Zrak na južni strani Alp je bil topel, za nas celo vroč, nebo nežno ultramarinsko. Avtobus s študenti iz Češke se je približeval po ovinkasti cesti iz Ljubljane po hribu navzgor in navzdol in v daljavi se je že pomalem prikazovalo morje, širok Tržaški zaliv. Bolj ko smo se približevali morju, ki je bilo vedno večje in bolj vidno, bolj se je njegova gladina pod žarečimi sončnimi žarki lesketala, celo svetila. Tako smo počasi spoznali tudi bistveno manjši Koprski zaliv, obdan s kamnitim površjem. Nad njim so se tu in tam v izrazitem zelenju pojavljala človeška naselja, manjše hiške v majhnih vaseh, s strehami cerkvenih zvonikov na obzorju. Končno smo prispeli na cilj in na malo obrabljeni, na novo zgrajeni asfaltirani cesti, je naš vodja, črnolasi marksist Franta, dal ukaz:
»Postopoma izstopite iz avtobusa.«
Na vzpetini nad cesto je stal novi delovni tabor zveze socialistične mladine Jugoslavije, ki je kasneje služil kot rekreacijsko središče. Desno od širokih, na novo zazidanih kamnitih stopnic, so že bile postavljene opeke, ometane stavbe tabora in še malo višje na hribu je bil majhen kos zemljišča, širok za petino širine nogometnega igrišča in na njem so bili v dveh vrstah postavljeni šotori z lesenim ogrodjem za dve osebi. Sredi šotorišča je stal drog za zastavo. Njegov pomen smo morali čim prej preveriti v praksi. Ločili smo se, si poiskali vsak svoj par, s katerim smo potem spali pod istim šotorom. Jaz in Tom sva si izbrala šotor, ki je še bil na razpolago. Prav tako so nam pokazali, kje je razdelilnica obrokov in prostori za higieno. In da ne pozabim na najpomembnejšo stvar, kako in zakaj so bili v tistem času organizirani mednarodni mladinski tabori. Vodja slovenskega tabora je bil črnolas Srb, arhitekt, ki je določal naše naloge v zaključni fazi gradnje, učil je tudi filozofijo, kako se kaj naredi, pravzaprav kako sestavljati in zidati velike nosilne kamnite stene na strmino in kako delati terase med stenami, na katerih so kasneje stale mize s stoli in senčniki. V lepem vremenu se je tam gostilo.
Ni potrebno posebej poudarjati, da je bilo pred nami več tednov zanimivega dela na toplem sončku, prijetnih večernih zabav in druženja z lokalnimi študentkami in študenti. Ti niso prihajali samo iz Slovenije, temveč tudi iz Hrvaške in Srbije. Že takoj naslednji dan sem bil presenečen nad tukajšnjim sistemom dela in stanovanjsko politiko. Brigadniki so morali vstajati ob 6. uri zjutraj, »brigada, na moje povelje« in na osrednji drog so potegnili jugoslovansko zastavo. Sledila je brigadirska pesem Mi smo mladi bataljoni, nova četa novih dni, v naših vrstah so milijoni samih borbenih ljudi. Šli smo skozi vse viharje, neustrašeno naprej, dočakali nove zarje, gospodarji novih mej ... in šli smo na delo, tisti, ki so imeli popoldansko izmeno, pa so lahko še malo pospali. Vsak se je lotil tistega, kar mu je vodja tabora dodelil. Res je, da se je na začetku vse to odvijalo malo počasneje, skoraj mučno. Kot nekdanji delavec se nisem bal nikakršnega dela, zato mi je arhitekt stavbe dodelil pozidavo v dno položenih, šestdeset centimetrov širokih podpornih sten, nasproti stenam stavb tabora. Kar v redu delo, kamni so se polagali eden na drugega tako, da so se med seboj vezali, neravnine med njimi pa so se izravnavale z majhnimi nanosi gline. Glineni spoji med kamni so se nato sčasoma zarasli ali s pomočjo posajenega skalnega rastlinja ali pa s samozaraščanjem. Ta naš trud – če boste kdaj obiskali ta tabor – nemara je že pol stoletja tam. Celo naš podpis bi moral biti izklesan na eni kamniti stopnici »To so naredili študenti iz Češke«, iz Brna.
Že takoj na začetku se je bilo potrebno zaščititi proti morebitnim zdravstvenim težavam, kožnim opeklinami. Prvi dan po službi, tako kot mnogi drugi, se nisem in nisem mogel naužiti morja. Prvo pravo morje, ki sem ga videl, kjer sem lahko zaplaval. Ni primerjave z Baltskim morjem pri Rügenu, kjer smo bili pred časom, in kjer sem se, takrat v slabem vremenu, kopal. Tukajšnje morje je bilo občutno toplejše in tudi bolj slano, voda med plavanjem je držala na površini. In na površini je tudi bolj opeklo naša telesa. V prostem času sem, kot tudi drugi, lahko potoval, najdlje pa do pristaniškega mesteca, slovenskega Kopra. Tukaj, na samem koncu Koprskega zaliva, je bilo pristanišče, ampak zaradi majhne globine morskega dna ladje z večjo tonažo niso mogle pripluti. Le-te smo videli zasidrane na vhodu v zaliv. S pogledom na nasproti ležeč oddaljeni breg nasproti Ankarana, je bilo videti mestece Izolo. Šele kasneje doma sem izvedel, da je v njem več let živel irski pisatelj, avtor romana Ulysses, modernist James Joyce. Prav tako je bilo videti pristaniško mestece Piran, od koder smo se po končanem bivanju ob morju odpravili na jug.
Življenje v taboru se je kmalu uravnotežilo. V bližnjem gozdičku, ki se je raztezal na koncu zaliva, se je dalo, ko nisi bil na izmeni, v senci preživeti prijetne in samotne trenutke. Prav tukaj je bilo možno opazovati nemirno gladino morja, ki je zbirala različne odpadke iz oddaljenega območja, ki jih je tok tu neprestano ohranjal na kupu, enkrat v razpadajočem in drugič spet nazaj nastajajočem. Naše skupine so velikokrat obiskale italijanskega mestnega vinarja na bližnji vzpetini, na starem, vinogradniško urejenem posestvu. Močno sladkobno rdeče vino nam je kaj hitro dvignilo razpoloženje in bujno veselje in petje sta odmevala po soseski. Naš prijatelj Jenda, čemeren star samec in amaterski fotograf, je naredil nekaj skupinskih fotografij, kjer je jasno videti naše vsesplošno veselje. Enkrat se je zgodilo tudi to, da so italijanski karabinjerji pripeljali nazaj v naš tabor nekaj že vinjenih študentov, veselo razpoloženih zaradi prevelike količine vina, ki so kot zblojene ovčke tavali po okoliških vinogradih. V tistem času je bilo zelo preprosto prečkati bližnjo mejo z Italijo. Zblojeni opiti mladeniči so bili tako dobre volje, da so na poti nazaj učili karabinjerje moravsko narodno »Za starú Breclavu«, in še preden so se vsi skupaj vrnili nazaj v tabor, so peli tudi karabinjerji, čeprav so fušali, vendar je treba priznati, da so bili v očeh drugih, kot spremstvo, dobro zapisani.
»Molto bene. Bouna sera, signori!« so se ločili karabinjerji.
Sploh se ne spomnim, da bi tukaj kdaj deževalo. Mogoče so se kdaj pa kdaj zgrinjali nizki svinčeni oblaki, vendar dežja od njih gotovo ni bilo veliko. In tako so nam minevali s soncem obliti izmikajoči se dnevi z vidnimi rezultati našega dela in prav tako tisti, nevidni, trdne prijateljske vezi s slovenskimi in hrvaškimi prijatelji in prijateljicami. Pri vsej tej posebnosti nam niti ni uspelo ugotoviti pomen tega bivanja. Ampak tako pač je ponavadi: človek, ki doživlja nekaj posebnega, prijetnega, celo čudovitega, se tega zave šele, ko se vse konča, šele takrat se lahko tega spominja. Nekaj študentov je študiralo češčino na univerzi v Ljubljani, tudi Janez, ki mi je kasneje, ob obisku njegovega podnajemniškega stanovanja v Ljubljani, posvetil majhno gramofonsko ploščo s pesmijo Išel Janez za vojaka, imam jo še danes. Med njimi je bil tudi temnolasi fant iz bosanskega mesta Banje Luke. Občasno smo s temi fanti in dekleti hodili na sprehod po obalni cesti proti Kopru, saj pri nas, poleg kopanja, ni bilo veliko možnosti za zabavo. Pogovarjali smo se o vsem možnem, no, seveda, če so nam naše jezikovne sposobnosti to omogočale. Nikoli pa nismo govorili o politiki, tudi tukaj je bilo nujno pustiti njihove Velike stranke. Seveda smo na rahlo padajoči plaži, organizirali tudi kresove. Spet se je popivalo vino, nad mirnim plapolajočem ognju so se pekle vinske klobase, fantje so igrali na kitaro in z zvezdami nad našo glavo smo popevali moravske, češke in slovenske pesmi. Spomnim se besed iz dveh slovenskih, predvsem teh ljubkih Pri farni cerkvici zvonček že zvoni, jaz sem še zmeraj pri svoji ljubici. Bo treba vstati, slovo jemati od svoje ljubice zaljubljene. Pri farni cerkvici zvonček že zvoni, jaz sem še zmeraj pri svoji ljubici. Bo treba iti, …
Toda verjetno najbolj zabavni med vsemi našimi zabavami so bili plesni večeri. Zunaj, pod nadstreškom pred razdeljevalnico obrokov, ob predvajani glasbi, smo plesali in na sebe vlekli svoj par, tesno priklenjenega nase, včasih z upočasnjenimi koraki, včasih pa tudi v bolj divjem ritmu. Plesal je tudi srbski arhitekt, ta je bil sploh pri dekletih najpomembnejši. Tudi jaz sem se prikupil slovenskemu dekletu z imenom Kata. Ne preveč uspešno sem z njo zaplesal en del, ko mi je na enkrat padlo v oči dekle, ki je sedelo za mizo, torej je bila prosto. Pred naslednjim plesom sem šel po njo. Predstavil sem se:
»Karel.«
»Jaz sem Petra,« je rekla.
Potem sva ves čas plesala, verjetno sva si že na samem začetku padla v oči, očitno sva si bila simpatična in v plesu sva se dobro razumela. Da je nisem že prej opazil! Bolj so nama bile všeč proste, ljubkovalne slovenske in hrvaške melodije, takšne počasne. Ni želela voditi, pustila je, da jo vodim, jaz pa sem se trudil plesati z njo na robu plesišča, da bi imela več prostora zase, da bi se lahko več a nežneje objemala. Preprosto, da bi se najina telesa v ritmu melodije čedalje bolj zraščala. Na koncu, – ko nama glasba in ples več nista bila dovolj – sva se počasi prestavila do neosvetljenega kotička za bližnjo stavbo, kjer se plesu na neravnih tleh pod nama nisva mogla več posvetiti, čeprav je bila tudi tukaj glasba dobro slišna. Najprej sem naredil to, kar sem mislil že malo prej, saj je poleg krvi v mojih žilah skakalo srce. Dvignil sem jo v naročje, jo nežno objel in pri tem občutil naravni vonj njenih na soncu ogretih daljših svetlejših las. Vanje sem zaril svoje ustnice in moj konstanten vroči dih se je izlil v njene lase. Petra je dvignila proti meni vprašujoče modro-sive oči in najine ustnice so se združile v mučno dolgi poljub. S svojimi prožnimi prsi se je stisnila k meni. Ne vem, kako dolgo sva bila tako objeta. Toliko neskončne nežnosti, ljubeče strasti nisem doslej v stiku s ženskim telesom še nikoli in nikjer čutil. Nežno sem jo gladil po rahlo naelektrenih laseh in obrazu. In ona mi je to s svojimi dlanmi z dolgimi prsti, kako pa drugače, vračala. Poslovila sva se, si zaželela lahko noč, kajti če bi še dlje ostala tako objeta, bi se to prvo srečanje lahko končalo preveč nebrzdano …
Naslednji dan, od jutra je z morja pihal lahki osvežujoč slan veter, sem Petro videl pri zajtrku za mizico pod senčnikom. Nepričakovano je skozi moje telo spreletela pridušena nežnost včerajšnjega večera in obraz mi je zalila rdečica. Pokimala sva si v pozdrav in si zaželela, ona slovensko, jaz češko, dobro jutro. Dobro jutro! V tistem trenutku sem spoznal, da tega, kar sva si včeraj dala, kar sva skupaj doživela, nama več nihče ne more vzeti. In tako je bilo popolnoma naravno, da sva se polomljeno pogovarjala kot dva dobra prijatelja, katerih izkušnja je bila shranjena v notranjosti vsakega od naju in ni je bilo treba posebno izpostavljati. Končno sem, poleg svojega češkega sošolca in prijatelja Toma in tudi Mirka, tu našel tudi prijateljico, s katero se bom jaz, po očetu Karel, morda lahko srečeval vse do konca dela v taboru, vse do konca tukajšnjega bivanja. Petra, Petruška, Pét’a, Pétenka. Na dnevni svetlobi sem si jo lahko dobro ogledal. Bila je nekoliko manjša od mene, nasmejana, z belimi biseri v dišečih ustih, temnega obraza, okrašenega z daljšimi svetlejšimi lasmi, gladkega, zaobljenega čela in z nekakšnim nežnim, vedno prijaznim izrazom na obrazu. Čeprav direktno ne poudarjam, da bi bila čudovita, a nekaj čudovitega je bilo v njenem nasmehu. Mogoče se boš, dragi bralec, čudil, ampak na ženskah vedno občudujem tudi njihova ušesa, če so lepo zaokrožena in zaobljena. In ta njena, ki sijeta pod njenimi lasmi, sta bila resnično lepa. Oblečena v belo bluzo in v kratke hlače je tistim okoli nje razkazovala svoje dolge, vitke noge z lahkimi usnjenimi čeveljčki, ki so včeraj zvečer tako samozavestno in lahkotno drseli po parketu. In seveda tako lepo zgrajeno telo. Prijetna pri pogovoru, prijetna pri dejanjih. Z njo se ni bilo težko sporazumevati, čeprav sva govorila vsak v svojem slovanskem jeziku. In tako sva se tudi zlahka dogovorila, da greva takoj po izmeni skupaj v morje plavat. Tukajšnje življenje je zame dobivalo povsem drugačen smisel, drugačno barvo in drugačen okus. Vse to je bilo nekaj novega, s takšno žensko do sedaj nedoživetega, nenavadnega, nevidnega, nov nasmeh in pod močnim južnim soncem se mi je odpiral tudi nov, poln vonj življenja. Po popoldanski izmeni in večerji, takoj ko se je malo stemnilo, a še vedno ni bila popolna tema – ko se je velika srebrna luna že povzpela nad bližnje obalne gozdove in nad morje – sem se pogosto preoblekel v kopalke in tudi ona je prišla v kopalkah. Z žogo v vodi, ampak bolj na plitvini, sva se potem zabavala in zaradi naju samih in zaradi občasnih bežnih dotikov najinih teles, sva skupaj bila videti kot dva nezrela otroka. Dokler ni prijatelj Tom enkrat razočarano izstrelil:
»Ti, Karel, zdaj si cela ženska, s teboj več ni zabavno!«
S Petro sva se v teh nekaj dneh, ki so nama še ostali do konca bivanja, zelo zbližala. Večinoma sva – če sta nama čas in najini različni zaposlitvi to dovoljevala, delala v kuhinji tabora – skupaj hodila in se pogovarjala, ona slovensko, jaz češko, kakšen izraz sva recimo dopolnila tudi v drugem jeziku. Bila je iz zdravniške družine v Mariboru, oče, ki je njeno mamo spoznal v času vojne, se je udeležil boja pri Titovih partizanih. Češko ni znala, na fakulteti v Ljubljani je študirala psihologijo v kombinaciji s francoščino in da to ne bi bilo premalo, se je na jezikovni šoli začela učiti tudi nemščino. Pogovarjala sva se o najinima družinama, o študiju, o tem, kar želiva v življenju početi, kaj bi rada dosegla. To so bili sprehodi po okolici in včasih tudi po nakupih v bližnjem mestu Koper z njegovimi ozkimi senčnimi uličicami. Ko je šla manjša skupina naših k italijanskemu vinarju, sva z njimi šla tudi midva. Skupaj sva plavala in če sva imela čas, sva se na obali na odeji tudi malo sončila. Še danes se spomnim izrazitega vonja njene kreme za sončenje, s katero je ščitila svojo nežno polt, nagnjeno k rdečici. Prav tako sva se skupaj naučila nekaj čeških ter slovenskih pesmic. Občudoval sem Petruško, kako hitro si je lahko zapomnila besedilo in kako je imela pri petju lepo izgovarjavo češčine ter kako jo je znala izvabiti iz svojega grla, kjer je imela skrit prijeten glas, lepo melodijo. Na kmetiji v hribih ji je – za razliko od mene – prijalo zlasti bolj sladko belo vino. Radostila se je skoraj bolj kot jaz, ko sva tam iz šalice oziroma na poti nazaj kar iz steklenice pila lahko opojno belo pijačo. Moje objemanje je bilo potem še močnejše, ko sem jo dvigoval s tal in zavijal z njo, dokler se tudi njej ni v glavi malce zavrtelo.
Večere, ob mraku, sva pogosto preživljala tudi na cesti, ki se je ovijala okoli obale, vendar obrnjena v nasprotno smer, ne proti Kopru, temveč proti njenemu slepemu, z gozdičkom zaprtem koncu, kjer več ali manj ni bilo ljudi. Pri tem sva doživljala toliko novega, toliko nežnega, toliko ljubeznivega med tem, ko mi je z glavo ležala v mojih dlaneh. Po resnici povedano si nisem mogel predstavljati, kaj bo, ko bo vsega tega konec. Pravzaprav o tem nisem niti premišljeval, nisem želel o tem premišljevati. Ker, kot sem nekje prebral, lep odnos je lep, ko človek z njim živi, a se tega niti ne zaveda. In tako sva živela v teh bežnih trenutkih, tako sva se stiskala in se nežno ter strastno dotikala. Kako je znala odgovarjati na moje globoke poljube, kako sta se najini glavi vrteli ena okoli druge, kako sva se končno v tesnem objemu počutila kot moški in ženska, pravzaprav kot eno. Tako sem jo oboževal! Sedaj, ko pišem te besede, ugotavljam, da je najbrž lažje to podoživljati, kot pa drhteče pisati, saj je težko vse to deliti z drugimi. Koliko nežnosti je bilo med nama, tega se ne da v teh nekaj vrsticah izraziti. Večkrat sem jo vzel v naročje, jo nežno božal po laseh, se s svojimi ustnicami lahkotno dotikal njenega čela in njenih oči, njenega obraza, gladil sem njeno lice, ustnice, ta krasna ušesa, celo sem jih nežno vlekel, in v tesnem stisku sem ji božal hrbet, boke in zadnjico. In kadar se je v mojem objemu s hrbtom obrnila k meni in se z glavo naslonila na moja ramena, sem ji s svojimi dlanmi pokrival njene čvrste prsi, dokler se njeno telo ni rahlo streslo. Ti, sladka … Ja, lep odnos je lep, ko traja, ko se nihče v takih trenutkih ne zaveda, da ima vse svoj konec in da tako kot minevajo dnevi, bo kmalu prišel do konca tudi najin odnos poln ljubezni, najini ljubeči dotiki. Danes več niti ne vem, koliko dni sva dejansko živela v takšni opojnosti. Vendar se je konec bivanja zagotovo in nezadržno približeval. Nekega popoldneva in večera sta vodstvo tabora in tukajšnja zveza mladine organizirala nam v čast počastitev ob odhodu v stekleni dvorani hotela Lev v Ljubljani, kamor so nas pripeljali z avtobusom. Celotno ekipo nas Čehov, Slovencev in Hrvatov. Zahvaljujoč dobri hrani in še boljšemu vinu smo se kmalu sprostili in zabava vseh z vsemi je veselo minila. Kako si, krasotec?, Kako si, Lepota?, sem zaporedoma veselo pozdravljal posamezne slovenske prijatelje. Poskusila sva, tako Petra kot jaz, da ne bi mislila na to, da je jutri zadnjič. V pozni topli julijski noči so nas odpeljal nazaj v tabor. Čeprav sva bila utrujena, sva se tesno objemala, a tokrat brez besed in močneje, bila je prisotna žalost in jeza ter kljubovanje, da se vse to lepo, brezpogojno, kmalu konča. Bil je to objem nenadoma zrelega moža in nenadoma zrele ženske.
Spala sva malo in zjutraj je bilo še bolj žalostno. Čehi smo uredili vse, kar smo potrebovali, spakirali smo svoje stvari, vrnili posteljnino, pospravili po sobi. Pred poldnevom so nam pripravili okusno kosilo z ocvrtimi ribami in zelenjavo in minila je še uradna poslovitev z vodstvom delovne brigade in naša zahvala. Premik z avtobusom do Kopra in vkrcanje na majhno izletniško ladjo, ki nas je peljala do večje, potniške ladje, zasidrane ob vhodu v zaliv. S to smo potem pluli proti jugu vzdolž slovenske in hrvaške, dalmatinske obale. Poljubi in mahanje v slovo. Podarila mi je zbirko Prešernovih verzov in posvetilo, še vedno jih imam, po letih, v moji knjižnici. Zadnji objemi s Petro, solze so se nama kotalile, ko ji bo potekla delovna pogodba, se bo za preostanek počitnic vrnila k svoji družini. Za nadaljevanje najine zgodbe na razdaljo se nisva opogumila. Čutila sva, verjetno sva si mislila, da je bila najina zveza mogoča le v tej nenavadni situaciji, v tem posebnem in nama naklonjenem času. Seveda, pisala si bova, se objemala v mislih in se ob naslednjih počitnicah mogoče obiskala, a nikoli ne bova pozabila eden na drugega.
»Piši, Petra,« mi je v solzah uspelo izreči banalno željo.
Po deloma neprespani noči na zibajoči se palubi, na ladji proti južnemu delu Jadrana, z barvito mednarodno družbo v podpalubju, popestreno z morsko boleznijo, smo se zjutraj, čisto bledi, cela naša češka skupina, izkrcali v osebnem pristanišču velikega mesta Split. Tokrat, brez Petre, me je čakal samo dolgočasen, žalosten, mračen dan. Odhod na rob mesta, v mestni študentski dom, nastanitev, tuširanje, kratek počitek in s študentko, vodnico, ogled zgodovinskega dela mesta. Nisem kaj veliko dojemal, razpoloženje je bilo na psu. Niti Dioklecijanova palača, prva resnična prostrana antična stavba, ki sem jo kdajkoli videl, me ni navdušila. Nisem mogel, da ne bi ves čas premišljal o njej. Kakšen sem to strahopetec, neverjeten bedak, da sem sposoben tako plemenito zapustiti takšno žensko z izgovorom, kot je razdalja. Z izgovorom, kaj bi pa lahko bilo drugega! Še pred prvo vojno, so bila naša ozemlja pod isto mejo, samo Ljubljani so pravili Laibach. V življenju sploh še lahko kje srečam takšno dekle? Do tedaj sem rahlo podcenjeval to čutno bogastvo, ki se lahko pojavi po možnosti samo enkrat v življenju in če ga ne zgrabimo takoj, nam lahko pobegne brez nadomestila.
Čez Zagreb, Beograd in Budimpešto sem se nato po nekaj dneh ponižno vrnil v megleno avgustovsko jutro, domov, v stanovanje na obrobje šlezijskega mesta. Šele tukaj sem začel na polno čutiti hrepenenje po Petri, opustošeno praznino v sebi, zaradi katere nisem mogel spati. Okopal sem se v kadi in se čisto malo, spet v svoji postelji, pretegnil in nemirno zaspal. Ko sem se zbudil pred kosilom, mi je mama podala pismo. Na njem je bila znamka Republika Jugoslavija in poštni žig Pošta Maribor z naslovom Gospod Karel … ČSSR. Bil sem nadvse presenečen in predvsem, presrečen. Moji spomini, moje telo, moja duša so še vedno pripadali njej. Konec koncev bom še imel možnost podati se na pot, v smeri, kjer leži moja zvezda, če jo veter pomete iz neba.
Zrak na južni strani Alp je bil topel, za nas celo vroč, nebo nežno ultramarinsko. Avtobus s študenti iz Češke se je približeval po ovinkasti cesti iz Ljubljane po hribu navzgor in navzdol in v daljavi se je že pomalem prikazovalo morje, širok Tržaški zaliv. Bolj ko smo se približevali morju, ki je bilo vedno večje in bolj vidno, bolj se je njegova gladina pod žarečimi sončnimi žarki lesketala, celo svetila. Tako smo počasi spoznali tudi bistveno manjši Koprski zaliv, obdan s kamnitim površjem. Nad njim so se tu in tam v izrazitem zelenju pojavljala človeška naselja, manjše hiške v majhnih vaseh, s strehami cerkvenih zvonikov na obzorju. Končno smo prispeli na cilj in na malo obrabljeni, na novo zgrajeni asfaltirani cesti, je naš vodja, črnolasi marksist Franta, dal ukaz:
»Postopoma izstopite iz avtobusa.«
Na vzpetini nad cesto je stal novi delovni tabor zveze socialistične mladine Jugoslavije, ki je kasneje služil kot rekreacijsko središče. Desno od širokih, na novo zazidanih kamnitih stopnic, so že bile postavljene opeke, ometane stavbe tabora in še malo višje na hribu je bil majhen kos zemljišča, širok za petino širine nogometnega igrišča in na njem so bili v dveh vrstah postavljeni šotori z lesenim ogrodjem za dve osebi. Sredi šotorišča je stal drog za zastavo. Njegov pomen smo morali čim prej preveriti v praksi. Ločili smo se, si poiskali vsak svoj par, s katerim smo potem spali pod istim šotorom. Jaz in Tom sva si izbrala šotor, ki je še bil na razpolago. Prav tako so nam pokazali, kje je razdelilnica obrokov in prostori za higieno. In da ne pozabim na najpomembnejšo stvar, kako in zakaj so bili v tistem času organizirani mednarodni mladinski tabori. Vodja slovenskega tabora je bil črnolas Srb, arhitekt, ki je določal naše naloge v zaključni fazi gradnje, učil je tudi filozofijo, kako se kaj naredi, pravzaprav kako sestavljati in zidati velike nosilne kamnite stene na strmino in kako delati terase med stenami, na katerih so kasneje stale mize s stoli in senčniki. V lepem vremenu se je tam gostilo.
Ni potrebno posebej poudarjati, da je bilo pred nami več tednov zanimivega dela na toplem sončku, prijetnih večernih zabav in druženja z lokalnimi študentkami in študenti. Ti niso prihajali samo iz Slovenije, temveč tudi iz Hrvaške in Srbije. Že takoj naslednji dan sem bil presenečen nad tukajšnjim sistemom dela in stanovanjsko politiko. Brigadniki so morali vstajati ob 6. uri zjutraj, »brigada, na moje povelje« in na osrednji drog so potegnili jugoslovansko zastavo. Sledila je brigadirska pesem Mi smo mladi bataljoni, nova četa novih dni, v naših vrstah so milijoni samih borbenih ljudi. Šli smo skozi vse viharje, neustrašeno naprej, dočakali nove zarje, gospodarji novih mej ... in šli smo na delo, tisti, ki so imeli popoldansko izmeno, pa so lahko še malo pospali. Vsak se je lotil tistega, kar mu je vodja tabora dodelil. Res je, da se je na začetku vse to odvijalo malo počasneje, skoraj mučno. Kot nekdanji delavec se nisem bal nikakršnega dela, zato mi je arhitekt stavbe dodelil pozidavo v dno položenih, šestdeset centimetrov širokih podpornih sten, nasproti stenam stavb tabora. Kar v redu delo, kamni so se polagali eden na drugega tako, da so se med seboj vezali, neravnine med njimi pa so se izravnavale z majhnimi nanosi gline. Glineni spoji med kamni so se nato sčasoma zarasli ali s pomočjo posajenega skalnega rastlinja ali pa s samozaraščanjem. Ta naš trud – če boste kdaj obiskali ta tabor – nemara je že pol stoletja tam. Celo naš podpis bi moral biti izklesan na eni kamniti stopnici »To so naredili študenti iz Češke«, iz Brna.
Že takoj na začetku se je bilo potrebno zaščititi proti morebitnim zdravstvenim težavam, kožnim opeklinami. Prvi dan po službi, tako kot mnogi drugi, se nisem in nisem mogel naužiti morja. Prvo pravo morje, ki sem ga videl, kjer sem lahko zaplaval. Ni primerjave z Baltskim morjem pri Rügenu, kjer smo bili pred časom, in kjer sem se, takrat v slabem vremenu, kopal. Tukajšnje morje je bilo občutno toplejše in tudi bolj slano, voda med plavanjem je držala na površini. In na površini je tudi bolj opeklo naša telesa. V prostem času sem, kot tudi drugi, lahko potoval, najdlje pa do pristaniškega mesteca, slovenskega Kopra. Tukaj, na samem koncu Koprskega zaliva, je bilo pristanišče, ampak zaradi majhne globine morskega dna ladje z večjo tonažo niso mogle pripluti. Le-te smo videli zasidrane na vhodu v zaliv. S pogledom na nasproti ležeč oddaljeni breg nasproti Ankarana, je bilo videti mestece Izolo. Šele kasneje doma sem izvedel, da je v njem več let živel irski pisatelj, avtor romana Ulysses, modernist James Joyce. Prav tako je bilo videti pristaniško mestece Piran, od koder smo se po končanem bivanju ob morju odpravili na jug.
Življenje v taboru se je kmalu uravnotežilo. V bližnjem gozdičku, ki se je raztezal na koncu zaliva, se je dalo, ko nisi bil na izmeni, v senci preživeti prijetne in samotne trenutke. Prav tukaj je bilo možno opazovati nemirno gladino morja, ki je zbirala različne odpadke iz oddaljenega območja, ki jih je tok tu neprestano ohranjal na kupu, enkrat v razpadajočem in drugič spet nazaj nastajajočem. Naše skupine so velikokrat obiskale italijanskega mestnega vinarja na bližnji vzpetini, na starem, vinogradniško urejenem posestvu. Močno sladkobno rdeče vino nam je kaj hitro dvignilo razpoloženje in bujno veselje in petje sta odmevala po soseski. Naš prijatelj Jenda, čemeren star samec in amaterski fotograf, je naredil nekaj skupinskih fotografij, kjer je jasno videti naše vsesplošno veselje. Enkrat se je zgodilo tudi to, da so italijanski karabinjerji pripeljali nazaj v naš tabor nekaj že vinjenih študentov, veselo razpoloženih zaradi prevelike količine vina, ki so kot zblojene ovčke tavali po okoliških vinogradih. V tistem času je bilo zelo preprosto prečkati bližnjo mejo z Italijo. Zblojeni opiti mladeniči so bili tako dobre volje, da so na poti nazaj učili karabinjerje moravsko narodno »Za starú Breclavu«, in še preden so se vsi skupaj vrnili nazaj v tabor, so peli tudi karabinjerji, čeprav so fušali, vendar je treba priznati, da so bili v očeh drugih, kot spremstvo, dobro zapisani.
»Molto bene. Bouna sera, signori!« so se ločili karabinjerji.
Sploh se ne spomnim, da bi tukaj kdaj deževalo. Mogoče so se kdaj pa kdaj zgrinjali nizki svinčeni oblaki, vendar dežja od njih gotovo ni bilo veliko. In tako so nam minevali s soncem obliti izmikajoči se dnevi z vidnimi rezultati našega dela in prav tako tisti, nevidni, trdne prijateljske vezi s slovenskimi in hrvaškimi prijatelji in prijateljicami. Pri vsej tej posebnosti nam niti ni uspelo ugotoviti pomen tega bivanja. Ampak tako pač je ponavadi: človek, ki doživlja nekaj posebnega, prijetnega, celo čudovitega, se tega zave šele, ko se vse konča, šele takrat se lahko tega spominja. Nekaj študentov je študiralo češčino na univerzi v Ljubljani, tudi Janez, ki mi je kasneje, ob obisku njegovega podnajemniškega stanovanja v Ljubljani, posvetil majhno gramofonsko ploščo s pesmijo Išel Janez za vojaka, imam jo še danes. Med njimi je bil tudi temnolasi fant iz bosanskega mesta Banje Luke. Občasno smo s temi fanti in dekleti hodili na sprehod po obalni cesti proti Kopru, saj pri nas, poleg kopanja, ni bilo veliko možnosti za zabavo. Pogovarjali smo se o vsem možnem, no, seveda, če so nam naše jezikovne sposobnosti to omogočale. Nikoli pa nismo govorili o politiki, tudi tukaj je bilo nujno pustiti njihove Velike stranke. Seveda smo na rahlo padajoči plaži, organizirali tudi kresove. Spet se je popivalo vino, nad mirnim plapolajočem ognju so se pekle vinske klobase, fantje so igrali na kitaro in z zvezdami nad našo glavo smo popevali moravske, češke in slovenske pesmi. Spomnim se besed iz dveh slovenskih, predvsem teh ljubkih Pri farni cerkvici zvonček že zvoni, jaz sem še zmeraj pri svoji ljubici. Bo treba vstati, slovo jemati od svoje ljubice zaljubljene. Pri farni cerkvici zvonček že zvoni, jaz sem še zmeraj pri svoji ljubici. Bo treba iti, …
Toda verjetno najbolj zabavni med vsemi našimi zabavami so bili plesni večeri. Zunaj, pod nadstreškom pred razdeljevalnico obrokov, ob predvajani glasbi, smo plesali in na sebe vlekli svoj par, tesno priklenjenega nase, včasih z upočasnjenimi koraki, včasih pa tudi v bolj divjem ritmu. Plesal je tudi srbski arhitekt, ta je bil sploh pri dekletih najpomembnejši. Tudi jaz sem se prikupil slovenskemu dekletu z imenom Kata. Ne preveč uspešno sem z njo zaplesal en del, ko mi je na enkrat padlo v oči dekle, ki je sedelo za mizo, torej je bila prosto. Pred naslednjim plesom sem šel po njo. Predstavil sem se:
»Karel.«
»Jaz sem Petra,« je rekla.
Potem sva ves čas plesala, verjetno sva si že na samem začetku padla v oči, očitno sva si bila simpatična in v plesu sva se dobro razumela. Da je nisem že prej opazil! Bolj so nama bile všeč proste, ljubkovalne slovenske in hrvaške melodije, takšne počasne. Ni želela voditi, pustila je, da jo vodim, jaz pa sem se trudil plesati z njo na robu plesišča, da bi imela več prostora zase, da bi se lahko več a nežneje objemala. Preprosto, da bi se najina telesa v ritmu melodije čedalje bolj zraščala. Na koncu, – ko nama glasba in ples več nista bila dovolj – sva se počasi prestavila do neosvetljenega kotička za bližnjo stavbo, kjer se plesu na neravnih tleh pod nama nisva mogla več posvetiti, čeprav je bila tudi tukaj glasba dobro slišna. Najprej sem naredil to, kar sem mislil že malo prej, saj je poleg krvi v mojih žilah skakalo srce. Dvignil sem jo v naročje, jo nežno objel in pri tem občutil naravni vonj njenih na soncu ogretih daljših svetlejših las. Vanje sem zaril svoje ustnice in moj konstanten vroči dih se je izlil v njene lase. Petra je dvignila proti meni vprašujoče modro-sive oči in najine ustnice so se združile v mučno dolgi poljub. S svojimi prožnimi prsi se je stisnila k meni. Ne vem, kako dolgo sva bila tako objeta. Toliko neskončne nežnosti, ljubeče strasti nisem doslej v stiku s ženskim telesom še nikoli in nikjer čutil. Nežno sem jo gladil po rahlo naelektrenih laseh in obrazu. In ona mi je to s svojimi dlanmi z dolgimi prsti, kako pa drugače, vračala. Poslovila sva se, si zaželela lahko noč, kajti če bi še dlje ostala tako objeta, bi se to prvo srečanje lahko končalo preveč nebrzdano …
Naslednji dan, od jutra je z morja pihal lahki osvežujoč slan veter, sem Petro videl pri zajtrku za mizico pod senčnikom. Nepričakovano je skozi moje telo spreletela pridušena nežnost včerajšnjega večera in obraz mi je zalila rdečica. Pokimala sva si v pozdrav in si zaželela, ona slovensko, jaz češko, dobro jutro. Dobro jutro! V tistem trenutku sem spoznal, da tega, kar sva si včeraj dala, kar sva skupaj doživela, nama več nihče ne more vzeti. In tako je bilo popolnoma naravno, da sva se polomljeno pogovarjala kot dva dobra prijatelja, katerih izkušnja je bila shranjena v notranjosti vsakega od naju in ni je bilo treba posebno izpostavljati. Končno sem, poleg svojega češkega sošolca in prijatelja Toma in tudi Mirka, tu našel tudi prijateljico, s katero se bom jaz, po očetu Karel, morda lahko srečeval vse do konca dela v taboru, vse do konca tukajšnjega bivanja. Petra, Petruška, Pét’a, Pétenka. Na dnevni svetlobi sem si jo lahko dobro ogledal. Bila je nekoliko manjša od mene, nasmejana, z belimi biseri v dišečih ustih, temnega obraza, okrašenega z daljšimi svetlejšimi lasmi, gladkega, zaobljenega čela in z nekakšnim nežnim, vedno prijaznim izrazom na obrazu. Čeprav direktno ne poudarjam, da bi bila čudovita, a nekaj čudovitega je bilo v njenem nasmehu. Mogoče se boš, dragi bralec, čudil, ampak na ženskah vedno občudujem tudi njihova ušesa, če so lepo zaokrožena in zaobljena. In ta njena, ki sijeta pod njenimi lasmi, sta bila resnično lepa. Oblečena v belo bluzo in v kratke hlače je tistim okoli nje razkazovala svoje dolge, vitke noge z lahkimi usnjenimi čeveljčki, ki so včeraj zvečer tako samozavestno in lahkotno drseli po parketu. In seveda tako lepo zgrajeno telo. Prijetna pri pogovoru, prijetna pri dejanjih. Z njo se ni bilo težko sporazumevati, čeprav sva govorila vsak v svojem slovanskem jeziku. In tako sva se tudi zlahka dogovorila, da greva takoj po izmeni skupaj v morje plavat. Tukajšnje življenje je zame dobivalo povsem drugačen smisel, drugačno barvo in drugačen okus. Vse to je bilo nekaj novega, s takšno žensko do sedaj nedoživetega, nenavadnega, nevidnega, nov nasmeh in pod močnim južnim soncem se mi je odpiral tudi nov, poln vonj življenja. Po popoldanski izmeni in večerji, takoj ko se je malo stemnilo, a še vedno ni bila popolna tema – ko se je velika srebrna luna že povzpela nad bližnje obalne gozdove in nad morje – sem se pogosto preoblekel v kopalke in tudi ona je prišla v kopalkah. Z žogo v vodi, ampak bolj na plitvini, sva se potem zabavala in zaradi naju samih in zaradi občasnih bežnih dotikov najinih teles, sva skupaj bila videti kot dva nezrela otroka. Dokler ni prijatelj Tom enkrat razočarano izstrelil:
»Ti, Karel, zdaj si cela ženska, s teboj več ni zabavno!«
S Petro sva se v teh nekaj dneh, ki so nama še ostali do konca bivanja, zelo zbližala. Večinoma sva – če sta nama čas in najini različni zaposlitvi to dovoljevala, delala v kuhinji tabora – skupaj hodila in se pogovarjala, ona slovensko, jaz češko, kakšen izraz sva recimo dopolnila tudi v drugem jeziku. Bila je iz zdravniške družine v Mariboru, oče, ki je njeno mamo spoznal v času vojne, se je udeležil boja pri Titovih partizanih. Češko ni znala, na fakulteti v Ljubljani je študirala psihologijo v kombinaciji s francoščino in da to ne bi bilo premalo, se je na jezikovni šoli začela učiti tudi nemščino. Pogovarjala sva se o najinima družinama, o študiju, o tem, kar želiva v življenju početi, kaj bi rada dosegla. To so bili sprehodi po okolici in včasih tudi po nakupih v bližnjem mestu Koper z njegovimi ozkimi senčnimi uličicami. Ko je šla manjša skupina naših k italijanskemu vinarju, sva z njimi šla tudi midva. Skupaj sva plavala in če sva imela čas, sva se na obali na odeji tudi malo sončila. Še danes se spomnim izrazitega vonja njene kreme za sončenje, s katero je ščitila svojo nežno polt, nagnjeno k rdečici. Prav tako sva se skupaj naučila nekaj čeških ter slovenskih pesmic. Občudoval sem Petruško, kako hitro si je lahko zapomnila besedilo in kako je imela pri petju lepo izgovarjavo češčine ter kako jo je znala izvabiti iz svojega grla, kjer je imela skrit prijeten glas, lepo melodijo. Na kmetiji v hribih ji je – za razliko od mene – prijalo zlasti bolj sladko belo vino. Radostila se je skoraj bolj kot jaz, ko sva tam iz šalice oziroma na poti nazaj kar iz steklenice pila lahko opojno belo pijačo. Moje objemanje je bilo potem še močnejše, ko sem jo dvigoval s tal in zavijal z njo, dokler se tudi njej ni v glavi malce zavrtelo.
Večere, ob mraku, sva pogosto preživljala tudi na cesti, ki se je ovijala okoli obale, vendar obrnjena v nasprotno smer, ne proti Kopru, temveč proti njenemu slepemu, z gozdičkom zaprtem koncu, kjer več ali manj ni bilo ljudi. Pri tem sva doživljala toliko novega, toliko nežnega, toliko ljubeznivega med tem, ko mi je z glavo ležala v mojih dlaneh. Po resnici povedano si nisem mogel predstavljati, kaj bo, ko bo vsega tega konec. Pravzaprav o tem nisem niti premišljeval, nisem želel o tem premišljevati. Ker, kot sem nekje prebral, lep odnos je lep, ko človek z njim živi, a se tega niti ne zaveda. In tako sva živela v teh bežnih trenutkih, tako sva se stiskala in se nežno ter strastno dotikala. Kako je znala odgovarjati na moje globoke poljube, kako sta se najini glavi vrteli ena okoli druge, kako sva se končno v tesnem objemu počutila kot moški in ženska, pravzaprav kot eno. Tako sem jo oboževal! Sedaj, ko pišem te besede, ugotavljam, da je najbrž lažje to podoživljati, kot pa drhteče pisati, saj je težko vse to deliti z drugimi. Koliko nežnosti je bilo med nama, tega se ne da v teh nekaj vrsticah izraziti. Večkrat sem jo vzel v naročje, jo nežno božal po laseh, se s svojimi ustnicami lahkotno dotikal njenega čela in njenih oči, njenega obraza, gladil sem njeno lice, ustnice, ta krasna ušesa, celo sem jih nežno vlekel, in v tesnem stisku sem ji božal hrbet, boke in zadnjico. In kadar se je v mojem objemu s hrbtom obrnila k meni in se z glavo naslonila na moja ramena, sem ji s svojimi dlanmi pokrival njene čvrste prsi, dokler se njeno telo ni rahlo streslo. Ti, sladka … Ja, lep odnos je lep, ko traja, ko se nihče v takih trenutkih ne zaveda, da ima vse svoj konec in da tako kot minevajo dnevi, bo kmalu prišel do konca tudi najin odnos poln ljubezni, najini ljubeči dotiki. Danes več niti ne vem, koliko dni sva dejansko živela v takšni opojnosti. Vendar se je konec bivanja zagotovo in nezadržno približeval. Nekega popoldneva in večera sta vodstvo tabora in tukajšnja zveza mladine organizirala nam v čast počastitev ob odhodu v stekleni dvorani hotela Lev v Ljubljani, kamor so nas pripeljali z avtobusom. Celotno ekipo nas Čehov, Slovencev in Hrvatov. Zahvaljujoč dobri hrani in še boljšemu vinu smo se kmalu sprostili in zabava vseh z vsemi je veselo minila. Kako si, krasotec?, Kako si, Lepota?, sem zaporedoma veselo pozdravljal posamezne slovenske prijatelje. Poskusila sva, tako Petra kot jaz, da ne bi mislila na to, da je jutri zadnjič. V pozni topli julijski noči so nas odpeljal nazaj v tabor. Čeprav sva bila utrujena, sva se tesno objemala, a tokrat brez besed in močneje, bila je prisotna žalost in jeza ter kljubovanje, da se vse to lepo, brezpogojno, kmalu konča. Bil je to objem nenadoma zrelega moža in nenadoma zrele ženske.
Spala sva malo in zjutraj je bilo še bolj žalostno. Čehi smo uredili vse, kar smo potrebovali, spakirali smo svoje stvari, vrnili posteljnino, pospravili po sobi. Pred poldnevom so nam pripravili okusno kosilo z ocvrtimi ribami in zelenjavo in minila je še uradna poslovitev z vodstvom delovne brigade in naša zahvala. Premik z avtobusom do Kopra in vkrcanje na majhno izletniško ladjo, ki nas je peljala do večje, potniške ladje, zasidrane ob vhodu v zaliv. S to smo potem pluli proti jugu vzdolž slovenske in hrvaške, dalmatinske obale. Poljubi in mahanje v slovo. Podarila mi je zbirko Prešernovih verzov in posvetilo, še vedno jih imam, po letih, v moji knjižnici. Zadnji objemi s Petro, solze so se nama kotalile, ko ji bo potekla delovna pogodba, se bo za preostanek počitnic vrnila k svoji družini. Za nadaljevanje najine zgodbe na razdaljo se nisva opogumila. Čutila sva, verjetno sva si mislila, da je bila najina zveza mogoča le v tej nenavadni situaciji, v tem posebnem in nama naklonjenem času. Seveda, pisala si bova, se objemala v mislih in se ob naslednjih počitnicah mogoče obiskala, a nikoli ne bova pozabila eden na drugega.
»Piši, Petra,« mi je v solzah uspelo izreči banalno željo.
Po deloma neprespani noči na zibajoči se palubi, na ladji proti južnemu delu Jadrana, z barvito mednarodno družbo v podpalubju, popestreno z morsko boleznijo, smo se zjutraj, čisto bledi, cela naša češka skupina, izkrcali v osebnem pristanišču velikega mesta Split. Tokrat, brez Petre, me je čakal samo dolgočasen, žalosten, mračen dan. Odhod na rob mesta, v mestni študentski dom, nastanitev, tuširanje, kratek počitek in s študentko, vodnico, ogled zgodovinskega dela mesta. Nisem kaj veliko dojemal, razpoloženje je bilo na psu. Niti Dioklecijanova palača, prva resnična prostrana antična stavba, ki sem jo kdajkoli videl, me ni navdušila. Nisem mogel, da ne bi ves čas premišljal o njej. Kakšen sem to strahopetec, neverjeten bedak, da sem sposoben tako plemenito zapustiti takšno žensko z izgovorom, kot je razdalja. Z izgovorom, kaj bi pa lahko bilo drugega! Še pred prvo vojno, so bila naša ozemlja pod isto mejo, samo Ljubljani so pravili Laibach. V življenju sploh še lahko kje srečam takšno dekle? Do tedaj sem rahlo podcenjeval to čutno bogastvo, ki se lahko pojavi po možnosti samo enkrat v življenju in če ga ne zgrabimo takoj, nam lahko pobegne brez nadomestila.
Čez Zagreb, Beograd in Budimpešto sem se nato po nekaj dneh ponižno vrnil v megleno avgustovsko jutro, domov, v stanovanje na obrobje šlezijskega mesta. Šele tukaj sem začel na polno čutiti hrepenenje po Petri, opustošeno praznino v sebi, zaradi katere nisem mogel spati. Okopal sem se v kadi in se čisto malo, spet v svoji postelji, pretegnil in nemirno zaspal. Ko sem se zbudil pred kosilom, mi je mama podala pismo. Na njem je bila znamka Republika Jugoslavija in poštni žig Pošta Maribor z naslovom Gospod Karel … ČSSR. Bil sem nadvse presenečen in predvsem, presrečen. Moji spomini, moje telo, moja duša so še vedno pripadali njej. Konec koncev bom še imel možnost podati se na pot, v smeri, kjer leži moja zvezda, če jo veter pomete iz neba.
