstilo, pod vodstvom mlade Rusinje, dekletca v vojaški obleki, iz samega veselja tudi nekoliko naših mladih deklet. V svoji podstrešni opazovalnici sem doživljal enkratnost teh trenutkov, ki jih bom, kot sem si tedaj neumnež mislil, kot dragocenost nosil v glavi najbrž prav do svoje smrti. Veliki trušč in ropot se je zdaj pri prihodu cele kolone avtov, vozov in tankov z odprtimi linami pred graščino še povečal. Ljudje so se morali med seboj prevpiti, poleg češčine se je tu slišala tudi druga govorica, glasna ruščina in morda tudi kaj neslovanskega. Takšni so fantje, prihajajoč z fronte najbrž bili, bili so navajeni med seboj glasno in izrazito govoriti, da bi se pri tem hrumenju delujočih motorjev avtov in tankov in pri ropotu in škripanju tankovskih verig, ki so pritiskale na kamniti tlak, sploh slišali. Ob tem pa so še nad glavami hrumeli motorji nekaj letal, ki so zasledovala umikajoče se na zahod.
Iz zamišljenosti in tega vsesplošnega hrupa ter obilo veselja teh spodaj, me je iztrgala močna detonacija. Ta udarec je prišel nekje izza graščine, a preden sem se dodobra zavedel, kaj bi to v resnici bilo, je treščila nedaleč od graščinskega vrta daljša eksplozija. Fi! Iz svojega opazovališča sem videl, kako se je visoko razpršila črna zemlja iz gredic in kako je pri eksploziji nastal v zemlji globok krater. Bomba. O bog! Sila zvoka in tlačni val obeh teh eksplozij se je prenesel na graščino. Stara stekla v oknih so se tresla in izpadala. Udarec sem občutil tudi jaz. Streslo se je celo staro ostrešje. Kruci, trdi šok, zgrozil sem se in pri tej močni detonaciji mi je nehote ušla voda. Tako močno eksplozijo sem doživel in slišal pravzaprav prvič v vsej vojni. Obe letali sta takoj, ko sta se olajšali, v naraščajočem rohnenju motorjev pri vzpenjanju, postopoma zaokrožili nad graščino, pomahali s krili in naglo odleteli proti zahodu. Po nekaj trenutkih sem zaslišal gromoviti odmev, ki je prihajal iz bližnjih gozdov. Na srečo bom nista odvrgli direktno na graščino, to bi bila velika nesreča.
Takoj za tem, ko te misli še nisem utegnil domisliti, je stresla graščino daljša detonacija, ki pa se s prvima dvema nekako ni dala izenačiti. Tokrat se mi je zdelo, kot da bi bomba padla direktno na enega od štirih kril graščine. Na srečo se to ni zgodilo. Ali res na srečo? V naslednjem trenutku sem dojel, da je padla na trg naravnost pred graščino. Tja, kjer so bili popolnoma vsi. Eksplozija je oglušila vse, tudi ropot motorjev tankov se je ustavil, potem pa je nastala čisto kratka, resnično kratka grobna tišina. Rjoveče vibracije letala, ki je odvrglo bombo, so se mešale s hrupom eksplozije bombe.
Ali se sploh da popisati, kaj je v nekaj trenutkih sledilo? Ali se sploh da na četrtinki papirja na kratko opisati, kaj se je v tem trenutku časa pri norem padcu bombe in eksploziji sploh zgodilo? Kako je bomba zopet naredila velik krater, kako je do velike višine brizgnila pod trgom izruvana zemlja in kako se je v grudah ter grudicah pomešana s kamenjem vsula prav na streho in do moje opazovalnice, da mi je to vzelo sapo, kako je vse okoli zajel pekoč dim, kako so se drobci kovinskega oklepa bombe - šrapneli – razleteli med zbrane ljudi? In kako je po tej kratki tišini, katera je sledila po padcu bombe, nastalo nečloveško rjovenje množice, teh, ki so še živeli, bili še pri zavesti in pri tem bili nekako prizadeti, gluhi, s počenimi ušesnimi bobenčki, ali teh, kateri so se sami reševali, videli na primer svojega soseda skalpiranega do nerazpoznavnosti, z okrvavljeno glavo in odtrganimi ušesi, ali našo znanko, gospo Starkovo, ki se je tu še pred nekaj trenutki glasno smejala, z odtrganimi rokami. Kako trpeče in s poslednjimi močmi so hrzali pravzaprav stokali zadeti vojaški belci! Povsod je bilo polno krvi z raztrganih človeških teles teh, kateri so se še pred nekaj trenutki veselili in šalili. Tako nepričakovano in bliskovito pride neizprosna smrt. To vse sem doumel šele pozneje, ko sem preskakujoč po dve in dve leseni stopnici z drugega nadstropja pritekel doli na naš mali trg. Bil sem premlad, bil sem še otrok, da bi smel ali da bi lahko v samo malem trenutku videl takšno grozo, takšen pokol, kateri se nemara ni mogel primerjati niti z mnogimi grozotami na fronti. Je bilo res potrebno storiti to ljudem, ki so zdaj naenkrat čudno izkrivljeni, z razparanimi trebuhi in izpadlim črevesjem, raztrganimi udi, razbitimi glavami in nerazpoznavni, mrtvi? Ljudje, ti še živi, ti samo lahko ranjeni, so z začudeno osuplostjo, ki se je mešala z bolečo jezo, ogledovali, kaj se je pravzaprav zgodilo. Kateri hudič je pravzaprav v resnici, v enem samem trenutku mirno pobil te desetine svojcev. Videl sem, kako so vse mogoče cape visele z nagnjenih in osmukanih, okleščenih, okoliških sadnih dreves, ki so se pripravlja k cvetenju.
Bežal sem doli in v brezglavem divjem diru preskakoval stopnice. Nisem hotel videti tega ogromnega večmetrskega kraterja niti ne te strašljive grmade raztreščenih človeških teles. Hotel sem videti svoja bližnja, mamo in očeta. Obstal sem v izruvanih vhodnih hrastovih vratih naše graščine. Pri tem sem do popolne norosti rjul kot blazen ati, ati, mami, mami, mami. V tem na novo nastalem vsesplošnem rjovenju cele množice ranjenih nisem slišal odgovora. A sem le z oslabelim glasom jokal, čeprav sem si mislil, da rjovem in me resnično nihče ni mogel slišati, samo hlipal sem, moj glas se mi je v grlu zadušil. Tedaj pa me je v tej zmedi v oči treščilo najhujše, to, česar si nisem mogel niti predstaviti, to kar sploh nisem hotel najti. Blizu roba kraterja je ležalo nekaj kar me je na njega spominjalo. Prišel sem bliže in zagledal očetov čisto raztrgan stari površnik, ki ga je nosil pri delu po graščini in s krvjo poškropljeno , negibno razgaljeno telo brez kape.
Dotaknil sem se njegovih las, ni se več gibal. Oče! Nekaj časa je trajalo, da sem se zbral in so se mi zopet kolikor toliko povrnile sile, sem se trudil ogledati okoli sebe, če kje blizu ne vidim ležati rdeče lase moje mamice. Dosti se nisem mogel ogledovati. Od tega šoka, s katerim se preprosto ne da prav nič primerjati, mi je postalo slabo, dvignil se mi je želodec. Opotekel sem se in s hrbtom obrnjen k vratom začel bruhati. Prav v tem trenutku pa sem, oprto ob baročni kamniti portal, z očmi polnimi prahu in solz, zagledal v vratih stoječo tako zelo znano postavo. Njeno glavo je krasila krona v čop spletenih in zavitih rdečih las. Mama. Planil sem k njej in pritisnil svojo skuštrano, umazano in razjokano glavo med njeno nedrje. Z vso silo me je celega objela in pritisnila k sebi. Mami! Jeníčku! Kot mi je pozneje rekla, je tik pred trenutkom, ko je padla bomba, stekla v kuhinjo k štedilniku in dokončevala kuhanje dobrega kosila, juho iz sveže zaklane kokoši z zelenjavo in rezanci ter slavnostni del iz pljučne pečenke, na takšno kosilo smo se vsi trije veselili. Nisem hotel , da bi mati videla očeta. Tudi jaz ga nisem hotel ponovno videti. Hotel sem si ga zapomniti takšnega, kakršnega sem poznal od malega, takšnega kot sem ga videl vsak dan. Ljubeznivega, nasmejanega in pri dobrem razpoloženju šaljivega z mamo, z menoj in s tistimi, katere je srečaval.
Sosedje so si svoje sorodnike in poznane mrtve, ali dele njihovih teles, v kolikor so jih sploh našli, počasi in postopoma razvrščali ter jih na samokolnicah, na katerih se je večinoma s polja vozila krma za živino, odvažali. Razvažali so jih do bližnjih kmetij, na hladna mesta mlatišč tamkajšnjih skednjev. Takoj nato so mizarji iz okoliških vasi začeli kot na tekmovanju, iz pooblanih colaric izdelovati množico običajnih, nepobarvanih krst raznih velikosti. Prišli so tudi kopači in pričeli v naslednjih dneh na obeh pokopališčih kopati globoke grobove.
Dva dni potem se je v domači romanski cerkvici, z oboki prepojenimi z dišavami kadil opravljala latinsko peta zadušna maša z mnogimi ministranti v črnih koretljih in belih avbah. Cerkev je bila nabito polna, poslovit so se prišli sorodniki in prebivalci oddaljenejših vasi. Skozi odprta vrata cerkve se je do široke okolice razlegal slavnostni napev cerkvenega zbora Te Deum laudamus in Gloria in exelsis Deo. Po maši je bil pogreb na obeh pokopališčih, teh več kot sto mrtvih, ki so jih delno položili v skupne grobove. O minljivosti in večkrat boleče kratkosti človeškega življenja in posebej o sedanjem neskončnem vojnem trpljenju ter na temo Pridi k nam tvoje kraljestvo je spregovoril na malem povzdigovanju z ganljivo pridigo mlajši duhovnik, dekan iz bližnjega mesta v preprostem črnem ornatu. Nad grobovi in nad množico žalujočih pogrebcev se je z okoliških grmov širil sladko dišeč vonj španskega bezga. Med igranjem žalostink domače godbe so nad njimi veselo poletavali kosi. Requiscat in pacem. Mašo za Ruse je opravljal iz Kraja poklicani pravoslavni duhovnik z dolgo Panichydo - pridigo s pravoslavnim žalnim obredom, Kyrie eleison, Christe eleison. Na pokopališču so bili pokopani domači, v zemljo evangelističnega pokopališča, ob spremljavi strelov slavnostnih salv iz avtomatskih pušk, Gospodin pomiluj ny, Jezuskriste pomiluj ny, pa mnogi Rusi.
Tudi krsto z mojim očetom so ob maminem neutolažljivem stokajočem joku spustili v sveže izkopan grob. Vanj so naši že nekaj leti pokopali njegovo mati.
S to slovesnostjo smo pričakali pomlad v letu petinštiridesetem.
Prevedla: František Vícha in Frančišek Vončina.
Zgodbo je inspiriral tragični dogodek, do katerega je prišlo v Hrotovicích v kraju Třebíč, na Češkem.
