Prebral sem to presenetljivo Petrino pismo večkrat za seboj in pri tem mi je v stisnjenem želodcu minila želja po dobrem kosilu, katerega mi je po daljši dobi mati za dobrodošlico pripravila na razgretem štedilniku v letni kuhinji. Petra se je v pismu spominjala na najina skupna drobna doživetja ob morju v Ankaranu. Spominjala se je, kako je bila pri tem vsem z menoj srečna, ter v zaključku pisanja obžalovala, da bi se takšno posebno razmerje naju, dveh zaljubljencev, moralo že končati. Misli si, je pisala, da bi s tem tudi kljub takšni razdalji morala nadaljevati, da ji je bilo strašno hudo brž, ko sem odšel, da se sedaj, šele po daljšem času doma, v Mariboru tega še bolj zaveda, da zaradi tega slabo spi ( tako nekako kot jaz ), da jo mami sprašuje, kaj ji je, da je stalno zamišljena in žalostna ter s krogi pod očmi. Končno sem s starši poobedoval, pri tem pa sem pustil ta razmišljanja vsebovana v njenem pismu dozveneti in dozoreti. Moja Pétěnka, stalno jo vidim pred seboj, to vitko, rahlo zagorelo, nasmejano dekle, s katero sem se tako dobro ujemal. Njen obraz sem često pokrival s poljubčki in katero imam tako rad. Stalno slišim njen glas s tem posebno prijetnim, žensko obarvanim sopranom, kateri me je zarana, še spečega v šotoru, prebudil z nežnim cukanjem za prste nog: dober dan. Kaj narediti, da bi bila lahko še nadalje skupaj, kaj ji predlagati? Na vse pretege sem razmišljal. Vse je kazalo, da bi nekdo od naju moral oditi na tuje. Jaz v Slovenijo, tam bi nadaljeval s študijem zgodovine, toda najprej bi se moral naučiti govoriti slovensko, ali pa ona na Moravo, tu nadaljevati se študijem in pred tem se toliko naučiti češčine, da bi se lahko pogovarjala. Postopoma sem prihajal iz slabega razpoloženja, katero me je zajelo, z neskončne boleče otožnosti, povečane s tukajšnjim proti Balkanu neprimerljivim slabšim vremenom, zamračenim nebom nad Šlezijo.
Tedaj pa se mi je porodila zamisel, okoli katere mi ni bilo treba dolgo razmišljati. Petra je vendar študirala psihologijo ter jezike, francoščino in nemščino, medtem ko jaz zgodovino. Jeziki in psihologija se uči povsod več ali manj enako. Zgodovina pa je vezana na državo in narod. Bilo je očitno, da bi najbrž ona lahko študirala na Moravi, na univerzi v Brnu. Še več, ker je jugoslovanska državljanka, bi imela možnost potovati domov k staršem z vlakom čez Avstrijo, skozi Dunaj do Maribora. Dočim jaz bi v slučaju študija v Ljubljani, moral zahvaljujoč se našim »tovarišem« izbrati dosti daljšo pot čez Madžarsko, skozi Budimpešto a k staršem pa bi občasno prihajal skoraj več kot sto kilometrov na sever od Brna. Tudi Maribor je od nas bližji kot Ljubljana. Naenkrat mi je postalo jasno. Predlagal ji bom, da bi začela v Ljubljani študirat češčino, vsaj en semester, da bi se tako malo pripravila na študij filozofije v Brnu. Potem v začetku semestra uredim njen nastop za študij jezikov in psihologije na katedrah. Problem bo v absolviranju izravnalnih izpitov. S češčino v Ljubljani pa mora pričeti takoj, še sedaj pozimi.
Tako sem si vse to lepo zamislil in tako sem ji to po kosilu, ko sem se počutil čilega, v odgovoru tudi napisal. Poskusil sem ji razložiti vse pozitivne strani, katere izhajajo iz te rešitve za naju oba. V začetku se bo mojim predlogom mogoče čudila, ampak najbrž bo to razumela. Pismo sem odnesel na glavno pošto in poslal ekspres, priporočeno. V ponedeljkovem večeru sem zadremal z občutkom dobro opravljenega dela.
Čakal sem do sobote, ko je zazvonila poštarica in poprosila, da bi podpisal prevzem. Pismo je imelo, tako kot ponavadi znamko z Josipom Brozom – Jugoslavija in žig pošte Maribor, z naslovom Gospod Karel.... ČSSR. Nestrpno sem pismo v zgornjem robu z nožem odprl. Potem so mi oči skorajda zalile solze, ko sem ponovno prebral odgovor:
Ljubi Karel, zahvaljujem se ti za zadnje pismo, katerega si mi napisal. Zato, ker nisem hotela, da bi prišlo do nesporazuma, sem ga rajši dala takoj preložiti v slovenščino. Zelo sem premišljevala o tvojem predlogu, zdi se mi pameten. Druga rešitev kot ta, če hočeva biti skupaj, mi tudi ne pride na misel. Druge možnosti preprosto ni. Takoj, ko sem dobila tvoje pismo sem bolj vesela. Tudi mami je videla, da je z menoj malo lepše. Imaš prav. Napiši mi prosim, kaj v nadaljevanju predlagaš s študijem na Moravi. Z delom v Ankaranu sem že končala. Prišla sem domov v Maribor in sedaj malo pomagam mami v gospodinjstvu, občasno pa očetu v ordinaciji. Nedavno sem bila sama v bližnjem kinu, predvajali so zelo lep ameriški film „Rosa v travi“, režiserja Elije Kazana, iz leta 1961. Film z obdobja tridesetih let, na srečo to se ni dogajalo pri nas in o naših starših ampak o starših predvojne generacije, iz dobe velike krize in k temu še o ameriških starših. Kljub temu je škoda, ker ga nisva mogla gledati skupaj. Oh, Karel, ne veš kako mi manjkaš. Jaz še vedno čutim tvoje sladke ustnice na svojih. Tvoje prsti mi tudi v snu mršijo lase, skorajda tudi v resničnosti, sredi belega dne, božajo tvoje roke moj obraz in lase. Toda, ko sem dobila tvojo odpoved v povratnem pismu, nisem mogla zadržati solz. Brez tebe mi je težko. To nikamor ne pelje, verjemi mi. Ta rešitev, torej študij v Brnu, bo sicer za mene malo težavnejša, ampak to mi je vseeno. Čimprej mi zopet piši. Karel, samo tvoja pisma me sedaj drže nekoliko nad vodo. Iztegujem svoj vrat in te poljubljam čez dve dežele. Tvoja Péťa.
Petra se je znala zelo prisrčno izražati. Daljše besede sem nekoliko luščil in lovil pomen stavkov. Glavno je bilo to, da sem iz pisma razumel, da se z mojim predlogom strinja. Ni potrebno govoriti, da sem bil ves navdušen in ji potem čez nedeljo pripravil enomiselni odgovor. Napisal sem ji tudi, da za njen prestop na študije v Brnu, začnem na fakulteti čimprej urejevati. Ona naj bi si v Ljubljani v zimskem semestru vpisala tudi češčino. Imela bo študija preko glave in je vprašanje, če se ne bi poglobila samo v študij dveh jezikov brez psihologije, ker se bo morala učiti tudi češki jezik. Po pravici povedano, znanje jezikov je važnejša in možno je, da se s tem v življenju lažje uveljaviš, ampak to razumljivo prepuščam njej, naj se odloči sama. Tudi nad našim mestom se je začelo nebo naenkrat domala razjasnjevati.
Minil je sončni september tega leta. V njem sva si s Petro zamenjala nekoliko nadaljnjih ljubečih pisem. Njena pisma sem vedno z veseljem pričakoval in ravno tako sem ji tudi jaz z velikim zadovoljstvom odpisoval, tako kot bi ona sedela ob meni živa in bi se z njo o tem, kar ji ravnokar pišem pogovarjal.
Mami me je opremila z vsem potrebnim na pot in bivanje, tako sem se drugega oktobra ločil s starši in končno sem se po dolgih in tako posebnih srečnih počitnicah odpeljal z vlakom do Brna v študentski dom. Takoj drugi dan sem na dekanatu, na študijskem oddelku začel zavzeto raziskovati možnosti, za katere sva se s Petro v pismih dogovorila. Po daljšem razgovoru in dopovedovanju z vodjo g. Šenkovo – pravila študija pri nas so bila takrat za tujce milorečeno neprožna – je obljubila, da bo vse možnosti natančno preverila in, da se bo v mojem primeru prizadevala storiti vse, da nama bo šla čimbolj na roke. Vse mora do potankosti zvedeti in ko bo prepričana, da je vse v redu, me bo poklicala, da se dogovoriva tako, da bo to držalo. V nekaj dneh se je to v resnici zgodilo in na koncu se je pokazalo, da ne bo tako zapleteno, kot je v začetku kazalo. Petra lahko preprosto po absolviranju zimskega semestra češčine na Ljubljanski univerzi nastopi na univerzo v Brnu. V letnem semestru pa lahko začne na katedri za germanistiko in romanistiko študirati oba jezika, katera je v obdobju petih, skupaj s zimskim semestrom, študirala v Ljubljani. Napočilo je namreč postopno sproščanje znanstvenih in pedagoških kontaktov med univerzama in filozofskima fakultetama obeh socialističnih držav, kar je naravno povzročilo tudi izmenjavo študentov in stažistov na raznih nivojih. Stanovala bo lahko v dekliškem študentskem domu pod »Žluťákom«, blizu parka pod Špilberkom. Njegova pobočja so spomladi polna belo cvetočih akacij, sedaj pa so zametena z odpadlim listjem. Začelo je biti preprosto, zelo zanimivo in obetavno. Zopet sem Petri napisal natančna navodila kako naj uredi s študijem v Ljubljani. Nemudoma mi je odgovorila in v pismu ni varčevala z navdušenimi besedami o najini bližnji bodočnosti, o tem, kaj naju v skorajšnji dobi četrtine leta oba čaka.
Tako sem stal v polovici prvega meseca v letu, nekega ponedeljkovega večera na parkirišču pred glavno postajo in čakal prihod njunega avtomobila. Petra je pisala da pojdeta iz Maribora zgodaj zjutraj. Avto imata že sedaj naložen v garaži, do Brna pa bosta pripotovala pod večer. Promet tu še ni bil velik in v ledenomrzlem vremenu tega januarja, z neočiščeno snežno plundro na asfaltu se je sem pa tja prikazal kakšen avto. Za nameček je iz mračnega neba začel drobno padati moker sneg. Luči avtomobilov so megleno osvetljevale cesto in na to daljavo se ni videlo, kakšno vozilo se s konca ulice v resnici počasi približuje. V nekem trenutku sem se že razveselil, toda takoj nato sem ugotovil, da je to avto s češkoslovaško registrsko tablico enakega tipa. V moje prepotene in premočene noge, obute v raztrgane čevlje, me je začelo že pošteno zebsti. Narahlo sem cepetal in še naprej potrpežljivo čakal. Končno sem že v daljavi videl, da se približuje naslednji »Kragujevec«. Teh avtomobilov pri nas tedaj ni bilo veliko, ko pa se je približal, sem dobro videl spodaj pod pokrovom tablico z označbo MB-Maribor. Avto je zapeljal na prosto parkirno mesto in ustavil. Voznik je ugasnil luči razen parkirnih in izključil motor. Nekako negotovo sem se k temu vozilu med redkimi tu čakajočimi ljudmi približeval. Trenutek napetosti. Na desni strani so se odprla vrata. Z avta je počasi toda prožno izstopila postava dekleta z večbarvno pleteno čepico z malim cofkom na glavi. Oblečena je bila v grobo pleten pulover in hlače. Pol leta je že nisem videl. To je ona-Petra. Pristopil sem bliže. Nisem bil zmožen spregovoriti. Tudi ona ni spregovorila, samo smehljala se je. Nekako avtomatično sem jo objel in dolgo podržal v svojem objemu, ter jo pogladil po mrzlem obrazu. Šele potem sem jo poljubil, njo pravljično, na njene polne ustnice, v grlu me je stiskalo, glas se mi je zadrgaval. Ljubi Bog! Nato sem prešel na drugo stran avta in pozdravil tudi moškega, ki je medtem že izstopil, njenega očeta. Na pogled se mi je zdel prijeten in za moškega nežen. Nisva se še poznala, predstavil sem se mu: „Jaz sem Karel“, sem se potrudil ve slovenščini. Narahlo me je objel in poljubil. „Janez“, „Janez Mušič“. Po kratkem, malo negotovem pogovoru, povzročenim z jezikovnimi nesporazumi, sta mi ponudila mesto poleg voznika, Petra pa je sedla za menoj na prosto mesto na zadnjem sedežu. Gospoda Mušiča sem usmerjal po poti. Nekoliko nočitev je bilo dogovorjenih za vsakega posebej v dekliškem in fantovskem študentskem domu. Najprej torej v dekliški dom pod Špilberk, ta bo v nastajajočem semestru tudi dom za Petro. Rad sem jima pomagal odnesti prtljago do drugega nadstropja, kjer so bile nastanjene študentke Filozofske fakultete. Zaenkrat je škatle samo odložila in za nekoliko dni zasedla pripravljeno posteljo. Z drugega nadstropja smo odhiteli nazaj k avtu. Oče je moral z avtom odpeljati še k domu študentov na Leninovo. Midva s Petro sva seveda šla z njim, da bi mu pokazala pot, ga tam nastanila in da bo lahko parkiral avto. Za ta dan je imel vsega že zares zadosti. Hrano sta imela oba še z doma. Po obveznih formalnostih in vstopu v sobo na petem nadstropju doma sem Janezu zaželel lahko noč in krenil s Petro peš nazaj k dekliškemu domu. Tema in na neočiščenih hodnikih je po malem drselo. Prijel sem jo okoli pasu njenega kratkega ovčjega kožuščka, ona pa je z levo roko objela moj pas in tako objeta sva čisto počasi, z glavama naslonjena drug na drugega, korakala skozi drobno padajoči sneg. Posamezni pešci, katere sva srečavala, so se na naju skoraj neopazno muzali. Po mnogih mesecih sem jo končno imel nekoliko trenutkov poleg sebe in samo za sebe. Zopet sva se pogovarjala in si koprneče skakala v besede, kakšna je bila cesta, kako se sploh ima, kako izpiti v Ljubljani, kako izgleda na Dunaju, skozi katerega sta potovala in v katerem jaz še nisem bil, če ni preveč utrujena in kako mamica, preprosto tega je bilo veliko, o čem sva morala govoriti, oziroma sva se lahko pogovarjala. Nisem se je mogel nagledati. Ona in prav sedaj, končno poleg mene. Nisem se mogel naužiti njenega soprana. Tega, katerega ton sem dobro razpoznal med glasovi mnogih žena, ki sem ga z radostjo v minulem letu poslušal na taboru na obali koprskega zaliva. Najin pogovor je bil že enostavnejši, saj Petra je imela za seboj že en semester češčine. Skoraj, kot bi trenil, sva bila zopet pri dekliškem domu. Bilo je nekaj pred deseto, tako, da me nepopustljiva vratarka s Petro v sobo ni pustila in tako sva se dogovorila samo o programu za naslednji dan ter se s Pétěnko poslovila z dolgim objemom.
Zgodaj zjutraj sem jo čakal pred študentskim domom. Skupaj sva odšla po očeta in potem na dekanat k gospe Šenkovi. Oče se raje sprehajal sam. Gospa upraviteljica je Petri pojasnila, kakšne možnosti ima v letnem semestru študija in da bi se šla lahko dogovoriti tudi na obe katedri, za germanistiko in romanistiko. Govorila je počasi, ravnala je z njo zelo prijateljsko – šla ji je na roke. Bila je skoraj materinsko ljubezniva. Petra je začela imeti s tega tujega okolja dober vtis. Na katedrah nameščenih v starejši zgradbi fakultete so sicer bili učitelji, ampak nobenega, katerega bi potrebovala Petra. Lahko pa se je seznanila z okoljem. Ogledala sva si ostale prostore, fakultetno knjižnico, druge katedre, fakultetno knjigarno z gospodom Světničkom v stavbi čez cesto.
Naslednja dva dneva smo si vsi trije vzeli čas za ogled mesta, počitek in fakulteto ter prav tako čas zase, na kosila pa smo hodili v menzo na »Ruďáku«. Že samo druženje s tako dragimi ljudmi je bilo pravo doživetje. Venomer je bilo kaj povedati, v prostih trenutkih je govoril tudi oče, recimo o svoji vojni preteklosti, nepozabni spomini. Zopet in zopet sem z vsemi čuti dojemal Petro, nemara tako, kot bi jo videl in slišal dejansko prvič.
Čas je bežal preprosto brezglavo, prišel je petek, poslednji dan njihovega bivanja v Brnu. Kar je Peťa potrebovala, to je imela urejeno, brez problemov se je lahko z očetom vrnila in se posvetila temu, kar na fakulteti v Ljubljani še ni uspela dokončati. Zdelo se je, vsaj z njegovih besed je bilo očitno, da je tudi oče zadovoljen, da bo njegova hči študirala v dobrem okolju in da bo v dobrih rokah ter da bo lahko enkrat v dveh mesecih obiskala starše, da jo preprosto z ženo ne izgubita. Z njenim odhodom od družine sta tako ali tako, morala v njenih letih računati. Dopoldne je bil na programu obisk razstave stare moravske baročne umetnosti v Moravski galeriji. Popoldne pa je oče šel pogledati na medicinsko fakulteto UJEP, tam je imel dogovorjen sestanek s kolegom, s katerim se je poznal z zdravniških kongresov. Ta si bo za njega vzel čas.
Po kosilu sem Petro pospremil k študentskemu domu za dekleta. Sostanovalka je že odpotovala domov k staršem, tako je bila soba prosta samo za naju. Srečna situacija, po tolikih mesecih sem imel priložnost biti s Peťo končno samo sam. Do drugega nadstropja sva s Petro premagovala stopnice igravo in veselo. Odklenila je vrata sobe in me povabila notri. Enako kot ona sem si pri vhodu sezul mokre in blatne čevlje v sobi pa mi je pomagala s slačenjem. Končno sem imel možnost izkazati ji svojo do sedaj nujno pridušeno ljubezen s to neskončno nežnostjo, katero sem imel sedaj na razdajanje, vsekakor samo zanjo. Nekakšna pramoč v meni jo je skrila v moje naročje. Stiskala in stiskala v njem, potem pa njen obraz prekrila z gejzirom poljubov. Neobvladal sem se in tako sem z nje v naglici slekel vse, kar je imela na sebi. Petra mi je to nemudoma vračala. Takoj nato so se v večerno mračni sobi zalesketali njeni prelepi plavi lasje, njeni čudoviti ušeski ter izrazita belost njenih prs in njenega vitkega telesa. To kar je sledilo, naju je fizično in psihično izčrpalo in tako sva oba zvita v klobčič na postelji zaspala spanje pravičnega. Prebudila sva se v večernih urah. Nekaj malega sva od tega, kar sva si kupila za večerjo, pojedla in jaz sem ji doli pri vstopnih vratih zaželel lahko noč.
Tako je po nekaj dnevnem bivanju v Brnu prišel poslednji dan, dan odhoda domov. Janez je prispel, bilo je okrog osmih, da bi spotoma vzel Petro. Jaz sem tam že nekaj časa bil. Jasni dan je obetal prijetno pot. Nobenega važnega dela nisem imel in tako sem se z njima, samoumevno predvsem s Petro, odločil popeljati na zadnjem sedežu prav do carine na meji v Mikulovu, kot je to bilo pravzaprav že v sredo dogovorjeno. Z roko v roki sva sedela zadaj, uživala v vožnji skozi mrzlo, s soncem obsijano pokrajino, med spečimi polji, rahlo prekritimi s snegom, vinogradi in borovimi gozdiči. Bila je sobota in tako so v tem času vasice in mala mesteca, skozi katere smo se peljali, še dremala. Na levi strani Palavski griči z dvema štrlečima kamnitima ruševinama gradu, na desni strani pa že dvigajoča se avstrijska pokrajina in v daljavi pred nami mikulovski grad. Čeprav sem sedel poleg Petre, me je začelo, čim bliže smo bili Mikulovu, v prsih stiskati. Stalno sem si za sebe ponavljal, saj se mi bo Petra čez štirinajst dni vrnila in bova stalno skupaj. Izstopil sem par deset metrov pred obširno češko carino, da bi pri poslavljanju ne privlačili odvečne pozornosti. Z Janezom sem se razločil z moškim objemom in poljubom. Petro sem vroče objel, dvignil v naročje in poljubil. Oba sta se mi zahvalila za spremljavo in za lep teden. Zaželel sem jima srečno pot, čez Dunaj in Gradec bosta sorazmerno hitro doma. Ne jokaj, fant, sem se miril. Oče s hčerko sta takoj nato sedla v avto in se popeljala na carino. Ostal sem na mestu in ju vsaj iz daljave spremljal s pogledom. Bila sta že odpravljena. Carinska kontrola in kontrola potnih listov sta bili kratki. Pomahal sem jima, onadva pa sta mi skozi okna z iztegnjeno roko pomahala nazaj. Avto se je hitro izgubil na cesti na ozemlju nikogar in se približalo naslednji, avstrijski mejni kontroli.
Počasi in težko, skoraj s starčevsko hojo sem hodil nazaj do Mikulova na avtobusno postajo.
Nedelja v Brnu se je strašno vlekla. V študentskem domu je bilo malo sošolcev. Večina se je pripravljala na izpite doma. Počival sem, malo poležaval, bral kar mi je prišlo pod roke in se spominjal na pretekli teden. Šele v ponedeljek sem šel v študentsko učilnico, da bi se počasi začel pripravljat na izpit iz zgodovine, poznega češkega srednjega veka, ko je husitstvo bilo najpomembnejše. Z težavo sem se poglobil v problematiko začetka 15. stoletja, katerega je oblikovala nekakšna predstopnja husitskih vstaj. Do pojmov v zgodovini so se mi neprestano vsiljevale misli na Petro in na to, kar sva skupaj še pred tremi dnevi doživela. Kako se na to spominja ona ? Kako sta pravzaprav pripotovala domov? Trudil sem se osredotočiti, toda nikakor se mi to ni posrečilo. Nabral sem vsaj nekaj potrebnih skript in literaturo, katero sem si sposodil v knjižnici. Bilo je nujno začeti misliti, drugače bi ta, za mene nezanimiv izpit, niti ne opravil. V torek zarana sem zopet prišel v študijsko učilnico. Opoldne kot ponavadi, pa nasproti do menze na kosilo. Potem pa sem moral nekaj urediti na fakulteti. Pri vratarju je bila za steklem pošta za študente. Pogledal sem in videl, da je bilo na enemu od telegramov moje ime.
Gospod Karel.... Filozofska fakulteta, univerza Janeza Evangelista Purkina. Vzel sem ga, razlepil in odprl ... »V tem momentu me je zadela vroča in lesketajoča strela in si v sredini mojega čela našla cilj ...« . V tem trenutku bi potreboval nekoga, ki bi me pridržal. Moje suhe oči so topo zrle v ta papir. Tekst, katerega sem nekolikokrat za seboj prebral, je bil samoumevno pisan v slovenščini in zato je bil za mene še toliko bolj nerazumljiv:
Janez in Petra mrtva. Karambol z avtom pred Mariborom. Skupni pogreb v soboto 31. 1. ob 12.00 uri, na pokopališču v Mariboru. Karel pridi. Ana Mušič.
Čez Bratislavo in Budimpešto sem, po celonočnem potovanju brez potnega lista, samo z pristavkom k osebni izkaznici, prišel v Maribor pred deseto dopoldne. Izstopil sem z vlaka in povprašal za naslov, na katerega sem Petri pisal pisma. Pozvonil sem pri vratih enonadstropne vile na koncu mesta. Odprlo mi je neko dekle, kateri sem dejal, da sem prišel na pogreb in da sem bil Petrin fant. Povabila me je dalje, rekoč, da na mene čakajo. V pritličju, ve veliki dnevni sobi, s katere je bilo čutiti vrednote srednjega sloja, je sedela širša družina. Možje v oblekah, urejene starejše in mlajše ženske, prav tako nekoliko otrok. Na prvi pogled mogoče okoli dvajset pogrebcev. Pozdravil sem vse, hotel sem predvsem pozdraviti gospo Mušičevo. Najbrž so ji povedali, da sem prišel. Vstopila je skozi nasprotna vrata sama. Objela me je in me nekolikokrat materinsko poljubila na obe lici. Bila je zaskrbljena in objokana. V obraz je spominjala na Peťo in ta občudovana ušesna mešička kot, da bi jih Petra dobila od mamice. V svojem veku je učinkovala ponosno, pravzaprav je bila žalostno krasna. Za osvežitev so mi ponudili umivalnik in brisačo v kopalnici, v jedilnici pa okusno vročo juho z dobrim kruhom in močan čaj, da bi po tej dolgi, celonočni poti in nespanju prišel k sebi. Na veliki temni mizi so bili postavljeni krožniki s slaščicami, pripravljala se je sveža močna kava. Pokopališče ni bilo daleč. Z doma tja je bilo mogoče priti sorazmerno hitro. Zato smo lahko naslednjo uro še malo poklepetali. Samoumevno nisem hotel segati v grozne, sveže rane, ampak poleg mene sedeča Petrina teta mi je potihoma utegnila pripovedovati, kako, kje in v kakšnih okolnostih je prišlo do nesreče. Nekoliko kilometrov po prehodu državne meje z Avstrijo je avto zapeljal na neposuto ledeno cestišče, zdrsnil z ceste in po večkratnem obračanju pristal na polju. V močno poškodovanem vozilu sta imela oba številne rane po glavi, obličju in poškodovane hrbtenice. Po zdravniškem poročilu sta oba umrla skoraj takoj po nesreči. Vsaj nista trpela, vsaj Petra ni trpela.
Enajst petnajst, prišel je čas za odhod. Vsi so postopoma vstajali, vzeli so si zimske površnike in odhajali. Družina se je na pokopališču lahko zbrala v kapeli Gospe Marije Pomočnice. Kljub mrzlemu vremenu je prihajalo na pogreb mnogo pogrebcev. Doktor Mušič je bil v mestu dobro znan ginekolog in strokovnjak. Ljudje so ostajali zunaj pred kapelo. Visoko nad severno stranjo mesta sta spuščala za seboj bele proge vojaški letali, stražarja jugoslovanske meje. Pred oltarjem sta bili na odru poleg sebe postavljeni dve neodprti krsti.
Začela se je maša, katero je v črnem, okrašenem ornatu maševal mlad župnik s tukajšnje fare. Asperges mei. V kapeli, prepojeni z omamnim vonjem kadila je bral latinsko iz pretresljivega evangelija sv. Apostola Janeza o vstajenju mrtvega Lazarja, katerega je obudil Jezus. Na evangelij se je navezovala njegova pridiga. Nekoliko sem ga razumel, posebno evangelij. Latinščino smo imeli v prvem letniku samo en semester, ampak najbrž je govoril o lepoti vstalih duš zazrtih v Boga v nebeškem kraljestvu in o vstajenju vseh pravičnih v novem, slavljenem telesu na koncu časa. Pri obhajilu je molil Domine non sum dignus, Domine non sum dignus, Domine non sum dignus, da, Gospod nisem vreden ... Zbor nekaj mladih, temno oblečenih domačinov je zapel otožno ljudsko pesem in tudi Samo k Tebi Bog moj, samo k Tebi bliže. V glavi so se mi prepletale misli o posvetni in Božji pravici. Še pred štirinajstimi dnevi dva krasna, draga človeka, polna življenja in sedaj tu, v lesu zaprta, ležita njihova potolčena, zdemolirana neživa telesa. Ali veš, kaj si mi Petra pravzaprav naredila? In zakaj me Ti, Veliki Bog, preizkušaš v tem trpljenju! Pri tem sem se spominjal na lansko seznanjenje z mojo deklico na taboru in na doživetja lanskega leta ob morju.
Ite missa est. Maša se je končala. Pred kapelo se je zbiral sprevod. Na čelu župnik s bareto, poleg njega dva ministranta, za njimi nosači s trugo Janeza, povabili so me, če bi hotel nositi trugo s Petro, seveda sem prikimal. Poslednja služba moji Pétěnki. Takoj za nami gospa Mušič, z dvema ženama na vsaki strani, kateri sta ji dajale oporo, potem pa ostali. Sprevod se je premaknil. Pripravljen družinski grob se je nahajal v novejšem delu pokopališča. Postopoma smo ob grob položili obe krsti na kovinske podstavke. Župnik je posvetil grob s škropilnico s posvečeno vodo. Možje so pripravili krsti za spuščanje. Najprej oče, nato tudi z mojo pomočjo hčerka. Moral sem se premagovati, da sem skozi potoke grenkih solz in ihtenja še videl kaj delam, da bi trdno držal vrv, da bi ne prišlo k zdrsu. Mrtvi nič več ljubiti ne morejo ..., mrtvi nič več ljubiti ne morejo ..., te besede iz Mišikove pesmi so se mi preganjale po glavi. Žalost me je prevladovala do blaznosti, skoraj da nisem mogel zdržati. Obe krsti sta bili spuščeni, requiscat in pace, je župnik po zraku z nekoliko križi s kadilnico požegnal krsti. Med zbranimi se je oglašalo glasno ihtenje, gospo Ano so morale žene odvesti par korakov vstran od groba. Župnik se je trudil prijazno spregovoriti o življenju obeh pokojnih in na zaključku še vzpodbudne poslovilne besede vsem prisotnim. S sveže pripravljene gomile so ljudje začeli z lopatko simbolično s peskom zasipavati krsti. Pogrebci so še malo postavali ter se začeli počasi razhajati. Bližnje sorodstvo je bilo povabljeno na žalno kosilo v nedaleč proč stoječo gostilno.
Skupina grobarjev je v oddaljenosti opazovala dogajanja okoli groba. S svojimi orodji so čakali, da bodo lahko pričeli z zasipavanjem krst z zmrzlo zemljo ter ureditvijo groba.
Karel je bil še dan po pogrebu gost Petrine mame, ponovno je obiskal grob na pokopališču, po tem pa se z vlakom vrnil v Brno. Pri pripravah za izpite je imel velike težave s koncentracijo. Za nameček je moral obiskati celo psihiatra. V nočeh so se mu neprestano vsiljevale slike z vsega minulega preživetega s Petro in konec koncev tudi z njenim očetom. Vse izpite v letniku je vendarle položil uspešno. Načeloma se je izogibal dekliškemu domu pod »Žluťakom«. Minilo je nekoliko let. Karel je doštudiral. Ni bil v stanju navezati smiselno čustveno razmerje, katero bi mu nadomestilo Petro, pa tudi nobena ženska mu je nikdar popolnoma ni dokazala nadomestiti. Po daljših desetletjih, ko je Karel že dobil potni list, se je odpeljal v Maribor, tokrat že skozi Dunaj in Gradec, spominjati na vse to, kar ga je v mladosti tako kruto doletelo. Šel je pogledat vilo, nekdanje domovanje Mušičevih, obiskal pa je tudi bližnje pokopališče. Našel je grob, poleg katerega je doživel toliko bolečine, kot v nadaljnjem življenju nikdar več. Na enostavnem nagrobnem kamnu iz slovenskega granita so bila vklesana tri znana imena: Janez Mušič, Petra Mušič in Ana Mušič.
Prebral sem to presenetljivo Petrino pismo večkrat za seboj in pri tem mi je v stisnjenem želodcu minila želja po dobrem kosilu, katerega mi je po daljši dobi mati za dobrodošlico pripravila na razgretem štedilniku v letni kuhinji. Petra se je v pismu spominjala na najina skupna drobna doživetja ob morju v Ankaranu. Spominjala se je, kako je bila pri tem vsem z menoj srečna, ter v zaključku pisanja obžalovala, da bi se takšno posebno razmerje naju, dveh zaljubljencev, moralo že končati. Misli si, je pisala, da bi s tem tudi kljub takšni razdalji morala nadaljevati, da ji je bilo strašno hudo brž, ko sem odšel, da se sedaj, šele po daljšem času doma, v Mariboru tega še bolj zaveda, da zaradi tega slabo spi ( tako nekako kot jaz ), da jo mami sprašuje, kaj ji je, da je stalno zamišljena in žalostna ter s krogi pod očmi. Končno sem s starši poobedoval, pri tem pa sem pustil ta razmišljanja vsebovana v njenem pismu dozveneti in dozoreti. Moja Pétěnka, stalno jo vidim pred seboj, to vitko, rahlo zagorelo, nasmejano dekle, s katero sem se tako dobro ujemal. Njen obraz sem često pokrival s poljubčki in katero imam tako rad. Stalno slišim njen glas s tem posebno prijetnim, žensko obarvanim sopranom, kateri me je zarana, še spečega v šotoru, prebudil z nežnim cukanjem za prste nog: dober dan. Kaj narediti, da bi bila lahko še nadalje skupaj, kaj ji predlagati? Na vse pretege sem razmišljal. Vse je kazalo, da bi nekdo od naju moral oditi na tuje. Jaz v Slovenijo, tam bi nadaljeval s študijem zgodovine, toda najprej bi se moral naučiti govoriti slovensko, ali pa ona na Moravo, tu nadaljevati se študijem in pred tem se toliko naučiti češčine, da bi se lahko pogovarjala. Postopoma sem prihajal iz slabega razpoloženja, katero me je zajelo, z neskončne boleče otožnosti, povečane s tukajšnjim proti Balkanu neprimerljivim slabšim vremenom, zamračenim nebom nad Šlezijo.
Tedaj pa se mi je porodila zamisel, okoli katere mi ni bilo treba dolgo razmišljati. Petra je vendar študirala psihologijo ter jezike, francoščino in nemščino, medtem ko jaz zgodovino. Jeziki in psihologija se uči povsod več ali manj enako. Zgodovina pa je vezana na državo in narod. Bilo je očitno, da bi najbrž ona lahko študirala na Moravi, na univerzi v Brnu. Še več, ker je jugoslovanska državljanka, bi imela možnost potovati domov k staršem z vlakom čez Avstrijo, skozi Dunaj do Maribora. Dočim jaz bi v slučaju študija v Ljubljani, moral zahvaljujoč se našim »tovarišem« izbrati dosti daljšo pot čez Madžarsko, skozi Budimpešto a k staršem pa bi občasno prihajal skoraj več kot sto kilometrov na sever od Brna. Tudi Maribor je od nas bližji kot Ljubljana. Naenkrat mi je postalo jasno. Predlagal ji bom, da bi začela v Ljubljani študirat češčino, vsaj en semester, da bi se tako malo pripravila na študij filozofije v Brnu. Potem v začetku semestra uredim njen nastop za študij jezikov in psihologije na katedrah. Problem bo v absolviranju izravnalnih izpitov. S češčino v Ljubljani pa mora pričeti takoj, še sedaj pozimi.
Tako sem si vse to lepo zamislil in tako sem ji to po kosilu, ko sem se počutil čilega, v odgovoru tudi napisal. Poskusil sem ji razložiti vse pozitivne strani, katere izhajajo iz te rešitve za naju oba. V začetku se bo mojim predlogom mogoče čudila, ampak najbrž bo to razumela. Pismo sem odnesel na glavno pošto in poslal ekspres, priporočeno. V ponedeljkovem večeru sem zadremal z občutkom dobro opravljenega dela.
Čakal sem do sobote, ko je zazvonila poštarica in poprosila, da bi podpisal prevzem. Pismo je imelo, tako kot ponavadi znamko z Josipom Brozom – Jugoslavija in žig pošte Maribor, z naslovom Gospod Karel.... ČSSR. Nestrpno sem pismo v zgornjem robu z nožem odprl. Potem so mi oči skorajda zalile solze, ko sem ponovno prebral odgovor:
Ljubi Karel, zahvaljujem se ti za zadnje pismo, katerega si mi napisal. Zato, ker nisem hotela, da bi prišlo do nesporazuma, sem ga rajši dala takoj preložiti v slovenščino. Zelo sem premišljevala o tvojem predlogu, zdi se mi pameten. Druga rešitev kot ta, če hočeva biti skupaj, mi tudi ne pride na misel. Druge možnosti preprosto ni. Takoj, ko sem dobila tvoje pismo sem bolj vesela. Tudi mami je videla, da je z menoj malo lepše. Imaš prav. Napiši mi prosim, kaj v nadaljevanju predlagaš s študijem na Moravi. Z delom v Ankaranu sem že končala. Prišla sem domov v Maribor in sedaj malo pomagam mami v gospodinjstvu, občasno pa očetu v ordinaciji. Nedavno sem bila sama v bližnjem kinu, predvajali so zelo lep ameriški film „Rosa v travi“, režiserja Elije Kazana, iz leta 1961. Film z obdobja tridesetih let, na srečo to se ni dogajalo pri nas in o naših starših ampak o starših predvojne generacije, iz dobe velike krize in k temu še o ameriških starših. Kljub temu je škoda, ker ga nisva mogla gledati skupaj. Oh, Karel, ne veš kako mi manjkaš. Jaz še vedno čutim tvoje sladke ustnice na svojih. Tvoje prsti mi tudi v snu mršijo lase, skorajda tudi v resničnosti, sredi belega dne, božajo tvoje roke moj obraz in lase. Toda, ko sem dobila tvojo odpoved v povratnem pismu, nisem mogla zadržati solz. Brez tebe mi je težko. To nikamor ne pelje, verjemi mi. Ta rešitev, torej študij v Brnu, bo sicer za mene malo težavnejša, ampak to mi je vseeno. Čimprej mi zopet piši. Karel, samo tvoja pisma me sedaj drže nekoliko nad vodo. Iztegujem svoj vrat in te poljubljam čez dve dežele. Tvoja Péťa.
Petra se je znala zelo prisrčno izražati. Daljše besede sem nekoliko luščil in lovil pomen stavkov. Glavno je bilo to, da sem iz pisma razumel, da se z mojim predlogom strinja. Ni potrebno govoriti, da sem bil ves navdušen in ji potem čez nedeljo pripravil enomiselni odgovor. Napisal sem ji tudi, da za njen prestop na študije v Brnu, začnem na fakulteti čimprej urejevati. Ona naj bi si v Ljubljani v zimskem semestru vpisala tudi češčino. Imela bo študija preko glave in je vprašanje, če se ne bi poglobila samo v študij dveh jezikov brez psihologije, ker se bo morala učiti tudi češki jezik. Po pravici povedano, znanje jezikov je važnejša in možno je, da se s tem v življenju lažje uveljaviš, ampak to razumljivo prepuščam njej, naj se odloči sama. Tudi nad našim mestom se je začelo nebo naenkrat domala razjasnjevati.
Minil je sončni september tega leta. V njem sva si s Petro zamenjala nekoliko nadaljnjih ljubečih pisem. Njena pisma sem vedno z veseljem pričakoval in ravno tako sem ji tudi jaz z velikim zadovoljstvom odpisoval, tako kot bi ona sedela ob meni živa in bi se z njo o tem, kar ji ravnokar pišem pogovarjal.
Mami me je opremila z vsem potrebnim na pot in bivanje, tako sem se drugega oktobra ločil s starši in končno sem se po dolgih in tako posebnih srečnih počitnicah odpeljal z vlakom do Brna v študentski dom. Takoj drugi dan sem na dekanatu, na študijskem oddelku začel zavzeto raziskovati možnosti, za katere sva se s Petro v pismih dogovorila. Po daljšem razgovoru in dopovedovanju z vodjo g. Šenkovo – pravila študija pri nas so bila takrat za tujce milorečeno neprožna – je obljubila, da bo vse možnosti natančno preverila in, da se bo v mojem primeru prizadevala storiti vse, da nama bo šla čimbolj na roke. Vse mora do potankosti zvedeti in ko bo prepričana, da je vse v redu, me bo poklicala, da se dogovoriva tako, da bo to držalo. V nekaj dneh se je to v resnici zgodilo in na koncu se je pokazalo, da ne bo tako zapleteno, kot je v začetku kazalo. Petra lahko preprosto po absolviranju zimskega semestra češčine na Ljubljanski univerzi nastopi na univerzo v Brnu. V letnem semestru pa lahko začne na katedri za germanistiko in romanistiko študirati oba jezika, katera je v obdobju petih, skupaj s zimskim semestrom, študirala v Ljubljani. Napočilo je namreč postopno sproščanje znanstvenih in pedagoških kontaktov med univerzama in filozofskima fakultetama obeh socialističnih držav, kar je naravno povzročilo tudi izmenjavo študentov in stažistov na raznih nivojih. Stanovala bo lahko v dekliškem študentskem domu pod »Žluťákom«, blizu parka pod Špilberkom. Njegova pobočja so spomladi polna belo cvetočih akacij, sedaj pa so zametena z odpadlim listjem. Začelo je biti preprosto, zelo zanimivo in obetavno. Zopet sem Petri napisal natančna navodila kako naj uredi s študijem v Ljubljani. Nemudoma mi je odgovorila in v pismu ni varčevala z navdušenimi besedami o najini bližnji bodočnosti, o tem, kaj naju v skorajšnji dobi četrtine leta oba čaka.
Tako sem stal v polovici prvega meseca v letu, nekega ponedeljkovega večera na parkirišču pred glavno postajo in čakal prihod njunega avtomobila. Petra je pisala da pojdeta iz Maribora zgodaj zjutraj. Avto imata že sedaj naložen v garaži, do Brna pa bosta pripotovala pod večer. Promet tu še ni bil velik in v ledenomrzlem vremenu tega januarja, z neočiščeno snežno plundro na asfaltu se je sem pa tja prikazal kakšen avto. Za nameček je iz mračnega neba začel drobno padati moker sneg. Luči avtomobilov so megleno osvetljevale cesto in na to daljavo se ni videlo, kakšno vozilo se s konca ulice v resnici počasi približuje. V nekem trenutku sem se že razveselil, toda takoj nato sem ugotovil, da je to avto s češkoslovaško registrsko tablico enakega tipa. V moje prepotene in premočene noge, obute v raztrgane čevlje, me je začelo že pošteno zebsti. Narahlo sem cepetal in še naprej potrpežljivo čakal. Končno sem že v daljavi videl, da se približuje naslednji »Kragujevec«. Teh avtomobilov pri nas tedaj ni bilo veliko, ko pa se je približal, sem dobro videl spodaj pod pokrovom tablico z označbo MB-Maribor. Avto je zapeljal na prosto parkirno mesto in ustavil. Voznik je ugasnil luči razen parkirnih in izključil motor. Nekako negotovo sem se k temu vozilu med redkimi tu čakajočimi ljudmi približeval. Trenutek napetosti. Na desni strani so se odprla vrata. Z avta je počasi toda prožno izstopila postava dekleta z večbarvno pleteno čepico z malim cofkom na glavi. Oblečena je bila v grobo pleten pulover in hlače. Pol leta je že nisem videl. To je ona-Petra. Pristopil sem bliže. Nisem bil zmožen spregovoriti. Tudi ona ni spregovorila, samo smehljala se je. Nekako avtomatično sem jo objel in dolgo podržal v svojem objemu, ter jo pogladil po mrzlem obrazu. Šele potem sem jo poljubil, njo pravljično, na njene polne ustnice, v grlu me je stiskalo, glas se mi je zadrgaval. Ljubi Bog! Nato sem prešel na drugo stran avta in pozdravil tudi moškega, ki je medtem že izstopil, njenega očeta. Na pogled se mi je zdel prijeten in za moškega nežen. Nisva se še poznala, predstavil sem se mu: „Jaz sem Karel“, sem se potrudil ve slovenščini. Narahlo me je objel in poljubil. „Janez“, „Janez Mušič“. Po kratkem, malo negotovem pogovoru, povzročenim z jezikovnimi nesporazumi, sta mi ponudila mesto poleg voznika, Petra pa je sedla za menoj na prosto mesto na zadnjem sedežu. Gospoda Mušiča sem usmerjal po poti. Nekoliko nočitev je bilo dogovorjenih za vsakega posebej v dekliškem in fantovskem študentskem domu. Najprej torej v dekliški dom pod Špilberk, ta bo v nastajajočem semestru tudi dom za Petro. Rad sem jima pomagal odnesti prtljago do drugega nadstropja, kjer so bile nastanjene študentke Filozofske fakultete. Zaenkrat je škatle samo odložila in za nekoliko dni zasedla pripravljeno posteljo. Z drugega nadstropja smo odhiteli nazaj k avtu. Oče je moral z avtom odpeljati še k domu študentov na Leninovo. Midva s Petro sva seveda šla z njim, da bi mu pokazala pot, ga tam nastanila in da bo lahko parkiral avto. Za ta dan je imel vsega že zares zadosti. Hrano sta imela oba še z doma. Po obveznih formalnostih in vstopu v sobo na petem nadstropju doma sem Janezu zaželel lahko noč in krenil s Petro peš nazaj k dekliškemu domu. Tema in na neočiščenih hodnikih je po malem drselo. Prijel sem jo okoli pasu njenega kratkega ovčjega kožuščka, ona pa je z levo roko objela moj pas in tako objeta sva čisto počasi, z glavama naslonjena drug na drugega, korakala skozi drobno padajoči sneg. Posamezni pešci, katere sva srečavala, so se na naju skoraj neopazno muzali. Po mnogih mesecih sem jo končno imel nekoliko trenutkov poleg sebe in samo za sebe. Zopet sva se pogovarjala in si koprneče skakala v besede, kakšna je bila cesta, kako se sploh ima, kako izpiti v Ljubljani, kako izgleda na Dunaju, skozi katerega sta potovala in v katerem jaz še nisem bil, če ni preveč utrujena in kako mamica, preprosto tega je bilo veliko, o čem sva morala govoriti, oziroma sva se lahko pogovarjala. Nisem se je mogel nagledati. Ona in prav sedaj, končno poleg mene. Nisem se mogel naužiti njenega soprana. Tega, katerega ton sem dobro razpoznal med glasovi mnogih žena, ki sem ga z radostjo v minulem letu poslušal na taboru na obali koprskega zaliva. Najin pogovor je bil že enostavnejši, saj Petra je imela za seboj že en semester češčine. Skoraj, kot bi trenil, sva bila zopet pri dekliškem domu. Bilo je nekaj pred deseto, tako, da me nepopustljiva vratarka s Petro v sobo ni pustila in tako sva se dogovorila samo o programu za naslednji dan ter se s Pétěnko poslovila z dolgim objemom.
Zgodaj zjutraj sem jo čakal pred študentskim domom. Skupaj sva odšla po očeta in potem na dekanat k gospe Šenkovi. Oče se raje sprehajal sam. Gospa upraviteljica je Petri pojasnila, kakšne možnosti ima v letnem semestru študija in da bi se šla lahko dogovoriti tudi na obe katedri, za germanistiko in romanistiko. Govorila je počasi, ravnala je z njo zelo prijateljsko – šla ji je na roke. Bila je skoraj materinsko ljubezniva. Petra je začela imeti s tega tujega okolja dober vtis. Na katedrah nameščenih v starejši zgradbi fakultete so sicer bili učitelji, ampak nobenega, katerega bi potrebovala Petra. Lahko pa se je seznanila z okoljem. Ogledala sva si ostale prostore, fakultetno knjižnico, druge katedre, fakultetno knjigarno z gospodom Světničkom v stavbi čez cesto.
Naslednja dva dneva smo si vsi trije vzeli čas za ogled mesta, počitek in fakulteto ter prav tako čas zase, na kosila pa smo hodili v menzo na »Ruďáku«. Že samo druženje s tako dragimi ljudmi je bilo pravo doživetje. Venomer je bilo kaj povedati, v prostih trenutkih je govoril tudi oče, recimo o svoji vojni preteklosti, nepozabni spomini. Zopet in zopet sem z vsemi čuti dojemal Petro, nemara tako, kot bi jo videl in slišal dejansko prvič.
Čas je bežal preprosto brezglavo, prišel je petek, poslednji dan njihovega bivanja v Brnu. Kar je Peťa potrebovala, to je imela urejeno, brez problemov se je lahko z očetom vrnila in se posvetila temu, kar na fakulteti v Ljubljani še ni uspela dokončati. Zdelo se je, vsaj z njegovih besed je bilo očitno, da je tudi oče zadovoljen, da bo njegova hči študirala v dobrem okolju in da bo v dobrih rokah ter da bo lahko enkrat v dveh mesecih obiskala starše, da jo preprosto z ženo ne izgubita. Z njenim odhodom od družine sta tako ali tako, morala v njenih letih računati. Dopoldne je bil na programu obisk razstave stare moravske baročne umetnosti v Moravski galeriji. Popoldne pa je oče šel pogledati na medicinsko fakulteto UJEP, tam je imel dogovorjen sestanek s kolegom, s katerim se je poznal z zdravniških kongresov. Ta si bo za njega vzel čas.
Po kosilu sem Petro pospremil k študentskemu domu za dekleta. Sostanovalka je že odpotovala domov k staršem, tako je bila soba prosta samo za naju. Srečna situacija, po tolikih mesecih sem imel priložnost biti s Peťo končno samo sam. Do drugega nadstropja sva s Petro premagovala stopnice igravo in veselo. Odklenila je vrata sobe in me povabila notri. Enako kot ona sem si pri vhodu sezul mokre in blatne čevlje v sobi pa mi je pomagala s slačenjem. Končno sem imel možnost izkazati ji svojo do sedaj nujno pridušeno ljubezen s to neskončno nežnostjo, katero sem imel sedaj na razdajanje, vsekakor samo zanjo. Nekakšna pramoč v meni jo je skrila v moje naročje. Stiskala in stiskala v njem, potem pa njen obraz prekrila z gejzirom poljubov. Neobvladal sem se in tako sem z nje v naglici slekel vse, kar je imela na sebi. Petra mi je to nemudoma vračala. Takoj nato so se v večerno mračni sobi zalesketali njeni prelepi plavi lasje, njeni čudoviti ušeski ter izrazita belost njenih prs in njenega vitkega telesa. To kar je sledilo, naju je fizično in psihično izčrpalo in tako sva oba zvita v klobčič na postelji zaspala spanje pravičnega. Prebudila sva se v večernih urah. Nekaj malega sva od tega, kar sva si kupila za večerjo, pojedla in jaz sem ji doli pri vstopnih vratih zaželel lahko noč.
Tako je po nekaj dnevnem bivanju v Brnu prišel poslednji dan, dan odhoda domov. Janez je prispel, bilo je okrog osmih, da bi spotoma vzel Petro. Jaz sem tam že nekaj časa bil. Jasni dan je obetal prijetno pot. Nobenega važnega dela nisem imel in tako sem se z njima, samoumevno predvsem s Petro, odločil popeljati na zadnjem sedežu prav do carine na meji v Mikulovu, kot je to bilo pravzaprav že v sredo dogovorjeno. Z roko v roki sva sedela zadaj, uživala v vožnji skozi mrzlo, s soncem obsijano pokrajino, med spečimi polji, rahlo prekritimi s snegom, vinogradi in borovimi gozdiči. Bila je sobota in tako so v tem času vasice in mala mesteca, skozi katere smo se peljali, še dremala. Na levi strani Palavski griči z dvema štrlečima kamnitima ruševinama gradu, na desni strani pa že dvigajoča se avstrijska pokrajina in v daljavi pred nami mikulovski grad. Čeprav sem sedel poleg Petre, me je začelo, čim bliže smo bili Mikulovu, v prsih stiskati. Stalno sem si za sebe ponavljal, saj se mi bo Petra čez štirinajst dni vrnila in bova stalno skupaj. Izstopil sem par deset metrov pred obširno češko carino, da bi pri poslavljanju ne privlačili odvečne pozornosti. Z Janezom sem se razločil z moškim objemom in poljubom. Petro sem vroče objel, dvignil v naročje in poljubil. Oba sta se mi zahvalila za spremljavo in za lep teden. Zaželel sem jima srečno pot, čez Dunaj in Gradec bosta sorazmerno hitro doma. Ne jokaj, fant, sem se miril. Oče s hčerko sta takoj nato sedla v avto in se popeljala na carino. Ostal sem na mestu in ju vsaj iz daljave spremljal s pogledom. Bila sta že odpravljena. Carinska kontrola in kontrola potnih listov sta bili kratki. Pomahal sem jima, onadva pa sta mi skozi okna z iztegnjeno roko pomahala nazaj. Avto se je hitro izgubil na cesti na ozemlju nikogar in se približalo naslednji, avstrijski mejni kontroli.
Počasi in težko, skoraj s starčevsko hojo sem hodil nazaj do Mikulova na avtobusno postajo.
Nedelja v Brnu se je strašno vlekla. V študentskem domu je bilo malo sošolcev. Večina se je pripravljala na izpite doma. Počival sem, malo poležaval, bral kar mi je prišlo pod roke in se spominjal na pretekli teden. Šele v ponedeljek sem šel v študentsko učilnico, da bi se počasi začel pripravljat na izpit iz zgodovine, poznega češkega srednjega veka, ko je husitstvo bilo najpomembnejše. Z težavo sem se poglobil v problematiko začetka 15. stoletja, katerega je oblikovala nekakšna predstopnja husitskih vstaj. Do pojmov v zgodovini so se mi neprestano vsiljevale misli na Petro in na to, kar sva skupaj še pred tremi dnevi doživela. Kako se na to spominja ona ? Kako sta pravzaprav pripotovala domov? Trudil sem se osredotočiti, toda nikakor se mi to ni posrečilo. Nabral sem vsaj nekaj potrebnih skript in literaturo, katero sem si sposodil v knjižnici. Bilo je nujno začeti misliti, drugače bi ta, za mene nezanimiv izpit, niti ne opravil. V torek zarana sem zopet prišel v študijsko učilnico. Opoldne kot ponavadi, pa nasproti do menze na kosilo. Potem pa sem moral nekaj urediti na fakulteti. Pri vratarju je bila za steklem pošta za študente. Pogledal sem in videl, da je bilo na enemu od telegramov moje ime.
Gospod Karel.... Filozofska fakulteta, univerza Janeza Evangelista Purkina. Vzel sem ga, razlepil in odprl ... »V tem momentu me je zadela vroča in lesketajoča strela in si v sredini mojega čela našla cilj ...« . V tem trenutku bi potreboval nekoga, ki bi me pridržal. Moje suhe oči so topo zrle v ta papir. Tekst, katerega sem nekolikokrat za seboj prebral, je bil samoumevno pisan v slovenščini in zato je bil za mene še toliko bolj nerazumljiv:
Janez in Petra mrtva. Karambol z avtom pred Mariborom. Skupni pogreb v soboto 31. 1. ob 12.00 uri, na pokopališču v Mariboru. Karel pridi. Ana Mušič.
Čez Bratislavo in Budimpešto sem, po celonočnem potovanju brez potnega lista, samo z pristavkom k osebni izkaznici, prišel v Maribor pred deseto dopoldne. Izstopil sem z vlaka in povprašal za naslov, na katerega sem Petri pisal pisma. Pozvonil sem pri vratih enonadstropne vile na koncu mesta. Odprlo mi je neko dekle, kateri sem dejal, da sem prišel na pogreb in da sem bil Petrin fant. Povabila me je dalje, rekoč, da na mene čakajo. V pritličju, ve veliki dnevni sobi, s katere je bilo čutiti vrednote srednjega sloja, je sedela širša družina. Možje v oblekah, urejene starejše in mlajše ženske, prav tako nekoliko otrok. Na prvi pogled mogoče okoli dvajset pogrebcev. Pozdravil sem vse, hotel sem predvsem pozdraviti gospo Mušičevo. Najbrž so ji povedali, da sem prišel. Vstopila je skozi nasprotna vrata sama. Objela me je in me nekolikokrat materinsko poljubila na obe lici. Bila je zaskrbljena in objokana. V obraz je spominjala na Peťo in ta občudovana ušesna mešička kot, da bi jih Petra dobila od mamice. V svojem veku je učinkovala ponosno, pravzaprav je bila žalostno krasna. Za osvežitev so mi ponudili umivalnik in brisačo v kopalnici, v jedilnici pa okusno vročo juho z dobrim kruhom in močan čaj, da bi po tej dolgi, celonočni poti in nespanju prišel k sebi. Na veliki temni mizi so bili postavljeni krožniki s slaščicami, pripravljala se je sveža močna kava. Pokopališče ni bilo daleč. Z doma tja je bilo mogoče priti sorazmerno hitro. Zato smo lahko naslednjo uro še malo poklepetali. Samoumevno nisem hotel segati v grozne, sveže rane, ampak poleg mene sedeča Petrina teta mi je potihoma utegnila pripovedovati, kako, kje in v kakšnih okolnostih je prišlo do nesreče. Nekoliko kilometrov po prehodu državne meje z Avstrijo je avto zapeljal na neposuto ledeno cestišče, zdrsnil z ceste in po večkratnem obračanju pristal na polju. V močno poškodovanem vozilu sta imela oba številne rane po glavi, obličju in poškodovane hrbtenice. Po zdravniškem poročilu sta oba umrla skoraj takoj po nesreči. Vsaj nista trpela, vsaj Petra ni trpela.
Enajst petnajst, prišel je čas za odhod. Vsi so postopoma vstajali, vzeli so si zimske površnike in odhajali. Družina se je na pokopališču lahko zbrala v kapeli Gospe Marije Pomočnice. Kljub mrzlemu vremenu je prihajalo na pogreb mnogo pogrebcev. Doktor Mušič je bil v mestu dobro znan ginekolog in strokovnjak. Ljudje so ostajali zunaj pred kapelo. Visoko nad severno stranjo mesta sta spuščala za seboj bele proge vojaški letali, stražarja jugoslovanske meje. Pred oltarjem sta bili na odru poleg sebe postavljeni dve neodprti krsti.
Začela se je maša, katero je v črnem, okrašenem ornatu maševal mlad župnik s tukajšnje fare. Asperges mei. V kapeli, prepojeni z omamnim vonjem kadila je bral latinsko iz pretresljivega evangelija sv. Apostola Janeza o vstajenju mrtvega Lazarja, katerega je obudil Jezus. Na evangelij se je navezovala njegova pridiga. Nekoliko sem ga razumel, posebno evangelij. Latinščino smo imeli v prvem letniku samo en semester, ampak najbrž je govoril o lepoti vstalih duš zazrtih v Boga v nebeškem kraljestvu in o vstajenju vseh pravičnih v novem, slavljenem telesu na koncu časa. Pri obhajilu je molil Domine non sum dignus, Domine non sum dignus, Domine non sum dignus, da, Gospod nisem vreden ... Zbor nekaj mladih, temno oblečenih domačinov je zapel otožno ljudsko pesem in tudi Samo k Tebi Bog moj, samo k Tebi bliže. V glavi so se mi prepletale misli o posvetni in Božji pravici. Še pred štirinajstimi dnevi dva krasna, draga človeka, polna življenja in sedaj tu, v lesu zaprta, ležita njihova potolčena, zdemolirana neživa telesa. Ali veš, kaj si mi Petra pravzaprav naredila? In zakaj me Ti, Veliki Bog, preizkušaš v tem trpljenju! Pri tem sem se spominjal na lansko seznanjenje z mojo deklico na taboru in na doživetja lanskega leta ob morju.
Ite missa est. Maša se je končala. Pred kapelo se je zbiral sprevod. Na čelu župnik s bareto, poleg njega dva ministranta, za njimi nosači s trugo Janeza, povabili so me, če bi hotel nositi trugo s Petro, seveda sem prikimal. Poslednja služba moji Pétěnki. Takoj za nami gospa Mušič, z dvema ženama na vsaki strani, kateri sta ji dajale oporo, potem pa ostali. Sprevod se je premaknil. Pripravljen družinski grob se je nahajal v novejšem delu pokopališča. Postopoma smo ob grob položili obe krsti na kovinske podstavke. Župnik je posvetil grob s škropilnico s posvečeno vodo. Možje so pripravili krsti za spuščanje. Najprej oče, nato tudi z mojo pomočjo hčerka. Moral sem se premagovati, da sem skozi potoke grenkih solz in ihtenja še videl kaj delam, da bi trdno držal vrv, da bi ne prišlo k zdrsu. Mrtvi nič več ljubiti ne morejo ..., mrtvi nič več ljubiti ne morejo ..., te besede iz Mišikove pesmi so se mi preganjale po glavi. Žalost me je prevladovala do blaznosti, skoraj da nisem mogel zdržati. Obe krsti sta bili spuščeni, requiscat in pace, je župnik po zraku z nekoliko križi s kadilnico požegnal krsti. Med zbranimi se je oglašalo glasno ihtenje, gospo Ano so morale žene odvesti par korakov vstran od groba. Župnik se je trudil prijazno spregovoriti o življenju obeh pokojnih in na zaključku še vzpodbudne poslovilne besede vsem prisotnim. S sveže pripravljene gomile so ljudje začeli z lopatko simbolično s peskom zasipavati krsti. Pogrebci so še malo postavali ter se začeli počasi razhajati. Bližnje sorodstvo je bilo povabljeno na žalno kosilo v nedaleč proč stoječo gostilno.
Skupina grobarjev je v oddaljenosti opazovala dogajanja okoli groba. S svojimi orodji so čakali, da bodo lahko pričeli z zasipavanjem krst z zmrzlo zemljo ter ureditvijo groba.
Karel je bil še dan po pogrebu gost Petrine mame, ponovno je obiskal grob na pokopališču, po tem pa se z vlakom vrnil v Brno. Pri pripravah za izpite je imel velike težave s koncentracijo. Za nameček je moral obiskati celo psihiatra. V nočeh so se mu neprestano vsiljevale slike z vsega minulega preživetega s Petro in konec koncev tudi z njenim očetom. Vse izpite v letniku je vendarle položil uspešno. Načeloma se je izogibal dekliškemu domu pod »Žluťakom«. Minilo je nekoliko let. Karel je doštudiral. Ni bil v stanju navezati smiselno čustveno razmerje, katero bi mu nadomestilo Petro, pa tudi nobena ženska mu je nikdar popolnoma ni dokazala nadomestiti. Po daljših desetletjih, ko je Karel že dobil potni list, se je odpeljal v Maribor, tokrat že skozi Dunaj in Gradec, spominjati na vse to, kar ga je v mladosti tako kruto doletelo. Šel je pogledat vilo, nekdanje domovanje Mušičevih, obiskal pa je tudi bližnje pokopališče. Našel je grob, poleg katerega je doživel toliko bolečine, kot v nadaljnjem življenju nikdar več. Na enostavnem nagrobnem kamnu iz slovenskega granita so bila vklesana tri znana imena: Janez Mušič, Petra Mušič in Ana Mušič.
