Bil je miren dan, predbožični dan, predbožični večer. Pri samostojni vojaški enoti VÚ 2514, nekje na osrednjem Češkem, je že dan prej na tamkajšnji apelplac in na strehe okoliških vojašničnih stavb napadlo kakšnih deset centimetrov snega, in tako je bilo mogoče predpostavljati, da bo božična atmosfera v vojski prav prijetna, morda resnično idilična. Vojaki tamkajšnje povezovalne čete, ki niso prejeli dovolilnic in odpustnic in zato niso mogli za praznike oditi v svoje daljne domove – nekdo vendar mora braniti domovino, če bi jo napadli z zahoda –, so sedeli v topli, pospravljeni in božično okrašeni sobi za politično vzgojo, s temeljito zloščenimi ksilolitnimi tlemi. Vsi so si že dodobra napolnili želodce z okusno ribjo juho in tistega dne izjemno dobrim ocvrtim krapom z izjemno dobro krompirjevo solato, ki je bila za tukajšnjega vojaškega kuharja desetnika Vejrážko še posebej pomembna. Po večerji je dobil še vsak po steklenico piva iz tamkajšnje pivovarne. Po ukazu svojega poveljnika, desetarja Kruciána, so počasi odvijali drobna darila, ki so jih poiskali pod vejami božično okrašene smrečice, postavljene v lonec z navlaženim peskom. Kot da bi se v teh trenutkih vsi trudili pričarati toplo družinsko vzdušje, ki se ga tistega dne, večinoma prvič v življenju, niso mogli udeležiti. Ni bilo nobenega vpitja, vojaki so čutili prazničnost tega večera in se mu s svojim obnašanjem trudili prilagoditi. Niso padale grobe besede, sicer tako vsakdanje med mladimi vojaki. Za večino fantov so to bili prvi božični prazniki v vojašnici. V najboljšem primeru se je po nekaj trenutkih brumenda oglasila Suchýjeva pesem Kraguljčki, kraguljčki, le kdo vam je dal glas ...
V nekem trenutku je večerno vzdušje v nadstropju ogrozil dežurni nadzornik z obvestilom, da ima vojak Melecký pri dvoriščnih vratih obisk. Peter Melecký se je torej malce nejevoljno dvignil od svojih prijateljev in razdeljenih daril, vzel opasač, si poveznil čepico in stekel po stopnicah k dvoriščnim vratom. Kako je bil presenečen, ko je že od daleč zagledal dobro znan osvetljen obris, postavo svojega očeta. Melecký starejši je Petra nežno objel in za hip sta se oba usedla v naslanjač v ogrevani sobi za goste, nedaleč od nadzornikove pisarne .
– Mamica je mislila, da bo bolje, če te danes obiščem, saj je vendar božič, vzdušje je tako otožno , ker te niso pustili domov, iz Prage z vlakom vendarle ni tako daleč, ga je pozdravil oče.
– Vesel sem, očka, da si se prikazal. Danes še ne smemo ven, po celodnevnem pospravljanju in kópanju le sedimo v kasarnah in se vsi nesrečni trudimo, da bi se zabavali. Po posedanju ob drevescu bo nocoj na vrsti še televizija.
– Mamica te pozdravlja, tu ti je nekaj zavila, da bi vedel, da mislimo nate.
– Oh, hvala. Kaj je novega doma?
In tako sta se dlje časa pogovarjala. Kaj dela mamica, kakšno gnečo je imela pred prazniki v službi in kako pozno se je vračala domov. Tudi o sebi je oče nekaj malega povedal Petrčku. Ko se je enkrat razgovoril, je bilo vedno mogoče o čem razpravljati. S Petrom sta se doma dobro razumela, pogosto sta se po večerji pogovarjala o zanimivostih, ki jih je Peter slišal v šoli, ali pa sploh o vtisih in drobnih prigodah tistega dne, včasih tudi o tem, kaj se dogaja po svetu, v mednarodni politiki. Mamica se po navadi ni vpletala v to. Tudi zdaj sta se pogovarjala, še vedno sta se imela o čem, in še preden sta se zavedla, je že minila skoraj ura.
– Za božjo voljo, saj bom vendar zamudil zadnji vlak za Prago, se je spametoval oče. Koliko je že ura?
– Ja, deset bo.
-
– Šibat moram. Vstala sta in oče je sinka spet ganljivo objel. Imej se lepo. Saj te bodo že kdaj z dovolilnico spustili domov.
– Pozdravi mamico, pa hvala.
– Nadzornik pri vhodu, opasan z rdečimi vrvicami za dežuranje, ga je pospremil nežno salutirajoč.
Peter se je po zasneženem dvorišču počasi vlekel nazaj k svoji četi. Nekje sredi poti pa se mu je zazdelo, da nekaj ni v redu. Iz do nedavna molčečih vojašnic so se vse do njega razlegali nenaraven hrup, kraval, pijansko petje, pa tudi rožljanje nečesa, česar si ni znal dobro razložiti. In bolj ko se je bližal svoji stavbi, bolj mu je stvar postajala jasna. Ko pa se je po stopicah nejeverno priplazil do nadstropja k svojim prijateljem, je bilo vse kot na dlani. Med vrati tistega danes tako opevanega stranišča so stali trije njegovi prijatelji in opravljali potrebo malce mimo školjke, Petra pa pri tem hrupno pozdravljali:
– Pizda, kje se klatiš, stara sablja, malo smo morali polumpat brez tebe. Pejd se ga z nami vsaj pošteno nalokat.
Peter se je razgledal po okolici. Ostali štirje prijatelji so se držali čez rame, vojaške jakne so odvrgli, srajce so jim gledale iz hlač, iz ust pa so jim polzeli žlobudravi toni, ki jih je močno zaznamovala količina popitega alkohola. Skratka, grobijansko petje iz pijanskih grl:
– Za starim Břeclavom, pri tistem svetišču, se je drl Tonko, pizda, kako gre naprej, Perči?, pridi še ti zapet z nami, naj te ne bo sram starih prijateljev, če so se ga malo nacukali.
V zadnjem delu sobe za politično vzgojo, v mirni poltemi, je lovilo ravnotežje nekaj drugih primerkov današnjih »slavljencev«. Na glavah so imeli poševno poveznjene vojaške baretke in so bolj spominjali na napoleonske ali španske vojake. Lepo okrašeno drevesce, ki je dejansko zdržalo vse do večera in bi moralo zdržati še nekaj dni, pa je zdaj stalo nekam postrani in se pri neprevidnem dregljaju vedno rahlo zamajalo. Druga dva prijatelja sta grabila drug drugega za vrat:
– Pizda, a ti, Janko, misliš, da bom šel delat namesto tebe kot nadzornik? Pejd v rit, saj še veš ne, kaj blebetaš! Jebe se mi za tvoje ideje. Šel bom do poveljnika, pa boš videl!
Hrup v prostorih je bil tako močan, da ni bilo mogoče slišati niti lastnih besed, čeprav se je Petrček trudil govoriti naglas oziroma zakričati to, kar je hotel povedati. Druge tri prijatelje je alkohol tako dotolkel, da so le še ležali pod mizo v kratkih majicah, brez srajc in brez zloščenih rjavih čevljev ter samo še tuintam blaženo zahrulili. Petru ni bilo jasno, česa so se v tem kratkem času vsi tako nažrli, očitno so morali imeti dobro skrito zalogo kakovostnega petdesetodstotnega žganja, ki ga je semkaj pripeljal nekdo od današnjih pajdašev. Za različno pomaknjenimi mizami, pred katerimi so ležali pometani stoli, so sedeli drugi pošteno zdelani prijatelji, ki so igrali enaindvajset in šnops.
– Berač, durhmarš… Za njimi so se črtale odprte omarice s pomečkanimi kupčki srajc, majic, bokseric in dolgih gat.
– Tisti, ki je bil za vse to odgovoren, desetnik Krucián, je sedel za mizo, glava pa mu je po prestanem sinočnjem dežurstvu kinkala v globokem spanju. Očitno ga ni zanimalo, kaj se okoli njega dogaja.
– Iz drugega kota se je oglašal junaški: ne vtikaj se stari, če ne, boš dobil eno po gobcu, fazani se v moje zadeve že ne bojo vmešavali, o tem naj dobro premislijo. Nejasna prikazen je nato stekla izbruhat vsebino svojega predbožičnega želodca v že močno posvinjan skret.
Iz drugega prostora se je slišalo: mleli mleli smo nekoč, voda mlin odnesla proč.
– Kmalu bomo zunaj, so se nekoliko vstran drli drugi novinci, torej fazani, čeprav jih je v tej enoti čakalo še poldrugo leto vojaškega služenja v okviru strogo nadzorovanega zahodnega vojaškega okrožja. Ko je direndaj pri vseh že dosegel vrhunec, so se nekateri borci odločili, da se morajo s temi fazani spoprijeti in jih malce kaznovati. Da se ne bi več tako šopirili in bi vedeli, kje jim je mesto in bi borce do konca svojega služenja spoštovali. Na tla so plosko prevrnili dve blizu stoječi pločevinasti omarici, odprli vratca, iz njiju pometali uniforme in škornje, zgrabili dva že skoraj napol mrtva fazana, ju spravili noter, za osrednji kovinski steber zavozlali vrv in začeli omarice počasi sukati skozi odprta okna, skozi katera se je ravno prezračevalo. Omarici sta bili priklenjeni na fasado in počasi v navpičnem položaju drseli do pritličja. Seveda je bilo treba paziti na pritlično okno četnega skladišča, da omarica ne bi udarila vanj in se vsebina ne bi razsula. Omarici sta se počasi bližali k tlom.
– Fantje, ne norite, se je razleglo z drugega konca, kjer je celotno dogajanje spremljal nekoliko manj matevžast, toda veliko bolj preplašen soldat Vojta Kopřiva, ki je povrhu ravno prišel iz umivalnice, kjer si je na glavo spuščal mrzlo vodo.
– To bo še sranje, ko bojo zvedli za to, lahko si bote nakopali celo prokuratorja.
– Pejte vsi v rit, figo bojo zvedli, če jim tega ne boš zgobcal ti, reva. Pejt raje tole vlečt z nami in nam pomagaj spuščat.
Peter Melecký je vse to dogajanje spremljal s strahom in nekako v snu. Raje ni pil ničesar, še vedno je bil poln prijaznega božičnega razpoloženja iz prvega dela večera in enournega pogovora z očetom. Pa tudi nekako podzavestno je čutil, da bi moral v primeru, če bi resnično prišlo do kakega sranja, vsaj nekdo biti trezen.
Bližala se je polnoč, čas, ko naj bi dežurni nadzornik vojaškega organa odšel na obhod po celotnem območju vojašnic. Tovariš major, ki so ga vojaki klicali Zeleni Lev, svobodnjak, ki je v želji po zaslužku rade volje sprejemal takšna dežurstva, saj ga doma tako ali tako ni nihče pogrešal, si je nadel dolg velurjev plašč kaki barve, si poveznil častniško kučmo z naušniki in odšel. Nadzorniška dejavnost med prazniki je bila edina popestritev sicer dokaj dolgočasno potekajočega dežurstva. Tisti, ki so dobili prosto, so že zdavnaj zapustili enoto, tisti, ki so ostali v vojašnicah, pa so bili dobro nadzorovani, zato niso mogli niti skrivaj pobegniti in se nato vrniti skozi luknjo v plotu s kakšnega nočnega izleta pri ljubici, prijatelju ali s kulturnega pohajkovanja po bližnjem mestu. Nihče ni smel ven. Major je začel nadzorovati drugo stran vojašnice, sneg je povsod blažil praznični mir. Delovna sila je bila med temi izjemnimi prazniki znižana na znosni minimum in na vidiku ni bilo nobenih težav. Šele na poti k enoti je začel nekaj slutiti. Tudi proti njemu se je tako kot k Petru pred dvema urama začel razlegati nič kaj obetaven hrup, ki ga je bilo težko natančno opredeliti. Stvari so mu postale jasne šele v trenutku, ko se je počasi približeval k baraki v odročnem kotu vojašniškega območja. Z enim od ključev iz svežnja za dežurstvo je odklenil vrata v pritličju in se po stopnicah podal do nadstropja. Takšnega razdejanja že dolgo ni videl, odkar je vsa ta leta dežural. Od besa, ki se ga je loteval, je stežka lovil sapo in oči so mu malce stopile iz jamic. Razgledal se je po nadstropju. Za mizico je kinkal dežurni nadzornik, ki med svojim dežurstvom seveda ni pričakoval nikakršnih zapletov. Noge v razvezanih pehotnih škornjih je imel položene na pristavljenem stolu, opasač snet, obešen na naslonilu, kapo na mizici, vojaško suknjo razpeto, lahkotno se je pozibaval na zadnjih nogah stola in verjetno sanjal o bližajočem se civilnem življenju in o tem, kako bo doma z Maruško končno užival. Majorja tako rekoč ni nihče opazil. In tistih nekaj posameznikov, ki so ga videli, je od strahu odrevenelo. Oficir se je od zadaj približal nadzorniku in mu potrkal na ramo. Ta je omotično in v polsnu zamrmral:
– Hočeš eno po gobcu, dej mir.
Major je znova potrkal.
– Ti pa res izzivaš! Počasi se je vzravnal, spustil noge na tla in se začel dvigati, da bi obračunal s tistim, ki ga moti sredi čudovitega spanca. Že mu je želel pokazati pest. Na srečo pa je dobro odprl oči in pogledal domnevnega vsiljivca. Zmrznil je.
– Tovariš major, med mojim dežurstvom se ni zgodilo nič posebnega, je sporočil nadzornik.
Med njima je nastal kratek, vendar zgovoren molk. V bližini nadzornika so bili vojaki, ki so se kljub svoji globoki pijanosti poskusili zbrati. V drugih prostorih na nadstropju pa je kraval še vedno trajal.
– Pejte vsi v tri krasne, jebe se mi za to služenje, teh kasarn mam poln kufer. Človek ne more niti do ženske, ko si je zaželi, še za božič ne, se je drl neki nevidni, namrgodeni novinec na prijatelja.
Zeleni Lev se je počasi razgledoval po nadstropju. Kar je videl, mu je bilo čisto dovolj. Nadzornik, pokažite mi zapisnik.
– Takoj, tovariš major, je ta zavpil s pretirano uslužnostjo in podal glavnemu nadzorniku zapisnik z dežurstva, ki ga je imel shranjenega na polici pod mizo.
Nadzornik je vzel pisalo, napisal datum in uro nadzora ter z velikimi, ostro vrezanimi tiskanimi črkami izvedel svoj zapis. Na kratko je opisal vse, kar je lahko videl v času svojega obhoda na tem nadstropju. Napisal je tudi, da bo po praznikih podal posebno poročilo o razmerah v enoti VÚ 2514, na predbožični večer, pred polnočjo leta 196...
Bil je miren dan, predbožični dan, predbožični večer. Pri samostojni vojaški enoti VÚ 2514, nekje na osrednjem Češkem, je že dan prej na tamkajšnji apelplac in na strehe okoliških vojašničnih stavb napadlo kakšnih deset centimetrov snega, in tako je bilo mogoče predpostavljati, da bo božična atmosfera v vojski prav prijetna, morda resnično idilična. Vojaki tamkajšnje povezovalne čete, ki niso prejeli dovolilnic in odpustnic in zato niso mogli za praznike oditi v svoje daljne domove – nekdo vendar mora braniti domovino, če bi jo napadli z zahoda –, so sedeli v topli, pospravljeni in božično okrašeni sobi za politično vzgojo, s temeljito zloščenimi ksilolitnimi tlemi. Vsi so si že dodobra napolnili želodce z okusno ribjo juho in tistega dne izjemno dobrim ocvrtim krapom z izjemno dobro krompirjevo solato, ki je bila za tukajšnjega vojaškega kuharja desetnika Vejrážko še posebej pomembna. Po večerji je dobil še vsak po steklenico piva iz tamkajšnje pivovarne. Po ukazu svojega poveljnika, desetarja Kruciána, so počasi odvijali drobna darila, ki so jih poiskali pod vejami božično okrašene smrečice, postavljene v lonec z navlaženim peskom. Kot da bi se v teh trenutkih vsi trudili pričarati toplo družinsko vzdušje, ki se ga tistega dne, večinoma prvič v življenju, niso mogli udeležiti. Ni bilo nobenega vpitja, vojaki so čutili prazničnost tega večera in se mu s svojim obnašanjem trudili prilagoditi. Niso padale grobe besede, sicer tako vsakdanje med mladimi vojaki. Za večino fantov so to bili prvi božični prazniki v vojašnici. V najboljšem primeru se je po nekaj trenutkih brumenda oglasila Suchýjeva pesem Kraguljčki, kraguljčki, le kdo vam je dal glas ...
V nekem trenutku je večerno vzdušje v nadstropju ogrozil dežurni nadzornik z obvestilom, da ima vojak Melecký pri dvoriščnih vratih obisk. Peter Melecký se je torej malce nejevoljno dvignil od svojih prijateljev in razdeljenih daril, vzel opasač, si poveznil čepico in stekel po stopnicah k dvoriščnim vratom. Kako je bil presenečen, ko je že od daleč zagledal dobro znan osvetljen obris, postavo svojega očeta. Melecký starejši je Petra nežno objel in za hip sta se oba usedla v naslanjač v ogrevani sobi za goste, nedaleč od nadzornikove pisarne .
– Mamica je mislila, da bo bolje, če te danes obiščem, saj je vendar božič, vzdušje je tako otožno , ker te niso pustili domov, iz Prage z vlakom vendarle ni tako daleč, ga je pozdravil oče.
– Vesel sem, očka, da si se prikazal. Danes še ne smemo ven, po celodnevnem pospravljanju in kópanju le sedimo v kasarnah in se vsi nesrečni trudimo, da bi se zabavali. Po posedanju ob drevescu bo nocoj na vrsti še televizija.
– Mamica te pozdravlja, tu ti je nekaj zavila, da bi vedel, da mislimo nate.
– Oh, hvala. Kaj je novega doma?
In tako sta se dlje časa pogovarjala. Kaj dela mamica, kakšno gnečo je imela pred prazniki v službi in kako pozno se je vračala domov. Tudi o sebi je oče nekaj malega povedal Petrčku. Ko se je enkrat razgovoril, je bilo vedno mogoče o čem razpravljati. S Petrom sta se doma dobro razumela, pogosto sta se po večerji pogovarjala o zanimivostih, ki jih je Peter slišal v šoli, ali pa sploh o vtisih in drobnih prigodah tistega dne, včasih tudi o tem, kaj se dogaja po svetu, v mednarodni politiki. Mamica se po navadi ni vpletala v to. Tudi zdaj sta se pogovarjala, še vedno sta se imela o čem, in še preden sta se zavedla, je že minila skoraj ura.
– Za božjo voljo, saj bom vendar zamudil zadnji vlak za Prago, se je spametoval oče. Koliko je že ura?
– Ja, deset bo.
-
– Šibat moram. Vstala sta in oče je sinka spet ganljivo objel. Imej se lepo. Saj te bodo že kdaj z dovolilnico spustili domov.
– Pozdravi mamico, pa hvala.
– Nadzornik pri vhodu, opasan z rdečimi vrvicami za dežuranje, ga je pospremil nežno salutirajoč.
Peter se je po zasneženem dvorišču počasi vlekel nazaj k svoji četi. Nekje sredi poti pa se mu je zazdelo, da nekaj ni v redu. Iz do nedavna molčečih vojašnic so se vse do njega razlegali nenaraven hrup, kraval, pijansko petje, pa tudi rožljanje nečesa, česar si ni znal dobro razložiti. In bolj ko se je bližal svoji stavbi, bolj mu je stvar postajala jasna. Ko pa se je po stopicah nejeverno priplazil do nadstropja k svojim prijateljem, je bilo vse kot na dlani. Med vrati tistega danes tako opevanega stranišča so stali trije njegovi prijatelji in opravljali potrebo malce mimo školjke, Petra pa pri tem hrupno pozdravljali:
– Pizda, kje se klatiš, stara sablja, malo smo morali polumpat brez tebe. Pejd se ga z nami vsaj pošteno nalokat.
Peter se je razgledal po okolici. Ostali štirje prijatelji so se držali čez rame, vojaške jakne so odvrgli, srajce so jim gledale iz hlač, iz ust pa so jim polzeli žlobudravi toni, ki jih je močno zaznamovala količina popitega alkohola. Skratka, grobijansko petje iz pijanskih grl:
– Za starim Břeclavom, pri tistem svetišču, se je drl Tonko, pizda, kako gre naprej, Perči?, pridi še ti zapet z nami, naj te ne bo sram starih prijateljev, če so se ga malo nacukali.
V zadnjem delu sobe za politično vzgojo, v mirni poltemi, je lovilo ravnotežje nekaj drugih primerkov današnjih »slavljencev«. Na glavah so imeli poševno poveznjene vojaške baretke in so bolj spominjali na napoleonske ali španske vojake. Lepo okrašeno drevesce, ki je dejansko zdržalo vse do večera in bi moralo zdržati še nekaj dni, pa je zdaj stalo nekam postrani in se pri neprevidnem dregljaju vedno rahlo zamajalo. Druga dva prijatelja sta grabila drug drugega za vrat:
– Pizda, a ti, Janko, misliš, da bom šel delat namesto tebe kot nadzornik? Pejd v rit, saj še veš ne, kaj blebetaš! Jebe se mi za tvoje ideje. Šel bom do poveljnika, pa boš videl!
Hrup v prostorih je bil tako močan, da ni bilo mogoče slišati niti lastnih besed, čeprav se je Petrček trudil govoriti naglas oziroma zakričati to, kar je hotel povedati. Druge tri prijatelje je alkohol tako dotolkel, da so le še ležali pod mizo v kratkih majicah, brez srajc in brez zloščenih rjavih čevljev ter samo še tuintam blaženo zahrulili. Petru ni bilo jasno, česa so se v tem kratkem času vsi tako nažrli, očitno so morali imeti dobro skrito zalogo kakovostnega petdesetodstotnega žganja, ki ga je semkaj pripeljal nekdo od današnjih pajdašev. Za različno pomaknjenimi mizami, pred katerimi so ležali pometani stoli, so sedeli drugi pošteno zdelani prijatelji, ki so igrali enaindvajset in šnops.
– Berač, durhmarš… Za njimi so se črtale odprte omarice s pomečkanimi kupčki srajc, majic, bokseric in dolgih gat.
– Tisti, ki je bil za vse to odgovoren, desetnik Krucián, je sedel za mizo, glava pa mu je po prestanem sinočnjem dežurstvu kinkala v globokem spanju. Očitno ga ni zanimalo, kaj se okoli njega dogaja.
– Iz drugega kota se je oglašal junaški: ne vtikaj se stari, če ne, boš dobil eno po gobcu, fazani se v moje zadeve že ne bojo vmešavali, o tem naj dobro premislijo. Nejasna prikazen je nato stekla izbruhat vsebino svojega predbožičnega želodca v že močno posvinjan skret.
Iz drugega prostora se je slišalo: mleli mleli smo nekoč, voda mlin odnesla proč.
– Kmalu bomo zunaj, so se nekoliko vstran drli drugi novinci, torej fazani, čeprav jih je v tej enoti čakalo še poldrugo leto vojaškega služenja v okviru strogo nadzorovanega zahodnega vojaškega okrožja. Ko je direndaj pri vseh že dosegel vrhunec, so se nekateri borci odločili, da se morajo s temi fazani spoprijeti in jih malce kaznovati. Da se ne bi več tako šopirili in bi vedeli, kje jim je mesto in bi borce do konca svojega služenja spoštovali. Na tla so plosko prevrnili dve blizu stoječi pločevinasti omarici, odprli vratca, iz njiju pometali uniforme in škornje, zgrabili dva že skoraj napol mrtva fazana, ju spravili noter, za osrednji kovinski steber zavozlali vrv in začeli omarice počasi sukati skozi odprta okna, skozi katera se je ravno prezračevalo. Omarici sta bili priklenjeni na fasado in počasi v navpičnem položaju drseli do pritličja. Seveda je bilo treba paziti na pritlično okno četnega skladišča, da omarica ne bi udarila vanj in se vsebina ne bi razsula. Omarici sta se počasi bližali k tlom.
– Fantje, ne norite, se je razleglo z drugega konca, kjer je celotno dogajanje spremljal nekoliko manj matevžast, toda veliko bolj preplašen soldat Vojta Kopřiva, ki je povrhu ravno prišel iz umivalnice, kjer si je na glavo spuščal mrzlo vodo.
– To bo še sranje, ko bojo zvedli za to, lahko si bote nakopali celo prokuratorja.
– Pejte vsi v rit, figo bojo zvedli, če jim tega ne boš zgobcal ti, reva. Pejt raje tole vlečt z nami in nam pomagaj spuščat.
Peter Melecký je vse to dogajanje spremljal s strahom in nekako v snu. Raje ni pil ničesar, še vedno je bil poln prijaznega božičnega razpoloženja iz prvega dela večera in enournega pogovora z očetom. Pa tudi nekako podzavestno je čutil, da bi moral v primeru, če bi resnično prišlo do kakega sranja, vsaj nekdo biti trezen.
Bližala se je polnoč, čas, ko naj bi dežurni nadzornik vojaškega organa odšel na obhod po celotnem območju vojašnic. Tovariš major, ki so ga vojaki klicali Zeleni Lev, svobodnjak, ki je v želji po zaslužku rade volje sprejemal takšna dežurstva, saj ga doma tako ali tako ni nihče pogrešal, si je nadel dolg velurjev plašč kaki barve, si poveznil častniško kučmo z naušniki in odšel. Nadzorniška dejavnost med prazniki je bila edina popestritev sicer dokaj dolgočasno potekajočega dežurstva. Tisti, ki so dobili prosto, so že zdavnaj zapustili enoto, tisti, ki so ostali v vojašnicah, pa so bili dobro nadzorovani, zato niso mogli niti skrivaj pobegniti in se nato vrniti skozi luknjo v plotu s kakšnega nočnega izleta pri ljubici, prijatelju ali s kulturnega pohajkovanja po bližnjem mestu. Nihče ni smel ven. Major je začel nadzorovati drugo stran vojašnice, sneg je povsod blažil praznični mir. Delovna sila je bila med temi izjemnimi prazniki znižana na znosni minimum in na vidiku ni bilo nobenih težav. Šele na poti k enoti je začel nekaj slutiti. Tudi proti njemu se je tako kot k Petru pred dvema urama začel razlegati nič kaj obetaven hrup, ki ga je bilo težko natančno opredeliti. Stvari so mu postale jasne šele v trenutku, ko se je počasi približeval k baraki v odročnem kotu vojašniškega območja. Z enim od ključev iz svežnja za dežurstvo je odklenil vrata v pritličju in se po stopnicah podal do nadstropja. Takšnega razdejanja že dolgo ni videl, odkar je vsa ta leta dežural. Od besa, ki se ga je loteval, je stežka lovil sapo in oči so mu malce stopile iz jamic. Razgledal se je po nadstropju. Za mizico je kinkal dežurni nadzornik, ki med svojim dežurstvom seveda ni pričakoval nikakršnih zapletov. Noge v razvezanih pehotnih škornjih je imel položene na pristavljenem stolu, opasač snet, obešen na naslonilu, kapo na mizici, vojaško suknjo razpeto, lahkotno se je pozibaval na zadnjih nogah stola in verjetno sanjal o bližajočem se civilnem življenju in o tem, kako bo doma z Maruško končno užival. Majorja tako rekoč ni nihče opazil. In tistih nekaj posameznikov, ki so ga videli, je od strahu odrevenelo. Oficir se je od zadaj približal nadzorniku in mu potrkal na ramo. Ta je omotično in v polsnu zamrmral:
– Hočeš eno po gobcu, dej mir.
Major je znova potrkal.
– Ti pa res izzivaš! Počasi se je vzravnal, spustil noge na tla in se začel dvigati, da bi obračunal s tistim, ki ga moti sredi čudovitega spanca. Že mu je želel pokazati pest. Na srečo pa je dobro odprl oči in pogledal domnevnega vsiljivca. Zmrznil je.
– Tovariš major, med mojim dežurstvom se ni zgodilo nič posebnega, je sporočil nadzornik.
Med njima je nastal kratek, vendar zgovoren molk. V bližini nadzornika so bili vojaki, ki so se kljub svoji globoki pijanosti poskusili zbrati. V drugih prostorih na nadstropju pa je kraval še vedno trajal.
– Pejte vsi v tri krasne, jebe se mi za to služenje, teh kasarn mam poln kufer. Človek ne more niti do ženske, ko si je zaželi, še za božič ne, se je drl neki nevidni, namrgodeni novinec na prijatelja.
Zeleni Lev se je počasi razgledoval po nadstropju. Kar je videl, mu je bilo čisto dovolj. Nadzornik, pokažite mi zapisnik.
– Takoj, tovariš major, je ta zavpil s pretirano uslužnostjo in podal glavnemu nadzorniku zapisnik z dežurstva, ki ga je imel shranjenega na polici pod mizo.
Nadzornik je vzel pisalo, napisal datum in uro nadzora ter z velikimi, ostro vrezanimi tiskanimi črkami izvedel svoj zapis. Na kratko je opisal vse, kar je lahko videl v času svojega obhoda na tem nadstropju. Napisal je tudi, da bo po praznikih podal posebno poročilo o razmerah v enoti VÚ 2514, na predbožični večer, pred polnočjo leta 196...
