naslonil je dušo na prsi drevesa
okusil sladkobo vonja slasti
z vetrom udaril v bolečino telesa
izkopal je smrt iz tvojih oči
strele so jokale na črnem obzorju
krik je presekal temo noči
vzdih je izdihnil utonil je v morju
morje postalo je solza luči
v solzi je plaval odžejan od vina
z razgaljeno dušo poljubljal nebo
obzorje popilo je čašo pelina
v globini spomina je gnilo telo
priplul je nazaj pod prsi drevesa
dušo zasidral v strast strašne moči
zdaj čakajo tam zaprta nebesa
da vlomi v raj ognjenih dlani
drevo ga objema mu dušo sesa
ga pijejo žile ga noč ne spusti
stoji zdaj tam spodaj v črnini srca
naj plešejo sence naj mrak se zgosti
naslonil je dušo na prsi drevesa
okusil sladkobo vonja slasti
z vetrom udaril v bolečino telesa
izkopal je smrt iz mojih oči
DARILO
podari mi temo
da bom lahko prižgal svetlobo
napolni me s tišino
da bom lahko v usta
posadil besedo
objemi me s samoto
da bom lahko plesal z njeno senco
odpri mi rano
da bom lahko zacelil njeno bolečino
mu je govoril
in prijatelj z neskončnim imenom
ga je obdaril
s peščeno uro
IN ZATO TI POJEM NESKONČNO PESEM
bil sem v začetku prvega dotika
v prapoljubu v prabarvi
v duši novorojenega vesolja
videl sem nevidno misel
slišal molk skrivnosti
začutil stik časa
v besedi s podarjenim ključem
in nevidna reka
je vrezala strugo
v črnino potovanja
in svetloba svetlejša od sonca
je zarisala obraz
z očmi zazrtimi v svečenico smrti
in most se je spustil
in povezal začetek s koncem
in takrat sem objel prihod z odhodom
in videl kako sta plesala
z mojimi koraki
po poti prebujenega hrepenenja
bil sem v začetku prvega dotika
da bi se lahko dotaknil tebe
prijatelj z neskončnim imenom
ki si mi podaril nevesto
s svetlobo neznanega v očeh
in zato ti pojem neskončno pesem
in zato te ljubim
kakor njo ki mi celi rano srca
v maternici moje duše
VSTAJENJE
tam kjer oblaki umirajo
se tema oblači v svetlobo
tam se praznina polni z belino
videl si ta kraj brez imena
prijatelj z neskončnim imenom
tam nevidno oko sanja življenje
tam prabeseda rojeva vesolje
tam se na brezbarvnem obzorju
rišejo jutra vzhajajočih sonc
okrog njih plešejo kresnice
kdor vstopi v ta kraj se zave
sile ki rojeva smrt
da lahko rojstvo odklepa
vstajenje
AXIS MUNDI (MISTIČNO DREVO)
naslonil je dušo na prsi drevesa
okusil sladkobo vonja slasti
z vetrom udaril v bolečino telesa
izkopal je smrt iz tvojih oči
strele so jokale na črnem obzorju
krik je presekal temo noči
vzdih je izdihnil utonil je v morju
morje postalo je solza luči
v solzi je plaval odžejan od vina
z razgaljeno dušo poljubljal nebo
obzorje popilo je čašo pelina
v globini spomina je gnilo telo
priplul je nazaj pod prsi drevesa
dušo zasidral v strast strašne moči
zdaj čakajo tam zaprta nebesa
da vlomi v raj ognjenih dlani
drevo ga objema mu dušo sesa
ga pijejo žile ga noč ne spusti
stoji zdaj tam spodaj v črnini srca
naj plešejo sence naj mrak se zgosti
naslonil je dušo na prsi drevesa
okusil sladkobo vonja slasti
z vetrom udaril v bolečino telesa
izkopal je smrt iz mojih oči
DARILO
podari mi temo
da bom lahko prižgal svetlobo
napolni me s tišino
da bom lahko v usta
posadil besedo
objemi me s samoto
da bom lahko plesal z njeno senco
odpri mi rano
da bom lahko zacelil njeno bolečino
mu je govoril
in prijatelj z neskončnim imenom
ga je obdaril
s peščeno uro
IN ZATO TI POJEM NESKONČNO PESEM
bil sem v začetku prvega dotika
v prapoljubu v prabarvi
v duši novorojenega vesolja
videl sem nevidno misel
slišal molk skrivnosti
začutil stik časa
v besedi s podarjenim ključem
in nevidna reka
je vrezala strugo
v črnino potovanja
in svetloba svetlejša od sonca
je zarisala obraz
z očmi zazrtimi v svečenico smrti
in most se je spustil
in povezal začetek s koncem
in takrat sem objel prihod z odhodom
in videl kako sta plesala
z mojimi koraki
po poti prebujenega hrepenenja
bil sem v začetku prvega dotika
da bi se lahko dotaknil tebe
prijatelj z neskončnim imenom
ki si mi podaril nevesto
s svetlobo neznanega v očeh
in zato ti pojem neskončno pesem
in zato te ljubim
kakor njo ki mi celi rano srca
v maternici moje duše
VSTAJENJE
tam kjer oblaki umirajo
se tema oblači v svetlobo
tam se praznina polni z belino
videl si ta kraj brez imena
prijatelj z neskončnim imenom
tam nevidno oko sanja življenje
tam prabeseda rojeva vesolje
tam se na brezbarvnem obzorju
rišejo jutra vzhajajočih sonc
okrog njih plešejo kresnice
kdor vstopi v ta kraj se zave
sile ki rojeva smrt
da lahko rojstvo odklepa
vstajenje
